julij 2024 Prispevek v pripravi!!!
Potovanje do Korzike
Tokrat sva se na poletni dopust po dolgem času podala z avtom. Odpotovala sva v ponedeljek, 1. julij 2024, popoldan. Po poti sva spala v manjšem kraju Pincara, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Nočitev sem rezervirala preko Airbnb in res sem bila presenečena, kako dobro sem izbrala. Apartma je bil res prostoren. Zjutraj sva bila navdušena še nad okolico. Lastniki apartmaja imajo destilarno in proizvajajo gin in še marsikaj. Po poti sva se ustavila še v Firencah, ki jih še nisem videla in so bile že dalj časa na mojem seznamu popotniških želja.
Naslednja nočitev je bilo mesto Livorno, od koder vozijo trajekti na različne destinacije, med drugim tudi na Korziko.
Prihod na Korziko
Potovanje s trajektom iz Livorna v Italiji do Bastie na Korziki je trajalo pet ur. Ob prihodu na Korziko so bili na nebu temni oblaki, ki pa so pripomogli k temu, da ni bilo prevroče, zato sva vzela pot pod noge in si ogledala stari del mesta. Simpatično pristanišče je potem, ko je posijalo sonce, zaživelo v vsem svojem sijaju. Prvi vtis mesta je bil nad pričakovanji, saj me prejšnji večer italijansko mesto Livorno ni navdušilo.
Proti večeru sva prispela do prvega gostitelja Marka, s katerim smo se kar dolgo pogovarjali, kljub temu, da zna samo francosko. Iztok je ugotovil, da korzičani govorijo mešanico med francoščino in italijanščino, zato je bilo sporazumevanje malo lažje. Zaradi prijaznega sprejema sva se počutila kot da sva doma.
Krožna pot po otoku
Potovanje po Korziki sem načrtovala tako, da sva si ogledovala lepote otoka, obenem pa sva kar veliko uživala tudi na plažah. V vsakem kraju sva spala dva dni in enega od teh sva skoraj v celoti namenila užitkom na peščenih plažah in plavanju v toplemu morju. Vreme je bilo prve dni za začetek julija več kot odlično, saj ni bilo prevroče.
Od Biguglie v bližini Bastie sva potovala proti jugu z vmesnim postankom v kraju Corte. Po poti sva si ogledala ruševine starega mostu iz 18. stol. in ugotovila, da so tam potekale bitke med Korzičani in Francozi. Kraj Corte ima lepo razgledno točko. Krasijo ga čudovite rože, ki sem jih občudovala po celotni Korziki.
Pika na i je bilo popoldansko kopanje v bližini Alerie, kjer sva bila nastanjena naslednja dva dni. Občudovala sva kilometre peščenih plaž, ki pa so bile, začuda, skorajda prazne. Glede na gost promet in veliko število ljudi v mestih in lokalih se mi je to zdelo nenavadno. Morje je bilo v tem delu še bolj toplo kot na severu otoka, kljub valovom in rahlemu vetru.
Piscines Naturelles de Cavu
Potovanje po Korziki je bilo polno presenečenj. Po uživanju na peščenih plažah na vzhodnem delu otoka sva se podala proti jugu. Pot sva si popestrila z obiskom naravnih bazenov Piscines Naturelles de Cavu v osrčju otoka. Do tja se lahko iz parkirišča sprehodiš ali pelješ z brezplačnim avtobusom. Midva sva se odločila za avtobus. Voznik je bil pravi veseljak, saj si je ves čas na glas pel pesmi in animiral potnike.
Kopanje v naravnih bazenih je bilo res sproščujoče in osvežujoče. Julijski dan, ki sva ga preživela v naravi, sredi gozda, je bil eden lepših na celi poti. Kopala sva se v prijetno topli, kristalno čisti vodi. Posebej me je navdušilo, da ni bilo veliko ljudi, saj sem pričakovala, da jih bo zaradi nedelje veliko več. Mogoče jih je odvrnilo oblačno vreme. Naju pa ne in ravno zato so naju naravni bazeni sredi narave tako očarali.
Plaže na Korziki
Asociacija na plaže: pesek bele barve, malo manj bele, nežno rjave… Najbolj droben pesek, malo manj droben pesek, majhni kamenčki… Plaža, ki je dolga nekaj sto metrov ali plaža, ki se razteza nekaj kilometrov.
