Ta prispevek je bil objavljen tudi na spletni strani Po svetu
Neskončno rada potujem. Decembra 2017 sem za 14-dnevni poletni dopust v letu 2018 izbrala državo Kazahstan. Zase in za moža Iztoka, ki je moj sopotnik in spremljevalec na potovanjih.
Kako sem se odločila ravno za to državo? Eden od razlogov je ta, da se že veliko let druživa s prijateljem Dimitrijem, ki živi v Moskvi, rojen pa je v Kazahstanu. Dimitrij je prepotoval več kot 100 držav na svetu in je moj vzornik kar se tiče potovanj. Že odkar sva bila pri njem v Moskvi, smo se pogovarjali, da bi šli skupaj v Kazahstan. Drugi razlog je bil, da je bila cena povratne letalske karte samo 100 EUR; medtem so karte običajno stale okrog 500 EUR.
Tako sva se v soboto, 28. 7. 2018, odpeljala v Budimpešto, kjer sva prenočila blizu letališča. Polet sva imela naslednji dan ob 12.20. V Astani smo pristali ob 21.35, saj je časovna razlika 5 ur.
Pot iz letališča do mesta Astana (sedaj Nursultan)
Prve tri noči sva spala v manjšem novozgrajenem hotelu, ki so ga pred kratkim odprli. Hotel ima dobro lokacijo, saj se po mestu ni enostavno premikati, ker se razprostira na zelo velikem ozemlju. Iz letališča do hotela sva se peljala z avtobusom št. 10, ki je ustavil nekaj sto metrov od hotela. To se je v naslednjih dneh izkazalo za odlično. Vozovnica za eno vožnjo je stala 90 KZT (njihova valuta je tenge; takrat je bilo 100 KZT= 0,30 EUR). Prevoz je trajal več kot pol ure. Zanimivo, na avtobusu potrebuješ drobiž, da plačaš vozniku ali še bolj pogosto sprevodniku. Ker sem vedela, da bova potrebovala denar za prevoz, sva na letališču menjala nekaj denarja, prav tako sva takoj kupila njihovo SIM kartico, ki je bila tako rekoč zastonj.
Dejstva o državi
O tej državi sem našla nekaj člankov v časopisih, informacije sem dobila na popotniških blogih, ni pa bilo veliko potopisov, zato sem si pomagala z zapisi v tujih jezikih. Nekateri podatki, ki sem jih našla, niso več držali, četudi so bili zapisani nekaj let nazaj, predvsem glede cen in hrane. Cene so bile za naše razmere ugodne, saj je po padcu njihove valute evro vreden veliko več kot so pisali popotniki. Nekateri so poročali, da je hrana mastna, prevladuje meso in da se moraš na severu prehranjevati v trgovinah. To ni držalo, saj so bili stroški hrane zaradi ugodne menjave zelo nizki, tudi nočitve so bile cenovno ugodne in tudi cene v nakupnih centrih so bile primerljive našim cenam. Jedla sva v lokalih, ki so nudili raznoliko in zelo dobro hrano, tudi na severu.
Res pa je, da je država polna kontrastov, prepletata se visoka tehnologija in arhitekturni presežki kot jih v živo še nisem videla, nekaj minut iz mesta pa so vasice, kjer se je čas tako rekoč ustavil. Na severu poleti ni vroče, Astana je namreč druga najhladnejša prestolnica na svetu, kar se je izkazalo za resnično, saj so bile temperature tiste štiri dni, ko sva bila tam, okrog 20°Celzija. En dan, ko je pihal veter, pa sva sredi poletja potrebovala dolge rokave in si je moral Iztok kupiti jakno, da sva si lahko mesto ogledovala, Na jugu so temperature presegle 30° Celzija, kakšen dan pa je bilo blizu 40° Celzija.
Ogledala sva si tri velika mesta; sedanjo prestolnico Astano (Nursultan) ki je popolno nasprotje prejšnjemu glavnemu mestu, Almatiju. Po poti do tja pa sva se ustavila tudi v Karagandi, velikem rudarskem mestu. Ker sva se večkrat peljala iz mest, predvsem na jugu države, sva videla tudi vasi. Država je zelo velika, saj je deveta največja država na svetu. Za vstop Slovenci ne potrebujemo vize. Pogovarjala sva se v angleščini, ki jo je znalo veliko ljudi, občasno sva imela sogovornike, ki so znali samo rusko, a smo se tudi sporazumeli.
