Shymbulak in Medeu
Z avtobusom sva se odpeljala do najvišje ležečega drsališča za hitrostno drsanje na svetu, ki leži na višini 1.690 metrov. Tukaj so zelo primerni pogoji za hitrostno drsanje, saj Medeu leži na lokaciji, kjer pihlja veter in tudi sonca je dovolj, najbolj pomembna pa je čista gorska voda, iz katere je led, saj omogoča zelo hitro drsanje. V preteklosti so bili na tem drsališču doseženi številni rekordi, tudi svetovni, v hitrostnem drsanju. Sprehodila sva se ob stadionu in okolici, ki je zelo urejena. To je izhodiščna točka, da se z gondolami odpelješ do smučišča, imenovanega Shymbulak. Iz gondole so lepi razgledi najprej na drsališče, nato na planjave, kjer se pasejo konji, na visoke smreke in jezera.
Tudi poleti sta ti dve lokaciji zelo obiskani, saj hitro ugotoviš, da so temperature tam zelo prijetne. Tja sva se podala kar dvakrat, saj sva prvič kupila karto samo za prvo gondolo, ki je peljala do višine 2.200 metrov. To, kar pa sva videla, nama je bilo zelo všeč in naslednji dan sva se vrnila. Obakrat sva bila tudi zelo zadovoljna s ponudbo hrane, saj je Shymbulak eno najbolj modernih smučišč v srednji Aziji in restavracije so temu primerne. Kot zanimivost, Vladimir in njegov sin pozimi tam smučata, povedala pa sta tudi, da sta se celo z rolko peljala v dolino.
Ko sva drugič prišla do Medea, sva se odločila, da se bova z vsem tremi gondolami peljala do vrha, na višino 3.200 metrov. Na vrhu sem, oblečena v poletna oblačila, občudovala s soncem obsijano prelepo pokrajino, zasnežene gore in občutila sem neizmerno radost. V baru sva vznesena nazdravila s pijačo, ki jo pijejo domačini. Kar nekaj časa sva se sprehajala, si ogledala jurto in ko se je sonce skrilo za oblake, se je temperatura opazno znižala. Pohitela sva v gondolo in se ustavila pol kilometra nižje. Že prej sva se odločila, da bova del poti prehodila peš, da bova lahko od blizu občudovala lepote, ki sva jih videla iz gondole. Začetek poti je bil zelo strm, tako da sva hodila po cesti kar cikcak, saj drugače ni šlo.
Do drsališča sva prehodila vsaj deset kilometrov, saj sva morala pot podaljšati, ko sva prišla do reke, ki bi jo morala prečkati, pa se nama je zdela kar globoka in sva šla raje nazaj. Odločitev, da se sprehodiva, je bila odlična, saj sva zelo uživala po poti srečevala tudi druge popotnike. Lahko bi rekla, da je bil to drugi vrhunec najinega potovanja. Kateri je bil tretji?
Nepozabni izlet do Charyn Canyona
Že doma sem se veselila, da bom videla del 90 kilometrov dolgega kanjona, ki ga poimenujejo (precej) manjši dvojček znamenitega ameriškega Grand Canyona. Iskala sem možnost, kako si ogledati kanjon čim ceneje, saj je najem avta v Kazahstanu kar drag, predvsem pa je problem, ker vse agencije ne dovolijo, da se odpelješ izven mesta. Prav tako me je skrbelo, če bi najela avto, kakšna je cesta do kanjona, saj so nekateri na blogih pisali, da potrebuješ terensko vozilo.
Prijazna uslužbenka na turističnih informacijah nama je povedala, da naj poiščeva agencijo Kaztour in se osebno dogovoriva za izlet, saj preko spleta to ni možno. Odšla sva na naslov, ki nama ga je povedala in se dogovorila za celodnevni izlet do kanjona. Plačati sva morala kar tam, a izlet je bil izredno poceni. Sicer sem imela željo, da si ogledava še potopljeni gozd in jezera Kolsai, a nisem bila prepričana, da si bova to lahko ogledala v lastni režiji, agencija pa tega ni ponujala.
Tako sva se na izlet kot edina angleško govoreča turista odpeljala s skupino domačinov oz. rusko govorečih turistov. Pot z avtobusom je trajala skoraj 4 ure. Hitro sva ugotovila, zakaj je bila cena izleta tako nizka. Avtobus namreč ni imel klime. Ne rabim opisovati podrobnosti, saj pri teh temperaturah kot so bile, si lahko vsak predstavlja, da tudi prepih ni kaj dosti pomagal.
