Katar, država s pridihom sodobne umetnosti

december 2024, januar 2025

Mesto Doha, ki leži v Perzijskem zalivu, je glavno mesto Katarja. Mesto, ki te ne pusti ravnodušnega. Takoj, ko sva prišla, sem začutila, da je mesto nekaj posebnega. Kot da sem v pravljici iz Tisoč in ene noči.


Podnevi so pročelja stavb večinoma bele in peščene barve. Ponoči se barve spremenijo v bleščeče odtenke srebrne, zlate in vse možne pisane. Kot je pisana množica ljudi, ki se sprehaja po najbolj znanem Souqu Waqifu. Tržnice so zanimive povsod, a ta je kot iz škatlice, s starinskim pridihom. Stavbe iz 19. stoletja so izjemno lepo obnovljene. Na vsakem koraku je viden umetniški pridih mesta, ki so ga dodali najvidnejši arhitekti in umetniki na svetu.

Toliko različnih ljudi, turistov in domačinov, zlitih v eno. Nihče se ne čudi tebi, ki si prišlek. Nihče se ne ozira na to, kako je kdo oblečen. Čez čas sem se tudi jaz navadila Katarcev v tradicionalnih oblačilih. Z Iztokom sva družno ugotovila, da se že počutiva domače. Po nekaj urah v državi, ki je tako drugačna od naše.
Zaključek dneva je bil sprehod do vstopne točke za prevoz na prestižni Banana Island in pogled na Katarski biser, velikanski umetni otok. Spominja na New York, a se res mnogo bolj blešči. Potopisu o Katarju, če ga bom napisala, bom dala naslov Bleščeči Katar.

Katar je verjetno najbolj znan po prestižni letalski družbi, dve leti nazaj pa ga ja spoznal cel svet, saj je leta 2022 gostil Svetovno nogometno prvenstvo, dogodek, ki ga spremljajo milijarde ljudi po celem svetu. Takrat sem tudi jaz spremljala reportaže Maje Hrvatin, ki je tako slikovito opisovala prizorišča tekem in zakulisje, da sem si zaželela, da bi to državo obiskala tudi sama. Najbolje jo je obiskati pozimi, ko temperature padejo in je bivanje res prijetno. Kot te dni, ko bomo pričakali novo leto in se lahko sprehajam pri prijetnih 25 stopinjah.
Kupila sva karto, ki vključuje 4 muzeje. Če si športni navdušenec kot je Iztok, je prva izbira, kateri muzej si ogledati v Dohi, seveda Katarski športni in olimpijski muzej 3-2-1. Videla sva že res veliko muzejev, a ta je najboljši muzej, ki slavi šport. Malo sva se igrala, se skupaj z drugimi obiskovalci pomerila v spretnostnih igrah in si ogledovala razstavljene eksponate. Predvsem je muzej posvečen zgodovini olimpijskih iger in razvoju katarskega športa do današnjih dni. Iztok, ki od vseh športov najbolj obožuje košarko, me je poučil, da so jo igrali že Inki.
Ko sva po nekaj urah odhajala, je bil že mrak. Nogometni igrišči, ki sta bili v bližini, sta se bleščali. Prav tako najvišja stavba v Dohi. Komaj sva našla pot ven, saj zvečer zaprejo vse izhode. Kljub temu, da je mesto res zelo veliko, pa se je po njem lahko in poceni premikati. Pokličeš taksi in za drobiž glede na naše razmere se lahko pelješ kilometre daleč. Prijazno do turistov.

Prisotnost umetnikov je v Dohi vidna na vsakem koraku. Če se sprehodiš po tržnici, lahko nepričakovano naletiš na čudovito umetniško galerijo, v kateri ustvarjajo domači slikarji. En okvir je bil prazen z namenom, da se je lahko vsak obiskovalec postavil za njim in postal del umetniške instalacije.
Nekatere galerije so na ogled brezplačno. Midva sva si lahko ob nakupu karte za tri največje katarske muzeje ogledala tudi muzej Mathaf. V njem so številni eksponati moderne in sodobne arabske umetnosti. Prvi del razstave je posvečen Geromu, ki je imel velik vpliv na kasnejše umetnike iz arabskega sveta in širše regije. Razstava je kot taka edinstvena na svetu, saj ima več kot 9.000 del iz tega področja sveta. Muzejev se nikoli ne naveličam.

