Predhodno preberi Portugalska in Azori, skriti biser – 1. del
Pot do Azorov, raja na zemlji
V hotelu smo se dogovorili za zasebni prevoz do letališča. V ponedeljek zvečer, 29. 10. 2018, smo ob 21.30 iz Lizbone poleteli do Azorov. Po 2 uri in pol trajajočem poletu smo pristali ob 22.55, saj je časovna razlika med obema krajema ena ura.
Pristali smo sredi Atlantskega oceana, na enem izmed devetih otokov, ki spadajo v Azore, to je na otok Sao Miguel. Tam smo v agenciji prevzeli dva avta in se odpeljali kraja Lagoa, 14 km oddaljenega od letališča Ponta Delgada. Naslednjih pet dni in noči smo bivali v najeti hiši in ko smo bivanje zaključili, smo si bili enotni. Morali bi ostati dalj časa. Še se bomo vrnili.
Opisati naslednjih pet dni ni enostavno. Azori te očarajo. Nisem naredila natančnega načrta, kaj si bomo ogledali, kot običajno naredim. Otok smo si ogledovali bolj po intuiciji. Seveda smo imeli zemljevid, a kamorkoli smo šli in se ustavili po trenutnem navdihu, povsod nam je bilo všeč.
Zeleni otok ali Ilha Verde – otok Sao Miguel
Otok je majhen in ga v enem dnevu zlahka prevoziš z avtom, a se ga klub temu ne naveličaš. Vedno znova najdeš čudovite, skrite kotičke, ki jih lahko občuduješ sam ali v skupini šestih oseb, kot je bila naša. Na otoku smo bili jeseni, a klima na otoku je bolj ali manj konstantna. Tudi ta letni čas je bilo prijetno toplo za ogledovanje. Temperature na otoku naj bi se celo leto gibale med 15 in 25 °C in takšne so bile tudi takrat, ko smo bili tam. Res pa je, da se vreme na otoku zelo spreminja.
Na nekaterih delih otoka je pihalo, občasno je rosilo, včasih je bila megla. Imeli smo srečo, da smo doživeli tudi čudovit sončen dan.
Z najemom hiše smo imeli srečo. Hiša je bila je prostorna, z vsem udobjem, ki smo ga potrebovali. Prijazni lastniki so nam svetovali, kateri dan naj se odpravimo na ogled največje znamenitosti otoka in ugodili vsaki naši želji. Tako smo od njih prejeli sadje in prigrizke. Zajtrke smo si pripravljali sami. Čez dan smo jedli na poti, v lokalih ali restavracijah, v katerih je bila hrana zelo dobra. Ob večerih smo si tudi sami kaj skuhali, posebej zato, da smo se preizkusili v pripravi morskih specialitet, po katerih otok slovi. Slovi pa tudi po sadju, posebej po ananasu in bananah. Majhni sadeži, a božanski okus.
Prekrasna morska obala
Prvi dan smo posvetili raziskovanju južnega dela in morske obale. Ustavljali smo se v manjših krajih, občudovali morje, temne peščene plaže, majhne vasice.
Med kraji so speljane lične ceste, na katerih je bilo zelo malo prometa. Ob cestah je veliko rastlin; včasih tudi kakšne živali, ki se pasejo. Kraji, ki smo jih videli, so bili do potankosti urejeni; nikjer pa nismo srečali veliko ljudi.
Na čase se mi je zdelo, da smo sami. Ta dan smo se peljali smo se mimo Vila Franca do Camp in se ustavili v kraju Povoacao.
Kot sem že zapisala, si se lahko ustavil kjerkoli, na kateri koli plaži, pa je bila vsaka nekaj posebnega. Posebej všeč so mi bili manjše vasice kot je Faial da Terra.
