Zakaj Gruzija?
O Gruziji sem prebrala nekaj potopisov in blogov, v katerih so jo popotniki opisovali kot deželo, ki (še) ni turistično pretirano obiskana in priporočajo, da jo čimprej obiščeš. O potovanju v Gruzijo sem se prav tako pogovarjala z dekletom, ki sva jo z Iztokom nekaj mesecev prej peljala s prevozi in je bila nad Gruzijo res navdušena.
Ko sem zatem našla ugodne letalske karte, nisem kaj preveč razmišljala in jih kar kupila. Nato sem poklicala Dimitrija, najinega prijatelja iz Moskve in mu povedala, kam nameravava. Bil je navdušen in je predlagal, da se srečamo v Tbilisiju, glavnem mestu države, ki mu je zelo pri srcu in bi ga z veseljem razkazal tudi nama z Iztokom, saj je bil že velikokrat tam.
Pot do Kutaisija in spanje
Tako sva v petek, 28. 10. 2016, ob 23.55 poletela iz Budimpešte in naslednje jutro ob 5. uri pristala v Kutaisiju. Ker sem vedela, da bova pristala ponoči, ko je težje iskati prevoz do mesta, sem kar skupaj z letalskimi kartami rezervirala tudi prevoz iz letališča do hotela in nazaj.
Na letališču sva poiskala pult za informacije, da preveriva, kje naju čaka o rezervirani taksi. Kmalu sva se peljala z res dobrim taksijem in to za simbolično ceno, zato je bila to zagotovo dobra odločitev. Ta taksi je bil malo večji kot običajni in je sprejel šest ljudi. V avtomobilu sta bila poleg naju še dva potnika. Po nekaj minutah vožnje smo le ugotovili, da smo vsi štirje Slovenci. Povedala sta, da sta pred desetimi dnevi prispela v Gruzijo in da jima je država zelo všeč. Zanimalo ju je, kako to, da sva se odločila za ogled te države, saj po njunem mnenju v Sloveniji ni znana. Povedala s-em jima, kaj je vplivalo na mojo odločitev. Vprašala sem ju, ali sta bila tudi v goratem predelu Kazbegi, ki sem ga želela videti. Izvedela sem, da sta tam bila, a ker je takrat, ko sta odhajala, zapadel sneg, zato sta nama odsvetovala odhoda tja, saj so ceste v slabem stanju. Tudi sama sem imela pomisleke zaradi opisanih slabih cest, zato sva se dokončno odločila, da tokrat tja ne bova šla. Zanimivo pa je, da na celotnem potovanju Slovencev nisva več srečala.
Taksi naju je pripeljal do hotela, ki sem ga rezervirala že pred nekaj meseci. Hotel sem izbrala, kot običajno, zaradi dobre ocene tistih, ki so v njem že bivali in ker je ponujal možnost predčasnega prihoda. O tem sem povprašala uslužbenca v hotel tudi preko booking asistenta, ki mi je zatrdil, da lahko dobiva sobo takoj, ko prideva v hotel.
Ko sva prišla v hotel, je bila po njihovem času ura šest zjutraj. Predvidevala sem, da bova zaradi nočnega leta in 3-urne časovne razlike potrebovala počitek v postelji, kar se je tudi zgodilo. Receptor v hotelu naju je najprej odpeljal v zgornje nadstropje, zato sva videla, da je hotelska avla in ena soba, ki je bila odprta, res tako lepa in vse je bilo urejeno, kot na slikah. Čez nekaj trenutkov nama je receptor povedal, da nimajo proste sobe, a ker imajo v centru mesta še en hotel, lahko dobiva sobo tam. Ni nama preostalo drugega kot da sva šla s taksijem v drugi hotel, ki pa seveda ni bil niti približek tistemu, ki sem ga rezervirala. Ker pa sva bila res utrujena, sva tako rekoč padla v posteljo in zaspala.
Po spanju sva se odpravila v mesto. Ta hotel je res v centru mesta, zato sva videla v tistem predelu številne lokale in imela sva veliko izbiro, da najdeva kaj po svojem okusu za prehranjevanje. Njihova hrana in vino sta me v trenutku, že tisti dan, presenetila in mi ostala v najlepšem spominu, zato bom kar tukaj napisala več o tem.
Vrhunska kulinarična izkušnja
Hrana v Gruziji je izjemno dobra. Na njihovo kuhinjo so vplivale sosednje države, a veliko jedi na jedilnem listu je tradicionalnih in so posebnost gruzijske kulinarike. Največkrat sem jedla khachapuri, to je neke vrste kruh, ki ima nadev iz različnih vrst mesa, zelenjave ali sira. Ta jed je lahko samostojen obrok, lahko pa ga kombiniraš z drugimi jedmi, npr. s solatami, kuhano zelenjavo ali narezki. Vsi, ki sem jih poskusila, so bili okusni in se jih nisem naveličala.
Zanimive so tudi njihove juhe ali enolončnice. Iztoku je bilo všeč meso na velikanskih nabodalih. Nasploh uporabljajo Gruzijci veliko mesa, pa tudi različne vrste sira, na primer ovčjega in kozjega. Posebej zanimiva jed je, ko meso, zelenjavo ali sir zavijejo v testo, ki ga kuhajo in na krožniku izgleda kot neke vrste cvet. Svojstven okus pa dosežejo z različnimi začimbami. Njihova kulinarika je zato, po mojem mnenju, upravičeno poznana v svetu.
