Odločitev za potovanje
Že nekaj časa sem si želela, da se podam na malo bolj nenavadno potovanje, v oddaljene kraje in da sama naredim načrt zanj. Na spletni strani Po svetu sem novembra 2016 našla idealno destinacijo, o kateri sem se nekaj časa prej pogovarjala s prijateljico. Šrilanka. Gremo nekoč tja? Na spletu so pisali o ugodni ceni letalski kart za naslednje poletje in to celo iz Ljubljane. Ko pa sem videla, da bi hkrati lahko šla še na Maldive, ni bilo več dvoma. Sanjski Maldivi. Kaj bi si lahko želela več?
Našla sem nekaj zapisov popotnikov o potovanju po Šrilanki. Zimske večere sem si krajšala s pripravo poti, obenem sem rezervirala nočitve. Že večkrat sem ugotovila, da se splača rezervirati čimprej, saj lahko na takšen način prihraniš kar nekaj denarja. Ko pripravljam načrt, sem v mislih že na poti. Zelo živo si predstavljam daljne kraje, kar mi daje energijo in polni »baterije«. Včasih tik pred odhodom še kaj spremenim, a okvirni načrt naredim v prvih večerih, saj sem tako vznemirjena, da ne morem čakati.
Ugotovila sem, da bo potovanje intenzivno in naporno, zato naj bi bil drugi del potovanja sprostitev, saj bova na sanjskih Maldivih. Sledilo je vprašanje, ali bova šla na »resort« ali na otok, na katerem živijo domačini. Mnenje večine, s katerimi sem se pogovarjala o Maldivih, je bilo, da ni varno iti na otok, na katerem živijo domačini. Pogledala sem cene bivanja v luksuznih hotelih in ugotovila, da so zelo dragi. Na spletu sem prebrala mnenja dveh ali treh oseb, ki so zapisali, da so bili na otokih, na katerih živijo tudi domačini in da jim je bilo všeč. Zato sem se opogumila in poiskala otok, na katerem sem rezervirala hotel.
Polet iz Ljubljane do Colomba
Potovanje sva začela v četrtek, 20. 7. 2017. Iz Ljubljane smo poleteli ob 20.05 in po dve urnem poletu smo ob 23.20 pristali v Istanbulu (časovna razlika je 2 uri). Ob 1.55 ponoči smo poleteli naprej in ob 15.10 pristali na letališču Bandaranayke v Colombu (časovna razlika še dodatni 2 uri in pol). Na letališču naju je pričakal Cris, lastnik hiše, v kateri sva prvo noč spala. Z njim sem se že od doma dogovorila za prevoz.
Negombo
Nočitev sem rezervirala v mestu Negombo, 9 km od letališča. Po poti sva spoznala Nizozemca Crisa, nato pa še njegovo ženo Chandi in sina. V trenutku so se razblinili moji strahovi pred neznanim, saj sem se v njihovi hiši takoj počutila domače. Še enkrat se je potrdilo, da lahko zaupam komentarjem oseb na bookingu, saj so zapisali točno to, kar sem sama doživela. Prijaznost, preprostost, gostoljubnost.
Za ta popoldan nisem nič načrtovala, saj sva se morala privaditi na vročino in monsunsko podnebje. Ko sem doma spremljala vremensko napoved, je za vsak dan kazalo, da bo oblačno in kratke nevihte. Poletje je tudi uradno čas, ko je na Šrilanki deževna doba. Zanimivo, nevihte je na spletu prikazovalo tudi takrat, ko sva bila tam. Kljub temu nisva doživela niti enega naliva, razen rahlega, a konstantnega dežja en dan, ko sva bila na goratem področju, kjer je Adams Peak. O tem več v nadaljevanju.
Zvečer sva se sprehodila po Negombu, letoviškem mestu, ki je nastalo iz ribiške vasice. Mesto je eno večjih mest v Šrilanki. Pri gradnji hiš je opazen vpliv Portugalcev in Nizozemcev, ki so tukaj živeli v preteklosti. Prišla sva do peščene plaže, na kateri so se igrali otroci in se sprehajali domačini.
Videla sva tudi ribiške ladje, saj je to področje znano po ribolovu. Večerjala sva lokalne ribiške specialitete.
