S spalnikom do Almatija
Naslednji večer sva imela vlak ob 21.29. Nadaljnjih 1000 kilometrov sva preživela v udobnem spalniku za dve osebi. V spalniku je bilo vse, kar sva potrebovala, zato sva se počutila kot da sva v manjši hotelski sobi, saj sva imela tudi svojo kopalnico. Všeč nama je bilo, da sva lahko večerjala v jedilnem vagonu. Izkušnjo s spalniki sva imela doslej le na poti iz Moskve do Tallina, kjer sva spala v kupeju za štiri osebe, a ta vlak je bil boljši. Res sem bila presenečena nad standardom v spalniku in zadovoljna, ker sem se odločila za pot z vlakom.
Ko je bilo še svetlo, sem gledala, kje se vozimo. Vozili smo se po pusti pokrajini, mimo neskončnih step, ki zavzemajo četrtino ozemlja države. Glavni vir gospodarske rasti države so nahajališča mineralnih surovin, nafte in plina. Vsake toliko časa sem videla različne vrtine, potem spet prašno in suho zemljo, z malo rastja, tu in tam pa sem videla ljudi in konje. Razmišljala sem, da je v tem delu države življenje res težko.
Vožnja je hitro minila in bila mnogo bolj prijetna kot sem pričakovala. V petek zjutraj sva prispela na postajoAlmaty 2 ob 8.25. Na postaji naju je čakal prijazen Vladimir, lastnik Guest Hausa, v katerem sva imela rezervacijo za prve tri noči. Z Vladimirjem smo si pisali, kje se dobimo. Še dobro, da so bila navodila natančna, saj sva pozneje ugotovila, da jih je napisal sin, saj Vladimir ni znal angleško. V roki je imel list z mojim imenom. Ne vem, kako bi se drugače našli…
Almaty – mesto parkov
Že po poti iz železniške postaje sem opazila, da je Almaty popolnoma drugačno mesto kot Astana. Strinjam se s tistimi, ki so zapisali, da ima mesto dušo in zgodovinski pridih. Poleg tega je v mestu veliko sodobnih nakupovalnih središč, hotelov, kavarn, lokalov, modernih stolpnic, pa tudi kulturnih in športnih objektov, med temi modernimi objekti pa opaziš hotel ali kaj drugega s pridihom sovjetskih časov.
Najbolj pa so me fascinirali parki. Številni parki so zelo urejeni, razprostirajo se na velikih površinah, kjer najdeš nešteto možnosti rekreacije in zabave za otroke in odrasle. Res me je presenetilo, ko sem videla številna igrala in druge možnosti za razvedrilo otrok. Parke sem si zapomnila tudi zato, ker sva se veliko sprehajala in ko sva želela priti do cilja, sva imela občutek, da so vse pešpoti speljane po obrobju parkov, zato sploh ne čutiš poletne vročine kot jo čutiš v drugih mestih. Znamenitosti sva si zato lahko ogledovala cel dan. Po zgledu domačinov sva si v enem parku privoščila tudi nedeljsko poležavanje na ležalnikih ob bazenih, obenem pa sva občudovala v daljavi zasnežene gore.
Prehodila sva veliko parkov, predvsem so nama bili všeč Centralni park, Predsednikov in Spominski park Panfilov. V tem parku je veličasten spomenik, ki je posvečen majorju Panfilovu in 28. narodnim herojem, ki so silovito branili Moskvo pred Nemci leta 1941. Pred njim je prižgan večni ogenj, v bližini pa je ruska katedrala Zenkov, katere posebnost je, da je zgrajena iz lesa in brez enega samega žeblja. Katedrala je res nekaj posebnega.
Prevoz po mestu
Stanovala sva blizu ene večjih ulic imenovana Dostyk. Prvi dan, ko sva prispela, naju je Vladimir odpeljal domov, kjer sva imela v prvem nadstropju dve velikanski sobi, z res veliko posteljo in kopalnico. Ker sva uradno sobo dobila čez dve uri, sva nekaj pred deveto uro iskala lokal, kjer bi lahko zajtrkovala. Kar eno uro ni bilo, razen trgovin, nobene možnosti, da si kaj kupiva, saj so se lokali odprli šele ob 10. uri. Takrat pa sva našla eno boljših slaščičarn v mestu in si privoščila odličen sladki prigrizek.
