Z vlakom do Chiang Maia
Že doma sem kupila karte za vlak iz Ayutthaye do severa države, mesta Chiang Mai. Izjemno prijazen lastnik restavracije, kjer smo jedli zajtrk in nam je rezerviral oba izleta, mi je dal še eno zelo pomembno informacijo, za katero sem mu bila res hvaležna. Karte, ki sem jih kupila, so bile sicer za spalnik, a povedal mi je, da se turisti ne vozijo s tem vlakom, saj se vlak neprestano ustavlja. Turisti se vozijo z nočnim vlakom, ki pelje nekaj ur pozneje. Poklical je na postajo in preveril, ali so karte za večerni vlak še na voljo. Odšli smo na postajo in jih zamenjali.
Ko smo prišli na vlak, smo ugotovili, da je čist in urejen. V vagonu, kjer je bilo približno 20 mest za spanje, smo imeli dve zgornji in dve spodnji postelji, tako da smo si bili nasproti. Prišel je stevard in nam pomagal pri pripravi postelje za spanje. Ko smo se vsi potniki pripravili za spanje, so ugasnili luč in vsak si je zagrnil svojo zaveso. Počutila sem se kot da sem v svoji sobi in brez težav sem zaspala. Peljali smo se skoraj 11 ur in prevozili 680 kilometrov. Vlak ni vozil hitro, kar je bilo ugodno za spanje. Stevard nas je zbudili tik pred prihodom na cilj, saj je bila ura zelo zgodnja.
Odlična izbira hotela
Sprehodili smo se do hotela in si tako ustvarili prvi vtis o mestu.
Ko smo našli odprto pekarno, smo tam pojedli zajtrk. Za naslednje tri noči sem izbrala hotel, ki sicer ni bil v starem delu mesta, bil je pa zelo poceni, glede na to, kar je nudil. V hotelu smo imeli dve sobi, na voljo ustekleničeno vodo in napitke, nekajkrat na dan brezplačen prevoz do centra mesta in, kar nam je bilo najbolj všeč, v sedmem nadstropju je imel bazen. Ko smo prišli, smo bili prezgodnji za sobi, a so nam na recepciji ponudili, da se lahko v najvišjem nadstropju preoblečemo in se stuširamo. Z veseljem smo sprejeli ponujeno. Odšli smo na teraso z bazenom, iz katere je bil zelo lepo razgled. Ker smo bili sami, smo se odločili, da tudi zaplavamo. Občutek je bil izjemen. Dnevne temperature v Chiang Maiu so bile okrog 28 stopinj Celzija, a osvežitev v bazenu je bila zelo dobrodošla.
Odpravili smo se do bližnjega nakupnega centra Central Plaza Chiang Mai Airport, ki je bil oddaljen nekaj minut hoje. V naslednjih dneh smo šli tja še večkrat, saj nam nakupni center všeč. Tam smo nakupovali, včasih kaj pojedli, saj je bila ponudba hrane izjemna in raznovrstna. Ker je Iztok potreboval mazilo, smo v nakupnem centru odšli tudi v lekarno. Farmacevtka je bila zelo prijazna in ko smo ugotovili, da so cene v lekarnah nekajkrat nižje kot pri nas, smo šli v lekarno še enkrat in razmišljali, kaj bi še kupili. Mazilo je učinkovalo v trenutku.
Sprehodi po Chiang Maiu (Novo mesto)
Ker smo bili v tem mestu štiri dni, smo si ga lahko podrobno ogledali. Sprehajali smo se podnevi in ponoči in tisto, kar smo videli, mi je bilo zelo všeč.
Kljub temu, da mesto ni majhno, sem po nekaj sprehodih imela občutek, da se v centru ne bi mogla izgubiti. Promet je bil umirjen, povsod je bilo veliko zelenja, parkov, majhnih lokalov, masažnih salonov, tržnic, trgovinic.
Mesto je bilo zgrajeno v 13. stoletju in zanimiv ohranjeni del iz tistih časov je stari del mesta, ki je obdan z obrambnim zidom in jarki, prav tako je tukaj nekaj zanimivih templjev.
Ponudba hrane v mestu je zelo velika. Večinoma smo si privoščili tajsko hrano v njihovih tipičnih restavracijah. Poskusili smo tudi njihove palačinke, ki jih ponujajo na ulici in bile so odlične.
Nekajkrat smo potrebovali tudi prevoz. Do starega dela smo se peljali s hotelskim prevozom, nazaj pa, če se nam ni dalo pešačiti, smo se peljali z avti, imenovanimi songthaews. To so odprti avti, ki sprejmejo 8 potnikov. Na daljše vožnje počakajo, da se nabere več potnikov in šele takrat odpeljejo. Za takšen prevoz smo se odločili, ko smo šli do znamenitega templja.
Nacionalni park Don Suthep
Zvečer smo se z voznikom songthaews dogovorili, da nas bo naslednji dan počakal pred hotelom in nas peljal do templja v parku Doi Suthep, ki je bil od hotela oddaljen 25 kilometrov. Dogovorili smo se za zasebni prevoz, kar je pomenilo, da nas bo peljal do templja in nas bo tam počakal.
Peljali smo se izven Chiang Maia in zavili proti hribom. Malce je deževalo, a kljub temu smo na poti srečevali kolesarje, ki so se pogumno borili z ovinki in vlago v zraku.
Ko smo prispeli do vhoda v tempelj Wat Phra That Doi Suthep, smo si ogrnili pelerine in se sezuli. To je potrebno narediti pred večino templjev.