Nepozabno presenečenje v Bentoti
Naslednje jutro sva se z avtobusom odpeljala do Colomba, kjer sva poiskala železniško postajo Fort Station. Sledila je enourna vožnja do manjšega kraja Bentota. Ko sva prišla do hiše, v kateri sva bivala, sem bila pozitivno presenečena. Prijetna hiša, obdana s palmami in vrtom, v bližini pa reka. Popolno. Prijazen lastnik nama je podal nekaj informacij o kraju in nama ponudil brezplačno vožnjo po reki. Naslednje jutro sva na terasi s pogledom na reko jedla enega boljših zajtrkov na Šrilanki. Same domače dobrote. Kaj bi hotela še več?
Izlet z ladjico po reki je bil organiziran samo za naju. Na reki skorajda ni bilo drugih čolnov. Najprej smo se peljali do velike belega Bude. Prvič v življenju sem videla v živo tako velik kip Bude; v naslednjih dneh pa še velikokrat.
Sledil je ogled netopirjev, opic in ptičev, nato pa še presenečenje. Mladenič, ki naju je peljal po reki, se je ustavil pri ljubitelju malih aligatorjev. Povedal nama je, da skrbijo zanje, da ne bi izumrli. Aligatorja sem najprej pobožala in ga celo prijela. Iztok je bil še bolj pogumen in si ga je dal za vrat.
Peljali smo se do lagune, ki je bila precej zaraščena, zato smo se morali sklanjati in se umikati tropskim drevesom, da smo lahko pluli.
Prvič sem doživela takšno vožnjo, ki sem jo do takrat videla le v filmih. Nepozaben safari na vodi. Izkušnja je bila zato toliko bolj neprecenljiva, saj kaj takšnega nisem pričakovala.
Vodič naju je varno pripeljal nazaj in šele takrat sem se zavedala, da sem na področju, kjer živijo živali, ki sem jih do takrat videla le v živalskem vrtu, tukaj pa v njihovem naravnem okolju. Ta popoldan je bil zame nekaj posebnega.
Želvje zavetišče
Razlog, da sva se ustavila v tem kraju, je bil videti male, komaj rojene želvice. Z lastnikom hiše, kjer sva prenočila, sva se dogovorila za prevoz s tuk tukom do zavetišča za želve. Takšnih zavetišč je na tem področju več, ker so želve na Šrilanki ogrožena vrsta živali, saj domačini pobirajo njihova jajca in jih uživajo kot kulinarično specialiteto. Vstopnina za ogled je namenjena ohranjanju želv.
Vodič nam je povedal, da na plaži pobirajo njihova jajca, jih odnesejo v zavetišče, kjer jih zakopljejo v ograjen pesek. Ko se zvalijo mlade želve, jih hranijo tako dolgo, da postanejo dovolj velike, da jih odnesejo do morja in jih spustijo vanj. Pokazali so nam bazen, v katerem je bilo veliko število čisto malih, en dan starih želvic.
Najstarejše želve v zavetišču so bile stare več kot 50 let. V roke sem lahko prijela eno izmed orjaških želv.
Pri njih v oskrbi so tudi želve, ki so se poškodovale. Zapomnila sem si želvo, ki ni imela ene plavuti in je pri njih že od rojstva, saj v naravi ne bi preživela.
Vodič nam je povedal, da je bilo leta 2004 ravno to področje najbolj uničeno od silovitega cunamija, zaradi katerega je umrlo veliko ljudi. Celo področje in tudi zavetišče za želve je bilo uničeno, zato so morali marsikaj postaviti na novo. Žalostna zgodba.
Ogled mesta Galle
Naslednji dan sva se z vlakom odpeljala na jug, v tri četrt ure oddaljeno mesto Galle, ki so ga v 16. stoletju ustanovili Nizozemci, zatem pa so ga osvojili Portugalci. To je bilo že drugo mesto, v katerem se še danes vidijo sledovi teh dveh narodov, tako v arhitekturi, kot tudi na drugih področjih.
Poiskala sva vilo, ki je bilo malo izven mesta in umeščena v zelo lepo zeleno okolje.
Najina soba je bila v zgornjem nadstropju, tik pod streho. Ponoči sva slišala na strehi zvoke, kot bi nekdo hodil po njej. Zjutraj so nama postregli zajtrk na terasi, ki so jo skoraj z vseh strani obkrožale palme. Ko sem ravno začela zajtrkovati, sem pred sabo zagledala opico. Nato še eno in še eno. Šele takrat se mi je posvetilo, kdo so bili nočni obiskovalci na najini strehi.