Moderna Astana (Nursultan)
Astana leži na področju, kjer je bila stepa, brez gozda, na ravnini, ob reki. Mesto ima dolgo in burno zgodovino, ki je vidna v starem delu mesta, v novem delu pa so nastale neverjetne arhitekturne umetnine. Ogledala sva si predvsem novozgrajeni, moderni del mesta, ki so ga zasnovali mednarodno znani arhitekti. Med nenavadnimi stavbami, nebotičniki, ki so iz zlata, marmorja in stekla, so široke ceste, urejena sprehajališča različnih stilov, od azijskih, sovjetskih do futurističnih. Ko prvič vidiš ta del mesta, ne moreš verjeti svojim očem. Pomislila sem, ali sanjam in sem v filmu Nazaj v prihodnost? Mesto je pred dvajsetimi leti načrtoval japonski arhitekt Kisha Kurukawe, ki je res pravi umetnik na svojem področju.
Tudi sedaj je v mestu zelo veliko gradbišč. Videla pa sem tudi predele, ki so bili ravnokar zgrajeni in še niso naseljeni. Ko se sprehajaš v takem delu imaš občutek, da se bo v prihodnosti v mesto preselilo veliko ljudi, ki bodo živeli v teh stolpnicah, se sprehajali po novih parkih in se rekreirali v čisto novih športnih objektih. Videla sem tudi čisto novo študentsko naselje, ki je imelo že vse objekte razen stanovalcev.
Simbol mesta – stolp Baiterek
V štirih dneh, kolikor sva imela na razpolago za ogled mesta, sva ga dodobra prehodila. Najlepši del mesta je zame področje, kjer leži Nurzhol bulvar. Tam sva se povzpela na skoraj 100 metrov visok stolp Baiterek, iz katerega je prečudovit pogled na velik del mesta. Na ogled stolpa je potrebno čakati, a ne zaradi turistov, ampak domačinov. Tujih turistov praktično nisva srečala, sploh ne v Astani. Na avtobusih so naju nekajkrat vprašali, ali sva prišla zaradi posla in ko sva jim odgovorila, da sva si prišla ogledati njihovo deželo, niso mogli verjeti.
Ko sva čakala na ogled stolpa, se je z mano začela pogovarjati domačinka. Povedala je, da je doma iz Almatiya, Povedala je, da imajo otroci počitnice in je zato s svojima nečakinjama odšla na izlet v Astano. Napisala mi je svojo telefonsko številko in želela, da jo obiščeva, ko bova v Almatiyu, ko bova tam. Pogovarjali smo se tudi o tem, da se kazahstanci povzpnejo na stolp, ki ima na vrhu stekleno kupolo v obliki zlatega jajca, ki ponazarja simbol sreče, in nato položijo svojo roko v »zlato« dlan predsednika Nursultana Nazarbayeva. Ob tem si zaželijo, da bodo v svojem življenju tako srečni in bogati kot je on. Dlan leži namreč na trikotniku iz dveh kilogramov zlata. Seveda sva tudi sama sledila domačinom, prav tako pa sva občudovala razgled iz kupole.
Nato sva se sprehajala po trgu neodvisnosti, do avenije Water-Green, templja Miru in do osrednje mošeje Nur Astana. Šla sva tudi na trg Eli, kjer se nahaja palača miru, muzej glasbil in veličastna mošeja Khazret. V palači neodvisnosti so predstavljeni prihodnji projekti Astane. Po celem mestu so vidni visoki stebri, na katerih bodo zgradili metro, katerega del bo tudi nad zemljo. Sprehajala sva se večkrat in si iz različne perspektive ogledovala te mojstrovine sodobnega časa.
Khan Shatyr zabaviščni center
Drugi dan sva se odločila, da bova šla peš do nenavadne stavbe Khan Shatyr Entertainment Centra, ki je leta 2010 zgrajena in 150 metrov visoka stavba. Stavba naj bi bila največji šotor na svetu, ki ima 140.000 m2 notranjih površin in jo je projektiral britanski arhitekt Norman Foster. Fascinantno je, da je zgrajena iz materiala (ETFE), ki absorbira toploto, zato je v njeni notranjosti toplo kot poleti, četudi je zunaj zelo mrzlo. Astana je namreč druga najbolj mrzla prestolnica na svetu, saj pozimi temperature dosežejo tudi -35° Celzija, poleti pa tudi do +35° Celzija.