Nacionalni park in tempelj velja za enega najbolj svetih krajev na Tajskem, saj je zavit v tančico mitologije in skrivnosti. Cel kompleks je bleščeč, veliko kipcev je iz zlata, izstopa pa 24 metrov visok spomenik Chedi in počitniška palača kraljeve družine, ki je v bližini. Tempelj je na vrhu gore in če ne bi bilo megle, bi verjetno videli Chiang Mai in celotno dolino. Še lepši pogled na Chedija je, ko sije sonce in razsvetljuje dolino in mesto pod sabo.
Masaže v Chiang Maiu
Če si na Tajskem, ne smeš izustiti masaže. Ko smo se sprehajali po mestu, smo na vsakem koraku videli napise, da ponujajo masažo. Težko se je bilo odločiti, v katerem salonu poskusiti tradicionalno tajsko masažo. Cene masaž so različne, odvisno od vrste in trajanja masaže ter salona. Odločila sem se za masažo v šoli klasične tajske masaže. Starejša hčerka je masažo stopal in hrbta že preizkusila, zato smo se za masažo dogovorili ostali člani družine skupaj.
Ob dogovorjeni uri smo prišli do vstopa, kjer so nas posedli in nam postregli čaj. Nato smo si morali najprej umiti noge. V sobi, kjer je potekala masaža, smo se preoblekli v neke vrste halje.
Posadili so nas drug ob drugega in prišli so trije maserji. Malo me je bilo strah, saj nisem vedela, ali bo masaža res tako boleča, kot so jo nekateri opisovali. Svoj strah sem povedala maserju, ki me je potem nekajkrat vprašal, če je vse v redu. Masaža je bila zelo nežna in niti malo boleča, tako da sem bila pomirjena, pa tudi sproščena. Masaža je bila čisto drugačna kot tista, ki sem je navajena pri nas. Vse skupaj me je bolj spominjala na to, da nekdo z mojim telesom telovadi.
Kopanje s sloni – drugi vrhunec potovanja
Ko sem načrtovala potovanje po Tajski, sem si želela, da se pobližje srečam s sloni, saj še nikoli nisem bila v kakšnem zavetišču za slone ali kaj podobnega.
Ko smo se sprehajali po Chiang Maiu, sem iskala agencijo, v kateri bi se lahko dogovorila za human način spoznavanja teh živali. Ker smo bili štirje, so bile ponudbe za to kar drage. Nisem pa želela izbrati ponudbe, kjer slone izkoriščajo in z njimi ne ravnajo humano. Odločila sem se za Chiang Mai Elephant Sanctuary, ki je imela certifikat, da gre za humano organizacijo.
Naslednji dan nas je pred hotelom čakal manjši avtobus, s katerim smo se peljali do kraja, kjer smo opazovali slone pri njihovem prehranjevanju, oskrbi in kopanju. V skupini nas je bilo 12. Na svoja oblačila smo si oblekli njihova modra oblačila. Odšli smo do kraja, kjer je bilo pet odraslih slonov. Najprej smo dobili banane in bambus, s katerimi smo hranili slone. V začetku me je bilo malo strah, potem sem se sprostila.
Sledil je sprehod do kraja, kjer so najpogumnejši izmed nas slone mazali z blatom. Jaz sem stala na hribčku in fotografirala moje tri pogumneže, kako so uživali.
Zadnje, najbolj zanimivo dogajanje je bilo v reki. Odšli smo do reke, ki ji ni bilo videti dna in tisti, ki so to želeli, so se podali skupaj s sloni v to reko in jih umivali.
Tokrat sem se opogumila in zabredla v vodo, skupaj s sloni. Poskusila sem odmisliti, kakšne živali so lahko v vodi. Ko sem prišla na breg, sem ugotovila, da sem mokra čez pas. Ponosna sem bila nase, da sem ponovno zmogla premagati predsodke. Počutila sem se vzneseno. Dan s sloni je bil zame neopisljivo lepa izkušnja.
Nočna tržnica v Chiang Maiu
Običajno si na potovanjih ne vzamem veliko časa za nakupovanje. Tokrat je bilo drugače. Tajska mesta resnično zaživijo šele ponoči in s tem tržnice. Na njih si obiskovalci razstavljene stvari ogledujejo, barantajo za ceno, nakupujejo, preizkušajo dobrote, ki jih ponujajo; dogaja pa se še marsikaj drugega. Videla sem že kar nekaj tržnic, a tako vabljive in zanimive, kot je bila sobotna nočna tržnica v Chiang Maiu, pa še ne. Posebej so mi bili všeč razstavljeni lokalni izdelki, ki jih čez dan nisem nikjer videla. Ponudba je bila ogromna in lahko bi se sprehajala od ulice do ulice, saj so bili povsod razstavljeni blago in najrazličnejši izdelki.
Z mlajšo hčerko sva hodili od stojnice do stojnice in vzdihovali ob ponujenih artiklih. Ostala člana družine sta se posvetila kulinaričnim užitkom, da sva se lahko midve nemoteno sprehajale in nakupovale. Potrpežljivost ima svoje meje in morali sva končati. Cene na tržnici in nasploh v Chiang Maiu so bile najnižje od vseh mest, ki sem jih videla na Tajskem.
Po poti do taksija smo naleteli na zanimiv band. Člani banda in pevka so bili oblečeni v policijske uniforme in ugotovili smo, da gre za dobrodelno zbiranje denarja.
Tako se je končal zanimiv dan, ki je utrdil moje prepričanje, da severa države na potovanju po Tajski res ne smeš izpustiti.
V mestu smo ostali do nedelje, ker naj bil takrat znameniti »Sunday market«, a tudi ta sobotna tržnica ni bila od muh. Predvidevala sem, da si bomo to tržnico lahko ogledali, a takrat, ko se je nedeljska tržnica odprla, smo se mi že peljali z vlakom, tokrat do juga države, na otok Koh Samui.