Švedska je država, ki mi je posebej pri srcu. Obiskala sem jo že večkrat, pa se je ne naveličam. Leta 2011 sem jo želela pokazati tudi prijateljem, zato smo se dogovorili za potovanje s kombijem. Na pot se nas je podalo devet; štirje pari in hčerka enega od parov. Preden smo odšli na pot, sem se temeljito lotila načrtovanja poti in ogledov. Takrat še nisem imela na razpolago vseh pripomočkov kot jih imam danes, zato sem si večina stvari natisnila: opise hotelov in kako priti do tja, kaj bi si ogledali.
Za rezervacije nočitev sem uporabljala spletno stran HRS. Prebrala sem si, kar sem našla zapisanega o Danski, Švedski in Norveški in si shranila nekatere zapise, ki so bili večinoma v angleščini. Ne spomnim se, ali sem našla kakšen potopis. Mislim, da takrat potopisov v takšni obliki, kot so danes, še ni bilo veliko.
Ko sem sedaj, čez deset let, razmišljala o tem, ali bom lahko opisala, kaj smo videli, sem ugotovila, da to sploh ne bo problem. Vzela sem mapo, v katero sem shranila rezervacije in račune, si ogledala fotografije, ki smo jih naredili vsi sodelujoči in začela. Po spominu in po mojem lasnem arhivu sem zapisala, kako je potekalo naše 10-dnevno potepanje.
Prvi dan na poti
V četrtek, 21. julija 2011, smo se okrog 15. ure podali na pot. Kombi smo naložili, kolikor je bilo mogoče. Kovčki, potovalke, hrana in pijača. Spomnim se, da sem na vrh vsega naštetega dala vrečko z žemljicami, saj smo imeli po poti načrtovano malico.
Pot nas je vodila kratek čas po Sloveniji, nato mimo Šentilja, kjer smo prestopili prvo mejo in prispeli v Avstrijo. Prvi dan in drugi dan smo imeli hrano iz hladilne torbe, da nismo porabili preveč časa za nakupe. Žemljice, ki sem jih spakirala na vrh, so bile sicer zmečkane, a smo ko smo jih pojedli z obveznim »pohanim« dodatkom, so nam teknile.
Naslednja država, po kateri smo se vozili, je bila Nemčija. Po 630 kilometrih vožnje smo se ustavili v manjšem kraju med Nurnbergom in Wurzburgom. Prespali smo v penzionu, v katerem sem spala že nekaj let prej.
Od Nemčije do glavnega mesta Danske
Po zajtrku smo se ponovno podali na pot. Peljali smo se mimo velikih nemških mest, Hannovra in Hamburga. Po 700 kilometrih smo prispeli do Puttgardna, kjer smo se vkrcali na ogromen trajekt.
Plovba je bila kar nemirna, saj je pošteno pihalo. Ko smo se premikali po palubi, smo se morali prijemati za sedeže. Čez 40 minut smo prispeli na Dansko. Do glavnega danskega mesta Kobenhavna ali Kopenhagna smo se vozili še dve uri in prevozili še 160 km. Ko smo prispeli do hotela, ki je bil blizu centra mesta, sem bila v dvomu, ali hotel sploh obratuje, saj je bilo videti, kot da smo prispeli na gradbišče. Na srečo je bil hotel odprt.
Ogled Kobenhavna
Naslednji dan smo se najprej sprehodili po centru mesta, mimo palače Christansborg, v kateri zaseda danski parlament in rezidence kraljeve družine Amalienborg.
V bližini je bil muzej Guinnessovih svetovnih rekordov, ki je edini te vrste v Evropi. Z velikim zanimanjem smo si ogledali muzej, v katerem so prikazovali spektakularne dosežke na različnih področjih. Tako smo videli najvišjega in najmočnejšega človeka na svetu, z največjim nosom, največjimi in najmanjšimi nogami itd.
Na koncu muzeja je bilo tudi nekaj prizorov iz risank, ki so jih uprizorili po pravljicah znanega danskega pisca Hansa Christiana Andersena.