Nekajkrat smo posedeli smo ob morju, se ogreli na soncu, srebali kavico ali kaj drugega, obenem zrli v ocean, katerega valovi so udarjali ob neokrnjeno obalo. Večkrat smo se podali na sprehod ob morju, si namočili noge vanj, uživali v trenutku, ki bi lahko bil večen… Ob koncu zalivov je bila včasih obala obdana s klifi, ki jo naredijo nedostopno.
V teh krajih ni bilo velikih hotelov, samo nekaj hišk, nikjer ni bilo gneče, samo kakšen sprehajalec ali ptič, naravna obala, takšna kot je bila že tisočletja, ni bilo odpadkov, skratka ničesar, kar bi kazilo to neopisljivo lepoto.
Ob obali smo naleteli na urejena kopališča. Nekateri zalivi so bili zagrajeni kot naravni bazeni.
Tudi v tem letnem času smo naleteli na kopalce, mi se za to nismo odločili. Raje smo počakali na kopanje v naravnih toplih vrelcih, kar bom opisala v nadaljevanju.
Lagoa das Furnas
Ko smo prispeli na področje Furnas, nas je pričakala zelo slikovita pokrajina. Pot do tja je vodila skozi idiličen zelen drevored, mestoma zabrisan zaradi megle, iznad katere so se dvigale izredno visoke in bujne rastline.
Pri nas so te rastline pritlične, na tem področju pa so bile tudi nekaj metrov visoke, npr. praproti.
Najprej smo se ustavili v parku Garden of Lagoa das Furnas. Pot nas je vodila mimo cerkve Capela da Nossa Senhora das Vitórias. Na koncu poti smo prišli do moderne zgradbe, v kateri je raziskovalni center Monitoring and Research Center of Furnas, ki se ukvarja z ohranjanjem kvalitetne vode v jezeru. Privoščili smo si prigrizek v notranjosti objekta, saj je pihalo, a smo lahko čez stekleno steno vseeno uživali ob lepem pogledu na naravo.
Nato smo se odpeljali na drugo stran jezera. Na tem področju so številni gejziri, iz katerih občasno bruha vodna para in blato.
Ko smo stopili iz avta, smo zaznali močan vonj po žveplu. Posebej zanimivo se mi je zdelo to, da v tem predelu domačini izkoriščajo tople vrelce za kuhanje. Velike lonce napolnijo z zelenjavo, s krompirjem in mesom, jih pokrijejo in postavijo za nekaj ur v zemljo. To tradicionalno jed, ki se imenuje cozida, lahko poskusiš v restavraciji, nekaj kilometrov naprej.
Lagoa do Canário
Ko smo se tretji dan zbudili na Azorih, je takoj zjutraj k nam prišla lastnica hiše, v kateri smo bivali. Povedala nam je, da bo ta dan sončno, zato moramo dan izkoristiti za ogled najlepših draguljev otoka, to so jezera. Ugotovili smo, da je bil to dober nasvet in tudi to, da imamo srečo, da smo dočakali tako lep sončen dan tudi novembra, kar po besedah lastnice ni tako pogosto.
Najprej smo se odpeljali do jezera Lagoa do Canário. Na tem področju je bilo še bolj opazno, da ceste obdajajo številne hortenzije, predvsem bele. Od takrat dalje so hortenzije moje najljubše rože.
Z avtoma smo se povzpeli do razgledne točke in najprej od tam občudovali jezero, ki se je lesketalo v soncu. Ko smo parkirali, smo imeli na izbiro več možnosti za sprehod. Ena možnost je bila, da se podamo po strmih stopnicah navzdol, do jezera, druga pa, da se po ozki potki podamo še višje. Vsak par je izbral drugo možnost. Midva sva se kljub vetru podala navzgor in ko sva prišla na najvišjo točko, mi ni bilo žal, saj se je pred mano odprl prečudovit pogled na jezero in okolico. Paziti sem morala na to, kje in kako hodim, saj so bili občasni sunki vetra tudi močnejši.
