Odločitev za študijsko potovanje na Švedsko
Švedska, država, ki sem jo že od nekdaj želela spoznati. Tam sem bila že večkrat in leta 2006 sem dobila priložnost, da sem dva meseca preživela v glavnem mestu države. Sodelovala sem s Stockholm University, Department of Social Work preko projekta Leonardo da Vinci – Mobillity. Spoznavala sem integracijo oz. inkluzijo v švedskih osnovnih šolah. Poleg strokovnega vidika sem videla in doživela toliko lepega, da sem se odločila, da to delim na tej spletni strani.
Pričujoči zapis sem povzela po več kot 80 strani dolgih zapiskih, ki so nastajali skoraj dnevno. Ko sem začela pisati, sem vzela v roke to obsežno gradivo in na stotine slik. Z mano sta bili kolegici, s katerima nam je bilo skupna tema skrb za ljudi s posebnimi potrebami na Švedskem.
Z avtom na pot
Po začetnem oklevanju, kako na pot, ali z letalom ali z osebnim avtom, smo se odločile za slednje, predvsem zaradi prtljage. V ponedeljek, 3. aprila 2006, ob 6.15 uri, sem se podala na pot z mojim avtomobilom, skupaj z dvema kolegicama. Tri ženske na Švedsko za dva meseca.
Po tej poti sem se peljala že večkrat, a tokrat prvič pretežno sama za volanom. Bila sem polna energije in kilometri so začeli izginjati, števec se je vedno bolj nagibal v drugo smer. Prevozile smo Avstrijo, njihove tunele; malo po dežju, malo v megli. Večji postanek smo imele, ko smo prispele v Nemčijo.
Po petih urah vožnje sem volan prepustila kolegici. Nekaj kilometrov pred Hannovrom smo začele iskati kraj, kje bi spale. Zavile smo iz avtoceste in se ustavile pred prvim hotelom v kraju Bockenem.
Pred spanjem sem si privoščila se večerni sprehod po mestu, ki je bil v soju luči kar pravljičen.
Kopenhagen
Naslednji dan smo pot nadaljevale in ob 12. uri prispele kraja Puttgarden, kjer smo se vkrcale na trajekt.
Ob pol dveh smo bile že na danskih tleh. Do Kopenhagna smo prevozile še 150 km in ob treh parkirale na parkirišču zabaviščnega parka Tivoli. Vreme nam je bilo vsakič, ko smo se ustavile, naklonjeno, saj se je dež umaknil soncu, četudi za kratek čas. Ogledale smo si trg s kraljičino palačo in popile čaj, ker je bilo kljub soncu mrzlo.
Ogledale smo si tisti del mesta, ki ga še nisem videla. Mesto je bilo lepo okrašeno z rožami in prižganimi baklami.
Malmö
Odločile smo se, da se bomo odpeljale do švedskega mesta Malmö. Po poti smo naletele na pravi naliv. Peljale smo se tudi pod gladino morja in prispele do šestnajst kilometrov dolgega mostu, ki povezuje Dansko in Švedsko. Zavile smo iz avtoceste in naletele na hotel, v katerem smo dobile sobo po ugodni ceni.
Naslednje jutro smo si ogledale grad oz. Malmohus.
Sprehodile smo se do mlina in občudovale prve švedske zvončke. Vreme je bilo ponovno sončno, a kar mrzlo. Pot smo nadaljevale po avtocesti v smeri Stockholma. Ob pogledu na sneg ob cesti me je zaskrbelo, da ne bi naletele na sneg na cesti, a ga na srečo ni bilo.
V Stockholmu; končno na cilju
Ko smo prispele v Stockholm, veličastno mesto mnogoterih mostov, jezer in morja, je števec pokazal, da smo prevozile 2.206 kilometrov. Prvi pogled na zaledenele vode in prečudovito mesto me je takoj očaral.
S pomočjo prijaznih oseb, ki smo jih spraševale za pot, smo prispele do ulice Roslinsvagen, kjer smo bivale naslednja dva meseca.
Vila, v kateri smo stanovale, me je presenetila, saj je bila izjemno lepa. Na razpolago smo imele celo zgornje nadstropje, s tremi sobami, na sredini smo imele velik skupen prostor.
