Kam za prvomajske počitnice?
Italija je zame vedno prava izbira; lahko jo obiščeš pozimi ali poleti, kot tudi za prvomajske ali jesenske počitnice. Izbiro destinacije prilagodim letnemu času. Prvomajske počitnice so zaradi ne tako vročega vremena primerne izbira, če si želiš ogledovati mesta in tudi naravo, zato sem se leta 2018 odločila za ogled Neaplja in njegove bližnje okolice.
Ko sva bila dve leti prej v italijanskem kraju Lamezia Terme, ki leži še južneje, sva se pogovarjala, da bi odšla še za en dan v Neapelj. Ker je bilo do tja 100 kilometrov, se za to nisva odločila. Še dobro, zato sem lahko tokrat izbrala Neapelj z okolico. Če si želiš ogledati vse lepote tega področja, potrebuješ za oglede kar nekaj dni, kar bo razvidno iz nadaljevanja.
Čudoviti Neapelj
V četrtek, 26. aprila 2018, sva se z Iztokom podala od doma. Ob 21. uri sva poletela iz letališča Marco Polo v Benetkah in že ob 22.10 smo pristali v Neaplju. Iz letališča sva se z Alibusom odpeljala do glavne železniške postaje, v bližini katere sva imela rezervirano sobo.
Za ogled Neaplja sva imela na razpolago ne polna dva dneva, prvi dan in tisti, ko sva prišla iz Amalfija. Ugotovila sem, da je to premalo, da bi si ga ogledala bolj podrobno. Mesto velja za enega najbolj romantičnih italijanskih mest. Staro je več kot 2.500 let in se ponaša s številnimi zgodovinskimi gradovi, palačami in katedralami. Najprej sva odšla do predela mesta, ki je izhodišče za ogled prvega izmed zanimivih gradov v mestu. Zobata železnica Funicolare di Montesanto naju je popeljala do gradu Sant Elmo, trdnjave iz 14. stoletja, ki je zgrajena v obliki zvezde.
Za ogled notranjosti gradu se nisva odločila. Odšla sva do bližnje restavracije, od koder je bil prečudovit pogled na mesto.
Odločila sva se, da bova šla navzdol kar peš. Sestop je bil zanimiv, saj sva prišla do zelo strmih ulic, kjer sva se morala znajti, da sva pot sploh lahko nadaljevala. Hodila sva po področju, kjer ni bilo turistov. Videla sva, da tu živijo domačini, saj je iz oken plapolalo perilo; včasih nad in tudi pod najinima glavama.
Nisva imela posebnega načrta in cilja, želela sva le priti nižje, v bližino starega dela mesta. Ko sva pešačila že več kot pol ure in je že izgledalo, da sva prišla na obrobje mesta, se je pred nama prikazal velikanski trg Piazza del Plebiscito.
Pogledala sva si notranjost bazilike Reale Pontificia San Francesco da Paola.
Odšla sva še nižje, do morja in tam na polotoku občudovala še eno zanimivost mesta, to je grad Castel dell Ovo. Zgrajen je bil v 15. stoletju na področju, na katerem so živeli že stari Grki in kasneje Rimljani.
Odšla sva nazaj do sprehajalne ulice Via Chiaia, kjer so se mojim očem prikazale številne trgovinice in butiki s čudovitimi italijanskimi oblačili. Po hitrem nakupu sva se ponovno posvetila ogledovanju. Šla sva mimo Royal Palace in prišla do še enega gradu, to je Castel Nuovo. Grad je bil zgrajen konec 13. stoletja in je bil tudi kraljeva rezidenca. Skupaj z ostalimi znamenitosti starega mestnega jedra tvori svetovno kulturno dediščino pod zaščito Unesca. Njegova posebnost je v tem, da ima veliko število stolpov in da je bil zgrajen v obdobju, ko se je gotski slog poslavljal in prehajal v renesanso.
Gradovi v Neaplju so pogosto tudi kulise za poročne fotografije, saj so res čudoviti.
