Pot iz Galle do Anuradhapure
Naslednji dan sva se z vlakom odpravila na 300 kilometrov dolgo pot do Anuradhapure. Najprej sva potrebovala uro in pol, da sva prispela do Colomba. Vlaki na Šrilanki vozijo počasi, a za dolge razdalje se mi je zdel vlak najboljša izbira, saj je cestni promet izgledal kar kaotičen. Prvič sem se srečala s tem, da cestno-prometna pravila ne veljajo, ampak velja pravilo močnejšega, to so avtobusi. Le tuk tuki so se občasno zrinili in prehiteli ostala vozila.
Torej, izbrala sem vlak. Ko sva prišla do postaje Colombo Fort, sva morala od tam oditi do postaje Maradana, od koder je najbolj ugodna povezava do Anuradhapure, to je Intercity, ki je za 200 kilometrov potreboval malo manj kot 4 ure. Običajni vlak na isti relaciji vozi 8 ur.
Imela sva težave, kako priti do omenjene postaje. Nikjer ni bilo nobenih oznak, pa tudi telefon ne bi kaj prida pomagal. Torej sva se morala znajti. Stala sva pred tržnico, bila je gneča, veliko je bilo tuk tukov in manjših avtobusov. Kar malce kaotično. Začela sva spraševati, kako naj prideva do postaje Maradana. Prijazni domačini so naju usmerili do tržnice, nato so nama pokazali majhno avtobusno postajo, na kateri sva počakala na avtobus, s katerim sva se odpeljala do želene postaje.
Na tem mestu bom omenila, da mi glavno mesto Šrilanke, Colombo, ni bil všeč. Videla sva ga trikrat in vedno le predel ob železniških postajah. Mogoče mi ni bil všeč ravno zato, lahko pa je k temu pripomoglo tudi to, da so tudi drugi popotniki opisovali, da jim mesto ni bilo všeč in priporočajo, da se ga izogneš.
Ob 19.15 sva se v prvem razredu hitrega vlaka odpeljala iz Colomba. Karte za vlak sem kupila po spletu že od doma. Malo po polnoči sva prispela do Anuradhapure. Ko sva se bližala mestu, sva ugotovila, da sta dve postaji, na katerih lahko izstopiva. Na eni od teh postaj sva imela dogovorjen prevoz do hotela. Šele ko sva izstopila, sva ugotovila, da sva na napačni postaji, saj naju na njej nihče ni čakal. Ker je bilo pozno, mi ni bilo vseeno. K nama je pristopil moški in nama ponudil prevoz s tuk tukom. Ni nama preostalo drugega kot da sprejmeva. Sledila je »nora« vožnja, dirkanje, sekanje ovinkov… Na srečo skorajda ni bilo prometa. Nekako smo prispeli do hotela, kjer sem si neznansko oddahnila.
Staro mesto Anuradhapura
Hotel, v katerem sva spala naslednji dve noči, je bil nov in urejen. Lastnik nama je pomagal z nasveti; na voljo sva imela tudi kolesa. Že zjutraj sva ugotovila, da je na tem področju zelo vroče, saj so temperature čez dan presegale 35 stopinj Celzija.
Takoj po zajtrku sva se s kolesi podala do mesta. Iskala sva bankomat, saj sva potrebovala gotovino. Ko sva končno našla pravi bankomat, na katerem naj bi bil možen dvig iz najinih kreditnih kartic, a denarja kljub temu nisva mogla dvigniti. Šele čez časa, po preverjanju v Slovenijo, sva ugotovila, da sva vtipkala malce prevelik znesek. Oddahnila sva si; pot bova lahko nadaljevala. Potrebovala sva gotovino, saj plačevanje s karticami skoraj nikjer ni bilo možno.
Popoldan sva se s tuk tukom peljala mimo arheoloških najdbišč Anuradhapure, ki je bila prestolnica Šrilanke že pred našim štetjem. Na tem področju, ki je pod zaščito Unesca, so ostanki starih civilizacij. Peljali smo se mimo svetega drevesa Bo, ki je najsvetejši kraj starega mesta. Drevo naj bi bilo najstarejše drevo na svetu, saj naj bi bilo staro več kot 2.000 let. Zraslo naj bi iz drevesa, pod katerim je Buda dosegel razsvetljenje. Čez deset kilometrov smo se pripeljali do cilja, do vznožja gore Mihintale.