Stockholm University, Department of Social Work
Naslednji dan nas je prijazna gostiteljica z avtom peljala na univerzo. Po poti sem si pisala, kje se vozimo, saj sem predvidevala, da se bomo naslednjič peljale same. Ker smo imele čas, smo se ustavile v centru Stockholma, na ulici Sveavagen. Bil je lep, sončen dan, zato se nam je zdelo, da je topleje kot je v resnici bilo. Videle smo, da je le 6 stopinj Celzija. Naročile smo si kosilo in pojedle kar zunaj, na ulici. Prejele smo tople koce, da smo se pokrile in tako smo zdržale pol ure.
Odpeljale smo se do fakultete.
Skrbelo me je moje znanje angleščine, saj sem obiskovala le kratek tečaj, nisem pa se angleščine učila v šoli. Na srečo kolegici teh težav nista imeli. Spoznale smo dekana na fakulteti, ki nam je predstavil tri mentorice. Bile so izjemno prijazne, razumevajoče in takoj pripravljene pomagati pri naših načrtih.
Po uradnem delu so nas povabili na večerjo v prijetno, a drago restavracijo blizu fakultete. Za večerjo sem naročila ribo, ostali so jedli jagnjetino.
Odšli smo na železniško postajo, kjer smo si kupile mesečno karto, ki je stala 600 kron, kar se mi, glede na ostale cene, ni zdelo drago. Karta, ki smo jo kupile, je veljala za metro, pendolino, tramvaj, turistični vlak, avtobus, turistični avtobus in celo ladjo.
Naslednji dan smo dobile na fakulteti tudi svojo sobo z računalnikom.
Po obisku knjižnice smo z eno od mentoric odšle na kosilo v bližnji lokal. Jedle smo pašto s solato, vključena je bila pijača in kava. Za njihove razmere je bila cena ugodna, hrana pa dobra. Tudi naslednje dni, če se je dalo, smo kosilo jedle v takšnih lokalih, enkrat tudi v indijskem in japonskem. Cene obroka so bile od 40 do 70 švedskih kron.
Po poti domov smo na železniški postaji videle rdeče – črno oblečen par. Zaplesala sta na glasbo in odplesala v vagon. Zanimiv prizor.
Drottingholm
V bližini našega novega doma je bilo jezero, zato sem se nekajkrat sprehodila do tja. Ugotovila sem, da bivamo v zelo lepem predelu Stockholma. Malo naprej so bile še večje, več nadstropne vile. Področje je bilo mirno, tiho in v njem sem se počutila varno. Enkrat sem šla na sprehod tudi do kraljeve palače. Občudovala sem jezero Mälar, ki je bilo zaledenelo in lepo pokrajino okrog njega.
Pogled na palačo je bil res veličasten, saj se jo je videlo več kot kilometer daleč.
Do tja smo se peljale še z avtom. Prispele smo do kraja Drottingholm, v katerem je istoimenska palača kraljeve družine, ki je bila zgrajena v 18. stoletju in spada pod svetovno kulturno dediščino Unesca.
Palača kje bila zgrajena po vzoru Versajske palače.
Pred palačo smo si ogledale menjavo straže, ki je bila tako rekoč samo za nas, saj drugih obiskovalcev ni bilo. Povedali so nam, da straža ni služba in da jo opravljajo fantje in dekleta, ki so stari okrog 20 let.
Po poti smo na majhnem hribu opazile smučišče in pozneje izvedele, da delajo smučišča kar na kupih smeti, tako izkoristijo prijetno (smučanje) s koristnim (sortiranje odpadkov).
Stockholm, mesto muzejev
V centru Stockholma sem si večkrat ogledala otok Djurgärden, na katerem je veliko muzejev – Vasa, Skansen, muzej Pike Nogavičke Junibacken in Nordijski muzej. Postopoma sem si ogledala večina od teh muzejev. Ugotovila sem, da je v tem letnem času večina muzejev brezplačnih, kar mi je bilo še bolj všeč. Najprej sem si ogledala Nordiska museet. V treh nadstropjih je bilo veliko razstavnih eksponatov, ki so razkrivali zgodovino Švedske in Norveške, saj je Švedska do prejšnjega stoletja spadala k tej državi.
Ogledala sem si tudi plesni muzej in muzej bližnjega vzhoda. V plesnem muzeju sem občudovala kostume ter švedske in ruske baletnike.