Ko smo končno prišli do kanjona, sem vzela s sabo sadje, veliko vode in dva dežnika. Izkušnja iz Egipta je bila, da se v tako vročem dnevu ni za šaliti. Iztoka sem vprašala, ali bo imel tudi on dežnik in ga uporabljal kot senčnik. Sprva me je čudno gledal, potem pa ga je uporabil. Ostali so nama zavidali, da imava senco s pomočjo dežnikov. Na glavi si moral imeti vsaj ruto, saj je sonce neusmiljeno žgalo. Na poti so bile zanimive skalne formacije in vzhičena sem se skoraj pri vsaki fotografirala. Kanjon naj bi bil star -12 milijonov let, v njem pa naj bi bilo veliko število rastlin in živali. Ves čas sem gledala na tla, da me ne bi presenetil kakšen plazilec, a je bilo očitno tudi zanje, na mojo srečo, prevroče.
Prehodili smo le nekaj kilometrov kanjona, imenovana Dolina gradov, kar je bil zaradi vročine čisto dovolj. V kanjonu te prevzamejo barve, saj sta veter in voda preoblikovala rdeči peščen kamen v različne odtenke oranžne, rdeče do svetlo rjave barve. Na koncu poti smo se razveselili čudovite reke Charin. To je področje nacionalnega parka, katerega pokrajina je čisto drugačna od ostalega dela države, ki sem ga videla do tedaj. Zanimivo je bilo tudi to, da smo bili skoraj edini turisti, zato smo se nazaj grede lahko peljali z džipi. Avtobus nas je namreč čakal na vzpetini in se je bilo potrebno povzpeti do tja. V džipu sva se pogovarjala z domačinkama, mladima dekletoma, ki sta znali angleško. Zanimivo jima je bilo, da sva kot turista prišla iz tako oddaljene države in kot znak pozornosti sta nama na avtobusu kupili vodo. Bila sem prijetno presenečena.
V tem delu je tudi naselje jurt in eko parka, v sklopu katerega je tudi restavracija. Jurta je šotor oz. tipično bivališče nomadov. Zgrajene so iz lesa, ki je obdan z ovčjo volno, po tleh pa so debele preproge. Po poti domov smo se ustavili pri velikem jezeru, ki jih je v tem predelu veliko.
Izlet je izpolnil moja pričakovanja, če bi pa avtobus imel klimo, bi bil dan še bolj popoln. Kljub temu je bil ta dan tretji vrhunec tega potovanja.
Nazaj do Astane
Vsako potovanje se enkrat konča, zato sva se v soboto, 11. 8. 2018, ob 16.49 usedla ponovno na vlak in se po več kot štirinajstih urah pripeljala nazaj v Astano. Ker sva imela polet ob 22.25, sva odšla do hotela, kjer sva že prespala in ponovno najela sobo, saj je bila cena res ugodna. Ta dan sva imela čas in si ogledala še Space center, ki sva ga videla v brošuri.
Space center Astana
Do muzeja sva se peljala z avtobusom št. 10 kot že poprej, nato sva se do njega še sprehodila. Ugotovila sva, da muzej še gradijo in da ni odprt za obiskovalce. Ker pa je glavnina muzeja na prostem, sva imela kaj videti. Videla sva modele raket Soyuz, proton, Zenit in vesoljske ladje Buran v polni velikosti. Nekaj zanimivosti sva si o teh vesoljskih plovilih lahko tudi že prebrala, npr. tehnične značilnosti, zgodovino nastanka in delovanja. Muzej naj bi v kratkem odprli. Kljub temu je bilo doživetje fascinantno, saj tako velikih maket v živo še nisem videla.
Polet domov
Dogodivščina ima še dodatek. Ko sva na letališču v Astani čakala na vkrcanje v letalo, je k meni pristopila ženska in me ogovorila. Vprašala me je, če sem Darija. Bila sem zelo presenečena, kako bi nekdo na letališču v Kazahstanu vedel moje ime. Potem mi je pokazala mojo fotografijo na telefonu in moje začudenje je bilo še večje. Ker ni znala angleško, sem komaj razbrala, da sta se moja in njena hčerka dogovorili za prevoz iz Budimpešte do Ptuja ali Maribora. Šele ko sem govorila s hčerko, sem zgodbo razumela. Na splet je ponudila prevoz iz Budimpešte in ta gospa, doma iz Astane, se je želela peljati do svoje hčerke, ki študira v Italiji.
