Čudovito »modro oko« – The Blue Eye
V torek, 30. aprila, smo se odpravili na pot in čez eno uro prispeli do najbolj osupljive znamenitosti Albanije, imenovane Modro oko, po albansko Syri i Kalter. Pot do tja ni ravno najboljša, a odtehta to, kar vidiš. Pred vstopom v območje parka smo kupili vstopnice po simbolični ceni in se z avtom odpeljali še dober kilometer po makadamski cesti. Tisti dan ni bilo veliko obiskovalcev in smo si lahko to naravno čudo dodobra ogledali.
Prišli smo do neke vrste parka, obdanega z drevesi, med katerimi je veliko naravnih vodnih izvirov. V sončnem in toplem dnevu smo lahko skoraj sami občudovali vodo v prelivajočih se barvah, od nenavadnih odtenkov zelene do turkizno modre. Zanimivost tega kraja je, da voda izvira vsaj 50 metrov globoko, a točne globine ne vedo, saj so to ugotavljali potapljači, ki pa globine niso mogli izmeriti.
Obmorsko mesto Sarande in Ksamil
Polni lepih vtisov smo nadaljevali pot in čez dobre pol ure prispeli do mesta Sarande, ki leži blizu grške meje in ima pogled na otok Krf. To je priljubljeno mesto za poletni dopust, saj je lepo urejeno, z velikim številom luksuznih hotelov, barov in restavracij, v bližini pa so res izjemno lepe peščene plaže. Mesto ima odlično klimo in veliko število sončnih dni na leto, zanimiva je tudi oklica s številnimi nasadi oljk in limon. Meni je bilo mesto in njegova okolica všeč in ni mi bilo žal, da smo si ga ogledali.
Želeli pa smo priti čisto na jug države, saj sem načrtovala ogled nacionalnega parka Butrint, spanje pa v manjšem kraju Ksamilu. Spali smo v apartmaju manjšega novozgrajenega hotela. Popoldan smo si ogledali okolico in videli res lepe plaže, v ozadju pa otočke. Blizu obale smo videli parkiranih nekaj avtodomov, tudi slovenskega. Žal mi je bilo, da ni topleje, saj ni bilo možno zaplavati v turkizno modrem morju. Predstavljala sem si, da bi poleti z veseljem poležavala na teh rajskih plažah.
Okolico ob obali, pa ne samo na tem področju, kazijo nove zgradbe in gradbišča, ki jih je na nekaterih predelih res veliko in zagotovo preveč. Nisem imela občutka, da se držijo kakšnega prostorskega načrta, saj se gradi kar vse povprek. S tem bodo te naravne danosti pokvarili s stihijsko gradnjo.
Nacionalni park Butrint
Naslednje jutro smo se morali glede zajtrka znajti sami. Ker je bila sreda, 1. maj, praznični dan tudi v Albaniji, smo naleteli na težave. Prejšnji večer so nam priporočali lokal v bližini, ki pa je bil zaprt. Zato smo se morali zadovoljiti s slaščičarno in sladkim zajtrkom. A kava je bila zelo dobra in po mojem okusu.
Nato smo se odpeljali do Butrinta, antičnega mesta pod zaščito Unesca. Zaradi praznika je bil vstop brezplačen, a kljub temu ni bilo gneče, saj smo prišli zgodaj in smo si lahko kar nekaj ur v miru ogledovali to staro mesto in naravo, ki ga obdaja.
Uživali smo ob ogledu na arheološka čudesa, ki so nastala v 8. stoletju pred našim štetjem in so plod različnih zgodovinskih obdobij.
Do danes naj bi našli šele 15 odstotkov zakopanih zakladov, a tudi tisto, kar sem videla, me je navdušilo. Nacionalni park je res izjemna zakladnica zgodovine.
Nenavadna pot čez prelaz Llogara do Vlore
Ta dan me ni navdušil oziroma presenetil samo nacionalni park. Na vsakem potovanju so dogodki, pokrajina ali čudesa, ki ostanejo v spominu za vedno. Poleg dih jemajoče narave, ki sem jo videla pri modrih izvirih, mi bo ostala v spominu pot, ki je vodila do Vlore, kjer smo zvečer prenočili. Za pot sem izbrala obalno cesto. Najprej smo se peljali mimo plaž, ki jih obkrožajo gore in razgledi so res čudoviti.
Ker smo potovali v času kosila, smo se želeli ustaviti v kakšnem manjšem kraju, poleg obale in se malo razvajati z njihovimi morskimi specialitetami. Pa ni bilo tako enostavno. Srečo smo imeli šele po drugem ali tretjem poskusu, saj smo zavili v manjši kraj, ki je imel resnično lepo promenadno ulico ob dolgi peščeni plaži.