Le nekaj minut naju je ločilo do znamenite ulice Via Toledo v četrti Spaccanapoli. Pot sva nadaljevala do ulice Via dei Tribunali. Sprehod po ozkih ulicah starega mestnega jedra je bil pravi užitek, saj je tukaj polno manjših trgovin z izdelki, ki jih izdelujejo domači obrtniki. Vmes sva občudovala domačina, ki je pel operne arije kar iz balkona.
Čez hip spet kaj drugega, npr. zanimiv trg, vodnjake.
Vsake toliko sem se čudila kolonam, saj so ljudje stali v vrstah. Eni so stali v vrsti za posebno sladico sfogliato, drugi za pizzo, tretji pa za vstop v neapeljsko podzemlje. Midva se za to, da bi stala v vrsti, nisva odločila.
Želela pa sva poskusiti najbolj slavno pizzo margerito na svetu, ki jo pečejo v piceriji L’Antica Pizzeria de Michele.
Kar nekaj časa sva jo iskala in ko sva jo končno našla, naju je množica pred lokalom od tega odvrnila. Raje sva se odločila za picerijo čez cesto, v kateri sva bila postrežena takoj, pa tudi pizza ni bila slaba. Še enkrat sva poskusila, če bova imela več sreče, a je bila tudi takrat pred lokalom vrsta, zato sem poskušanje pizze prihranila za naslednji obisk Neaplja. Prav tako sladice. Vedno si moraš nekaj pustiti še za naslednjič.
Pompeji
Že takrat, ko sva se vozila po jugu Italije in Siciliji, sva ugotovila, da je javni promet v Italiji zelo dobro organiziran, zato za tako kratke razdalje, ki sem jih načrtovala v okolici Neaplja, nisva najela avtomobila. Zvečer sva se z vlakom odpeljala v 40 minut oddaljene Pompeje. Nastanila sva se v lepem in prostornem apartmaju, ki je bil blizu vhoda v arheološki park.
Naslednji dan sva se sprehodila do vhoda. Za ogled parka, ki spada pod Unescovo svetovno dediščino, sva si vzela nekaj ur, saj je področje res ogromno.
Nisem si znala predstavljati, kaj bom videla. V začetku sva si ogledala video predstavitev o izbruhu vulkana Vezuva leta 79. Takrat se je v tem mestu ustavilo življenje 15.000 ljudem. Šele konec 16. stoletja so mesto po naključju odkrili, saj je bilo zakopano z vulkanskim pepelom, ki je bil visok od 4 do 6 metrov. Arheološke raziskave mesta, ki so se začele v 18. stoletju, so doprinesle k večjemu razumevanju življenja ljudi takratnega časa. Ne znam si znala predstavljati, kako težko in dolgotrajno je bilo mesto odkrivati iz pozabe.
Ko sva se sprehajala po starodavnem mestu, nama je bila v pomoč brošura. Področje je razdeljeno v osem koridorjev. Poti so zelo dobro označene in urejene. Šla sva mimo amfiteatra, ki je najstarejše ohranjeni rimski amfiteater na svetu.
Videla sva ostanke številnih hiš, se sprehodila med trgi, občudovala gledališče, terme, kipe, lončene posode in poslikave. Več ohranjenih najdb je na ogledu v muzeju v Neaplju.
Ogled parka me je presunil. Zdelo se mi je neverjetno, da se lahko sprehajam po mestu, kjer je živelo toliko ljudi, ki so svoje življenje končali na tako tragičen način.
Danes so si ljudje kljub temu zgradili svoja bivališča v bližini vulkana. To področje velja za najbolj gosto poseljeno vulkansko območje na svetu. Z nenavadnimi občutki sem zapustila območje, ki je res vredno ogleda in te ne more pustiti ravnodušnega.
Prečudovita obala od Positana do Amalfija
Naslednji dan sva se najprej pol ure peljala z vlakom in prispela do mesta Sorrento. Tam sva se sprehodila do avtobusne postaje, kjer sva se podala na 50 minut dolgo vožnjo do mesteca Positano.
