Pot do Tbilisija, glavnega mesta
Za ogledovanje Batumija sva imela na razpolago skoraj dva cela dneva, saj sva se v ponedeljek šele ob 17. uri z vlakom odpeljala do glavnega mesta. Zakaj z vlakom, ko pa sem v začetku napisala, da vozi vlak res zelo počasi? Za vlak sem se odločila zato, ker vozi na tej relaciji relativno hitri vlak, ki 360 kilometrov prevozi v petih urah. Toliko časa bi potrebovala tudi v primeru, če bi se vozila z najetim avtomobilom, še več pa, če bi se odločila za maršrutko ali avtobus.
Dvonadstropni vlak, ki sva ga rezervirala, je bil čisto nov in po zvočniku so povedali, da je to ena od prvih voženj tega vlaka, kar naju je razveselilo, saj je bila vožnja res udobna in prijetna. Notranjost vlaka me je spominjala bolj na letalo kot na vlak. Med sedeži je bilo veliko prostora, zato sem lahko nemoteno uživala ob pogledu na pokrajino, ko pa je stemnilo, pa sem lahko tudi udobno zadremala.
Na postaji naju je pričakal prijatelj Dimitrij, ki je samo zaradi naju priletel iz Moskve, da se ponovno vidimo. Snidenje je bilo res čustveno, saj smo se nazadnje pred dvema ali tremi leti. Tokrat je prišel sam, saj hčerka Mira Višnja in žena Maria nista mogli priti z njim. Nekaj let Dimitrij ni mogel priti v Slovenijo, saj je bilo težko pridobiti dokumente za vstop, odkar je Slovenija v EU.
Dimitrij je za nas rezerviral tri sobni apartma v centru mesta za naslednje tri noči in izbral je zelo dobro. Apartma je bil nov, moderno opremljen, z vsemi aparati v kuhinji, pa še zelo poceni.
Ogled Tbilisija (topli vrelci)
V Tbilisiju sva se prepustila vodenju Dimitrija, ki mesto zelo dobro pozna. Zakaj ima mesto ime topli vrelci sem ugotovila, ko smo se sprehajali po predelu, ki se imenuje Abanotubani. Zdravilni izviri tople vode, ki so v neposredni bližini kopališč, so povzročili, da so tukaj zgradili mesto. Najprej bom opisala enega od vrhuncev celotne poti, ki sem ga doživela zvečer v Tbilisiju.
Dimitrij nama je priporočal, da se odločiva za obisk enega od kopališč, ki jih imenujejo žveplene kopeli ali Sulphur Baths. Prva kopališča v orientalskem slogu, zgrajena iz opeke, so zgradili že v 17. stoletju. Kopališča so pod zemljo, na površini so vidne le kupole. Mimo njih se sprehajaš in ti ni čisto jasno, čemu služijo.
Ko sem vstopila v kopališče, sem videla, da je v notranjosti zgrajeno iz marmorja in urejeno. Na blagajni so nama ponudili na izbiro vstopnice za javno kopališče, v katerem so posebej moški in posebej ženske, a sva se raje odločila za najem zasebne kopeli. Odpeljali so naju v prostor, kjer sva se preoblekla, dobila brisače in vodo. Še sreča, da sem vzela nekaj vode tudi sama, saj sem jo pri ritualu, ki je sledil, res potrebovala. Zakaj? Naravna žveplena voda, ki se nahaja v bazenu, ima med 38 in 40 stopinj Celzija. Meni se je zdela voda še bolj vroča.
Občutila sem blagodejni učinek kopeli. Najprej sem mislila, da zaradi temperature vode sploh ne bom mogla v bazen. Ugotovila sem, da moram to narediti izredno počasi. Ko mi je uspelo, da sem bila nekaj sekund ali mogoče kakšno minuto do vratu v vodi, sem odšla pod tuš in se ulegla na predel, namenjen počitku. Nato je v vodo odšel Iztok in tako sva se nekajkrat zamenjala. Doživetje je bilo fascinantno in neopisljivo. Po kopeli sem se počutila zelo sproščeno in umirjeno. Zato ni čudno, da je tudi Aleksander Puškin napisal, da še nikoli v življenju ni užival bolj kot v vodnih kopelih v Tbilisiju. Želim si, da bi lahko to nepozabno izkušnjo še kdaj ponovila.