Svetišče Mihintale ali Mahindin hrib
Mihintale je sveti kraj, kjer se je že pred našim štetjem začel budizem na Šrilanki. Ko sva kupila karte, naju je ogovoril vodič. Povedal nama je, da za tisti dan nima več nobenega vodenja in naju vprašal, če se nama lahko pridruži. Najprej sva ga začudeno gledala, saj vodenja nisva želela, potem pa sva se s tem sprijaznila in začela poslušati, kar nama je govoril. To je bila najboljša odločitev tistega dne.
Vodič nama je rekel, da bomo šli po drugi poti kot gredo ostali turisti in da bova, ko bo sonce zahajalo, na vrhu. Začeli smo se vzpenjati po stopnicah, ki bi jih naj bilo 1.840. Na poti smo bili res skoraj sami. Ustavili smo se pri ribniku Kaludiya Pokuna, ki je v preteklosti služil menihom za pridobivanje pitne vode in kot namakalni sistem. Kmalu so se nam pridružile opice.
Izvedela sva, da je več vrst opic, a le ene od njih so napadalne. Tiste, ki smo jih srečali, so bile prijazne. Vodič nama je rekel, naj pogledava na drevo, ker bova videla nekaj posebnega. In kaj sva videla? Veverico. Nisem vedela, da živijo na Šrilanki in tudi tega ne, da jih domačini občudujejo, kot mi opice.
Opozarjal naju je na svetišča, stupe in dagobe, to so samostani, kjer so živeli menihi. Posebna je dagoba Kantaka Cetiya Vaahalkada, ki je okrašena s kipi živali, škratov, cvetlic in božanskih oseb.
Ko je sonce začelo zahajati, smo bili skoraj na vrhu in odprl se je pogled na celotno pokrajino.
Trije glasbeniki so zaigrali na ljudska glasbila.
Šli smo mimo bele dagobe Maha in prišli do stupe, budističnega spomenika, kjer naj bi se srečala Mahinda in kralj Tissi. To je kraj, kjer se je začel budizem na Šrilanki.
Po manjši potki sem se bosa povzpela še zadnjih nekaj metrov in prišla na sam vrh.
Tiha glasba, tu in tam kakšen zapoznel obiskovalec, omamen vonj dreves in rož, prečudovit razgled. Začutila sem nepopisno veselje in srečo. Kar zajokala bi. Tisti trenutek sem dojela, zakaj je za domačine to sveti kraj. Tudi mene je prevzel.
Jamski tempelj Dambulla (zlati tempelj)
Naslednji dan sva si rezervirala za izlet do kraja Dambulla. Do tja sva potrebovala uro in pol; z avtobusom. Jamski tempelj v Dambulli je najbolje ohranjen tovrstni tempelj in spada pod svetovno kulturno dediščino Unesca.
Ob vhodu sem kupila rože za tempelj. Nekaj sem jih dala Iztoku, a nekaj trenutkov zatem mu jih je iz rok iztrgala – opica. Preostale sem skrivala, da se to ne bi zgodilo še meni. Po desetih minutah vzpona sva prispela do vrha hriba, kjer je pet jam, ki so izklesane v skalo. Območje naj bi bilo naseljeno že nekaj sto let pred našim štetjem.
Pred vhodom v jame se je bilo potrebno sezuti. V jamah so kipi, svetišča in freske, ki so nastale v 1. stoletju pred našim štetjem. Takrat naj bi kralj Valagamba tukaj našel zatočišče in v zahvalo zgradil ta čudovit jamski tempelj. Najbolj zanimiv je 14 metrov dolg ležeči kip Bude, ki je tudi izklesan iz skale. Res sem bila presenečena, kako ohranjene so te umetnine.
