Nepričakovano dolga pot do Berata
Tako smo zaključili ogled Tirane in se z avtom odpeljali do Berata. Do tja naj bi imeli približno 100 kilometrov, kar naj bi trajalo okrog 2 uri. Držali smo se poti, ki jo je kazala navigacija. Najprej je bila cesta v redu, potem pa se je začelo. Kaj? Dogodivščina. Pot je vodila mimo manjših mest, cesta pa je bila vedno slabša. Ker naj bi pot do tja trajala dve uri, se nam na začetku ni zdelo še nič nenavadnega. Vozili smo se mimo lepe pokrajine, na čase ravninska, nato hribovita, mimo rek in potočkov. Cesta je imela veliko lukenj, tako da je moral biti voznik res previden, da ni zapeljal vanje. Luknje so bile vedno večje, kraji, mimo katerih smo se vozili, pa vedno manjši. Nato smo prišli do čisto nove, nekaj kilometrov dolge ceste. Prometa pa nič. Na cesti smo bili čisto sami, kar se mi je zdelo vedno bolj čudno. Ostali sopotniki so mi rekli, da je pot prava, saj navigacija kaže, da gremo proti Beratu.
Nato smo iz nove ceste prišli na staro, še asfaltirano cesto, v nadaljevanju pa na kolovoz. Postalo me je strah. Spomnila sem se, da so popotniki opisovali, da so za nekatere ceste potrebovali terensko vozilo. Pogledala sem okrog in videla polja in kmeta, kako orje. Ustavili smo avto in vprašala sem ga, če je to prava pot za Berat. Kmet je samo zmajal z glavo in rekel nekaj po albansko. Ni nam preostalo drugega kot da smo se obrnili in se peljali nazaj, vsaj eno uro do ceste, za katero smo bili še prepričani, da vodi do našega cilja. Ta cesta je bila neke vrste hitra cesta, brez lukenj in po njej smo le prispeli v Berat.
Znamenito mesto Berat
Mesto Berat je res lepo starodavno mesto, ki je nastalo že v 5. stoletju pred našim štetjem. Ko ga vidiš, ti postane jasno, zakaj ga imenujejo mesto tisočerih oken in je vpisano na seznam Unescove kulturne dediščine.
Za spanje sem rezervirala dve sobi v starem mestnem jedru, ki je imenovan Kalaja. Lastnik, nekdanji učitelj, ima nad svojim stanovanjem tri sobe, ki jih oddaja in se s tem preživlja. Sobe imajo teraso, na kateri zajtrkuješ in obenem občuduješ mesto. S terase smo videli strehe starega dela mesta, most in reko Osum, pa griče z oljkami in sadnim drevjem. Mesto smo občudovali zvečer in podnevi.
Moje mnenje je, da moraš na vsaki tako čudoviti destinaciji prespati, da jo doživiš v celoti. Prav tako pa se vedno, če je to mogoče, povzpnem na kakšen hrib ali drugo razgledno točko, da občudujem mesto, vas ali pokrajino tudi od zgoraj.
Zato smo se tudi tokrat podali navkreber po strmi ulici in si ogledali stari del s trdnjavo, ki jo obdaja obzidje in veliko stolpov, ki bi jih naj bilo 24. Znotraj obzidja smo videli tudi številne cerkve.
Po večernem sprehodu po mestu in ob reki smo poiskali restavracijo in uživali v njihovih specialitetah, ki so imele pridih grške, turške in zanimivo, tudi italijanske kuhinje.
Zjutraj nam je lastnikova žena pripravila zajtrk, ki smo ga jedli na terasi, ki sem jo že opisala. Lastnik, ki nam ga je postregel, je govoril angleško in bil je zelo zgovoren. Že prvi dan nam je podrobno opisal, kaj vse lahko v mestu vidimo.
Zjutraj nam je povedal veliko zanimivega še o življenju domačinov. Veliko je govoril o tem, da se zadnja leta njihovo življenje izboljšuje, saj so se začeli odpirati in povezovati z drugimi državami, prav tako pa so se v državo vrnili Albanci iz celega sveta in sedaj z njihovim denarjem gradijo ceste, infrastrukturo in obnavljajo mesta, s čimer si v prihodnosti obetajo boljše življenje.
Uji i Ftohte, čista voda
Po kosilu smo se odpeljali naprej. Do mesta Tepelene smo potrebovali skoraj dve uri in prevozili 80 kilometrov. V tem delu ni bilo hitre ceste, zato smo napredovali bolj počasi in med potjo opazovali hribovito pokrajino, bujno rastje, jezera, reke, potočke, pa tudi ovce, ki so se pasle ob poti.