Sprehodili smo se po ulici Stroget do pristanišča Nyhavn, kjer smo občudovali pisane fasade velikih zgradb.
Poiskali smo kip Male morske deklice, ki je simbol mesta. Zgradili so ga pred več kot 100 leti in na njem upodobili glavno junakinjo istoimenske pravljice Hansa Christiana Andersena. Njegovo knjigo pravljic sem v otroštvu večkrat vzela s knjižne police in jih z zanimanjem prebirala.
Odločili smo se za ogled pivovarne Carlsberg.
Stare zgradbe so preuredili v muzej, v katerem je bilo na ogled na tisoče steklenic istoimenskega piva.
Sama proizvodnja piva poteka na drugi lokaciji. V muzeju smo izvedeli nekaj zanimivosti o proizvodnji in zgodovini piva, ki ga proizvajajo od leta 1847. Na koncu smo poskusili dva vzorca piva.
Odpeljali smo se naprej, v smeri Švedske. Po pol urni vožnji smo prispeli do gradu Kronborg, ki je uvrščen pod svetovno kulturno dediščino Unesca. Grad je bil že od daleč res veličasten na pogled.
Ima strateško lego, saj leži ob Baltskem morju, med Dansko in Švedsko. Zgrajen je bil v 15. stoletju in je eden najbolje ohranjenih renesančnih gradov v tem delu Evrope.
Slovi tudi zato, ker so v njem že velikokrat uprizorili Hamleta, Shakespearovo tragedijo. Sprehod po dvorišču gradu in okolici je bil fascinanten.
S trajektom do Švedske
Po ogledu gradu nas je le še streljaj ločil od Švedske. Prispeli smo do mesta Helsingor, kjer smo se ponovno vkrcali na trajekt. Vožnja je trajala 20 minut in že smo prispeli do Helsingborga na Švedskem. Naš prvi cilj je bil Göteborg, do katerega smo imeli še približno 2 uri vožnje oz. 220 kilometrov. Vožnja po danskih in švedskih cestah je bila malo počasnejša, saj je tudi po avtocestah najvišja dovoljena hitrost 110 kilometrov. Prispeli smo zvečer, poiskali hotel in prenočili.
Naslednje jutro smo se zgodaj podali naprej, saj smo si ogled mesta prihranili za pot nazaj. Ta dan smo prevozili še 200 kilometrov. Okrog poldneva, po približno treh urah, smo prispeli do manjšega mesta Säffle, v katerem smo trikrat prenočili.
Postanek v Säfflu
V mestu smo se ustavili dalj časa zato, ker sem se želela srečati z mojo švedsko prijateljico, ki sem jo poznala že vrsto let. Ponudila je, da prespimo v njeni hiši ob jezeru, v kraju Trönneviken.
Leži blizu Åmåla, simpatičnega mesteca. Ko sem se dogovarjala za potovanje, sem najprej razmišljala, da bi v Åmålu najeli lesene hiške, ki sem jih videla ob mojih prejšnjih obiskih Švedske. Hiške nekaj mesecev pred potovanjem, ko sem se odločala glede tega, niso bile več na voljo. V mestu pa tudi ni bilo primernega hotela za našo skupino. Tako da je bila ponudba moje prijateljice res velikodušna in skoraj edina možna, če smo se hoteli z njo in njenim možem družiti več dni.
Vikinški dan
Ko smo prispeli, smo najprej odšli do kraja Nysäter, v bližini katerega je Varmlands Vikingacenter. Imeli smo namreč srečo, da se je ta dan odvijal tradicionalni Vikinški dan. Ker mi je prijateljica povedala, da si ga bomo lahko ogledali, sem pot načrtovala tako, da smo prišli sem na ta dan. Na prizorišču so bili postavljeni šotori, ognjišča in drugo, kar je uprizarjalo življenje Vikingov nekoč.
Nekaj objektov stoji celo leto, druge pa posebej za ta dan pripravijo in postavijo. Videlo se je, da je bilo v pripravo vloženega res veliko truda in tudi sodelujočih domačinov je bilo kar veliko.