V tej stavbi je nakupovalno središče višjega razreda, ima različne kavarne, trgovine, restavracije, kinodvorano, welness center, vrtove, zabaviščni park in druge zanimivosti. Nasploh so nakupovalni centri, ki sva si jih ogledala, izredno moderni, v njih se odvija družabno življenje in saj so pravi raj za otroke. Mimogrede, v enem izmed njih je tudi dirkalna steza za gokarte in celo nadstropje, namenjeno zabavi za otroke, tako da ni čudno, da so ob vikendih nakupovalni centri nabito polni otrok in njihovih staršev. Še nikjer na svetu nisem videla toliko možnosti za zabavo otrok kot v Astani in Almatiyu.
Tisti dan, ko sva bila v tem centru, je bila zunanja temperatura le okrog 17° Celzija, midva pa sva se v sedmem nadstropju nakupnega centra privoščila nekaj posebnega. Kopala sva se v velikem bazenu, ležala »v senci« pravih palm na peščeni plaži, katere pesek je bil pripeljan iz Maldivov in se peljala po toboganu. Na takšen način sva v mislih podoživela Maldive, ki sva jih obiskala eno leto prej in se kopala, četudi zunanje temperature tega naj ne bi omogočale.
Astana – Palace of Peace & Harmony
Privlačna je tudi Palača miru in harmonije, ki jo je zasnoval isti arhitekt in stavba v obliki piramide, njena jeklena konstrukcija pa kombinirana s steklom. Odprli so jo leta 2006, ko je Kazahstan gostil kongres svetovnih in tradicionalnih religij. V njej je koncertna dvorana, umetniška galerija in razstava o zgodovini Kazahstana. Piramido sva si ogledala z vseh strani, tudi ponoči, ko je razsvetljena in vidna z velike razdalje. Zanimivo je, da 120 golobov na stavbi ponazarja 120 narodnosti, ki živijo v Kazahstanu. Tudi sama sem opazila to bogastvo narodov v deželi.
NurAlem – Expo 2017
Ko sva se od najinega hotela z avtobusom peljala nekaj postaj naprej v nasprotno smer kot je letališče, sva naletela na velikanski moderni nakupni center, zraven njega pa razstavni kompleks, kjer se je leto poprej odvijala svetovna razstava Expo 2017. Izjemna arhitektura te ne more pustiti ravnodušnega. Imela sva srečo, da sva si lahko zgradbo NurAlem – Kazahstanski paviljon in muzej znanosti ogledala tudi od znotraj. Ko sva prišla tja prvič, je bil objekt zaprt, na njem pa je bil napisan odpiralni čas.
Ko gledaš stavbo in stekleno kupolo, te osupne. Prebrala sem, da bi naj bila to največja stavba s takšno obliko, saj ima premer 80 metrov, visoka pa je 100 metrov. V muzeju izveš, da so steklene površine izdelali na inovativen način, saj so morali steklo segreti v posebnih pečeh in ga nato počasi ohladiti v posebnih kalupih, da so sestavljeni kosi dobili obliko steklene kupole.
Stavba naj bi sama pridobivala tudi del svoje energije iz obnovljivih virov. V kupoli je osem nadstropij, ki prikazujejo pridobivanje energije v preteklosti in v prihodnosti. Na izredno zanimiv način spoznaš pridobivanje sončne in vetrne energije, pa tudi energije iz odpadnih materialov, saj se lahko preizkusiš in tudi sam proizvedeš energijo. Iztoku je bil najbolj všeč del, v katerem je bil prikaz poleta ljudi v vesolje. Pomislila sem, da so od tu dobili navdih za nekatere stavbe v mestu, saj imaš občutek kot da si v vesolju. Oba pa sva osupnila, ko sva videla makete in projekte Astane, ki jih nameravajo izpeljati v bodočnosti. Največji svetovni arhitekti bodo lahko tu uresničevali svoje sanje v naslednjih letih. Prostora za uresničitev je neizmerno, denarja zaenkrat tudi. Ogled Expa 2017 je bil eden od vrhuncev najinega potovanja.
