avgust 2024 Prispevek v pripravi!!!
Odločitev
Poletni oddih v Avstriji je julija ali avgusta iz več razlogov najboljše, kar si lahko zamislim. Pa četudi je samo za nekaj dni. Izogneš se izjemno visokim temperaturam, ki se zadnja leta stopnjujejo in namesto da nekako preživiš dneve povečini v klimatiziranih prostorih, se lahko sprehajaš v čudovitem okolju, na prijetnih 25 stopinjah.
Saalbach in Hinterglemm
Tokrat sem po naključju izbrala področje dveh krajev, to sta Saalbach in Hinterglemm, ki sta kakšno uro vstran od Schladminga, kjer sva že bila. Takrat sem se v Avstrijo tako rekoč zaljubila.
Tokrat sem se odločila, da bova po poti prespala v vasici Forstau. Na pot sva se namreč odpravila v sredo, 14. avgusta 2024, proti večeru. Majhna vasica, kakršnih je v Avstriji veliko, naju je zvečer, ko sva prispela, očarala. Prespala sva na kmetiji, kjer naju je pogostila zgovorna domačinka. Naslednje jutro sva se odločila, da se odpeljeva v 15 minut oddaljen Wildpark Untertauern, ki je za ogled celo brezplačen in se je izkazal kot prava izbira za postanek. Potrudila sva se hitro pozajtrkovati, da sva bila v parku med prvimi obiskovalci. Čez dve uri sva ga navdušena zapustila, polna lepih občutkov in svežega zraka v pljučih. Prelepo.
Ko sem se odločala, kam se tokrat podati na krajši oddih v Avstrijo, si nisem predstavljala, da je področje Saalbach in Hineterglemm tako dobra izbira. Pri izbiri je pretehtalo to, da sem našla ugodno nastanitev, ki je ponujala tudi Joker poletno kartico. Ta kartica je res ugodnost, ki se jo splača pridobiti, saj se lahko z njo vsak dan (brezplačno) z gondolo odpelješ na dve različni smučišči. Kar pomeni, da prihraniš ogromno denarja in vidiš ter prehodiš veliko novih poti.
V štirih dneh sva se na tak način povzpela na različne vrhove, od 1.500 do 2.100 metrov visoko. Vsak dan dihala svež gorski zrak in občudovala lepote okrog naju. Vsak vrh je namreč zgodba zase.
V hribe se podajo številni pohodniki in gorski kolesarji, pa kljub temu najdeš kotiček, kjer si lahko čisto sam in uživaš v lepotah narave. Ko mi je pred leti sosed povedal, da gre vsako poletje vsaj za nekaj dni v Avstrijo, ga nisem razumela. Kaj rine tja, če pa je na morju tako lepo? Sedaj ga razumem. Drugo leto pridem spet. Področij mi zlepa ne bo zmanjkalo.
Zell am See
Večkrat sva se peljala skozi mesto Zell am Zee, ki leži ob večjem jezeru. Prebrala sem, da si je nekajkrat na teden možno ogledati vodno simfonijo. Elisabethpark se naenkrat napolni, saj si vsi želijo videti šov na vodi. Igro svetlobnih žarkov kreira glasbena spremljava, ki naredi doživetje še bolj čarobno. Vsaka vodna simfonija je drugačna in zato vredna ogleda.
Grossglockner
Najlepši del ceste na Grossglockner je zame in verjetno za mnoge druge obiskovalce Edelweisspitze, ki leži na kar 2.571 metrih višine. Do najvišje točke tega prelaza moraš premagati dva kilometra dolgo in kar strmo pot, ki je bila zaradi številnih motoristov na trenutke kar malce strašljiva. Ko se pripelješ na vrh, te pričaka krasen pogled na okoliše gore, ki se dvigajo nad 3.000 metrov visoko. Na njih je še nekaj snega, ki pa ni več snežno bele barve kot nekoč, saj ga je prekril saharski pesek. Izmed vseh kraljuje Veliki Klek oz. Grossglockner, visok 3.798 metrov, katerega vrh je bil cel dan zakrit z meglicami.
Po poti je 12 postojank, ki vsaka ponuja kaj zanimivega. Očarajo te slapovi in jezera, sprehodiš se lahko do snežnih zaplat, občudujem svizce in povzpeš do čudovitih razglednih točk. Na koncu dneva sva ugotovila, da sva v celem dnevu prehodila kar veliko kilometrov.
Bolj se je bližal konec poti, bolj lepo je bilo. Na zadnji postojanki, poimenovani po cesarju Francu Jožefu, sva se najprej peljala v globino s staro zobato železnico, ki vozi že 60 let. Če imaš dovolj časa in volje se lahko spustiš še nižje, do ledenika Pasterse. Midva sva se raje odpravila na drugo, prav tako zanimivo pot po šestih tunelih. Imenuje se Gamsgruberweg in vodi do najlepšega možnega pogleda na Grossglockner.
Na koncu dneva nama je bilo jasno, zakaj je potrebno za vstop na to cesto plačati kar drago vstopnino. Pot je vredna vsakega evra!
Cesta na Grossglockner je zagotovo ena najlepših na svetu. Posebej če imaš srečo in se lahko po njej pelješ na tako lep sončen dan kot je bil danes. Pot, ki je dolga 48 kilometrov, sva jo prevozila v osmih urah, kar pa je bilo komaj dovolj, da sva si ogledala vse, kar sva si želela. Pred nekaj časa sva se peljala po prav tako znameniti romunski cesti Transfagarassan, a bi težko rekla, katera je bolj slikovita. Vsaka na svoj način. Obe sta me zagotovo očarali in se mi vtisnili v spomin.