Študentsko naselje Frescati in Karolinski institut
Na fakulteti so nam povedali, da je veliko literature na razpolago tudi v knjižnici v študentskem naselju Frescati. Ko sem prišla tja, me je presenetilo, kako je naselje veliko in to, da je bilo urejeno v starinskem in modernem stilu.
Nekatere stavbe so izgledale kot palače. Študentje imajo v naselju na voljo res vse, kar potrebujejo, saj so bile na voljo tudi številne kavarne s hrano.
Blizu T-centralen sem ugotovila, da je postaja za modri vlak ali pendeltog, ki je peljal izven Stockholma. Po navodilu na fakulteti smo se peljale 20 km izven Stockholma do Karolinskega inštituta, ki je ogromno moderno naselje, čisto drugačno od Frescatija.
Tudi v tem naselju je bilo vse, kar si lahko zamisliš, a še bolj urejeno.
Haga park
Izredno všeč mi je bilo, da je v Stockholmu bilo povsod veliko možnosti za sprehode v naravi. V bližini naše fakultete je bil Haga park, v katerem sem se večkrat sprehajala. Naletela sem na park metuljev in muzej. Na sredini parka je bilo jezero. Večkrat sem šla na sprehod od Frescatija do jezera.
Tam sem odkrila tudi dober lokal s hrano. Zanimiv je bil tudi botanični vrt na prostem. Naletela sem tudi na velik moder šotor, ki je bil prireditveni prostor.
Malo naprej sem našla trgovino, v kateri so imeli začuda na prodaj tudi slovenske in hrvaške proizvode, kot so Paloma serviete, mesnine in paštete.
Ko sem prišla v bližino fakultete, sem videla delavca, ki sta polagala travo.
Postalo mi je jasno, zakaj je ponekod trava tako zelena, drugod pa še ne.
Doživela sem rop
S kolegico sva se sprehajali po mestu in videli zelo lepo cerkev, pred katero je bila skulptura Leonardo da Vincija.
Opazila sem, da promet ureja ženska v civilu. Nato sem zagledala kamero in velik mikrofon. Postala sem pozorna in se spraševala, ali snemajo prizor iz akcijskega filma.
Ko sem zagledala policaja, ki je s trakom zapiral cesto, mi ni bilo več nič jasno.
Opazila sem ljudi, ki gledajo iz nadstropij na ulico, kar se mi je za Švedsko zdelo zelo nenavadno. Vprašala sem, kaj se dogaja in policist nama je povedal, da gre za oborožen rop. Področje so vedno bolj zapirali. Ljudje so mirno prihajali iz trgovin, se sprehajali in umirjeno spraševali, kaj se dogaja. Nato sem si rekla, da manjka samo še helikopter. In glej, v tistem trenutku se je prikazal. Malo prej sem naredila zadnje fotografije, začelo mi je zmanjkovati baterije, nato mi je je fotoaparat neizprosno mrknil.
Samo uradna snemalca sta lahko ostala ob vrvici, vsi ostali smo se morali pomakniti višje. Bilo je res mrzlo in ko so začeli umikati vrvico, sem bila presrečna, da bova lahko odšli. Po poti sem videla parkiran storilčev avto, zelen, z odprtimi vrati. Opazila sem, da se je na tistem prostoru trlo ljudi s fotoaparati in mobiteli.
Izlet do Roslagen in mesta Upsalla
Ogledala sem si Roslagen, ki je arhipelag s 13.000 otoki. Dvakrat sem bila v mestu Upsalla, ki je najstarejše univerzitetno mesto na Švedskem. Mesto je vredno ogleda.
V centru mesta je lepa katedrala.
Od zunaj in znotraj sem si ogledala drugo najstarejšo univerzo v Evropi.
Na sprehodu po mestu smo naleteli na simpatičen znak. Zanimiv način, kako Švedi skrbijo za živali.
Nadaljevanje poti je bilo do najvišje točke Roslagna. Na poti sem občudovala, kako so švedske hiše zlite z naravo, saj pustijo Švedi naravno okolje čimbolj neokrnjeno.
Všeč mi je bilo majhno ribiško naselje Oregrund. Naselje je bilo izjemno lepo, z dušo.
Nazaj sem se peljala po drugi poti, čez Osthammar in si ogledala še Norrtalje. Prevozile smo krog in naredile okrog 350 kilometrov.
Obisk domačih
Zelo vesela sem bila, ko so me obiskali moji domači. Peljala sem jih do jezera, kjer smo pojedli kosilo v lokalu na prostem.
Nato smo si skupaj ogledali naravoslovni muzej, ki je že od zunaj izgledal izjemno lepo.
Ta muzej se mi je zdel eden najboljših naravoslovnih muzejev kar sem jih videla. Posebej mi je bil všeč zato, ker je bilo v muzeju dovoljeno, da si se lahko večine razstavljenih eksponatov dotikal.
Moji družini sem pokazala najlepše predele v mestu, ki sem ga do takrat že spoznala toliko, da sem bila lahko vodička.
V starem delu mesta smo slučajno naleteli na menjavo straže, česar v centru mesta vsak dan ni bilo mogoče videti.
Ogledali smo si glasbeni in vojaški muzej, ki mi je bil zelo všeč. Posebej zanimiva je bila soba, kjer smo so se lahko sami preizkusili z igranjem na različne inštrumente.
