Zakaj Albanija?
Ko se zadnja leta odločam za destinacije, jih izberem velikokrat po ključu – videti nekaj novega, da tam še nisem bila, da lahko občudujem naravo, vasi in mesta. Včasih pa jeziček na tehtnici prevesi tudi to, da ogled države priporoča nekdo, ki je tam že bil in je nad ogledom navdušen. Res pa je, da se ne spomnim, da bi prišla domov in bi si rekla – ta država pa res ni bila vredna ogleda.
Za Albanijo sem se odločila med drugim tudi zato, ker je o njej z navdušenjem pripovedoval fant, ki sva ga z možem peljala s prevozi in je nekaj mesecev je živel v Tirani. Prav tako mi je prijatelj Dimitrij iz Moskve priporočal, da si državo ogledam. Če pa to reče nekdo, ki je prepotoval tako rekoč cel svet, potem je zagotovo vredna ogleda. Dokončno je prevagalo to, da so bile za prvi maj letalske karte iz Budimpešte res poceni.
Tokrat smo se po kar nekaj letih na pot ponovno odpravili družinsko, se pravi z obema hčerkama. Odločili smo se, da se ne bomo odpeljali z avtom, ampak da bomo avto najeli v Tirani, saj smo računali, da bomo s tem pridobili več časa za ogledovanje in se ne bi rabili tja in nazaj voziti čez 1.000 kilometrov.
Glavno mesto Tirana
V soboto, 27. april 2019, ravno na rojstni dan starejše hčerke, smo ob 13.25 poleteli iz Budimpešte in ob 14.50 smo pristali v Tirani. Na letališču smo imeli rezerviran avto za najem. Ko smo čakali na prevzem avta, smo opazovali angleški par. Mož je izredno natančno pregledoval avto, ki ga je prejel. Pomislila sem, da sta imela z najemom avta v preteklosti kakšno slabo izkušnjo. Strinjam se, da je potrebno biti pri najemu avta previden, sploh če je kavcija za najem res velika. Zato smo tudi mi avto za vsak slučaj fotografirali.
Odpeljali smo se do Tirane. Cesta je bila čisto v redu. Zakaj to omenjam, bo razvidno iz nadaljevanja. Naš trisobni apartma naj bi bil po opisu v bookingu blizu centra mesta, a ko smo ga iskali, ga kljub vklopljeni navigaciji nismo takoj našli. Zapeljali smo v stransko ulico. Groza. Cesta v tej ulici je bila katastrofalna. Luknja pri luknji, pa še hrib. Ne vem točno, kako smo uspeli voziti po tisti cesti. Vem samo to, da smo nekako le uspeli in prišli do ceste, ki je bila kolikor toliko v redu. Pomislila sem, da očitno res drži, kar sem prebrala o slabih cestah v Albaniji. Pozneje sem ugotovila, da to ni čisto res, saj smo imeli na celi poti le še eno samo neprijetno izkušnjo s cestami…
Torej, našli smo apartma, ga plačali lastnici kar z evri in se dogovorili, da bi imeli naslednje jutro zajtrk. V apartmaju smo se počutili kot doma, saj je imel dve spalnici, dve kopalnici in drobne dodatke, ki jih običajno apartmaji nimajo.
Nato smo odšli na ogled mesta, kar peš, saj smo bili res čisto blizu centra. Del mesta ima kar strme ulice, saj leži v hrib. V center smo prišli mimo parka in reke ter opazovali moderne zgradbe, ki se prepletajo s starejšimi.
Prišli smo do Skenderbegovega trga, kjer je spomenik narodnega junaka Gjergja Kastriotija – Skenderbega, ki ga zelo cenijo, saj smo se z njegovim imenom še večkrat srečali.
Nepričakovano voden ogled mesta
Med potjo smo opazili skupino turistov, ki so bili na »free walking tour«. in Del poti smo se jim pridružili. Z njimi smo videli stolp z uro Kulla e Sahatit, nacionalni zgodovinski muzej, ki ima značilno zunanjo poslikavo in opero. Občudovali smo arhitekturo Et´hem Bey džamije in katedralo Orthodox. V Albaniji so ponosni na mater Terezijo, katere starša sta bila albanskega rodu in je prejela Nobelovo nagrado za mir zaradi njenega človekoljubnega dela, zato so ji postavili kip, mimo katerega smo šli.
