Stalinovo rojstno mesto – Gori
V četrtek sva se stežka poslovila od Dimitrija, s katerim smo si ogledali prečudovite gruzijske arhitekturne presežke in se večkrat kulinarično razvajali. Dimitrij nama je povedal veliko zanimivosti o tradicionalnih gruzijskih jedeh in nama priporočal lokale za kosila in večerje. S tem nama je razkril skrivne kotičke, ki jih brez njega ne bi videla oz. izvedela.
Z maršrutko sva se odpeljala do majhnega mesta Gori. Postanek v tem mestu sem načrtovala zaradi ogleda Uplistsikhe. Ko sva prišla do mesta Gori, sva se najprej pozanimala, kje lahko pustiva prtljago. Na srečo je bila na avtobusni postaji soba za prtljago. Tam sva tudi preverila, kako prideva do tega nenavadnega srednjeveškega mesta, ki naj bi bil oddaljen 10 minut vožnje. Izvedela sva, da vozi do tja lokalni avtobus. Odločila sva se, da se tja odpeljeva ob 12. uri, zato sva imela čas, da si ogledava še Gori in Stalinov muzej.
Staro mesto Uplistsikhe (božja utrdba)
Ure so hitro minile in ob 12. uri sva se z avtobusom, s katerim se vozijo domačini v mesto, po nakupih in na delo, odpeljala do Uplistsikhe. Avtobus naju je odložil dva kilometra pred skalnatim pobočjem. Peš sva se sprehodila in na cilju naju je pričakalo mesto, ki je nastalo v 1. ali 2. tisočletju pred našim štetjem in se razprostira na velikanskem področju.
Še danes si lahko predstavljaš, kje so ljudje takrat živeli, saj so vidni ostanki številnih, v skalo vklesanih bivališč, ki so med seboj povezana z rovi. Arheologi so našli tudi različen nakit, keramiko in skulpture iz različnih obdobij.
Ohranjene so shrambe, kuhinje in dvorane, mimo katerih se lahko po mili volji sprehajaš in uživaš v čudovitem razgledu nad dolino. Mesto je upravičeno umeščeno v svetovno kulturno dediščino Unesca.
S temi lepimi vtisi pa se za naju dan še ni končal. Do šeste ure sva morala priti do Gorija, saj sva vedela, da takrat pelje tisti dan zadnja v maršrutka do mesta Akhaltsikhe, kjer sem rezervirala naslednjo nočitev.
Po ogledu sva se odpravila tista dva kilometra peš in se ustavila pred trgovinico, misleč, da je tam avtobusna postaja. Opazovala sva vas, ki ni imela asfalta in ugotovila, da so njihove hiše res skromne. V bližini je bila šola in učenci so telovadili. Počutila sem se kot da sem se znašla v preteklosti, v kraju, ki je podoben tistim, v katerih so svojo mladost preživljali naši starši (ali njihovi). Kako sem imela čas vse to opaziti? Čakala sva in čakala, a avtobusa ni bilo od nikoder. Nenavadno je bilo, da je sicer bilo videti kot da je tam, kjer sva čakala, postaja, a z nama ni čakal nihče. Vsake toliko časa je sicer prišel mimo kakšen domačin, v trgovino. Mimoidoče sva vprašala, ali vedo, kdaj pride avtobus. Poskusila sva v angleščini, pa s kretnjami, pa tudi s kakšno rusko besedo, pa nič. Vsi so samo skomigovali z glavo.
Ne spomnim se več točno, ali sva sploh imela informacijo, ob kateri uri naj bi avtobus prišel ali sva le vedela, da pride. Postala sem lačna in sem odšla v trgovinico, da kupim kakšen prigrizek in vodo. Tam me je šele čakalo presenečenje. V prodajalni so imeli razstavljeno staro pecivo, napolitanke in nekaj podobnega kot bobi palčke, vse v rinfuzi. Niti sledu ni bilo o dobrem pecivu, ki sem ga videla in kupovala v mestih, ki sva jih do takrat obiskala. Ni mi preostalo drugega kot da sem vzela nekaj ponujenega in vodo. Ponovno sem vprašala prodajalca, ali pride tu mimo avtobus. Prodajalec je prišel pred trgovino in takrat je prišel zraven še en domačin. Iz njunih besed sva nekako razbrala, da tu avtobusa ne bo in da morava iti nekaj deset metrov naprej, na drugo stran ceste. Ta točka se od tam, kjer sva stala, ni videla. Odšla sva tja in čudež, tam je stalo še nekaj ljudi in takoj zatem je pripeljal avtobus, a mimo nas. Začudeno sva gledala in mahala. Domačini, ki so že prej stali na tem mestu, so naju nekako mirili. In res, avtobus se je pripeljal nazaj in že smo se peljali. Kdo ve koliko avtobusov je peljalo mimo, pa nisva vedela, da stojiva na napačnem kraju.