Mesto je res veliko, zato sva se prve dni posluževala metroja, s katerim zelo poceni in hitro prideš do veliko zanimivosti. Metro je sicer nov, a ker ima le tri linije, ta prevoz ne zadošča in sva prve dni kar veliko pešačila, kot to tudi sicer počneva na potovanjih. Moj moto je, da na takšen način mesto najboljše spoznaš. Če smo pa pri metroju, je zelo urejen in vsaka postaja je drugačna in ima različne poslikave v obliki kazahstanskih simbolov.
Z avtobusom sva se peljala samo izven mesta, ko sva točno vedela številko in postajo, drugače se z njimi nisva peljala, ker nisva vedela, kakšen je vozni red in kateri avtobus vozi do želenega cilja.
Ko pa sva končno našla turistične informacije, nama je prijazna uslužbenka na telefon naložila njihov lokalni uber imenovan grab, ki je deloval le v Almatyu in ne v Astani. To je bil zadetek v polno. Samo vtipkala sva, kam želiva in čez nekaj sekund so se nama prikazale tri možnosti prevoza (ekonomski, srednji in luksuzni). Običajno sva se že čez nekaj minut peljala do želene lokacije, oddaljene nekaj sto metrov ali kilometrov, plačala pa sva simbolično ceno nekaj deset centov ali kakšen evro. V mestu je namreč na stotine oseb, ki se, ko imajo čas, prijavijo kot potencialni vozniki in so na voljo za prevoz. Na takšen način sva se peljala tudi 40 km izven mesta za manj kot 10 evrov, kar bom opisala spodaj.
Kopališče osmih jezer v Terenkari
Ker sva bila v Kazahstanu v času najinega glavnega poletnega dopusta, sem načrtovala, da se bova tudi malo razvajala in če bo možno, tudi kopala. V Almatyju sva se prvič kopala kar v parku, kar je bila izbira za prvo silo. Nato pa sva se dvakrat kopala v, lahko rečem, mondenem kopališču, ki ima svoje apartmajsko naselje in prekrasno okolico. Kopališča je varovano in do vhoda se pelješ z njihovimi majhnimi avti. Ima ločene garderobe za moške in ženske. Takrat, ko sva bila tam, je bilo kar veliko obiskovalcev, kar pa ni čudno, saj je mnogo boljša možnost kot kopališče v Almatyu. V kopališču je velikanski bazen, zato sem lahko plavala po mili volji. Opazila sem namreč, da se kopalci zadržujejo ob robu bazen, notranjost pa je bila skoraj prazna.
Že od doma sem hotela v apartmajskem naselju rezervirati nočitev ali dve, a mi nikakor ni uspelo. V enem komentarju sem zasledila, da tudi tisti osebi to ni uspelo, češ da se receptorji ne javljajo in da je videti kot da nimajo interesa, da bi turisti tukaj bivali. Zato sem tudi jaz obupala in sva tukaj preživela sicer dva dni, spala pa sva pri Vladimirju.
Ko sem že pri nočitvah, načrtovala sem tudi, da ko se nama zadnje dni pridruži Dimitrij iz Moskve in da se bova takrat preselila v hotel, ki ga je izbral Dimitrij. Žal pa se nismo srečali, ker je sicer priletel v Astano, naju klical in sporočil, da se mora žal nujno vrniti v Moskvo. Res sva bila žalostna, da se nismo videli, a sva zato ostala kar pri Vladimirju, saj je imel prosto sobo in z njo sva bila zelo zadovoljna.
Trg republike
Ko sva si ga ogledovala, skorajda nisva srečala drugih ljudi. Omenila sem že, da sva nasploh srečevala zelo malo turistov, a v tako velikem mestu kot je Almaty res ne pričakuješ, da si sam ogleduješ takšne znamenitosti. Ni avtobusov s turisti, ni množic. Verjetno so le takrat, ko imajo prireditve, festivale, prav tako naj bi tu potekale tudi demonstracije.
