Dolga in nenavadna pot do Koh Samui
V nedeljo zvečer smo se z nočnim vlakom peljali nazaj do Bangkoka. Vožnja je trajala skoraj 13 ur, a ker smo se ponovno udobno namestili v spalni vagon, je hitro minila. Malo pred sedmo uro zjutraj smo prispeli na glavno železniško postajo in imeli smo eno uro časa za zajtrk. Ob 8. uri smo že sedli na naslednjem vlaku, ki nas je odpeljal do kraja Surat Thani.
Za ta vlak je pisalo, da je udoben, ima klimo in da dobiš na njem tudi obrok. V začetku smo se dolgo vozili po predmestju Bangkoka, čisto blizu bivališč domačinov. Šele takrat sem videla tudi drugo plat države, saj nekateri ljudje živijo res skromno. V nadaljevanju poti sem gledala riževa polja, vmes pa džunglo in manjša naselja. To se je ponavljalo in ker je vlak vozil res počasi, je postala vožnja kar naporna, saj je trajala in trajala. Takrat sem pomislila, da bi bilo mogoče boljše iti z letalom. Vsaj od Bangkoka naprej. Končno smo ob 16.45 prispeli do cilja.
Od takrat naprej pa ni bilo več dolgočasno. V načrtu sem imela, da nekako pridemo do pomola Don Sak Pier, od koder ob 19. uri pelje zadnji trajekt za otok Koh Samui. Večina potnikov iz vlaka se je namreč odločila, da v mestu prespijo in potovanje nadaljujejo naslednji dan, jaz pa sem računala, da bomo nekako že našli pravočasen prevoz do trajektne luke. V Chiang Maiu sem ves čas iskala agencijo, ki bi nam pomagala kupiti karte za prevoz od vlaka do otoka, a zaman. Po vseh podatkih iz blogov in potopisov naj bi bilo to čisto enostavno. Ugotovila sem, da bi morala to narediti v Bangkoku. Torej smo potrebovali prevoz od železniške postaje do pomola, ki je bil oddaljen 70 kilometrov.
Ko smo odšli iz vlaka, so nas domačini vprašali, kam gremo. Povedali smo, da na Koh Samui, zato so nas v trenutku s še dvema potnikoma posadili na malo večji tuk tuk, češ da se nam mudi in da je to edina možnost, da pridemo pravočasno. Pogodili smo se za ceno. Vseeno se mi je zdelo čudno in rekla sem, da se ne bomo peljali. Ustavili so avto, prijela sem prtljago in hotela dol. Po ponovnih pogajanjih smo se z neznansko brzino odpeljali in ker nismo bili edini potniki, sem se pomirila.
Čez približno 10 kilometrov smo prišli do drugega vozila, taksija. Voznik in njegov spremljevalec sta nam dejala, da se moramo presesti v taksi. Nato so hoteli še več denarja, češ da je bila dogovorjena cena le za ta prvi prevoz. Vztrajala sem, da nimam več denarja in da na bankomat ne grem. Ko so videli, da ne bom popustila, so se s tem sprijaznili. Pot smo nadaljevali samo mi štirje in voznik, ki ni znal skoraj nič angleško. Videla pa sem, da so mu dali naš denar, ki smo ga plačali za vožnjo.
Ko smo prispeli blizu trajekta, je voznik ponovno hotel, da mu damo še nekaj denarja, češ da bo kupil še karte za trajekt. Karte smo kupili sami in videli smo, da so bile zelo poceni. Ugotovili smo, da so nas hoteli samo pretentati za dodaten denar in da smo za vožnjo do trajekta dali dovolj denarja.
Otok Koh Samui
Vožnja s trajektom je trajala uro in pol in končno smo pristali na otoku. Do kraja, kjer smo spali, smo morali še s taksijem. Na cesti je bilo malo avtomobilov in nočna vožnja po otoku je bila zanimiva. Zaspali smo kot ubiti, saj je celotna pot od severa na jug trajala več kot 24 ur.
Ta otok sem izbrala zaradi ugodnega vremena, ki bi naj bilo primerno za namakanje v morju in poležavanje na plaži tudi v času tajske deževne dobe. Temperature so bile podobne tistim na severu in so bile ves čas okrog 28 stopinj Celzij. Izkazalo se je, da je bilo vreme in temperatura morja zelo ugodno za kopanje, prav tako pa je otok zelo primeren za raziskovanje. Teh pet dni, kar smo bili tukaj, nam ni bilo dolgčas.
Vila ob morju
Stanovali smo v hiši, ki se je skoraj dotikala hiše, v kateri je stanoval lastnik Tris z družino in je bila od morja oddaljena nekaj deset metrov.
Izvedeli smo, da večina časa v hiši živi žena Wita z dvema otrokoma, mož pa dela v Angliji in pride k družini, ko mu delo to dopušča. Naša hiša je bila opremljena z vsem, kar smo potrebovali za sproščen dopust.