Še ravno pravi čas sva prišla v Gori, dvignila prtljago in se peljala še dve uri do najinega naslednjega cilja, ki je bil ponovno od turške meje oddaljen samo 20 kilometrov.
Trdnjava Rabati v Akhaltsikhe
Zvečer sva torej prispela v mesto, ki v gruzijskem jeziku pomeni novi grad oz. nova trdnjava. Nočitev sva imela točno pod trdnjavo Rabati, ki sva si jo takoj ogledala, saj sva se tam, kjer sva spala, dogovorila za večerjo. Zato sva imela ravno dovolj časa za večerni sprehod. Kljub temu, da je bila noč, sva lahko vstopila, saj je en del odprt za javnost in ni vstopnine. Kar sem videla, me je fasciniralo. Velikanski, obnovljen kompleks.
Takrat se mi je utrnila misel, da v Gruziji nizam bisere enega za drugim na čudovito ogrlico, za večen spomin. Nisem pa še vedela, da je na vrsti še zadnji biser, Vardzia.
Jamsko mesto Vardzia
Tam, kjer sva spala, sva poizvedovala, kakšne so možnostih za prevoz do Vardzie, saj je to manjši kraj, kamor maršrutke ali avtobusi ne vozijo ravno pogosto. Do cilja je bilo približno 50 minut vožnje. Zakaj približno? To je odvisno od voznika. Do tega trenutka sem bila še kar zadovoljna z vozniki maršrutk in avtobusov, saj niso vozili, kot me je skrbelo, res pa so bile tudi ceste do tega trenutka kar v redu.
Dogovorila sva se za zasebni prevoz. Voznik je bil sorodnik lastnika hotela, kjer sva spala. Cesta, po kateri smo se peljali, je bila ozka in ovinkasta. Po nekaj kilometrih vožnje sem ugotovila, da ta voznik ni ravno naklonjen vožnji po predpisih. Na srečo na cesti skorajda ni bilo vozil, saj se je turistična sezona že zaključila. Ugotovila pa sem, da se voznik zelo rad pogovarja in ko se je pogovarjal, je upočasnil vozilo. Tako sem Iztoku rekla, naj se z njim pogovarja in ga kaj sprašuje. Voznik je z veseljem razlagal, tako o tem, kaj počne in s čim se preživlja. Najbolj sem si zapomnila, da je z velikim navdušenjem pripovedoval o žganju, ki ga kuha in tudi prodaja. Seveda smo se dogovorili, da ga bova pri kosilu poskusila.
Vsak trenutek sem občudovala kaj zanimivega, tako cerkve, kapelice, lekarno, stenske poslikave ali številne vinske kleti. Najbolj zanimivo se je bilo vzpenjati ali se spuščati po številnih rovih in si obenem predstavljati, kako so tukaj v resnici živeli menihi, ki bi jih naj bilo celo okrog 2.000. Tudi ta dan so bili tam delavci, ki so urejali poti in sobe, saj naj bi tu živela še peščica menihov. Vardzia je upravičeno kulturni simbol in ponos Gruzijcev in potemtakem ni čudno, da je tudi ta zgodovinski kompleks pod zaščito Unesca.
»Nepozabna« vožnja do Kutaisija
Ko smo se vozili nazaj do Akhaltsikhe, sem se skušala še jaz pogovarjati z voznikom, da je vozil bolj počasi in tako je bila vožnja kar znosna. Po kosilu sva se odpravila nazaj na izhodiščno točko, to je mesto Kutaisi. Tokrat nisva imela druge možnosti kot da greva z avtobusom, saj naj bi bil za teh 120 kilometrov vožnje ta prevoz najugodnejši.
Kupila sva karte do cilja in to z zadnjimi lariji (njihova valuta), saj sva vedela, da jih ne bova več potrebovala, saj sva hrano v lokalih plačevala s kreditnimi karticami. Zakaj to pišem, bo razvidno v nadaljevanju.
