Z vlakom do Kanchanaburija
Hotel, v katerem smo bivali v Bangkoku, je imel še eno prednost, saj je bila v njegovi bližini tudi manjša železniška postaja Thon Buri. Načrtovala sem, da se bomo tretji dan z vlakom odpravili izven Bangkoka. Vlaki sicer vozijo res počasi, so pa dobra izbira glede na nepredvidljiv in tudi nevaren promet na cestah. Takoj po zajtrku smo se usedli na lokalni vlak, ki dvakrat dnevno pelje do Kanchanaburija. Vlak je bil skoraj prazen, saj sem izbrala odhod v času, ko se domačini običajno ne vozijo v službo ali domov. Peljali smo se skoraj 3 ure, tako da smo lahko po poti opazovali pokrajino, riževa polja, vasi in ljudi ob progi.
Most na reki Kwai
Prispeli smo Kanchanaburi, manjši kraj, po katerem se lahko sprehodiš. Na poti do hiše, v kateri smo najeli dve sobi, smo videli pokopališče, kjer so pokopani britanski, nizozemski in drugi vojni ujetniki.
Japonska je med 2. svetovno vojno želela povezati Tajsko in Burmo z zloglasno železnico, ki se je začela ravno v tem kraju. Med gradnjo naj bi umrlo okrog 100.000 ljudi, med njimi nekaj vojnih ujetnikov in veliko število azijskih delavcev. O gradnji mostu je bil leta 1957 posnet znameniti film Most na reki Kwai, ki je bil nagrajen s številnimi oskarji. Eden od razlogov, da sem se odločila, da pridemo v ta kraj, je bil, da vidimo most, drugega bom opisala v nadaljevanju.
Popoldan smo se s tuk tukom odpeljali do mosta na reki Kwai, saj se nam zaradi vročine ni dalo pešačiti. Pred mostom je bilo nekaj ljudi, večina turistov. Sprehodili smo se preko mosta, si pogledali muzej oz. bolj zabaviščni park na prostem ter bližnjo okolico. Sonce je zahajalo in pogled na most in okolico je bil res lep.
Odpravili smo se na večerjo. Presenetilo nas je, da je v tako majhnem kraju na voljo raznovrstna ponudba lokalov s tajsko in drugo hrano. Pri izbiri lokala smo imeli srečo, da smo dobili prostor v restavraciji, v kateri so se ljudje kar vrstili in tudi čakali, da dobijo mizo za večerjo. Z večerjo smo bili zelo zadovoljni, zato smo šli naslednji dan tja na kosilo. Ko smo videli, da nekateri lokali ponujajo tudi zajtrke, smo se s prijazno lastnico dogovorili, da nam bo naslednji dan pripravila zajtrk pred uradnim odprtjem lokala, saj imeli načrte že zelo zgodaj.
Do nacionalnega parka Erawan
Drugi razlog, zakaj sem izbrala Kanchanaburi, so bili slapovi. Kraj Kanchanaburi je odlična izhodiščna točka za raziskovanje nacionalnih parkov, ki so v bližini in se ponašajo z bujnim tropskim gozdom. Med njimi je najbolj znan park Erawan, katerega posebnost so številni slapovi.
Da smo se vnaprej dogovorili za zajtrk, se je izkazalo za pametno in slastno izbiro. Ob sedmih zjutraj so bili ostali lokali še zaprti, ker pa smo bili dogovorjeni, nam je lastnica ob dogovorjeni uri pripravila jedi, za katere smo se dogovorili prejšnji večer. Jedla sem posebne palačinke z nadevom, pila sveže stisnjen sok in odlično kavo.
Bili smo že pozni, zato nam je lastnica uredila prevoz s tuk tukom, ki nas je odpeljal do avtobusne postaje. Zadnji hip smo ujeli cenovno ugoden lokalni avtobus, ki je v poznejših urah po pripovedovanju domačinov zelo poln. Ravno zato sem se odločila, da izberemo čimbolj zgodnjo uro. Ko smo prišli do parka, sem ugotovila, da je bila ta odločitev ključna, saj smo si lahko park in slapove res dodobra pogledali.
Ker smo vstopili na prvi postaji, smo dobili sedeže. To se je izkazalo za odlično, saj je vožnja trajala skoraj dve uri, avtobus pa se je polnil z novimi potniki. Kljub temu mi je vožnja minila zelo hitro, saj sem opazovala domačine in turiste, ki so vstopali in izstopali. Ni me motilo niti to, da je imel avtobus le ventilatorje namesto klime, saj sem se čez nekaj časa zapletla v zanimiv pogovor z mladima sopotnikoma, ki sta mi opisovala svoje prigode iz potovanj.
Slapovi – prvi vrhunec potovanja
Nacionalni park se razprostira na površini 500 kvadratnih kilometrov. Že ob vstopu vanj se mi je zazdel nekaj posebnega. Mir, tišina, ljudi skorajda ni bilo, saj smo prišli tja tisti dan med prvimi. Park ima sedem nivoje in na vstopu v drugi nivo parka preverjajo, ali imaš s seboj hrano in plastenke.