V preteklosti sem nekaj podobnega že videla, bila pa sem vesela, da so bili moji sopotniki na Švedskem ravno takrat, da smo si tabor Vikingov lahko še enkrat skupaj ogledali. Posebej so nas navdušili pripravljeni izdelki iz naravnih materialov in igre, ki so jih uprizorili. Tudi pripravljena hrana je bila v stilu, saj so jo pripravili nad ognjiščem.
Posebej zanimiva je bila vožnja z velikim kanujem, ki je bil izdelan po starih načrtih in je zato izgledal kot originalen. Poveljeval mu je mož, ki je izgledal kot pravi Viking.
Ko smo se vkrcali, se je pošteno vlilo, zato smo bili po končani vožnji kar pošteno premočeni.
Ko smo se vkrcali, se je pošteno vlilo, zato smo bili po končani vožnji kar pošteno premočeni. Dež je prenehal, zato so nam posodili koce in nas odpeljali še do zanimivih lesenih hiš, tudi zgrajenih v tradicionalnem stilu.
Ko smo se namestili pri gostiteljici, smo si najprej posušili oblačila.
Pričakala nas je večerja, pripravljena na žaru. Namestili smo se v svoje sobe. Uživali smo v gostoljubju domačinov. Naslednji dan smo se počutili, kot da smo doma.
Säffle in okolica
Lokacija hiše, v kateri smo bivali, je res idilična, ob jezeru.
Naslednji dan je bilo lepše vreme, zato smo si najprej ogledali mesto Säffle, ki je eno mlajših švedskih mest, saj je mesto postalo šele leta 1951. Posebej lep del mesta je ob reki Byälven.
Mesto se je začelo razvijati po letu 1837, ko je bil na reki zgrajen kanal, da so lahko ladje bolj varno plule po njej. Kanal povezuje tudi jezero Vänern, ki je največje jezero na Švedskem.
V bližini smo si ogledali tudi muzej Von Echstedtska Garden, ki je od mesta oddaljen 20 kilometrov. Muzej ni velik, bolj je zanimiva zgodba, ki jo povedo ob ogledu.
Hiša ima poslikave iz 18. stoletja, najbolj zanimiva pa so stara stranišča. Okrog muzeja smo občudovali lepo okolico, posebej sadovnjak in vrt.
Odpeljali smo se pol ure naprej in se ustavili v mestu Arvika. Sprehodili smo se po mestu in občudovali posebej zanimiv kip.
V bližini mesta smo si ogledali še zanimivo cerkev, ki je bila zgrajena v 17. stoletju.
Najbolj nas pa je navdušila proizvodnja izdelkov iz lanu. V bližini Arvike smo si ogledali proizvodnjo podjetja Klässbols Linneväveri, v katerem že od 19. stoletja izdelujejo različne unikatne izdelke kot so prti, brisače, blazine, posteljnino…
Švedi so posebej ponosni na vse, kar izdelajo sam. Na to podjetje so upravičeno ponosni, saj so njihovi izdelki nekaj posebnega, kar dokazujejo tudi številne nagrade za oblikovanje.
Slovensko-švedski večer
Zvečer smo se dobili pri Švedinji, ki je ravno takrat gostila mojo sodelavko, ki je z družino prišla na Švedsko. Večer smo imenovali kar slovensko-švedski, saj je bilo na pikniku prisotnih polovica Švedov in polovica Slovencev.
Večer je bil nepozaben, saj so se Švedi res izkazali s pripravo njihovih lokalnih specialitet. Posebej smo bili navdušeni nad odličnim lososom z dodatki, ki ne smejo manjkati v švedski kuhinji.
Vsaka od gostiteljic se je potrudila na svoj način, zato smo res uživali.
Ker sem bila že večkrat na Švedskem, sem hitro ugotovila, da imajo navado, da vsak, ki je povabljen na zabavo, poskrbi za en del; nekdo poskrbi za glavno jed, drugi za solate, tretji za sladice ali pijačo. Ni pa nič neobičajnega, če vsak prinese hrano in pijačo tudi samo zase. Vsekakor pa so ta večer res lepo poskrbeli za nas. Zame je bil ta večer eden od vrhuncev potovanja.