Lagoa das Sete Cidades
To pa še ni bilo vse. Ta dan je sledil še eden od vrhuncev potovanja, pogled na jezeri, zaradi katerih sem se odločila za Azore. Na modro in zeleno jezero. Legenda pravi, da sta jezeri različnih barv zato, ker sta napolnjeni s solzami dveh zaljubljencev, ena z barvo dekletovih, druga z barvo fantovih oči.
Jezeri smo si ogledali dvakrat. Prvič je bila megla, a kljub temu sta se mi že takrat zdeli čudoviti.
Drugič, to je bil ta dan, ko je sijalo sonce, sta se mi jezeri pokazali v vsej svoji lepoti. Ležita na dnu vulkanske kotline in najlepši pogledi so od zgoraj. Fotografije včasih povedo več kot besede.
Prelepi razgledi, neokrnjena narava; lilije, hijacinte, orhideje in nešteto hortenzij.
Kopanje v Poça da Dona Beija
Ves čas sem si želela, da obiščemo kakšno naravno termalno kopališče, tople vrelce. Zadnji dan bivanja na Azorih se mi je želja izpolnila. Odšli smo do najbolj znanega kopališča na otoku, ki se imenuje Poça da Dona Beija in leži na področju Furnasa. Tja smo se podali, ko smo iz razgledne točke Miradouro do Lombo dos Milhos občudovali lepo jezero.
Prišli smo do naravnega kopališča, ki je res urejeno, ima garderobne omarice in prostore za sprostitev. Umeščeno je v prelepo naravno okolje, z veliko zelenja, leži pa na več nivojih.
Voda, ki teče v ograjene bazene, je zelo topla in ima okrog 39 stopinj Celzija, tako da sem se morala vmes nekajkrat ohladiti. Termalna voda je zdravilna; vsebuje pa tudi železo.
S tem je povezana tudi barva vode in zato se lahko pozna na kopalkah, ko kopel zapustiš. Priporočen čas za kopanje je dve uri. To sta bili zame dve uri resničnega užitka. Res pa je, da ne smeš s kopanjem pretiravati.
Ostale zanimivosti
Na nekaterih predelih otoka smo naleteli na slabše ceste, predvsem v predelih, ki so zaščitena zaradi subtropskega deževnega gozda. Na enem delu smo naleteli na čudovit slap Salto do Prego.
Ogledali smo si še nekaj manjših jezer. Vozili smo se med griči, med številnimi pašniki in travniki, na katerih se pasejo ovce in govedo. Poleg ananasa pridelujejo tudi čaj, zato so na otoku tudi plantaže čaja.
Kjerkoli smo bili, smo naleteli na nekaj zanimivega.
Ogledali smo si tudi stari del mesta Ponta Delgada, predel z ozkimi ulicami. Sprehodili smo se mimo cerkvic, osrednjega trga Largo de Goncalo Velho Cabra in mimo mestne hiše. Posebnost mesta so vrata Portas da Cidade s tremi oboki.
Opazila sem, da je veliko hiš zgrajenih iz naravnega kamna, velikokrat v črno beli ali sivi kombinaciji. Ulice so velikokrat tlakovane z naravnim kamnom. Skoraj v centru mesta je opaziti rastlinjake, v katerih pridelujejo ananas.
Posebej všeč mi je bila njihova hrana. Našli smo odlične lokale z raznoliko ponudbo morske hrane, ki smo jo uživali skoraj vsak dan. Dva večera smo še posebej uživali v kulinaričnih specialitetah otoka, saj smo imeli dva velika razloga za slavje. Zakaj, naj ostane naša skrivnost.
Polet do Lizbone
Žal smo morali v soboto, 3. 11. 2018, že nazaj v Lizbono. Poslovili smo se od čudovitega otoka, na katerem smo neizmerno uživali. Že ob 6.15 uri smo poleteli iz Sao Miguela in ob 9.35 pristali v Lizboni. Sedaj smo bil.i že bolje orientirani, saj smo se za eno noč vrnili v isti hotel, v katerem smo bivali prva dva dni.