Znamenitosti mesta Tbilisi
Mesto pa ponuja še mnogo več. Sprehodili smo se po prestolnici in z vsakim korakom se mi je odstirala zgodovina mesta. Čudovite stare zgradbe na zanimiv način dopolnjuje sodobna arhitektura, kar daje mestu svojstven pečat. Mesto me je res prevzelo. V preteklosti je imel Tbilisi tudi strateški pomen, saj je tukaj potekal del znamenite Svilne poti med vzhodnim in zahodnim Kavkazom.
Najbolj so me navdušile zgradbe v starem mestnem jedru in značilni balkoni na njih, ki so večinoma leseni in lepo izrezljani. Nekateri deli mesta so že v celoti obnovljeni, druge dele prenova še čaka. Videla sem veliko umetniških skulptur in kipov ter slik, posebej pa me je navdušil most Baratashvili Bridge, ki sem ga videla, ko je sonce zahajalo. Na mostu so skulpture ljudi v naravni velikosti.
Sprehodili smo se tudi čez most miru na reki Mtkvari, ki je moderen, zgrajen iz jekla in predstavlja simbol modernega Tbilisija.
Oba dela mesta sta se mi zdela zanimiva. Povsod je veliko trgovinic, restavracij, barov, nočnih klubov in lokalov. Veliko je tudi cerkva. Ogledali smo si starejšo katedralo Metekhi in novejšo stolnico Svete Trojice.
Občudovali smo park z različnimi inštrumenti, prav tako je zanimiv del, kjer so na videz kar tja v en dan razstavljeni stari stoli. Prepletajo se različni stili, slogi in arhitekturni stili, ki se združujejo v očarljivo celoto.
Popoldan smo se z gondolo, za katero smo odšteli simbolično ceno, povzpeli na hrib, iz katerega je res lep pogled na mesto. Ostanki mogočne trdnjave Narikala, ki je nastala v 3. stoletju našega štetja, ponazarjajo, da je bila to dobra obramba pred morebitnimi osvajalci.
Na gradu smo imeli srečo in smo videli nevesto in ženina, ki sta se sprehajala v tradicionalni poročni obleki.
Po občudovanju razgleda nad mestom in okolico smo se sprehodili do res velikanskega kipa Materi Gruzije, Karlis Deda, ki ga lahko vidiš tudi spodaj, iz mesta.
Stara prestolnica Mtshketa
Naslednji dan smo se odpravili do nekdanje prestolnice Gruzije, Mtshkete, ki je za Gruzijce sveto mesto. Dimitrij je ustavil kar avto, ki je peljal mimo in se dogovoril za prevoz, saj je mesto od Tbilisija oddaljeno le petnajst minut. Ta dan je bilo kar mrzlo in tudi veter je precej pihal, zato sem si kupila najtoplejšo kapo, ki sem jih videla na stojnici. Običajno kape ne nosim, a ni mi bilo žal, da sem si jo kupila, saj mi je prišla prav.
Ker je bila Mtshketa nekoč prestolnica, sem pričakovala, da je to kar veliko mesto, a ko smo prišli, sem ugotovila, da bi jo lahko uvrstila pod malo večjo vas. Kraj je zanimiv, urejen. Ogledali smo si katedralo Svetitskhoveli iz 11. stoletja in samostanski kompleks Samtavro, kjer so kronali in pokopavali gruzijske kralje. Oba objekta sta pod zaščito Unesca in vredna ogleda.
Bil je sončen dan, a ko smo se odpravili še do pečine, ki leži nad mestom, je še bolj pihalo. Občudovali smo razgled sotočja reke Mtkvari in Aragvi. Tam je tudi samostan Jvari, ki je prav tako posebno mesto za domačine. Opazila sem, da samostani ali cerkve po večini niso restavrirani in ohranjajo svojo prvotno podobo. Freske v tem samostanu so le delno ohranjene in ko sem si jih ogledovala, sem se še bolj zavedala, da so res stare.
Vse te lepote smo si ogledovali skoraj sami, kar je imelo še poseben čar, zato smo se počutili, da so te mojstrovine starodavne arhitekture na ogled samo za nas. Samo v mestu smo zagledali kakšnega sprehajalca, ki je »na sprehod« peljal svoje – krave.
Nazaj v Tbilisi smo se peljali kar z maršrutko, ki smo jo opazili, ko smo se vrnili v center Mtshkete.