Ker sva bila od centra mesta oddaljena nekaj kilometrov, sva se, kot to običajno počneva, peš odpravila do mesta. Po poti so nama ustavljali tuk tuki in naju spraševali, če potrebujeva prevoz. Ob robu ceste ni bilo pločnika in tudi drugih sprehajalcev ne. Ugotovila sem, da se v Šrilanki nihče ne sprehaja, ampak se vsi vozijo. Tuk tuki, avtobusi, taksiji – vsi potnike dostavijo skoraj do vhodnih vrat. To se mi je zdelo nenavadno, če pa sedaj razmislim, je verjetno tako tudi zaradi celoletne vročine.
Po poti sva opazila šolo in šolarji so ravnokar zaključevali s poukom. Mlajše so prišli iskat starši, da so jih pospremili domov – peš, z motorji ali tuk tuki.
Ko sva prišla v mesto, sva se sprehodila po zanimivi ulici, na kateri je bilo veliko lokalov, restavracij in trgovinic. Pozneje sva tukaj poiskala lokal, ki je na prvi pogled ni izgledal nič posebnega. Hrana je bila postrežena iz glinenih loncev. Z ostalimi turisti smo se pogovarjali o hrani in vsem se je zdela zelo dobra.
V mestu sva si ogledala staro trdnjavo, ki je mešanica evropske in azijske arhitekture, zaradi katere je mesto uvrščeno pod svetovno kulturno dediščino Unesca.
V tem predelu so stare nizozemske vile s kamnitimi ulicami, med njimi pa cerkve in templji. Sprehod sva nadaljevala in prišla do čudovite obale. Bilo je vetrovno; razpenjeno morje je butalo ob skale. Lep prizor.
Ker je bila nedelja, so bile povsod skupine sprehajalcev, večinoma domačinov. Turistov ni bilo veliko, saj konec julija in začetek avgusta, ko sva potovala, ni glavna turistična sezona. Opazila sem, da so domačini povsod igrali kriket, ki je njihov nacionalni šport številka ena.
Ko sva bila v Bentoti, naju je voznik tuk tuka vprašal, kam sva namenjena. Ko je izvedel, da greva v mesto Galle, nama je povedal, da bo v nedeljo zvečer tam poseben dogodek, saj bodo pod trdnjavo slovesno pokopali oziroma zažgali njegovega sorodnika. Tega sva se spomnila, ko se je večerilo in sva čisto slučajno prišla do mesta, kjer se je to odvijalo. Iztok je fotografiral nenavaden prizor, ki se je odvijal pred najinimi očmi.
Weligamski ribiči in vrt začimb
Odločila sva se, da bova najela tuk tuk in se z njim podala v pol ure oddaljen kraj Weligama. Kraj slovi po ribičih, ki lovijo ribe tako, da sedijo na kolih. Ne vem, ali na takšen način res še danes lovijo ribe ali so jih lovili nekoč. Ko sem zagledala ribiče, kako sedijo na kolih, s palicami v rokah, je bil to čudovit prizor. Pred očmi se mi je prikazala bela peščena plaža, obsijana s soncem.
Vzela sva si čas, se sprehodila po plaži in se seveda preizkusila, kako je sedeti na kolih. Ob tem sva neizmerno uživala, saj razen naju in ribičev na plaži ni bilo nikogar drugega.
Pogovarjala sva se z ribiči, ki so nama povedali nekaj o tem, kako živijo. Na koncu sva si privoščila še kokosovo mleko in dan je bil popoln.
Po poti nazaj smo se ustavili, da si ogledava vrt, v katerem gojijo zelišča in začimbe. Ogled vrta je bil zanimiv. Vodič nama je pokazal rastline in povedal, za kaj se uporabljajo. Med drugim je pokazal rastlino vanilije, ki je plezalka in drevesa, na katerih je rastel cimet in muškatni orešček. Cimet je ena najbolj znanih začimb na Šrilanki. Začimbe in eterična olja, ki jih pridobivajo iz zelišč, uporabljajo za različne namene, tako v prehrani, za masažo, za izdelavo zdravil in kozmetike.
Ponujali so tudi ajurvedsko masažo, pri kateri uporabljajo dišeča olja, a se zanjo nisem odločila. Najbolj sem si zapomnila, kako sok kurkume uporabljajo kot naravno depilacijsko sredstvo. Iztoku so pripravek namazali na del noge in po desetih minutah na tem mestu ni imel več dlak, pa tudi naslednji mesec ne. Po dveh mesecih uporabe bi naj bile dlake trajno ostranjene. Kljub temu, da je bil ogled vrta v prvi vrsti namenjen temu, da na koncu kupiš njihove izdelke, je bil vreden ogleda.