Odločitev
Kako sem se odločila, da gremo na poletne družinske počitnice na Tajsko? Odločitev je padla na podlagi Jokerja. Katerega Jokerja? Kviza, v katerem sva z Iztokom »zaslužila« 3.000 EUR. Obe hčerki sta bili na kvizu in sta navijali za naju in ko smo se polni vtisov peljali na večerjo, sem se odločila, da bomo denar porabili skupaj, za potovanje. Letalske karte sem kupila, še preden je bil denar izplačan.
Tajska je znana kot ena najbolj turističnih držav na svetu in kot država, ki jo lahko raziskuješ sam, brez agencije, saj če se ti na poti kaj zalomi, so na vsakem koraku agencije, ki ti pomagajo. Na pomoč radi priskočijo tudi prijazni domačini, ki v turističnih krajih po večini govorijo tudi angleško. Javni prevoz je odlično organiziran in lahko izbiraš med različnim prevoznimi sredstvi. Ker sem imela pred potovanjem na Tajsko z organizacijo malo bolj oddaljenih destinacij že nekaj izkušenj (Sri Lanka, Kazahstan, Izrael, Jordanija, Gruzija…), sem se odločila, da se sami podamo na 16-dnevno raziskovanje Tajske. Malo me je skrbelo le, da ne bomo doživeli kakšnih neviht ali poplav, saj je julija in avgusta na Tajskem deževna doba, zato sem načrtovala pot tako, da bomo večinoma v tistih delih Tajske, ki imajo v poletnih mesecih najbolj ugodno klimo.
Potovanje do Bangkoka
Naše potovanje se je začelo v petek, 26. julija 2019, ko sta nas Iztokov bratranec in njegova žena prijazno peljala do zagrebškega letališča. Tokrat se nismo odločili, da bi pustili avto na letališču in sicer iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, ker je letališče blizu, drugi pa, ker nisem našla cenovno ugodnega parkirišča za 16 dni.
Poleteli smo ob 15.25 uri. Na letalu smo sedeli blizu dekleta in fanta iz Ptuja, ki ju poznamo, zato sem z njima izmenjala potovalne načrte. Ob 23. uri smo po štiri in pol urnem poletu pristali v Dubaju, saj je bila časovna razlika med Zagrebom in Dubajem 3 ure. Postanek je trajal skoraj štiri ure. V tem času smo se malo raztegnili na udobnih stolih, ki so bili v obliki počivalnikov. Ob 2.50 smo se ponovno vkrcali na letalo in ob 12.30 prispeli na cilj, na letališče Suvarnabhumi v Bangkoku, kjer pa je bila časovna razlika še dodatne 4 ure. Potovanje je skupaj trajalo 14 ur, če štejem oba poleta in postanek v Dubaju.
Namestitev v hotelu v Bangkoku
Po naporni vožnji smo si najbolj želeli, da se kar najhitreje namestimo v hotelu, ki sem ga rezervirala za prvi dve noči. Prijazen receptor hotela mi je poslal opis poti do hotela in naslov tudi v tajščini, zato sem imela s seboj natisnjen list z navodili. Prav tako mi je napisal, da stane vožnja s taksijem za 25 kilometrov, kolikor je bilo do hotela, približno 15 EUR (550 THB ali bahtov). Poiskali smo taksi in točno toliko je stala vožnja. Iz letališča do centra mesta lahko prideš tudi z drugimi prevoznimi sredstvi, a po tako dolgi poti nismo izbirali prevoza, saj smo želeli čimprej v hotel, da se malo naspimo.
Po poti sem občudovala mesto, ki ima, mimogrede, najdaljše ime na svetu, saj ima originalno ime kar 21 besed. Vožnje po levi sem že vajena, a ne predstavljam si, da bi sama vozila med številnimi tuk-tuki, mopedi, taksiji, avtomobili, ki sem jih videla. Posebej je nevarna vožnja z mopedi, o čemer sem se tudi sama, žal, prepričala v nadaljevanju poti.
Ko smo prispeli v hotel, sem bila navdušena, saj glede na res ugodno ceno nisem vedela, ali bo opis na bookingu držal ali ne. Pričakali sta nas prostorni in urejeni sobi. Naslednje jutro smo bili vsi štirje zelo zadovoljni tudi z zajtrkom in z izbiro, ki je bila na voljo. Zajtrk je bil odličen, najboljši kar smo jih imeli na Tajskem. Predvsem nas je navdušila ponudba lokalnih jedi in različno sadje, tudi takšno, ki ga še nismo poskusili.