Posedela sva na terasi, od koder je lep razgled na dolino. Vrnila sva se po drugi poti in se nenadoma znašla pred ogromnim zlatim templjem. Najprej sva ga zagledala od zadaj. Ko sva prišla blizu, nisem verjela svojim očem, kako velik je celoten kompleks, nad katerim kraljuje zlati Buda.
Nekako sva našla izhodiščno točko, kjer naju je čakal tuk tuk.
Sigiriya in ogled Pidurangale
Po dveh dneh, ki sva jih večinoma preživela v okolici Anuradhapure, sva se odpeljala do Sigiriye. Avtobus naju je odložil v mestu. Do vile sva morala najeti tuk tuk, saj je bila tako rekoč sredi džungle, dobra dva kilometra oddaljena od znamenite Lion Rock ali Levje skale. Sanjska lokacija.
Ponovno sva imela na razpolago brezplačna kolesa, zato sva se popoldan odpeljala v smeri Lion Rock. Peš bi bilo tako ali tako predaleč, pa še sredi džungle sva bila.
Ko sva prispela do Levje skale, sva jo od daleč občudovala. To je ena največjih znamenitosti Šrilanke.
Najin cilj je bil še nekaj kilometrov naprej, to je bila skala Pidurangala. Zakaj se nisem odločila za prvo, mnogo bolj znano skalo? Iz več razlogov. Ker se na skalo običajno v koloni pomikajo množice turistov, ker je vstopnina zelo draga in ker v primeru, da te napadejo zelo agresivne čebele, ki mi jih je omenila sodelavka, ki je že bila tam, se jim ravno zaradi množic težko umakneš. Zadnji razlog je bil, da sem našla alternativo, to je skala Pidurangala, iz katere je lep pogled na Lion Rock.
Ko sva prispela do Pidurangale, se je izkazalo, da bolje ne bi mogla izbrati. Vse je držalo. Na poti sva srečala samo nekaj posameznikov. Vzpenjala sva se približno tri četrt ure, si vmes ogledovala naravo in kipe Bude. Videla sem tudi nekaj čebel in takrat sem se spomnila, da moram biti tiho, da se ne razdražijo. Na koncu poti je bilo potrebno malo plezati in se povzpeti po skali. Videla sem, da si ljudje med sabo pomagajo, zato sem tudi sama poskusila. Na vrhu je bila velika skalna planota, na kateri se je sončilo približno 30 ljudi, tudi družine.
Bila sem presrečna, saj je bil razgled iz 200 metrov visoke skale res veličasten. Nekaj minut sva uživala. Pogledala sem na uro in ugotovila, da bo začelo sonce kmalu zahajati. Ker naju je čakal pol ure trajajoč sestop do kraja, kjer sva imela kolesa, sva se podvizala.
V trenutku sva bila pri kolesih in začelo se je nočiti. Šele takrat sem ugotovila, zakaj sva poleg koles dobila svetilke. Teh nekaj kilometrov sva vozila hitro kot že dolgo ne. Na poti ni bilo oznak, povsod samo drevesa in ničesar drugega. Hiše, če so bile, so bile skrite. Nekako nama je uspelo najti pravo pot in priti do vile. Oddahnila sem si, saj ne vem, kako bi prišla nazaj, če bi na skali zadrževala še nekaj minut.
Dogovorjena sva bila za večerjo. Naročila sva piščanca s curryjem, ki ga pripravljajo na nek poseben način in katerega priprava traja dalj časa. Jed je bila več kot odlična.
Moram omeniti, da se mi je sprva zdela hrana na Šrilanki zelo začinjena, nato sem se je navadila. Posedela sva na terasi, še z nekaj drugimi gosti in podoživljala razgled na skali. Naslednje jutro pa takšen zajtrk.
Mesto Kandy
Naslednji dan sva se z avtobusom odpeljala do mesta Kandy, ki je izgledal popolnoma drugače kot mesta, v katerih sva bila do takrat.