Na plaži si skoraj sam; na naslednji je nekaj ljudi in le na redkih plažah sem pomislila: Kakšna gneča, greva raje naprej, v naslednji zaliv.
Večina plaž na vzhodu in jugu otoka je lahko dostopnih in brez plačljivih parkirišč. Za tiste, ki veljajo za najlepše, je potrebno plačati kar drago parkirnino. Zanimalo me je, kakšne so te plaže, ki veljajo za najlepše. Za vsak slučaj sem šla pogledati dve bolj znani plaži, če je res kaj lepši kot ostale. Pogledala sem si plažo Palombaggia in sosednjo, ki se imenuje Santa Giulia. Meni se nista zdeli kaj posebej lepši kot ostale. Bolj od teh dveh pa me je navdušila plaža, ki sva jo odkrila čisto pa naključju, pri enem hotelu. Ta pa je bila za moje pojme rajska. Ko sem jo videla, sem razumela, zakaj te plaže menda asociirajo na tiste, ki so na Karibih. In na tem delu Korzike naj bi jih bilo veliko. Tako nama je povedala domačinka, pri kateri sva spala v bližini Bonifacia.
Naslednji dan sva se kopala s pogledom na zaliv, ki je imel to tako lepo plažo. Voda je bila tako kristalno čista, da sem okrog sebe z višine občudovala ribice, brez da bi se potopila.
Veličastni Bonifacio
Po poti se mi je večkrat zdelo kot da nisva več v isti državi, saj se je pokrajina precej spreminjala. Na skrajnem jugu otoka naju je pričakal veličastni Bonifacio. Najstarejše mesto na Korziki je pravi dragulj. Ko sva si ga zvečer ogledala, sva si bila z Iztokom enotna, da ga morava videti še enkrat podnevi in to od spodaj, iz ladje. Bonifacio se razkrije v vsej svoji lepoti šele čez dan, ko je obsijan s soncem.
Brez težav sva našla agencijo, ki nas je popeljala na izlet, ki je vključeval ogled Bonifacija in otočja Lavezzi. Še dobro, da sva izbrala malce daljši izlet, saj sem na trenutke ostala brez sape. Kakšna čudovita kulisa, tako mesteca, ki leži na 70 metrov visokih, povsem belih skalah iz apnenca, kot bližnjega arhipelaga Lavezzi. Tam so svoj raj našli miljarderji. Ko sem videla, kje so te vile, mi je bilo jasno, zakaj. Čarobno. Nedostopno. Nekaj posebnega. Zagotovo je bil to eden od vrhuncev potovanja po Korziki.
Ajaccio
Iz južnega dela Korzike sva potovala do glavnega mesta Ajaccia, ki je tudi obvezen postanek za večino popotnikov. Da sva v vsakem kraju spala dva dni se je izkazalo za dobro odločitev. Imela sva dovolj časa, da sva si mesto ogledala in poiskala plažo, ki nama je ustrezala.
Domačini so nama povedali, da jim Napoleon ni prinesel nič dobrega in ga zato ne marajo preveč. A v njegovem rojstnem kraju, v Ajacciu, je kljub temu viden na vsakem koraku.
Z zanimanjem sva si ogledala rojstno hišo, v kateri je bil Napoleon rojen Napoleon. Zatem sva se sprehodila po Rue Napoleon, pojedla izjemno okusno kosilo v lokalu pri Josephine, poimenovan po njegovi ženi in popila še kavo v bistroju Napoleon.
Za zaključek dneva sva našla na bližnjem rtu, na čudoviti razgledni točki, še restavracijo, kjer sva uživala v sončnem zahodu. Hrana je bila odlična hrana in lokacija top.
Potovanje v notranjosti
Potovanje iz zahodne obale, iz Ajacca, do severa je osrednji del otoka in za mnoge najlepši del Korzike. Po kilometrih narediš malo, a vidiš veliko. Veliko je gozdov, borovih in bukovih. Nato sva se peljala mimo kilometrov kostanjevih dreves. Toliko kostanjev nisem videla še nikjer.
Pot so še vedno krasili tudi cvetoči grmi. V ozadju sva občudovala visoke vrhove in gore, visoke tudi več kot 2.000 metrov.