Od Positana naprej je ena najlepših obalnih cest na svetu. Na tem področju je zgrajenih 13 mest, ki zaradi posebnosti spadajo pod zaščito Unesca. Cesta je bila zgrajena v prvi polovici 19. stoletja in je zelo vijugasta, veliko je serpentin in tunelov.
Na določenih mestih je cesta zelo ozka, tako da sem na trenutke od strahu kar zamižala. Kar pa sem videla, je bilo izredno lepo.
Čudovito morje, mestoma prekrasne prodnate plaže, zalivi, nad njimi strmi klifi, hiše, posejane po hribih, vmes pa nasadi limon in drugo rastje. Vsak ovinek je ponudil nov magičen pogled.
Čez 15 kilometrov smo prispeli do Amalfija. Pogled od zgoraj je dal slutiti, da je mestece res zanimivo. Navdušilo me je z ozkimi ulicami in številnimi trgovinami ter lokali. Na sredini mesteca se razprostira veličastna katedrala, do katere vodijo številne stopnice.
Ko sva se naužila lepot mesta, sem pogledala, kje točno sem rezervirala nočitev. Šele takrat sem ugotovila, da sva od nje oddaljena še 30 kilometrov. Očitno sem doma nenatančno pogledala zemljevid, saj sem bila prepričana, da spiva v bližini Amalfija. Po glavi mi je rojilo, kako bova prišla do tja. Našla sva odlično rešitev. Trajekt.
Z avtobusom se ta dan zagotovo ne bi več želela peljati, saj sem imela za en dan ovinkaste ceste več kot dovolj.
Nepričakovano v Salernu
Čez dobre pol ure sva prispela v Salerno, v mesto, na katerega sploh nisem računala, da si ga bova ogledala. Iz centra sva se še nekaj minut peljala z vlakom. Skoraj v temi sva prispela do nove, moderne hiše, v kateri sem rezervirala nočitev, ne da bi se torej zavedala, kje točno to je. Sprejel naju je izredno prijazen lastnik. Naslednji dan naju je dobesedno razvajal. Povedal nama je, da se je šele nedavno začel ukvarjati z oddajanjem dveh sob, ki sta bili do potankosti urejeni.
Tudi za zajtrk sva si lahko omislila, kar sva želela. Nato nama je ponudil, da naju bo zapeljal v nekaj kilometrov oddaljen Salerno. Pol dneva smo preživeli skupaj, z njim in njegovo ženo in res sva se imela lepo. Pokazal nama je čudovito razgledno točko nad pristaniščem, kjer je grad di Arechi.
Na koncu naju je odložil blizu sprehajalne ulice Lungomare Trieste. Presenetilo me je, da ima mesto tako bogato zgodovino, saj je nastalo že pred našim štetjem in mu je npr. v 3. stoletju vladal Dioklecijan. Mesto je tudi geografsko središče trikotnika z vzdevkom Turistični trikotnik treh P – Pompejev, Paestuma in Positana.
Tukaj sva spala dve noči in ko sva odhajala naprej, mi ni bilo niti malo žal, da sva se ustavila v tem kraju. Včasih je lahko nekaj, česar ne načrtuješ, še slajše. Posebej mi je ostala v spominu prijaznost tega domačina, ki ni bila narejena. Obnašal se je tako kot da smo prijatelji, ki se vidimo po dolgem času in bi nama rad v vsem ugodil.
Otok Ischia
Za en dan sva se z vlakom vrnila v Neapelj in se v torek zjutraj ponovno odpravila v pristanišče, kjer sva se vkrcala na trajekt za otok Ischia.
Do tja smo potrebovali eno uro. Poklicala sva prevoz, ki ga je nudil hotel in se odpeljala do tja. Hotel je bil nekaj kilometrov oddaljen od pristanišča, na hribu, v čudovitem okolju, obdan z rožami in bazenom.
Za konec potovanja sva se zadnja dva dni še malo razvajala v hotelu s spajem in na otoku.