Mošeja Nur-Astana
Od zunaj sva si ogledala tudi dve mošeji, ena od njih je največja mošeja v srednji Aziji, prelepa mošeja Nur-Astana z zlato kupolo in štirimi stolpi.
Nakupni centri in hrana
Nekaj o nakupnih centrih sem že zapisala. Zakaj sem ju napisala skupaj? Ker sva se prva dva dni prehranjevala kar tam. Prebrala sem, da v mestu ni lokalov in da si moraš zaradi visokih cen kupovati hrano v trgovini. Ko sva odkrila nakupni center Esentai Mall, ki se kosa z našimi najboljšimi (in ga po mojem mnenju tudi prekaša), sva si naročila hrano. Lokal je bil v prvem nadstropju in ne v tistem, kjer so bili ostali, kot so običajno v nakupnih centrih. Mislim, da sva naročila meso z žara, pijačo in kavo in ko sva dobila račun, nisva mogla verjeti svojim očem. Še dve leti nazaj so pisali, kako draga je hrana v Astani in tudi kava. Plačala sva še malce manj kot bi v podobnem lokalu pri nas. Šele v naslednjih dneh (oz. ko sva prišla domov) sva ugotovila, da so bile cene prepolovljene zaradi padca tečaja njihove valute, kot sem že napisala.
Enkrat sva zavila tudi v nakupni center za domačine, v katerem je bil prav tako vrhunski lokal, v katerem sva spila kavo in je imel čudovit razgled na mesto.
Ko sva tretji dan ugotovila, da je v centru modernega dela mesta kar nekaj res odličnih restavracij, sva se prehranjevala tam. Hrana nama je bila všeč, cene pa so bile zelo ugodne. Res pa je, da je bila večina lokalov s hrano v centru, izven njega pa jih ni bilo.
Potovanje do mesta Karaganda
V sredo, 1. 8. 2018, sva se ob 16.29 z vlakom odpravila na 1200 kilometrov dolgo pot na jug, do Almatija. Odločila sem se, da se bova na jug podala namesto z letalom, z nočnim vlakom, saj sem iskala možnost, da vmes ustaviva in si pogledava še kakšno mesto. Idealno se mi je zdelo mesto Karaganda. Kazahstan je ogromna dežela in če hočeš kaj videti, je nujno, da premagaš tudi kakšno res dolgo razdaljo. Običajni vlaki med mesti vozijo res počasi. Le nekaj nočnih vlakov nima veliko vmesnih postaj in tako lahko relativno hitro prideš do Almatija.
A najprej sva šla torej do Karagande in 200 kilometrov dolga pot je trajala skoraj 4 ure. Karaganda je rudarsko mesto, za katerega se je izkazalo, da je bilo vredno postanka. Spala sva sicer v apartmaju, za katerega se je izkazalo, da ni tisti, ki je bil na fotografijah na Bookingu, a ker je bil fant, ki se je pripeljal s kolesom na dogovorjeno mesto, izredno simpatičen in zgovoren, se s tem nisva obremenjevala. Apartma je bil v bloku, kjer so živeli domačini, tako da sva dobila vpogled v bolj realno življenje večine Kazahstancev, ki je daleč od tega kar ponuja mondena Astana.
Ogledala sva si Centralni mestni park, ki je zelo lepo urejen kot so skoraj vsi parki v teh treh mestih, v katerih sva bila. Našla sva tudi veličasten spomenik, ki je posvečen Juriju Gagarinu, prvemu človeku v vesolju. Prav tako sva si ogledala še spomenik neodvisnosti, ki je v vsakem večjem mestu in ima na vrhu orla, ki ima posebno mesto v Kazahstan, saj živi v stepah in je simbol svobode in neodvisnosti. Najbolj zanimiv mi je bil kip, ki je posvečen rudarjem in stoji nasproti veličastne stavbe rudarskega muzeja in je simbol mesta. V bližini je še kip pesnika Puškina.
V Karagandi sva našla restavracijo Moi Tbilisi, ki naju je spomnil na odlično gruzijsko hrano. Odločitev, da tam večerjava, je bila več kot odlična, saj je bila hrana tako dobra, da sva šla naslednji dan tja še na kosilo. Podoživela sva gruzijsko kuhinjo, ponovno jedla poseben sveže pečen kruh in pila rdeče vino, ki ga imam v spominu kot enega najboljših vin kar sem jih kdaj v življenju pila.