Na trgu je spomenik neodvisnosti, ki ima na vrhu kip zlatega bojevnika, pod njim pa je dlan predsednika Nazarbayeva, podobno kot je v Astani. Tudi tu ljudje polagajo svojo roko v njegovo dlan, a ne tako množično kot v Astani. Plošče, ki obkrožajo spomenik, prikazujejo pomembne dogodke iz zgodovine Kazahstana. Od tam vidiš tudi velikansko nekdanjo predsedniško palačo.
Muzej glasbil
Ker sva videla že veliko muzejev, sva se odločila, da si ogledava le muzej kazahstanskih ljudskih glasbil, v katerem je razstavljenih več kot 1000 različnih glasbil. Stavba, v kateri se nahaja muzej, je lesena in spominja na tradicionalne ruske hiše. Poleg zbirke tradicionalnih kazahstanskih instrumentov so razstavljeni tudi turški, uzbeški in drugi ljudski instrumenti. Najbolj pa me je navdušilo, da je razstavljeno tudi slovensko ljudsko glasbilo.
Pri Vladimirju, zajtrki in dobra hrana
Tam, kjer sva spala, sva imela zajtrk, ki nama ga je pripravil prijazni domačin. Za zajtrk sva imela veliko izbire in sva bila zadovoljna, da sva dan začela s klepetom. Vladimir sicer, kot sem napisala, ni znal skorajda nobene angleške besede, a je govoril rusko in nekako smo se sporazumeli. Kar ni razumel, si je prevedel s pomočjo računalnika. Če sva potrebovala bolj konkreten nasvet, mu je na pomoč priskočil sin, ki je znal angleško. Iz teh pogovorov sva izvedela marsikaj zanimivega o ljudeh in kako živijo. Sin je učitelj, ki je zaradi manjšega zaslužka pustil službo in se bo ukvarjal s turizmom. Predstavila sta načrte, kako razširiti ponudbo oz. sprejeti več gostov.
Nasploh je bila hrana v Almatyu dobra, na voljo so bile različne možnosti, od lokalne hrane do številnih mednarodnih restavracij. Najbolj všeč nama je bila tyubeteika, ki nama jo je priporočal gostitelj Vladimir. V njej strežejo lokalne specialitete, ki so mešanica ruske, nomadske in azijske hrane zaradi vplivov sosednjih držav. Zanimivo je bilo opazovati, da si vsi domačini pred obrokom naročijo čaj, ki ga pijejo v velikih količinah. Tudi sama sva se odločila in čaj sredi poletja je bil prava izbira. Tako dober čaj sem pila samo še v Sri Lanki. Opazila sem tudi, da si veliko domačinov, tudi mladi, ob hrani naročijo velike količine vodke. Poskusila sem tudi njihovo značilno sladico chak-chak, to so tanki rezanci z veliko sladkorja in medu. Sladica po okusu spominja na baklavo, po videzu pa je okrogla.
Njihove značilne jedi so iz mesa, najpogosteje konjskega, krompirja, riža in testenin. Iztoku so bili najbolj všeč shis kebabi, velikanski začinjeni kosi mesa, postreženi s čebulo in lepinjo. Najboljši so bili na Kok Tobe, kaj je to, bom opisala v nadaljevanju.
Kok Tobe (zelena gora) in zeleno jabolko
Za popoldanski izlet sva izbrala tudi hrib, ki leži nad mestom. Tja sva se peljala z žičnico in prispela na hrib, imenovan Kok Tobe. Najprej sva zagledala veliko jabolko, ki je simbol mesta, saj so strokovnjaki ugotovili, da jabolko izvira iz Kazahstana oz. prav iz sadnega drevja iz okolice Almatyja. Preden je mesto dobilo sedanje ime, se je imenovalo Alma-Ata, kar v kazaškem jeziku pomeni »oče jabolka«.
Domačini radi zahajajo na hrib, ker je tam živalski vrt, veliko je možnosti za rekreacijo, imajo zabaviščni park za otroke in čudovit razgled nad mestom. Opazila sem, da se na eni točki vsi želijo fotografirati. Mogoče zaradi najlepše razgledne točke? Ne, fotografirali so se pred kipom legendarne skupine The Beatles. Pa še nekje je bila vrsta – pri stojnici z najboljšimi in največjimi kebabi, ki sva jih poskusila in jih ocenila za najboljše.