Otok, ki ga obdaja Tirensko morje, je vulkanskega nastanka in je kar gosto poseljen. Veliko sva se sprehajala, enkrat sva se peljala tudi z avtobusom. Dodobra sva si ogledala mesto Ischia Porto, ki ima lepo sprehajalno pot po imenu Riva Destra, na kateri so bile številne lokalne restavracije z dobro hrano.
Poleti je tukaj zagotovo gneča, predvsem na plažah. Enkrat sva prišla polotoka, na katerem je čudovit srednjeveški grad Aragonese, v bližini pa katedrala dell’Assunta.
Kopanje na otoku
Otok je znan po vulkanskem blatu in toplih izvirih. Z avtobusom sva se odpeljala do kraja Sant’Angelo d’Ishia.
Uzrla sva romantični zaliv, kjer sva se na istoimenski plaži Sant’angelo velik del dneva razvajala in se sončila.
Na plaži sva bila skoraj sama. Iztok je tvegal in preizkusil temperaturo Tirenskega morja. Mene to ni mikalo, četudi je bilo za začetek maja res lepo sončno vreme, temperatura zraka pa je bila skoraj 30 stopinj Celzija.
Z avtobusom sva se odpravila nazaj in po nekaj kilometrih prispela do kraja Panza, kjer sva izstopila in odšla peš do skalne pečine, kjer je termalni zaliv di Sorgeto. Z vrha hriba sva se spustila po številnih strmih stopnicah in prišla do morske obale. Bilo je že pozno popoldan, zato se je večina ljudi že vračala. Iztok se je takoj opogumil in preizkusil vodo. V morju je bilo le še nekaj ljudi, zato sem se tudi sama opogumila in si oblekla kopalke. Ko sem hotela stopiti v vodo, sem se skoraj opekla, saj je imela vodo precej več stopinj kot je primerno za namakanje. Poiskala sem bolj primeren dostop do naravnega jacuzzija, v katerem voda ni bila tako vroča.
Ko sem se namakala v naravni termalni vodi, je bilo to pravo doživetje zame, saj se zlepa ne odločim za kopanje v morju, če voda nima okrog 27 stopinj Celzija.
Ko je začelo sonce zahajati, sva se morala odpraviti nazaj, saj sva bila vezana na avtobusni prevoz do Ischia Porta. Pot naju je vodila mimo urejene vasice.
Naslednje jutro je bil četrtek, 3. maj 2018, zato sva se s trajektom odpeljala nazaj do Neaplja. Iz Neaplja smo poleteli ob 15.45 uri in čez dobro uro pristali v Benetkah, samo še streljaj od doma.
Zaključek
En teden je minil kot bi mignil. Če bi izbrala za oglede kakšne druge kraje in otoke, npr. otrok Capri, verjamem, da ne bi zgrešila. Povsod je kaj lepega za videti. Kar pa naredi doživetja še bogatejša, so prijazni ljudje in ko se zgodi kaj nenačrtovanega in le-to izpade še boljše. Italija je, po mojem mnenju, čudovita destinacija ne glede na to, kam greš. Privlačna je, ker je tako raznolika in če jo obiščeš takrat, ko ni največja turistična sezona, so vtisi še bolj intenzivni, osebni. Italijo si zagotovo želim še obiskati.
Stroški za 2 osebi:
2 x povratni letalski karti Benetke – Neapelj – 128 EUR
2 nočitvi v Neaplju – 112 EUR
1 nočitev z zajtrkom v Pompejih – 50 EUR
2 x vstopnica za ogled arheološkega parka Pompeji – 30 EUR
2 nočitvi z zajtrkom v Salernu – 108 EUR
2 nočitvi v hotelu z zajtrkom v Ischii – 156 EUR
2 x povratna karta za trajekt Neapelj – Ishiia – 38 EUR
vožnja z vlaki in avtobusi – 50 EUR
2 x karta s trajektom Amalfi – Salerno – 18 EUR
hrana in pijača – 300 EUR