Vnos plastenk za vodo je dovoljen le tako, da ti s pisalom plastenko označijo. S tem in z varnostniki, ki jih tu in tam vidiš, želijo preprečiti, da bi ljudje odmetavali smeti in onesnaževali naravo. Obstaja več poti, ki jih lahko obiščeš le z vodstvom. Mi smo šli po uradni poti, ki je dolga približno dva kilometra. Od tretjega nivoja dalje so postavljene opozorilne table, da potrebuješ dobro obutev, saj je del poti spolzek.
Po poti sem občudovala številne smaragdno zelene slapove, bujno rastje in živali. Na enem mostičku sem se ozrla nadse in zagledala velikansko zeleno kačo, ki je bila zvita in skoraj neopazna. Kač se zelo bojim, zato sem otrpnila. Pokazala sem jo hčerki, ki jo je fotografirala. Če park ne bi bil tako osupljivo lep, bi se obrnila na licu mesta in odšla nazaj. Ne vem, kako sem premagala strah, a uspelo mi je in sem pot nadaljevala. Od tistega trenutka naprej sem sicer nekaj časa natančno pogledovala pod noge in okrog sebe, a zmogla sem iti naprej.
Pogledi na slapove in naravo okoli mene so bili izjemni. Nekaj minut naprej smo naleteli na opice, nato na različne ptiče, pa spet na slapove. V nekaterih od njih so se ljudje kopali. Tudi mi smo imeli s sabo kopalke, a smo hoteli najprej priti do zadnjega, sedmega nivoja in se potem kopati v enem od jezer po poti navzdol.
Ko smo prišli do šestega nivoja, je bilo potrebno prečkati potok. Tam je bil ponovno napis, da je pot naprej spolzka in da moraš biti previden. Mogoče zaradi tega napisa ali ker sem malo prej videla kačo nad svojo glavo, sem se odločila, da ne grem z njimi naprej, ampak jih počakam. Nismo me mogli pregovoriti. Ko sta se hčerki in mož vračali, so mi povedali, da pot naprej ni bila zahtevna. Mogoče je spolzko le po dežju. Začeli smo se spuščati navzdol. Prišli smo do res lepa slapu in zadnje možnosti za kopanje. Mlajša hčerka se je opogumila in zaplavala. Nato se je odločila še starejša in začuda, tudi jaz. Voda je bila kristalno čista, da sem videla dno in občasno tudi kakšno večjo ribo. V vodi naj bi bile tudi manjše ribice, ki te grizejo. Kljub vsemu temi sem zaplavala pod slap. Počutila sem se nepopisno. Premagala sem strahove in naredila nekaj, kar v običajnih okoliščinah ne bi. Verjetno se podobno počutijo ljudje, ko osvojijo visok vrh ali kaj drugega, kar se jim zdi prej nepredstavljivo. Še zdaj sem ponosna sama nase.
Po poti do izhoda sem imela ponovno srečo, da sem prva opazila nenavadno žival. Blizu reke se je premikal kar velik varan. Opazili so ga tudi drugi, a ker se je res hitro premikal, ga nismo uspeli fotografirati.
Nazaj z avtobusom, nato s taksijem
Po izjemno lepem in razburljivem ogledu parka smo vstopili na zadnji avtobus, kjer smo ponovno imeli srečo, da smo dobili sedeže. Tokrat smo na avtobusu naleteli na slovensko družino s tremi otroki, ki so nam s pogovorom popestrili vožnjo do Kanchanaburija. Tam smo odšli na kosilo, nato pa smo razmišljali, kaj naj naredimo. Vedela sem, da obstaja avtobusna povezava do Ayutthaye, a ker bi to kar trajalo, smo se odločili, da za teh 150 kilometrov najamemo taksi.
Spali smo pri mladem domačinu, ki se je pred kratkim začel ukvarjati s turizmom in je v preurejenem delu hiše oddajal sobe. Z njim smo se dogovorili, da nam je organiziral taksi . Ko smo po kosilu prišli nazaj, smo vzeli prtljago in taksi nas je že čakal. Res da za tajske razmere ni bil poceni, a ko smo se peljali, nam ni bilo žal nobenega bahta, saj je bila vožnja udobna in hitra. Voznik je bil prijazen, upošteval je naše želje in vsi smo se strinjali, da je bila to res prava odločitev. Ko se je začelo mračiti, smo prispeli na cilj.
Prihod v Ayutthayo
Taksi nas je dostavil točno do hiše, v kateri smo imeli rezervirani sobi. Odločila sem se na podlagi lokacije, ki je bila v centru in blizu železniške postaje, kar nam je koristilo naslednji dan, ko smo pot nadaljevali.