Ta plaža se mi je zdela še lepša kot tiste v okolici Ksamila, saj okrog ni bilo toliko zgradb, ki bi jo kazile. Izbrali smo vrhunski lokal s še bolj vrhunsko hrano. Morska hrana, ki je spominjala na italijansko. To je bil najokusnejših obrok v Albaniji, pa tudi ostali niso bili slabi.
Pot smo nadaljevali ob obali, nato pa smo prišli do ceste, ki me je dobesedno osupnila. Pa ne gre za to, da bi bila cesta slaba ali luknjasta. Bila je čisto v redu. A ko sem pogledala navzgor, nisem mogla verjeti, kje je cesta speljana. Torej, vzpenjali se bomo sem gor? Po tej vijugasti cesti? Naslednjih nekaj minut sem bila najprej tiho, potem sem rekla Iztoku, naj vozi res previdno. Res je vozil skrajno previdno, a nisem si mogla pomagati, tako me je bilo strah.
Ne vem, ali vozijo avtobusi po tej poti, če pa vozijo, se verjetno potniki počutijo še bolj negotovo, kot sem se jaz. Kako je šele, ko piha veter! Ko smo prišli na vrh, ki je na višini čez 1.000 metrov, je bilo tam veliko parkirišče in razgledna ploščad.
Ko sem se malo umirila, sem odšla tja, saj tega kljub strahu nisem hotela zamuditi. Pogled na morsko obalo je bil veličasten. Opogumila sem se in stopila nekaj metrov naprej, da sem se fotografirala. Tudi na fotografiji se vidi, da me je strah. Zato vem, da te poti zagotovo ne bom pozabila. Kljub temu priporočam, da se odločite za to pot, saj moji sopotniki strahu niso doživeli. Mogoče sem bila tisti dan bolj občutljiva.
Sodobno mesto Vlore
Prispeli smo v Vlore in ugotovili, da se naš apartma nahaja ob široki aveniji z drevoredom visokih palm.
Nisem mogla verjeti svojim očem. Mesta so res urejena ali bolje, deli mest. Na sprehodu po centru mesta smo videli, da je mesto eno samo veliko gradbišče in ko bo gradnja končana (mogoče je že), bo tudi ta del zelo urejen. Zato smo se po mestu lahko samo sprehajali in še to je bilo ponoči kar tvegano početje. Nezavarovane luknje, gradbeni material in še kaj, čemur si se moral izogibati. Kljub temu nas je mesto navdušilo, saj ima, kot rečemo, dušo. To pa naredijo ljudje, lokali in celoten vtis mesta.
Ogledali smo si stare zgradbe, cerkve, park; vmes pa smo se ustavili v slaščičarni, kjer so imeli zelo dober domač sladoled. Se že ponavljam, a tudi večerja je bila, kot povsod, dobra.
Po nočnem sprehodu smo si ogledali en del mesta tudi naslednji dan. Nato smo se podali na eno in pol urno pot do Drača. Tam sem za zadnji dve noči izbrala hotel s petimi zvezdicami, da se bi lahko za konec prvomajskih praznikov še malo razvajali.
Obmorsko mesto Durres ali Drač
Ko smo prišli v to nekdanje glavno mesto, smo ponovno vklopili navigacijo, saj je mesto res veliko in hotela ne bi našli tako zlahka, četudi sem vedela, da leži ob morju. Ko smo našli hotel in se namestili, smo se sprehodili ob obali.
Že prvi vtis je potrdil, da to res tudi veliko pristaniško mesto.
V centru mesta smo si ogledali amfiteater, grad s stolpom, mošeji in okolico, ki razkriva, da je to eno najstarejših mest v Albaniji, nastalo pred našim štetjem. Njegovo zgodovino arheologi šele odkrivajo. Tudi v tem mestu so še spomeniki in sledi iz časov, ko je vladal Enver Hodža, a nisem jih opazila toliko kot v Tirani.
V Draču smo imeli čas tudi za nakupe. Za spomin smo kupili znameniti konjak Skenderbeu. Jedli smo med oblaki, v eni najboljših restavraciji z razgledom in ponovno z imenom Fly, saj smo se do nje peljali z dvigalom. Sedeli smo pri oknu in ob odlični hrani uživali v veličastnem razgledu. Takrat sem se odločila, da bomo odslej jedli, če bo možno, le v restavracijah, do katerih se pelješ z dvigalom in imajo razgled. Te restavracije so bile meni osebno v Albaniji nekaj posebnega.