Ko se odpraviš v Nacionalni muzej v Katarju, si moraš vzeti dovolj časa in se primerno obuti. Muzej sedanje oblike je odprt šele pet let in res veličasten na pogled. Meni je izgledalo kot da bi se cvetovi zlivali eden v drugega. Kakšna domišljija je bila za to potrebna!
Enajst razstav na kilometer in pol dolgi poti je prikazanih ena za drugo tako, da niti ne opaziš, ko se konča ena in se začne druga. Najprej se cel čas malce spuščaš, nato dviguješ, da na koncu prideš na izhodiščno točko. Muzej je zanimiv tako za odrasle kot tudi za otroke, saj imajo le-ti na voljo igralne kotičke, ki sva si jih ogledala tudi midva. Ker sem bila neprimerno obuta, sem si čevlje kar sezula in pot nadaljevala brez njih. Nikomur se to ni zdelo čudno, jaz pa sem bila srečna brez petk. Iztok pa mi jih je nosil, da sem jaz lahko fotkala. Tla pa rako čista, da bi iz njih lahko jedel.
Razstave prikazujejo nastanek države in pomembne mejnike v njenem razvoju. Prikazali so, kako so nekoč lovili školjke z biseri, življenje nomadov in to, kako so obogateli s plinom, s katerim so lahko dvignili standard države na zavidljivo raven, kot je danes. Lahko si privoščijo praktično vse, kar se lahko z denarjem naredi, da si olajšajo življenje v neznosnih poletnih temperaturah. Tako da imajo celo najdaljšo klimatizirano ulico na svetu, ki je dolga ravno toliko kot je razstava v Nacionalnem muzeju. Kilometer in pol. Imajo pa še mnogo več… tudi Benetke in Pariz so prestavili v Doho iz Evrope. O tem kdaj drugič.
Zanimivo, da jim je cilj v nekaj letih postati najbolj srečen narod na svetu. Mogoče jim bo to celo uspelo.

Vzemi si čas zase. Takšen je bil današnji dan v Dohi, sončen, kot nalašč za sprehod ob obali in v parku. Šla sva do parka zastav, kjer sva med mnogimi iskala našo zastavo. Tolažila sem se, da jo mogoče odpihnil veter in jo bodo ponovno obesili na drog. Katar obiščejo ljudje iz celega sveta in verjetno je vsak vesel, ko najde svojo zastavo.
V daljavi sva gledala najbolj odpičen in ekološki nogometni stadion na svetu. Imenuje se 974, saj je sestavljen iz prav toliko ladijskih kontejnerjev.
Vrhunec dneva je bil, ko sva dočakala sončni zahod, ki je polepšal še zadnje trenutke tega dne.

Če strnem vtise iz bivanja v Katarju menim, da je državo vredno obiskati. Z Iztokom sva tudi sicer mnenja, da je povsod kaj za videti in doživeti. Katarci se kljub neznosno vročim poletjem ne dajo. Bivanje si tudi takrat naredijo kar najbolj znosno. Če jim je kaj všeč, si to omislijo. Da je sredi nakupnega centra drsališče, me to ni več tako presenetilo, saj sva ga že videla v Dubaju. Je pa se bilo res lepo sprehoditi, saj v tem istem centru naredili repliko Benetk. Meni je zgledalo zelo lepo in realistično. Ulične svetilke, gondoljerji, ko pa sem pogleda v nebo, je bilo videti kot pravo. Prav tako sva sredi umetno narejenega otoka občudovala najbolj znan beneški most. Seveda repliko. Imajo tudi lepe plaže, na katerih pa nisva videla kopalcev.
Kar je pa najbolj pomembno, ljudje so bili prijazni in počutila sva se varno. Katar menda velja za najbolj varno državo na svetu. Imela pa sva dogodivščino, ko sva po polnoči želela nazaj v hotel. Novo leto sva namreč dočakala sredi domačinov v predelu Lusail, skoraj brez turistov. Uber ni več deloval, a tega nisva vedela. Pomagali so nama, da sva ob dveh ujela zadnji metro in potem še naslednjega. Ob treh ponoči sva prikorakala do hotela, vesela, da sva prišla. Ne vem, kaj bi bilo brez prijaznih domačinov, ki so naju usmerjali.
Kljub črno belim barvam njihovih oblačil sva začutila veliko barvnih odtenkov in se počutila prijetno. Zelo.
Sva pa ugotovila, da si lahko na skoraj vseh destinacijah sveta, tudi prestižnih, z malo iznajdljivosti privoščiš dober standard, ni pa vedno to prioriteta. Doživeti in videti kaj, to pa je.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja