oktober – november 2024
Glavno mesto Santiaga – Praia
Popoldan, 24. oktobra 2024 se je začelo potovanje iz Ptuja do Bologne, kjer smo prespali. Polet smo imeli naslednji dan ob 12. uri; najprej do Lisbone. Do Praie smo prispeli malo pred polnočjo po lokalnem času, saj je bila takrat 3-urna časovna razlika. Kar dolgo smo čakali na avta, ki sem ju rezervirala. V hotel smo prispeli res že utrujeni.
Naslednje jutro smo se zbudili kar zgodaj in še vedno ne dovolj spočiti, saj zaradi časovne razlike nismo mogli dolgo spati. Odločili smo se za ogled mesta, ki smo ga pričeli na lokalni tržnici, zato so bili prvi vtisi iz pisane Afrike res pisani. Sprehod po glavnem mestu Praia me je presenetil.
Nisem pričakovala tako velikega mesta in toliko ljudi.
Sprehod po lokalni tržnici je barvit kot so barviti tukajšnji ljudje. Veliko dajo na urejene in nenavadne frizure.
Že po nekaj urah začutiš, da drži njihov moto No stress. Prebrala sem tudi, da ljudje v Santiagu pravijo: Naša dežela vas vabi z nasmehom. Če kaj opaziš, je to nasmeh. Videti so brezskrbni, a kljub temu vsak nekaj počne.
Cidade Velcha
Majhne vasice se mi vedno bolj vtisnejo v spomin kot bleščeča velemesta. Na Cape Verde se soočiš s preprostim življenjem, ki ga živijo sproščeni in veseli ljudje. Za širok nasmeh na obrazu ne potrebujejo veliko.
Ne poznajo časovne stiske in omejitev sveta, v katerem živimo mi. Lahko jim zavidamo to, kar imajo. Ne verjamem, da bi bili tako srečni v našem življenju.
Staro glavno mesto otoka Cidade Velcha, ki je bilo ustanovljeno v 15. stoletju, je danes pod zaščito Unesca. Do tja vodi stara tlakovana cesta.
Sprehod po Rua da Banana je pogled v preteklost. Domačini živijo tam v času, ki se je tako rekoč ustavil. Do sem se pripelje večina turistov. Mi pa smo se podali še nekaj kilometrov naprej, do Porto Mosquito.
Bili smo edini turisti med domačini, ki so ravnokar iz morja prinašali ribji ulov. Tega ne doživiš vsak dan.
Že takoj sem zaznala, da ima ta del Afrike poseben čar.
Pot do Tarrafala
Tarrafal je simpatično zelenortsko mesto na zahodu otoka Santiago. Od glavnega mesta Praia je oddaljen 75 km oz. uro in pol vožnje, ki hitro mine, saj lahko med potjo občuduješ pokrajino, ki je nenavadno zelene barve in me je na čase spominjala na domovanje palčkov.
Najbolj opazni so številni nasadi koruze, ki so tudi na zelo strmih pobočjih. Kljub temu, da so Zelenortski otoki dobili ime po bližnjem rtu na afriški celini, se po tem, kar sem videla, upravičeno imenujejo tako. Zelena brava v veliko odtenkih, ki niso ravno običajni v Afriki. September je najbolj deževen mesec in očitno se to pozna še kar nekaj mesecev kasneje.
Park Poilao
Park Poilao na otoku Santiago na Zelenortskih otokih je težko dostopen. Do tja pelje strma tlakovana cesta. Ko smo se peljali po njej, nisem bila prepričana, ali se peljemo prav. Uradno so park odprli lani in tudi ko sem videla napis oz. vhod, nisem bila prepričana, ali smo na pravem mestu. Pred nami je bilo velikansko drevo.
Še dve turistki in mi smo občudovali kapok drevo, ki zraste tudi do 60 metrov visoko in ima zelo veliko deblo.
Posebnost so tudi njegovi cvetovi, ki ne zrastejo vsako leto, ko pa odcvetijo, iz njih pridobivajo bombažu podobno vlakno. Drevo je res nekaj posebnega, zato se je pot do njega kljub vročini sredi dneva izplačala. Po poti iz juga na sever otoka se pokrajina precej spreminja. Povsod pa je največ koruze, zato ni čudno, da jo skoraj vedno uporabljajo v tradicionalnih juhah, glavnih jedeh in sladicah. Občudovala sem palmine nasade, ki so spominjali na oaze, četudi to niso bile, saj je bilo povsod okrog zeleno rastje in drevesa manga, papaje in marakuje, iz katerih sadežev smo pili okusne sveže sokove.