Najbolj všeč nam je bila lokacija, tik ob peščeni plaži, na voljo smo imeli bazen, ležalnike, viseče mreže, kajake in še kaj. Sanjsko za popoln odklop in uživanje. Nekaj minut peš smo potrebovali do najbližje trgovine 7-Eleven in odlične restavracije, ki nam jo je priporočal lastnik. Obiskali smo jo večkrat, ko pa smo ugotovili, da nam hrano tudi dostavijo na teraso, smo se poslužili tudi te možnosti. Sami smo si pripravljali samo zajtrke, vse ostale obroke smo jedli zunaj.
Lokacija je bila več kot odlična, saj smo se lahko sprehodili tudi do dveh najbolj znanih templjev na otoku. Hiša je eno samo manjšo pomanjkljivost. Ko sem si oblekla kopalke, sem ugotovila, katero. Kopanje v morju. Če si na dopustu v glavni sezoni, to je na Tajskem takrat, ko je pri nas zima, tega problema ni, saj je takrat morska gladina toliko višja, da se lahko kopaš tudi na tej plaži. Julija in avgusta pa to ni možno, zato smo se kopali na drugih plažah. V morju smo se kopali samo dvakrat, saj je bilo na otoku veliko drugega, kar smo počeli. Ko pa smo želeli plavati, smo pa tako ali tako imeli na voljo bazen.
En dan smo se odločili za vožnjo s kajaki na otok, ki smo ga videli v daljavi. Potrebno je bilo kar pošteno veslati, da smo prispeli do otoka. Ko smo priveslali tja, smo bili na otočku čisto sami. Mir, pesek, valovi, palme in ptice; kaj bi si človek želel več? Nazaj grede me je bilo malo strah, ali bomo prišli nazaj pred temo, saj je na polovici poti sonce že zahajalo. Uspelo nam je priti pred temo. Ponovno sem bila bogatejša za prijetno izkušnjo.
Znamenitosti na otoku Koh Samui
Na otoku sta dva posebej zanimiva templja, tempelj Big Buddhe in Wat Plai Laem. Prvi je veličasten tempelj velikega Bude, pozlačen in visok 12 metrov. Drugi tempelj prikazuje boginjo usmiljenja in sočutja, ki ima 18 rok. Lokacija je zelo slikovita, saj se nahaja sredi jezera.
Odločili smo se, da si bomo najeli avto, da bomo spoznali tudi druge dele otoka. Za najem avta smo se dogovorili kar s Trisem, lastnikom vile, v kateri smo bivali. Iz agencije so nam dostavili avto na dvorišče. Odločili smo se za kopanje na plaži Chaweng, ki slovi kot ena najlepših na otoku.
Plaža je dolga nekaj kilometrov, peščena, brez ležalnikov, so pa ob plaži številni lokali s hrano in pijačo ter seveda s ponudbo za masažo. Tej se tudi tu nismo mogli upreti.
Na plaži sem videla plakat za ogled Tarnim and Magic Garden. Odpeljali smo se na hrib. Ta del vožnje je bil kar razburljiv. Najeli smo avto, ki ni imel močnega motorja, česar pa nismo vedeli, še manj pa, da ga bomo potrebovali. Hrib najprej ni bil kaj posebej strm, a ko smo se začeli voziti v breg, so nas vsi prehitevali. Ko se je strmina še povečala, smo skorajda obstali. Vozniki v mimoidočih vozilih, predvsem motoristi, so nam ponujali pomoč, a ni bilo kaj storiti. Nekako smo uspeli priti do vrha. Še sreča, saj nas je na vrhu čakalo presenečenje.
Vstopili smo v manjši, a res čaroben vrt. Zgradil ga je domačin, ki je bil izjemen sadjar. Vsak dan se je podal na vrh gore Pom, kjer je gojil sadje. Ker je bil ljubitelj narave, je zgradil in uredil ta posebni kraj z namenom, da lahko popotniki v njem najdejo svoj mir in uživajo v prelepi naravi. Sredi gozda je postavil različne kamnite skulpture, manjše hiše, mimo katerih teče potoček.
Kraj ima posebno energijo, ki me je prevzela in me napolnila. Kar nisem hotela oditi od tam. Peljali smo se tudi na razgledno točko, iz katere smo videli večji del otoka.
Na poti domov smo se ustavili tudi v kraju Fisherman Village.
Kraj je kombinacija starih lesenih hiš in novih restavracij, barov, trgovinic. Toliko jih nisem videla nikjer na otoku. Izbrati lokal za večerjo je bilo res težko. Nimam pojma, kako smo se odločili, kje bomo večerjali, smo pa se odločili v redu. Hrana je bila nasploh na Tajskem res dobra.
Po nekaj dneh smo poskusili tudi italijanske specialitete. Iztok je bil navdušen nad pivom Chang. Pivo v lokalu je stalo toliko kot smo običajno plačali za en obrok. Me tri smo pile sokove, v Fisherman Village pa tudi koktejle.