Na razpolago smo imeli še cel dan, zato smo si še malo bolj podrobno ogledali center Lizbone. Stanovali smo na ulici Alvenida Almirante Reis, od katere ni bilo daleč do večine zanimivih področij. Šli smo tudi do predela Bairro Alto.
S starim tramvajem, ki se imenuje Ascensor do Lavra, smo se peljali strmo v hrib in prišli na razgledno točko Jardim do Torel. Od tu se vidi velik del Lizbone, tudi grad na drugi strani.
V tem delu je največ možnosti za nakupovanje, saj je tu veliko trgovinic, v katerih smo tudi mi kupili darila in spominke. Po poti smo naleteli tudi na zanimiva dvigala, ki so v Lizboni del javnega prevoza. Najbolj sem si zapomnila Elevador de Santa Justa, ki je eden starejših v mestu. Zvečer smo blizu velikega trga Rossio Square poiskali restavracijo, v kateri smo še zadnji večer uživali v živahnem predelu Lizbone.
V nedeljo, 4. 11. 2018, smo se polni vtisov napotili na letališče, tokrat spet s prevozom, ki smo si ga uredili v hotelu. Ob 11.05 smo poleteli iz Lizbone in ob 15.40 pristali na letališču v Budimpešti. Čakala nas je še vožnja z avtom do doma.
Zaključek
Lizbono sem videla drugič in tudi tokrat ne morem reči, da sem si jo ogledala v celoti. Je mesto, ki ga lahko obiščeš večkrat, saj ponuja nešteto zanimivih kotičkov, uličic, po katerih se lahko sprehajaš v nedogled, občuduješ stare hiše in parke, predvsem pa razglede na mesto. Njena okolica in cela država skriva še veliko, zato si želim odstreti še kakšno njeno skrito tančico.
Po drugi strani pa me še bolj vabijo azorski otoki, ki so samostojna pokrajina Portugalske. Privlači me njihova spokojnost, neobljudenost, neokrnjenost. Všeč mi je, da tu ni veliko turistov, ni hrupa; lahko bi rekla, da so daleč od ponorelega sveta. Tukaj lahko naravi prisluhneš in živiš z njo. Idila oceana, bujna zelena vegetacija, čudovite rože, ognjeniki, lesketajoča jezera in slapovi.
Kaj si želim? Naslednjič bi šla na Azore poleti, da si bi lahko ogledala še druge otoke, saj je takrat med otoki več povezav. Mogoče. Nekoč.
Stroški za 6 oseb (oz. na par)
6< x povratne letalske karte Budimpešta – Lizbona – 1.200 EUR (3 x 400 EUR)
6 x povratne letalske karte Lizbona – Ponta Delgada – 450 EUR (3 x 150 EUR)
1 x nočitev za 2 osebi v Budimpešti – 41 EUR (prespala sva samo 2)
2 x 9-dnevni najem parkirišča v Budimpešti – 50 EUR (2 x 25 EUR)
6 x 3 nočitve v Lizboni – 495 EUR (3 x 165 EUR)
6 x celodnevni izlet v Sintro in okolico – 120 EUR (3 x 40 EUR)
6 x vstopnina v palačo Quinta de Regaleira – 36 EUR (3 x 12 EUR)
najem dveh avtov za 5 dni v Ponta Delgadi – 252 EUR (162 EUR + 90 EUR)
2 x gorivo za avto – 100 EUR (2 x 50 EUR)
5-dnevni najem hiše s 3 sobami in 3 kopalnicami v Ponta Delgadi – 460 EUR (3 x 153 EUR)
prevozi s taksijem in metrojem – 120 EUR (3 x 40 EUR)
6 x karte za kopanje v Poça da Dona Beija – 36 EUR (3 x 12 EUR)
hrana in pijača – 1.200 EUR (3 x 400 EUR)
Strošek na osebo je bil okrog 750 EUR.
Fotografije so prispevali vsi sodelujoči.