Tako sva sedela na avtobusu in začela se je do takrat ena najbolj nenavadnih voženj v mojem življenju. Prvi del poti je bila cesta ozka in ovinkasta, voznik avtobusa pa se ni dal motiti in je skoraj cel čas pred ovinki hupal, hitro dodajal gas in ga odvzemal, obenem pa je z eno roko držal volan, z drugo je kadil ali telefoniral. Nisem mogla verjeti svojim očem. Gledala sem po avtobusu in vsi so bili mirni, kot da je takšna vožnja nekaj najbolj običajnega. Tudi Iztok je, vsaj meni, trdil, da je vse v redu. Potem sem videla, da se je voznik med potjo prekrižal. Čez nekaj časa se je ponovno in tokrat sem opazila, da so se prekrižali tudi drugi potniki. Mislila sem si, da se križajo zato, da bi prišli na cilj živi in zdravi. Ko sem to opazila še nekajkrat, sem le ugotovila, za kaj gre. Vsakič, ko je bila ob poti kapelica ali cerkev, so se ljudje, ki so to opazili, prekrižali.
Na polovici poti smo imeli postanek. Pomislila sem, da bi šla dol in zamenjala avtobus, a vedela sem, da skoraj ni možnosti, da ima tako majhen kraj menjalnico ali bankomat. Ni mi preostalo drugega kot da se ponovno usedem na avtobus in se prepustim vozniku. Na srečo je bila cesta zadnji del poti mnogo boljša, skoraj avtocesta, ob cesti pa je bila večkrat policija, zato je voznik vozil počasneje. Ko smo po približno treh urah prispeli v Kutaisi, sem si oddahnila kot že dolgo ne. Lahko rečem, da sem nekaj takega doživela le še v Sri Lanki, samo takrat ni šlo za divjanje, ampak za prepoln avtobus in delov ceste sploh ni bilo…
Do večerje, ki sva jo imela v ponovno odličnem lokalu, sem se umirila in se prepustila dobrotam Gruzije. Z veseljem sem spila temno rdeče vino, za katerega od takrat dalje menim, da je najboljše na svetu. Naslednje jutro, 5. 11. 2016, ob 6.35 zjutraj, sem se, kljub pravkar opisani vožnji, polna izjemnih vtisov vkrcala na letalo. Z mislijo, da si želim to deželo ponovno obiskati.
Zaključek
Kaj naj zapišem kot dodatek? Vsaka zgodba ima začetek in zaključek. Opisala sem že, da sem na poti enega za drugim odkrivala skrite zaklade, enega za drugim. Kljub temu, da se na potovanje res pripravim, nisem pričakovala, da me bo to potovanje tako prevzelo. Zagotovo je k temu pripomoglo tudi to, da sem se počutila varno (če odštejem dobro uro vožnje predzadnji dan) in kot popotnica s strani ljudi sprejeto. Presenetila me je odlična hrana in pijača. Zagotovo vse kraje, kjer sem bila, priporočam za ogled.
Če bi kaj spremenila, bi mogoče za potovanje najela avto. Pri tem bi sicer tvegala, da bi Iztok, ki bi zagotovo opravil levji delež vožnje, naletel na cesti na takšnega voznika, kot sem ga opisala, a bi moral pač biti na cesti zelo previden. Verjamem pa, da če je vozil v Londonu, Maroku in še kje, bi tudi v Gruziji.
Rada bi spoznala še ostale dele države, gorske predele Kavkaza, ki jih obkrožajo pettisočaki. Seveda ne bi šla nanje, tako pogumna nisem, bi pa rada občudovala, po opisovanju drugih, izjemno lepo, še nedotaknjeno pokrajino, globoke doline, hudournike in reke. Moja želja je, da se to poglavje ne bi zaključilo in da bi imelo nadaljevanje. Nekoč. Po koroni.
Stroški za 2 osebi
- 2 letalski karti Budimpešta – Kutaisi, skupaj s povratnim prevozom iz letališča do hotela – 150 EUR (59.050 HUF)
- parkirišče za 7 dni v Budimpešti – 22 EUR (7.000 HUF)
- 2 x nočitev v hotelu v Kutaisiju – 42 EUR (108 GEL)
- nočitev v Batumi Guest Hause – 27 EUR (70 GEL)
- 2 x ogled delfinarija v Batumiju – 10 EUR (2 x 14 GEL)
- 2 karti za vlak Batumi – Tbilisi – 12 EUR (2 x 18 GEL)
- 2 x karta za zasebno kopanje v Sulphur Baths – 40 EUR (2 x 50 GEL)
- 2 x vstopnina v Vardzio – 3 EUR (2 x 3 GEL)
- 2 x ogled Upliscihe – 3 EUR (2 x 3 GEL)
- 3 nočitve za 3 osebe v apartmaju v Tbilisiju – 80 EUR (225 GEL)
- nočitev v sobi v Rabatiju – 17 EUR (45 GEL)
- prevozi z maršrutkami, avtobusi in taksijem – cca 20 EUR
- hrana in pijača – ocenjeno na 200 do 250 EUR