Tako sva po pristanku v Budimpešti, v nedeljo ob 23.55 uri, imela še sopotnico Eleno, s katero smo se pogovarjali podobno kot z Vladimirjem. Peljala sva jo do železniške postaje v Murski Soboti, kjer sva prosila neko žensko, ki se je tudi peljala do Ljubljane, da ji pomaga pri prestopu vlaka in jo napoti na vlak za Koper. Zvečer sva izvedela, da je srečno prispela do svoje hčerke in se nama je iskreno zahvalila za vso pomoč. Tako sva se midva nekako zahvalila za pomoč, ki sva je bila deležna od prijaznih ljudi v Kazahstanu.
Okvirni stroški za 2 osebi
zavarovanje Coris – 52 EUR
parkirnina za 14 dni v Budimpešti – 25 EUR (8.160 HUF)
2 povratni letalski karti od Budimpešte do Astane – 200 EUR (69.158 HUF)
sim kartica – 0,50 EUR (200 KTZ)
3 x nočitev v hotelu v Astani + 1 bivanje zadnji dan – 115 EUR (cca 45.000 KZT)
2 x vstopnina za ogled stolpa Bayterek – 3 EUR (2 x 700 KZT)
2 x vstopnina za ogled Expo Astana 2017 – 8 EUR (2 x 1.500 KZT)
2 x karte za vlak do Karagande – 7 EUR (2 x 1.284 KZT)
1 nočitev v apartmaju v Karagandi – 17 EUR (7.000 KZT)
zasebni kupe za 2 osebi na vlaku Karaganda – Almaty – 68 EUR (2 x 12.895 KZT)
8 x spanje v Guest Hausu v Almatiju – 212 EUR (86.000 KZT)
2 x celodnevni izlet v Charyn canjon 26 EUR (2 x 6.000 KZT)
2 dni vstopnina v kopališče Terenkara – 40 EUR (4 x 4.500 KTZ)
2 x vožnja z gondolo na Kok Tobe – 9 EUR (2 x 2.000 KZT)
2 dni gondola na Shymbulak – 25 EUR (2 x 2.500 KZT +2 x 4.000 KZT)
2 x vstopnina v muzej glasbil – 2 EUR (2 x 500 KZT)
zasebni kupe za 2 osebi na vlaku Almati – Astana – 75 EUR (2 x 13.367 KZT)
vsi avtobusi, prevozi z Grabi (uber) oz taxiji – okrog 50 EUR
hrana – ocenjeno 300 EUR
Zaključne misli
Kazahstan je neodkriti turistični biser. V državi sem se vsak trenutek počutila varno in sprejeto s strani ljudi, s katerimi sem bila v stiku, Potovanje res priporočam. Če bi šla še enkrat v to državo, bi obiskala še nacionalni park Borovoye na severu, na jugu pa z najetim avtom jezeri Kolsai, potopljeni gozd Kaindy in nacionalni park Altyn-Emel. Ko smo potovali v Charin Canyon, smo videli, da gradijo ceste, tako da bi ob naslednjem obisku pričakovala, da lahko tudi brez terenskega vozila prideš do teh biserov države.
Tudi letni čas (največje poletje) ni bil ovira za potovanje, saj je Astana destinacija, za katero je po mojem mnenju poletje najboljše za obisk. Na jugu države je sicer vroče, a je bil sprehod po mestu možen vsak dan zaradi številnih drevoredov in parkov. Ogledi planot so bili pravi balzam za dušo in telo, zato so bili v tem času odlična izbira.
Vsaka država ima svoje čare in da lahko delček tega odkrijem, pustim predsodke in stereotipe doma. Največje vznemirjenje je, ko lahko načrtujem pot, si v glavi zamislim, kako bo to potekalo… in ko pridem na želeni cilj, so moja pričakovanja izpolnjena in ne le to, skoraj vedno so presežena. Ko me doma nekdo, ki sam ne potuje in ne razume moje strasti do potovanj, vpraša, kako je bilo, rečem lahko le, da je bilo v redu. Ne razume, da se tega ne da opisati z nekaj besedami, to je potrebno doživeti. Zato grem vedno znova na pot, vsakič ko mi to dopušča čas in finančna sredstva. Ker so zdaj moja potovanja le želje, se s pisanjem potopisom zahvaljujem vsem tistim, ki jih pišejo in s tem delijo svoje izkušnje. Brez tega ne vem, če bi si upala. Sedaj si že nekaj let upam in zato bo mogoče tudi moj potopis koga navdihnil, da si bo pripravil kovčke in se podal na dogodivščino svojega življenja. Ta čas spet bo. Enkrat. Po koroni.