Pri odločitvi za hotel sem upoštevala to, da je bil s strani popotnikov zelo dobro ocenjen, da je v bližini starega dela mesta in reke Chao Phraya in da ima bazen. To je bilo pomembno zato, ker sem pričakovala sem, da bodo predvsem v Bangkoku zelo visoke temperature in si bomo zaželeli osvežitve. Kar se tiče vremena, je bilo točno takšno, kot sem prebrala, da je običajno za ta letni čas. V Bangkoku je bilo vroče, okrog 33, 34 stopinj, na severu in jugu pa je bilo manj, okrog 28 stopinj Celzija. Vročine ni bilo težko prenašati, saj smo bili nanjo pripravljeni, pa tudi, kot sem napisala, smo lahko plavali v skrbno vzdrževanem bazenu, s ponudbo ležalnikov, pijače in svežih brisač.
Kraljev rojstni dan
Naš hotel se je nahajal v bližini starega dela mesta Rattanokosin, v katerem so svetovno znane znamenitosti, po katerih je mesto najbolj prepoznavno. V hotelu so nam povedali veliko koristnih informacij in tudi to, da imamo veliko srečo, saj bo naslednji dan, 28. julija 2019, njihov kralj praznoval rojstni dan. Vsi, ki so nam o tem pripovedovali, so bili mnenja, da tega dogodka ne smemo zamuditi.
Že prvi popoldan in večer smo v mestu opazili nešteto plakatov, na katerih je slika njihovega kralja. Mesto je bilo okrašeno v rumeno barvo. Domačini so nam pojasnili, da je to zaradi kralja, saj ima dan v tednu, določeno barvo in barva dneva, na katerega je bil kralj rojen, je rumena.
Naslednji dan smo se seveda odpravili v bližino starega dela mesta, kamor so nas napotili. Ljudje so se pripravljali na svečan sprejem tako, da so se posedli pred palačo, kamor naj bi ob točno določeni uri pripeljali kralja. Ker je bilo vroče, si je večina obiskovalcev, ki so se posedli na tla, odprla dežnik, da so se zavarovali pred žgočim soncem. Tudi mi smo se morali počepniti, saj policija in varnostniki niso dovolili, da bi stali. Ko so se pred nami začeli vrstiti številni avtomobili in drugo kraljevo spremstvo, so nas opozorili, da ne smemo gledati v tisto smer, ampak v tla. Seveda nisem upala kršiti opozorila, prav tako nisem upala fotografirati, saj je bilo tudi to prepovedano. V tistem delu smo bili skoraj edini turisti, saj se je po barvi obleke videlo, kdo je domačin, oblečen v rumeno in kdo ne, tako kot mi, turisti.
Nepričakovan ogled kraljeve palače
Ko se ja sprevod končal, so čez nekaj minut odprli vrata Velike palače – Grand Palace. Nejeverno sem gledala v tisto smer, saj so nam v hotelu povedali in je tudi pisalo na palači, da je le-ta dva dni zaprta za obiskovalce zaradi kraljevega rojstnega dne. Videla sem, da ljudje hodijo noter, zato sem se tudi sama odpravila do vhoda. Ugotovila sem, da nihče ne plačuje vstopnine in da nekaj obiskovalcev ni smelo iti v palačo. To so bili tisti, ki niso bili primerno oblečeni. Za vstop v templje moraš imeti pokrita ramena in kolena, zato sem imela vse dni s sabo kakšno ruto, če bi jo potrebovala. Me tri smo bile primerno oblečene, Iztok pa ne, zato nas je moral počakati pred palačo. Vstopnina v palačo je najdražja od vseh vstopnin, ki smo jih pozneje plačali, zato sem bila vesela, da smo si brezplačno ogledale palačo in tako dobile darilo za kraljev rojstni dan.
Izvedeli smo, da je bil kralj tisto leto okronan. V državi ga nadvse slavijo in strogo kaznujejo vsakega, ki rekel karkoli negativnega o kralju ali kraljevi družini. Že po sprevodu pa se je videlo, da so temu namenili veliko denarja, kar pa ni čudno, saj je tajski kralj najbogatejši kralj na svetu.
Sprehod po velikanski palači je bil zaradi tega, ker je bil nepričakovan, toliko slajši. Palače si niti ni ogledovalo veliko ljudi. Ogled nekdanje rezidence tajskega kralja in tempelj Bude z imenom Wat Phra Kaew me je navdušil. Ta palača je najbolj znana zaradi smaragdnega Bude, ki posebej sveta relikvija.
Tam bi lahko bila nekaj ur, pa se ne bi naveličala ogledovanja, saj sem vsak trenutek odkrila neštete podrobnosti, kot so zlate in bronaste kupole, poslikave, zlato stupo, kipe različnih demonov, jezerca z lotosovimi cvetovi, oltarje…
Ko smo končno odšle iz palače, se nam je pridružil Iztok. Pomislila sem, da bo odslej bolj pazil, da si bo oblekel hlače, ki bodo segale čez kolena, saj so bili na vstopu v palačo nepopustljivi za tistih nekaj centimetrov blaga.
Ogled templjev z ladjo po reki Chao Phraya
V Bangkoku ne moreš izpustiti vožnje z zanimivimi ladjicami, ki vozijo preko reke Chao Phraya.
Naenkrat smo se znašli na obrežju reke, se že peljali s prvo ladjo, ki je priplula mimo in si začeli naključno ogledovati templje, brez pravega načrta. Vedno smo na naslednji postaji naleteli na kaj zanimivega.
Pomol Sathorn je izhodišče za raziskovanje, saj smo se tja večkrat vračali. Prevoz z ladjicami je zelo poceni, saj je to javni prevoz. Kljub temu na ladjah običajno ni bilo veliko ljudi. V tem predelu smo preživeli kar veliko časa, na pomolih smo se tudi prehranjevali, saj smo našli dobre lokale s pogledom na reko. Tam smo jedli svoj prvi Pad Thai in pozneje sem ugotovila, da je bil med najboljšimi, kar smo jih jedli.
Ogledali smo si tempelj zore ali Wat Arun, ki je res nekaj posebnega, saj ni podoben drugim templjem. Ima sedemdeset metrov visok zvonik, ki je posebej lepo okrašen s koščki iz stekla in porcelana. Prav tako mi je v spominu ostal tempelj zlatega Bude ali Wat Traimit, v katerem je več kot pet ton težek kip Bude iz zlata. Vsa ta množica templjev me je prevzela, saj so zelo barviti in veličastni. Zato ne preseneča, da Bangkok imenujejo tudi mesto templjev.
Ves čas, kar smo bili v Bangkoku, sem iskala plavajočo tržnico na reki, ki naj bi bila blizu kraja, kjer smo spali. Tudi ko smo spraševali zanjo, je nismo našli. Pošiljali so nas na neke točke, kjer pa je ni bilo. Še zdaj ne vem, ali je bil podatek glede tega napačen ali je ta tržnica odprta samo ob določenih dneh. V drugih krajih plavajoče tržnice nisem več iskala, zato sem si njen ogled pustila za naslednji obisk Tajske.
Ogled parade v Bangkoku
Bangkok ima več imen. Krung Thep ali mesto angelov se mi zdi primerno ime za nočni Bangkok. V hotelu so nam priporočali, da si ogledamo še večerno slovesnost v čast rojstnega dne kralja. Z ladjico smo se preko reke odpeljali v center mesta. V zahajajočem soncu smo občudovali templje in bleščeče kupole. Zlahka smo našli park, v katerem je potekala prireditev, saj so nas množice ljudi kar nesle do tja. Malo za tem, ko smo prišli do prizorišča, se je slovesnost zaključila, saj so mesto preplavile skupine uniformiranih ljudi – gasilcev, mornarjev, medicinskih sester… Zanimivo je bilo opazovati Tajce, kako so se sprehajali oz. paradirali po mestu. Vse to ponovno v čast kralju.
Prišli smo do začetka znamenite ulice Khao San, a smo se odločili, da si je ne bomo ogledali, saj je bilo v mestu res veliko ljudi. Odpravili smo se do reke in se šele takrat spomnili, da so nam domačini omenjali, da se vožnja čez reko konča ob sončnem zahodu. Zato smo poiskali tuk tuk, trikolesni avto za štiri osebe in se dogovorili za prevoz. Ta vrsta prevoza nam je bila zelo všeč, zato smo se ga velikokrat posluževali. Za ceno smo se vedno dogovorili vnaprej, da smo plačati razumno ceno. Tuk tuk nas je peljal kar dolgo, saj je moral narediti velikanski krog in pot je bila mnogo daljša kot bi bila, če bi se peljali čez reko.