Na otoku Skeppsholmen sem si ogledala tri muzeje – muzej daljnega vzhoda Östasiatiska Museet, arhitekturni in moderni muzej. Zadnja dva sta večja in sta mi bila bolj zanimiva. Ogledala sem si prikazana urejena naselja in posebne arhitekturne dosežke Švedske. V enem delu so zgradbe, ki so jih zgradili v 15. oz. 16. stol. in v drugem, modernem, je tudi stavba Fakultete za socialne vede, kjer sem bila tako rekoč vsak dan. Moderni muzej me je pritegnil, saj so v njem razstavljene tudi zelo »odštekane« umetnine, tudi Picasove.
Zanimiv je bil tudi vojaški muzej, ki me je pritegnil že na vhodu. Tretje in drugo nadstropje sta res lepo urejeni, ker si muzej ogleduješ od zgoraj navzdol. Najprej je doba vikingov, nato 17., 18. … stol., na koncu še prva in druga svet. vojna. Vse je prikazano s pomočjo lutk, ki prikazujejo vojake in vojaško življenje.
V predelu Slussen sem si ogledala mestni muzej. Tudi ta mi je bil všeč. V njem so prikazovali čas od 13., 14. stol. dalje, pa tja do današnjih dni. Posebej zanimiva je bila primerjava nekdanjih in sedanjih aparatov, pripomočkov, prevoznih sredstev… V kratkem filmu sem si ogledala, kakšna prevozna sredstva so imeli ljudje v začetku 20. stol. v Stockholmu.
Nacionalni muzej je muzej, ki so nam ga priporočali vsi, s katerimi smo se pogovarjale. V njem so največje umetnine švedskih slikarjev in slikarjev iz ostale Evrope. V prvem nadstropju so razstavljeni predmeti iz 15. in naprej, na drugi strani za protiutež najmodernejši dizajni. Švedi znajo narediti kontraste, staro in novo, v sožitju ali da te šokira. V oko mi je padlo, da je povsod izredno veliko oseb, ki so varovale muzej.
Pod slikami so bila zapisana zelo znana svetovna imena, predvsem iz časa impresionizma. Velik vpliv na njihovo umetnost so imeli umetniki iz Italije, Nemčije, Francije in drugih delov Evrope. Muzej se mi je zdel veličasten.
Voden ogled mesta
Nekaj dni po našem prihodu so bili prazniki, zato je bila fakulteta zaprta. Prijatelj ene od kolegic je že nekaj časa živel na Švedskem, zato smo se z njim dogovorile za skupen, voden ogled mesta.
Pokazal nam je, kjer so najbolj zanimive ulice, lokali, trgovine in tržnice, pa tudi najbolj prestižen del ob morju, v katerem so večinoma ambasade.
Povedal nam je, da nam za nekatere predele mesta ne priporoča, da hodimo same. V centru mesta je pokazal, kje se zadržujejo brezdomci in povedal, da jih do nedavnega v Stockholmu ni bilo. Na poti domov sem zašla na metro postajo, ki je bila urejena kot muzej, z zanimivimi skulpturami.
Ko je bil sončen dan, se je ob obali sprehajalo kar nekaj ljudi. Ogledala sem si stari del mesta, ki se imenuje Gamla stan. Zanimiva je bila kraljeva palača The Royal palace s kabinetom, knjižnico in drugimi sobami.
V bližini je tudi parlament Riksdaghuset. Zelo lepa se mi je zdela tudi stavba, v katerem je gledališče Royal Dramatic Theatre.
Velikokrat sem bila v predelu, kjer je tudi glavna železniška postaja ali T-centralen, saj je bilo v tem delu vedno zanimivo zaradi pouličnih umetnikov in dogajanja.
Spoznala sem Vladano
Nekega dne sem si želela ogledati pomorski in etnografski muzej. Ko sem iz metroja prestopila na avtobus, sem na postaji zaslišala znano govorico. Ime ji je bilo Vladana, rojena je bila v Beogradu. Povedala mi je, da živi v Stockholmu tri leta. Imeli smo isto pot, zato sem z njo kramljala več kot dve uri.
Proti koncu mojega bivanja sem se z njo dogovorila, da jih obiščem na njihovem domu. Prišla sem do mirnega in družinam prijaznega predela, v katerem je bila vrstna hiša, v kateri so stanovali. Družili smo se na veliki terasi, kar mi je bilo še posebej všeč. Izvedela sem veliko zanimivega o življenju v Stockholmu.