Poskusila sem tudi njihove slaščice. Zraven sem pila odlično kavo. Zanimiva pijača je kvas, ki jo obožuje najin prijatelj Dimitrij, zato sem jo tudi jaz poskusila.
Pri kosilu in večerji sem pila najboljše temno rdeče vino, ki sem ga kadarkoli pila. Postrežejo ga v glinenih vrčih. Iztok je kot ljubitelj piva poskusil tudi pivo Kazbegi, a je bil kljub temu bolj navdušen nad vinom. V Gruziji naj bi pridelovali vino že več kot 8.000 let. Zanimiva je pridelava vina, saj grozdje, ko ga poberejo, dajo v glinene amfore in jih kar za dolgo časa zakopljejo v zemljo.
Takšna pridelava vina je nekaj posebnega in verjetno je tudi zato njihovo vino tako dobro. Od takrat dalje prisegam na gruzijsko vino in hrano. Oboje je odlično. Kaj odlično – vrhunsko!
Ogled Kutaisija
Še nekaj o mestu Kutaisi. Je tretje največje mesto v državi in naj bi nastalo že v drugem tisočletju pred našim štetjem. V zgodovini je bilo večkrat prestolnica pokrajine ali države. Z majhno gondolo sva se preko reke odpeljala na hrib, kjer je priljubljena destinacija za domačine.
Ker sva bila tam v pozni jeseni, sva bila skoraj sama. Na hribu je zabaviščni park in odlična restavracija, kjer sva se prvič navduševala nad gruzijsko hrano in vinom. Odprta je bila, ker so pričakovali več gostov za večerjo.
Ponoči in naslednje jutro sva se sprehodila po centralnem parku, v katerem so zanimive skulpture in spomeniki. Predel je zelo urejen, najbolj pa sem si zapomnila, da je veliko, kot sem že napisala, odličnih lokalov. To lahko napišem, ker sva jih tudi preizkusila, saj sva bila v Kutaisiju tudi zadnji popoldan pred odhodom domov. Ponoči naju je najbolj navdušila fontana Colochis, podnevi pa lokalna tržnica, katere ponudba je bila zelo raznovrstna.
Najbolj me je zanimalo, kakšen okus imajo sadeži živih barv na dolgih vrvicah. Ko sem poskusila, sem ugotovila, da so to orehi. Dimitrij mi je pozneje, ko smo se videli, povedal, da jih potopijo v grozdni sok, ki se strdi in dobi zanimivo obliko.
Pot do Batumija
Pri raziskovanju države je velikokrat dobra poteza, da najameš avto. V tej državi se za to nisem odločila, ker sem imela premalo informacij o tem in si nekako nisem upala zaradi komentarjev o cestah in voznikih. Obenem sem že doma ugotovila, da je javni prevoz dobro urejen in so na voljo povezave tudi do manj obljudenih krajev in vasi.
Naslednji dan, v nedeljo, sva se torej z maršrutko, to je manjši kombi, podala na približno dve in pol urno vožnjo do Batumija. Takšno obliko prevoza sem izbrala, ker pelje vlak na tej relaciji kar 5 ur in pol.
Doma sem prebrala, da so vozniki v Gruziji zelo nepredvidljivi in me je bilo vožnje kar malo strah. Nič od tega se ni uresničilo in vožnja je potekala zelo umirjeno. Domačini so nama dodelili najboljše sedeže in so bili na vseh prevozih zelo prijazni, prav tako so nama pomagali, če sva bila kje v dvomu, kje morava izstopiti. To pa ne pomeni, da nisem doživela vožnje, ki mi bo za vedno ostala v spominu. A o tem več ob koncu potopisa.
Batumi, nenavadno mesto ob obali
Batumi sem izbrala zaradi celoletne ugodne klime, saj leži ob Črnem morju. Želela sem tudi videti botanični vrt, ki naj bi bil v njegovi bližini. Vrta sicer ni bilo možno videti, ker so ga nekaj dni prej zaprli za oglede. Temperatura je bila okrog 20 stopinj Celzija, a ni bilo sončno, kljub temu pa sem ugotovila, da je to mesto, vredno postanka tudi v tem letnem času.
Ta dan, ko sva prispela, je rahlo deževalo, a ko sva se začela sprehajati, je dež ponehal in sva se lahko brez dežnika nekaj ur sprehajala in občudovala prestižne zgradbe, stolpnice, hotele, restavracije, bare, park z jezerom…
Iztok, športni navdušenec, je opazil, da je v tem delu tudi veliko igrišč, kolesarskih poti in drugih možnosti za rekreacijo. Zanimivih stavb je zelo veliko. V spominu so mi ostale stolpnice s posebno arhitekturo, kip Medeje, stolp Alphabet in narobe obrnjena hiša.
Imela sva srečo, saj sva ob morju našla stolp, na katerega sva se povzpela in si ogledala ta čudesa arhitekture tudi z višine.
Ko sva prišla do akvarija, se je pa pošteno vlil dež, zato sva se odločila, da si ogledava šov delfinov. Ta šov si lahko ogledam večkrat in je vedno vznemirljiv, saj so delfini ljubke živali, ki se jih ne naveličam.
Mesto je delovalo umirjeno, ni bilo veliko prometa in sprehajalcev, tudi naslednji dan ne, ko je bilo lepše vreme. Imela sem občutek, da si poleti vse te zanimivosti ogleduje mnogo več turistov, saj je Batumi znan kot letoviško mesto, kjer poleti uživajo bogati domačini in sosednji Turki, saj je mesto samo 20 kilometrov oddaljeno od turške meje.