Najbolj pa so me presenetile številne majne vasice, ležeče na vrhu hriba ali na pobočju. Vsaka vas ima zvonik in nekaj hiš. Res so očarljive in kar vabijo k postanku. Žal pa so imele vasice zelo malo parkirnih mest, zato lahko ustavi le določeno število avtov.
Po tej poti vozi tudi vlak in zlahka sem si predstavljala, kakšen užitek je, ko se pelješ z njim in lahko nemoteno opazuješ pokrajino, saj se ne rabiš obremenjevati z vožnjo.
Občasno zagledala slikovit prizor, ko se je železniški most dvigal nad majhno rečico. Tisti obiskovalci, ki so si vzeli čas in so imeli voljo podati se nekaj metrov nižje, po poti, ki so si jo sami poiskali med grmovjem, so se okopali v reki.
V bližini Corteja, ki je nekako na pol poti od juga do severa sva naletela na restavracijo, ki je ležala v čudoviti dolini reke Restonica in je imela neposreden dostop do reke. To je bila odlična izbira za postanek v vročem dnevu.
L Ile Rousse
Po kar dolgi, a zelo slikoviti vožnji sva prispela do obmorskega mesteca L Ile Rousse ali po korziško Isula Rosssa. Mesto je poimenovano po skalah, ki se v zahajajočem soncu obarvajo rdeče. Kip deklice na skali v morju me je spomnil na kip male morske deklice, ki sem ga videla v Kobenhavnu.
Na tem delu zahodne Korzike sva se ponovno srečala z Napoleonom, saj je bila plaža, ki je bila najbližja najinemu hotelu, poimenovana po njem. To najmlajše korziško mestece naju je očaralo zvečer, ko sva se ponovno povzpela do svetilnika, imenovanega Pietra, od koder je prelep pogled na plaže, gore in bližnjo okolico. Urejene sprehajalne poti do svetilnikov so bile stalnica po celi Korziki.
Naslednji večer sva se odpeljala do pol ure vožnje oddaljenega mesteca Calvi, ki je manjša, a malo manj atraktivna različica Bonifacia. Kljub temu ima tudi to mesto svoj čar.
Cap Corse
Creme de la creme. Top of the top. Najlepše je, ko najboljše pride na koncu.
Po poti do polotoka Cap Corse sva se ustavila v mestecu Saint Florent. Od tam naprej je bila pot ponovno ovinkasta in naporna za vožnjo, a se jo je splačalo prevoziti. Vasice in plaže, ki sva jih tam videla, so bile res čarobne. Do nekaterih plaž se lahko pripelješ le z ladjico, večinoma iz Saint Florenta, saj je cesta nad morjem speljana kar visoko. Po dve in pol urni vožnji sva prispela do hotela, katerega lokacija je čudovita.
Dekle v recepciji nama je že nekaj dni nazaj priporočala večerjo s tapasi in francosko glasbo, ki jo na drugi lokaciji organizira njihov hotel. Odločila sem se zanjo. Povedala nama je, kje bi ta lokal naj bil in naju vprašala, ali potrebujeva koga, ki naju bo peljal do tja. Šele potem, ko sva se odpravila, sem razumela, zakaj naju to sprašuje. Pot do plaže de Barchaggio je bila res zelo ozka. Pa to še ni bilo vse.
Na srečo se je ravno takrat peljala na plažo tudi receptorka in nama še enkrat pokazala smer, kam naj greva. Tudi ko sva parkirala, nisva bila prepričana, kam naj greva, saj receptorke naenkrat ni bilo več. Na slepo sva sledila ljudem, ki so izgledali kot da gredo tja kot midva. Pot ob obali se je vlekla, vsaj meni se je tako zdelo. Ko sem že podvomila, da greva prav, se je pred nami prikazal lokal, ki je imel mize kar na pesku. Prekrasen ambient. Čez nekaj časa sem občudovala še sončni zahod ob zvokih francoskih in korziških šansonov. Mlad fant, ki je igral, je bil res dober. Romantičen večer je bil pika na i celotnega potovanja.
Bila sva med samimi domačini in drugih turistov ni bilo videti. Imela sva priložnost pokukati v njihov svet in videla, da so korzičani pravi veseljaki in da znajo uživati ne glede na leta. Takega večera res nisem pričakovala in zato je bilo še toliko slajše.