Videli smo švedskega kralja
Švedska je parlamentarna monarhija, v kateri imata pomembno vlogo tudi kralj in kraljica. Imela sem priložnost videti kralja Carla XVI Gustafa in kraljico Silvio. Naslednji dan, ko so k meni prišli moji domači, je bila v Stockholmu prireditev ob kraljevem rojstnem dnevu in hkrati dan, ko Švedi praznujejo pričetek pomladi, kar je zanje pomemben dogodek.
Tri ure smo vztrajali, da smo videli kralja. Imeli smo odlično pozicijo za ogled številnih parad vojakov pešcev in konjenikov.
Nato smo odšli še na naslednje prizorišče, kjer smo videli prihod kraljeve kočije.
Najprej nisem vedela, kdo je kralj, ko pa sem videla, komu otroci darujejo rože, sem ugotovila, da je kralj zelo visok moški.
Prestavili smo se na tretje prizorišče, pod balkon, iz katerega nam je malo zatem pomahal kralj in cela kraljeva družina.
Ogledali smo si še muzej Skansen, ki je bil prvi muzej na prostem na svetu.
V njem smo videli tradicionalne hiše, ki so bile postavljene v prelepem okolju.
Videli smo tudi veliko živali in rož.
Bilo je res mrzlo, a smo vztrajali in čakali, da bodo zakurili praznični kres.
Sprevod skupine praznično oblečenih ljudi je naznanjal praznovanje pomladi.
Vasa muzej
Skupaj smo si ogledali tudi Vasa muzej, ki je eden najbolj impozantnih švedskih muzejev.
Izvedeli smo, da so ladjo, dolgo skoraj 70 metrov, leta 1961, po 333 letih dvignili iz vode. Skoraj 20 let so jo restavrirali, da so jo lahko postavili na ogled v vsem svojem sijaju.
Tam smo bili nekaj ur, saj znajo Švedi prikazati svojo zgodovino na zelo zanimiv način. Ogledali smo si filme, na katerih je bilo prikazanih veliko podrobnosti, ki so dale muzejskim eksponatom svoj čar. Muzej je bil zame res veličasten.
Odšli smo tudi v predel Slussen, kjer si je Iztok ogledal hokejsko tekmo v dvorani Globen.
V tej dvorani so številni koncerti in tudi hokejske tekme.
Obiski pri mentoricah
Naše mentorice so nas povabile, da jih obiščemo na domu. Vse tri so živele v manjših krajih v bližini Stockholma. Na prvem obisku sta nam gostitelja pokazala njuno ladjo, ki jo morajo vsako leto tri tedne pripravljati za začetek sezone, ko ponovno plujejo po rekah in morju. Naslednjič smo bile v kraju Osterkar. To je manjši kraj, obdan s čudovito naravo.
Tretjič smo se že tako dobro poznali, da smo se cel večer smejali. To je bil najlepši večer, ki sem ga preživela pri domačinu v Stockholmu.
Strokovno izobraževanje v osnovnih šolah
Obiskala sem tri osnovne šole, prva od njih je bila Fridhemskolan. Povedali so mi, da šolo obiskuje približno 300 učencev od 1. do 6. razreda. V njej sem občudovala zelo veliko svetlo avlo, ki je bila okrašena z zastavami iz celega sveta, saj jo obiskujejo učenci od vsepovsod.
Povedali so mi, da je to šola, ki jo obiščejo študentje in učitelji od drugod, ker je znana kot dobra šola z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami. Velika avla daje šoli prijeten in prijazen vtis.
Do naslednje šole Tullgardsskolan sem se peljala z metrojem in izstopila na postaji Skanstull. Šola je imela približno 350 učencev, prav tako od 1. do 6. razreda.
Bila sem pri pouku v 3. razredu. Skupaj z učenci in učiteljico sem odšla na kosilo. Hrana je bila res dobra in čisto po mojem okusu. Ugotovila sem, da povsod pijejo zraven mleko in jedo njihov tipični trdi kruh z maslom. Pogled iz šolskega okna me je naravnost očaral.
Obiskala sem še eno osnovno šolo Sodermalmsskolan. Tam me jesprejela učiteljica, s katero sem bila dogovorjena. Pogledala me je od glave do pet in mi rekla, da naj oprostim, a oni gredo v gozd. Prvič, odkar sem na Švedskem, sem si oblekla krilo, obute pa sem imela čevlje s peto. Bilo je zelo mrzlo, a zjutraj, ko sem se oblačila, sem predvidevala, da bom cel dan v šoli.
V skupini, s katero sem bila, so bili večinoma otroci s posebnimi potrebami. Držali so drug drugega in si pomagali. Z javnim prevozom, v tem primeru s pendeltogom, smo se odpeljali do velikanskega travnika, obdanega z gozdom.
Tam je bilo že veliko drugih skupin iz šol. Nekateri so že sedeli, drugi so se igrali. Malo je rosilo, tako da mi moj tanki pulover in tanka jakna niti slučajno nista zadostovala. S sabo nisem imela niti vode in ne hrane. Ena od učiteljic mi je posodila nepremočljivo jakno, tako da sem zdržala. Ko je bil čas za malico, sem se usedla na vrečko. Učiteljice so bile več kot prijazne in z mano so delile malico in kavo. Dan je bil zame izjemno zanimiv, saj sem spoznala njihovo prijaznost in preprostost in tudi to, kako otroci s posebnimi potrebami niso izstopali od drugih otrok.