Nekaj kilometrov pred mestom smo opazili zanimivo restavracijo in se ustavili. Nenavadno se mi je zdelo to, da skozi restavracijo teče pitna voda. Ta kraj domačini imenujejo Uji i Ftohte, kar pomeni mrzla voda. Voda, ki teče iz hribov, je tako čista, da s to vodo polnijo steklenice in jo prodajajo.
Videli smo, da si mimoidoči v plastenke točijo vodo in si jo odnesejo domov. Tudi mi smo si napolnili steklenice in jo poskusili. Voda je bila po okusu zelo dobra. Pozneje smo vodo iz teh krajev videli v trgovinah.
V Tepelene smo se ustavili na kavi in si pogledali spomenik Ali Pashe, ki velja za heroja Albanije. Do cilja smo imeli še pol ure vožnje.
Gjirokaster, še en arhitekturni biser
Prispeli smo do mesta Gjirokaster, ki ga imenujejo mesto tisočerih stopnic in je tudi v celoti pod zaščito Unesca. Je tudi rojstni kraj Enverja Hodže. Ko smo se pripeljali do mesta, sem si še enkrat pogledala navodila, kako pridemo do hiše, v kateri bomo prespali. Hiša bi naj bila čisto zgoraj in ko sem videla, kje se bomo peljali, me je bilo kar malo strah. Tlakovane ulice, ki so vodile do tja, so bile zelo ozke in strme, tudi enosmerne, prav tako pa smo videli, da srečevanje z drugimi avti v teh ulicah ni enostavno.
Ker pa na srečo ni bilo veliko prometa, smo nekako prišli do cilja. Pričakalo nas je prijetno presenečenje, saj smo dobili sobi s prečudovitim razgledom na mesto, tik pod trdnjavo. Mlad lastnik nam je povedal, da je kuhar na srednji šoli, ki jo to leto renovirajo. Zato se je odločil, da bo tudi sam zgradil še eno nadstropje in k trem sobam, ki jih oddaja, dodal še več kapacitet za turiste. Dogovorili smo se, da nam bo pripravil večerjo in se podali na ogled trdnjave in zgornjega dela mesta.
Trdnjava nad mestom Gjirokaster
Tega mesta ne moreš spoznati drugače kot peš, saj lahko le tako začutiš in občuduješ prekrasno arhitekturo kamnitih hiš. Kristalno jasno mi je postalo, zakaj ga imenujejo mesto tisočerih stopnic. Zagotovo smo jih ta in naslednji dan toliko tudi prehodili.
Do trdnjave smo imeli le nekaj minut. Prišli smo še ravno pravi čas, da smo lahko vstopili. Poleg nas skorajda ni bilo drugih obiskovalcev. Trdnjavo oziroma grad so začeli graditi v 6. stoletju. Vodič nam je povedal, da je bil tu dolgo časa zapor.
V trdnjavi smo videli zbirko starega orožja, pred njim pa topove in zrušeno letalo. Na polovici ogleda smo doživeli sončni zahod. V nastajajočem mraku je bil pogled na trdnjavo in velikanski prireditveni prostor res fascinanten, prav tako tudi razgled na mesto in okolico.
Po ogledu smo imeli zelo okusno večerjo, ki nam jo je pripravil lastnik, kot sem napisala, po poklicu kuhar. Ko smo čakali na hrano, nam je družbo delal lastnikov sin, star približno 3 ali 4 leta. V roki je imel žogo in razbrali smo, da mu je všeč nogomet. Ves čas je govoril besedo topi, topi, zato smo bili prepričani, da mu je ime Topi. Zelo smo se zabavali. Šele naslednji dan, ko smo mu kupili manjše darilce, smo ugotovili, da beseda topi po albansko pomeni žoga. Takrat pa smo se res nasmejali.
Res sem imela srečno roko pri izbiri nočitve, saj sta bili sobi cenovno ugodni, na odlični lokaciji, višek pa je bilo kulinarično doživetje. Pripravljena hrana je imela italijanski pridih, vino pa gruzijski. Res dobro.
Naslednji dan smo si pogledali še spodnji del mesta. Stopnice dol, stopnice gor, a je bilo vredno.
Ogledali smo si tudi rojstno hišo Enverja Hodže, v kateri je muzej. Zanimiv je del, v katerem so trgovinice in lokali, a so ravno takrat prenavljali cesto, zato so bili nekateri lokali zaprti. V vseh mestih sem opazila veliko število lokalov, barov in restavracij, tako tudi tu. Res pa je, da pije večina obiskovalcev kavo in to večkrat na dan. Kava je podobna italijanskemu espressu.