Najbolj pa sem si zapomnila stavbo, ki ima obliko piramide in je bila pred leti kulturni center. Leta 1987 je bila zgrajena v čast nekdanjemu voditelju Enverju Hodži. Zgradili so jo po načrtih njegove hčere, njena gradnja je bila za tiste čase razkošna in draga. Danes je zapuščena in ohranjena kot spomin na nekdanje čase. Opazili smo, da se domačini po njej sprehajajo.
Posebej zanimiv se mi je zdel predel mesta, ki ga imenujejo Blloku. Tam sem videla res lepe restavracije, kavarne in trgovine, ki se vrstijo ena za drugo. Kavarne in restavracije kar tekmujejo, katera je lepša. Toliko lokalov na kupu še nisem videla nikjer. Šli smo tudi mimo hiše Enverja Hodže. Vodič je povedal, da je v času svojega vladanja Albanijo popolnoma izoliral od sveta, zato je postala ena najrevnejših držav tistega obdobja v Evropi. Zapomnila sem si tudi, da država še vedno nima McDonaldsa, je pa nasproti hiše Enverja Hodže sedaj Kolonat, lokal s hitro prehrano, kar je v posmeh nekdanjemu voditelju, ki ni dovolil takšnih lokalov.
Prva restavracija z razgledom
Ko se je začel mrak, smo se poslovili od skupine. V Blloku se nahaja restavracija in bar Sky Tower, ki sem jo želela obiskati. Z dvigalom smo se peljali na višino 30 metrov, kjer je restavracija, nad katero se nahaja bar, ki naj bi se vrtel okoli svoje osi, česar pa nisem opazila. V lepem ambientu ob poslušanju dobre glasbe in s čudovitim razgledom smo spili coctail za rojstni dan in tako na zanimiv način končali prvi dan potovanja. Vtisi tega dne so bili nad pričakovanji.
Kaj je Bunk’Art 1 in 2?
V nedeljo, 28. aprila, nam je lastnica hiše v apartma prinesla zajtrk. To ni bila slaba odločitev, saj je bila nedelja in bi morali v trgovino, ki se je odprla bolj pozno, pa še pripraviti bi si ga morali. Dopoldan smo si želeli ogledati še dva muzeja Bunk’Art. Na sprehodu smo slučajno našli Tirana Castle. Grad je že od zunaj izgledal zelo zanimiv in prestižen. V njem so restavracije in trgovinice, kjer lahko kupiš zanimive spominke. Z veseljem smo si privoščili dobro kavo in baklavo.
Nato smo nadaljevali pot do načrtovanega ogleda prvega od dveh muzejev – Bunk’Art 1 in Bunk’Art 2. Bunk’Art 2 je v centru mesta in je manjši. Bunk’Art 1 je 15 minut vožnje izven mesta, je večji in prikazuje zgodovino Albanije, predvsem v času vladavine Enverja Hodže.
Oba sta bunkerja, ena izmed 170.000 bunkerjev, ki so bili takrat zgrajeni, ker se je voditelj Hodža panično bal, da jih bo katera država napadla. Bunker izven mesta je res zanimiv, saj je največji zgrajen bunker tistega časa.
V njem naj bi v primeru napada bivali voditelj in najvidnejši funkcionarji. Ko sem si ga ogledovala, sem si lažje predstavljala tisti čas, saj je zelo nazoren in ima veliko predmetov iz tega obdobja. V muzejih smo bili skoraj sami.
Tako smo si lahko vzeli za ogled dovolj časa in v ogledu smo lahko tudi bolj uživali, ker nas niso spremljale množice ljudi, kot je to običajno na znanih turističnih točkah.
Že prejšnji dan sem opazila, da v mestu ni veliko turistov, pa tudi na cestah ni bilo tako kaotičnega prometa kot sem ga pričakovala, Brez večjih težav smo se peljali tudi po centru mesta. Mogoče tudi zato, ker je bil vikend.
Gora Dajti
Ker nam je bil všeč večerni pogled nad Tirano, smo se odločili, da si jo ogledamo še iz gore Dajti, ki je visoka 1.612 metrov. Do njenega vrha smo se peljali z gondolo, ki je nedaleč vstran od muzeja Bunk’Art 1. Vožnja z gondolo je trajala okrog 15 minut, a mi je hitro minila, saj sem lahko vmes občudovala mesto in okolico. Domačini in turisti prihajajo na goro zaradi veličastnega razgleda in vrsto aktivnosti, ki jih tam ponujajo. Na voljo je rekreacija in zabava. Po dolgem sprehodu smo se odločili za kosilo v hotelu, ki je imel čudovit razgled. Na meniju so bile tipične albanske jedi po zelo ugodni ceni.