Zvečer smo se sprehodili po eni od glavnih ulic Ayutthaye in našli lokal, kjer smo večerjali. Nato smo prvič naleteli na nočno tržnico, kjer so ponujali hrano. Nekako si nisem znala predstavljati, da bi tam jedla, a ko smo na podobne tržnice naleteli v nadaljevanju poti, sem videla, da se turisti množično prehranjujejo na tržnicah, saj je hrana namenjena turistom in je zelo dobra.
Naslednji dan smo morali menjati denar in ker nismo takoj našli ustreznega bankomata, smo denar menjali v banki, kar je bila kar dolga procedura. Zajtrkovali smo čisto blizu hiše, kjer smo spali in z izbiro smo bili zelo zadovoljni. Zakaj? Zajtrk je bil odličen, prav tako pa smo se kar tam dogovorili za 2-urni najem tuk tuka in popoldanski izlet z ladjico. Oboje je bilo cenovno zelo ugodno, izlet z ladjico pa je bil nekaj posebnega.
Ayutthaja, mesto pod zaščito Unesca
Preden sem videla Ayutthajo, nekdanjo prestolnico Tajske, sem si predstavljala, da si lahko te zgodovinsko pomembne objekte ogledaš peš, kot običajno to počnem. Pozabi. Ta dan so bile res visoke temperature, verjetno najvišje na celi poti, zato si nisem mogla zamisliti, kako bi sredi dneva hodili od ene znamenitosti do druge… Ne vem, če bi si peš sploh kaj ogledali. Tako pa smo se z voznikom tuk tuka dogovorili, kam nas bo peljal in nas je potem vozil po dogovorjeni poti.
V preteklosti je Ayutthaya postala bogata zaradi trgovanja in so zato lahko zgradili tako veličastne templje in palače. Predel mesta, ki sodi pod zgodovinski park Phra Nakhon Si Ayutthaya Historical Park, je uvrščen v Svetovno kulturno dediščino Unesca. Najprej smo si ogledali Wat Yai Chai Mongkhon, v katerem še danes živijo menihi.
Pri ogledovanju sem opazila, da so starodavni templji, ki so nastali od 14. stoletja naprej, čisto drugačni kot v Bangkoku. Nekateri templji so bili večkrat uničeni, tudi preraščeni z džunglo in so jih šele čez vrsto let ponovno odkrili. Zraven zelo pomembnega templja Wat Maha That se nahaja ena največjih znamenitosti Tajske in to je glava Bude iz peščenjaka, ki je zaraščena med korenine dreves. Še danes ni čisto jasno, na kakšen način je prišlo do tega. Seveda smo se tudi mi tam fotografirali, saj je Buda med koreninami dreves res nekaj posebnega.
Večina templjev je na ogled za manjšo vstopnino. Presenetilo me je, da ni potrebno plačati vstopnine za tempelj zemlje, kjer je na ogled velikanski, 37 metrov dolg in 8 metrov visok ležeči Buda, ki mu rečejo naslonjeni Buda ali Phra Bhuddhasaivart.
Meni je bil poleg Bude med koreninami ta najbolj fascinanten. Vsekakor pa me je celotna arhitektura mesta zelo navdušila.
Izlet z ladjo po reki Chao Phraya
Drugi del dneva je bil namenjen izletu z ladjico. Tudi skozi mesto Ayutthaya teče reka Chao Phraya, v katero se zlivajo druge reke in ima številne kanale. Zanimivo je, da so že ob nastanku mesta imeli napreden sistem za reguliranje rek in kanalov.
Našo ladjico je spretno krmarila ženska, kar se mi je zdelo nenavadno. Zakaj spretno? Vozili smo se po nenavadnih poteh, ne po tistih, po katerih so vozile druge turistične ladje in smo bili v kakšnem kanalu občasno edini. Del reke je bil čisto zaraščen z rastlinami. Ko smo prvič zapluli mednje, sem pomislila, da bomo sredi reke kar obstali. Vozili smo čisto počasi in uspeli priti na čistino. To smo nekajkrat ponovili in bilo je razburljivo.
Med potjo smo se ustavili, da smo si lahko ogledali templje. Enega smo videli že dopoldan, ostali so bili za nas novi. Vsekakor je bilo zelo zanimivo, ko smo se zasidrali in smo se podali na kopno.
Pri nekaterih pristankih nam je moral vodič pomagati na kopno, saj na obrežju ni bilo pomola in je bil dostop malo težji. Najbolj me je navdušil obnovljen kraljevi tempelj Wat Chai Watthanaram. Na koncu poti smo bili zadovoljni in polni vtisov iz razburljive vožnje.
Lepote tega mesta si moraš, po mojem mnenju, obvezno pogledati še z ladjico.
Preden smo se odpravili naprej, smo našli vrhunski lokal s tradicionalno tajsko hrano in pogledom na reko. V zahajajočem soncu smo premlevali vtise tega nepozabnega dne. Nato smo se še zadnjič peljali čez reko z javnim prevozom, ladjico. Pristali smo čisto blizu železniške postaje, kamor smo bili namenjeni.