Prav tako smo vsak dan za zajtrk jedli majhne, a slastne banane. Hrana je nasploh skoraj vsa pridelana lokalno, če ne iz tega, pa iz kakšnega od sosednjih otokov. Ponekod so nam cesto zaprle ovce; videli pa smo tudi kozo, ki je počivala na klopci.
Skratka, zanimivo in nevsakdanje potovanje.
Tarrafal
Sprehod po Tarrafalu odkriva čudovite plaže, po katerih mesto slovi. Kar mika te, da bi zaplaval.
Tudi temperature zraka in vode so temu primerne. Tudi tu so ljudje sproščeni in odprti. Kar zaplešejo na ulici in zvečer ob obali telovadijo ob glasni muziki. Še vedno vidiš dekleta in žene, ki nosijo tovor na glavi.
Oči pritegnejo čudovite poslikave po hišah.
Cel čas videvaš šolarje, ki so oblečeni v različne uniforme in veselo hitijo v šolo ali domov.
Veliko je vtisov, če se znaš ustaviti in se jim prepustiti.
Kuba piscina natural
Zelenortski otoki imajo posebne plaže. Tam namesto kopalcev kraljujejo kar krave. Ena od takih plaž je Ribeira da Prata.
Tudi plaže so obdane zelenjem; s palmami in lijanami, ki rastejo kar iz peska.
V bližini so naravne kotanje s toplo vodo, obdane s črnimi skalnatimi skulpturami. Imenujejo se Kuba Piscina natural. Nikjer nikogar, samo mi in krave. Iz vrha skal so kukale na nas kot da gledajo, kako smo se znašli tu, sredi ničesar.
Imeli smo srečo, da smo videli številne jate delfinov. Nepozaben ples delfinov v morju na obali otoka Santiago, na Zelenortskih otokih, samo za nas. Tega ne vidiš vsak dan. Pa tudi dva potapljača, ki sta jih lahko opazovala od blizu. Toliko delfinov naenkrat v morju še nisem videla nikoli. Ob tem sem se spomnila na to, kako sem nekaj let nazaj tudi sama, v naravnem okolju, v morskem zalivu, plavala z delfini. Neopisljivo doživetje, ki ga ne pozabiš nikoli. Po poti nazaj smo spoznali zanimivega domačina in njegovo družino.
Simpatična deklica se je igrala z bratci in se nam nasmihala.
Spontana srečanja z domačini se mi najbolj vtisnejo v spomin.
Skupni utrinki iz Zelenortskih otokov
Bila sem na največjem otoku Santiago, ki smo ga v enem tednu z najetim avtom prevozili po dolgem in počez. Pričakovala sem, da bo otok bolj podoben Kanarskim otokom, a je precej drugačen. Na njem doživiš utrip prave Afrike, saj prevladujejo domačini in ni tako turističen. Malo je hotelov, malo t.i. turističnih zanimivosti. Pa še tiste, ki so, ti jih nihče ne ponuja. Na info točki nimajo prospektov, zato se moraš znajti sam in jih poiskati. Plaže so čudovite, morje je toplo.
Z ladjico smo se zapeljali do plaže, kjer ni bilo nikogar.
Slučajno smo našli tipično otoško domovanje, ki je na ogled za maloštevilne turiste. Otoška slikarka si je naredila preprost atelje, v katerem slika.
Na ogled je tudi lončarska delavnica, v kateri lahko tudi sam izdelaš skodelo.
In vse to brez vstopnine. V Tarrafalu smo našli muzej, v katerem je bilo še nedavna koncentracijsko taborišče, katerega zgodbe so me presunile.
Svetilničar v Praii nam je pokazal svoje domovanje in svetilnik, četudi ga je bilo strah, da se ga ne bomo dotaknili in poškodovali.
Mimogrede se zapleteš v pogovor z domačinom, ki govori portugalsko ali francosko, zato pogovor poteka z mimiko in kretnjami, a se sporazumeš. Ko potrebuješ pomoč, ker je potrebno napolniti gumo na avtu, ti brez oklevanja pomagajo.
Najbolj sem bila presenečena, ko sem v hotelu spoznala lastnico, domačinko, ki je živela v tujini, kjer je bila kuharica in policistka, a se je vrnila nazaj in odprla butični hotel. Še sedaj poprime za vsako delo in tudi kuha in to izjemno dobro. Pripravila nam je izjemno okusno morsko hrano in nekatere od teh jedi sem jedla prvič v življenju.
Kot sem opazila že prvi dan, ljudje živijo umirjeno in se jim nikamor ne mudi. Njihov širok nasmeh je tisto, česar ne bom pozabila. No stress.