Mesto je bilo v dolini, obdajali so ga hribi. Ko sva stopila iz avtobusa, sva bila v trenutku sredi množice ljudi. Vzela sem prtljago in naenkrat nisem več videla Iztoka. Le kje je? Spomnim se, da me je v trenutku spreletelo, da nima pojma, kje spiva, saj sem imela natisnjene vse rezervacije nočitev, prav tako sem samo jaz imela na telefonu dostop do bookinga. Če se prav spomnim, se je Iztoku izpraznil tudi telefon. Prestrašeno sem pogledala naokrog. Ljudje okrog mene so zaznali, da nekoga iščem. Pokazali so mi smer, kamor je šel Iztok. Čez kakšno minuto sva se našla in kamen se mi je odvalil od srca.
Poiskala sva tuk tuk. Nekako sva mu dopovedala, kje je vila, v kateri spiva. Bila je namreč na hribu, do nje je vodila majhna ulica in zadnjih nekaj metrov se je cesta zelo zožila. Če sta se srečali dve vozili, je bilo kar nevarno, saj so bili ob robu ceste jarki za vodo, v katere bi lahko vozilo padlo. Ker sva tu spala še enkrat in sva se večkrat vozila do tja s tuk tukom, sva raje izstopila nekaj metrov nižje. Ker je bila vila na hribu, je bil iz nje krasen pogled na mesto in jezero, ki leži sredi doline.
Kot zanimivost moram omeniti, da sva se z lastnikom vile dogovorila, da nama opere nekaj majic, saj je bila pred nama še polovica poti. To sem načrtovala že doma in res je bilo izvedljivo. Ko sva čez dva dni prišla nazaj, so naju čakale oprane majice. Kje so se sušile? Po poti iz mesta sva namreč videla, da perejo perilo v reki in sušijo zunaj, kot smo pri nas pred leti. Kje pa bi ga sušili? V sušilnih strojih zagotovo ne.
Ples domačinov in sveti zob Bude
Domačin, pri katerem sva spala, nama je naročil tuk tuk, ki naju je odpeljal do razgledne točke na drugi strani mesta. Kandy je nastal v 5. stoletju pred našim štetjem. Razgled nad opečnatimi strehami in jezerom je pokazal drugačno arhitekturo kot jo imajo ostala mesta v Šrilanki.
V tem delu je tudi velik beli Buda.
Voznik naju je nato odpeljal na ogled tradicionalne plesne predstave, ki se je končala s hojo po žerjavici.
Po ogledu sva šla na sprehod in prišla do predela, ki je bil osvetljen z baklami in v katerem je bilo nekaj več ljudi. Postala sva in gledala, kaj se dogaja. Nisva vedela, da stojiva pred templjem Dalada Maligawa, v katerem naj bi bil sveti zob Bude.
Zagledala sva skupino turistov, ki so govorili slovensko in začela sva se pogovarjati z njimi. Vodič jih je poklical in odpravili so se naprej, midva pa z njimi. Skupinam niso pregledovali kart, zato najprej nisva vedela, kaj sva naredila. Vstopili smo v tempelj.
Ko sva ugotovila, da sva v templju in to v katerem, ni bilo več povratka nazaj. Malo me je bilo strah, obenem pa sem bila vznemirjena, saj je bilo vzdušje svečano, praznično.
Prižgana so bila kadila in povsod so bili lotusovi cvetovi.
Malo smo postali, saj naj bi čakali na dovoljenje, da vstopimo v poseben prostor. Po nekaj minutah so nam dovolili vstop, češ da naj bi videli Budin zob, ki bi ga naj v Kandy prinesla princesa tako, da ga je skrila v svoje lase. Jaz ga nisem videla.
Ko sva prišla ven, še vedno nisem mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Tega ogleda nisem načrtovala, zato je bil toliko bolj poseben. Zaradi tega templja in arhitekture mesta je Kandy upravičeno pod zaščito Unesca.
Podala sva se na večerni sprehod okrog čudovitega jezera. Presenetilo me je, da je v mestu veliko hotelov, trgovinic in ličnih restavracij, tako da ni bilo težko najti primerne za večerjo. Večerja je bila odlična; imela sva tudi pogled na jezero.