Jeseni 2018 smo se začeli pogovarjati, da bi se kot skupina štirih parov v naslednjih zimskih počitnicah skupaj odpravili nekam, kjer je tudi pozimi toplo. Mikali so nas Kanarski otoki, saj so znani po tem, da jih imenujejo otoke večne pomladi, ker je na njih celo leto ugodna klima. Na otoku Tenerife sem že bila, zato sem prišla na idejo, da bi si v enem tednu ogledali dva sosednja otoka, ki ležita tako blizu, da se lahko v pol ure s trajektom pripelješ iz enega na drugega.
V soboto, 16. februarja 2019, smo ob 13.55 poleteli iz letališča Marco Polo v Benetkah in ob 17.55 pristali na letališču Lanzarote (časovna razlika 1 ura). Odšli smo do agencije za najem avtomobilov, kjer smo prevzeli rezervirana avtomobila. Odpeljali smo se do kraja Playa Honda, ki je od letališča oddaljen le nekaj kilometrov.Tam smo se namestili v dveh apartmajih, vsak za 4 osebe. Zvečer smo poiskali restavracijo v bližini obale, kjer smo preizkusili lokalne dobrote.
Lanzarote – Nacionalni park Timanfaya
Naslednja dva dni smo namenili raziskovanju otoka. Prvi dan je bilo najprej oblačno, nato je bilo vse dni sončno vreme. Občasno je bilo na kakšnem delu malo vetra. Prvi dan je bila temperatura malo pod 20 stopinj Celzija, so se pa temperature iz dneva v dan zviševale, tako da smo naslednje dni imeli tudi 25 in več stopinj Celzija.
Odpeljali smo se do ene največjih znamenitosti otoka, do nacionalnega parka Timanfaya. Po poti sem opazovala pokrajino, ki je bila večji del kamnita, brez rastja, a kljub temu zelo zanimiva.
Prispeli smo do ognjene gore ali Montanas del Fuego. Področje je dobilo svojo sedanjo podobo z razlitjem lave po vulkanskih izbruhih okrog leta 1730. Lava je izoblikovala kar petino celotne površine otoka, zato ima otok pridih drugega planeta.
Ko smo plačali vstopnino, smo se zapeljali do hriba, na katerem smo nekaj minut počakali na organizirano vožnjo z avtobusom, saj ni dovoljeno individualno ogledovanje.
Iz avtobusa ne moreš izstopiti, kljub temu pa se mi je zdela ta pol urna vožnja nekaj posebnega. Peljali smo se mimo številnih mirujočih vulkanskih kraterjev in občudovali neokrnjeno naravo.
Unesco je celotno področje razglasil za biosferni rezervat; kot sem spoznala pozneje, predvsem zaradi povezovanje narave in umetnosti.
Ko smo se pogovarjali z lastnikom apartmaja, je omenil umetnika Manriqeja in ga imenoval, da je to bog otoka Lanzarote. Takrat mi ni bilo jasno, kaj je mislil s tem, ko pa sem eno za drugo spoznavala njegove umetniške stvaritve, sem razumela, kaj je mislil.
Prva umetnina, s katero sem se srečala, je bila Ruta de los Vulcanes. Ta izjemen umetnik je imel idejo, da bi na tem področju zgradil pot, po kateri bi imeli vodene oglede osupljive pokrajine. Ob vsaki stvaritvi je zgradil restavracijo. Po ogledu smo si jo ogledali. V restavraciji El Diablo s pomočjo naravne toplote iz zemlje pripravijo kosilo.
Restavracija ima zanimiv simbol – hudička, ki ga je oblikoval Manrique.
Vodič nam je pokazal, kako s pomočjo vroče pare, ki nastane deset metrov pod zemljo, spečejo jedi. Temperatura pare doseže tudi 600 stopinj. Fascinantno.
Ogled Jardín de Cactus
Celoten otok pa ni samo vulkanska pokrajina s kraterji. Del otroka je tudi hribovit. Najvišja točka otoka je le 671 metrov nad morsko gladino. Ponekod raste tudi nekaj grmičevja in kaktusi, pa tudi nekaj palm.
Na nekaterih predelih, ki jih je zalila lava, so pridobili površine, ki jih obdelujejo. Ker so tla v večini nerodovitna, so ta problem rešili s posebno vrsto poljedelstva. Na otoku pridelujejo nekaj zelenjave in vino.
Vinogradi so obdani z zidovi, ki ščitijo vinsko trto pred vetrom. Največ takšnih nasadov je na področju La Geria.
Jardin de Cactus je zadnja mojstrovina umetnika Cesarja Manriqeja. Njegova ideja je bila, da vse, kar otok Lanzarote ponuja, uporabi in z dodano vrednostjo ponudi turistom, s tem pa tudi ohranja njegovo avtentičnost.
Park kaktusov je bil zgrajen v nekdanjem kamnolomu in ponuja na ogled 4.500 različnih primerkov kaktusov. Občudovala sem oazo kaktusov, ki je po mojem mnenju vredna ogleda.
Jameos del Agua
Ko smo se vozili v notranjosti otoka, sem opazila, da so ceste zelo urejene. Na njih ni bilo veliko prometa. Med zanimivo pokrajino so bile posejane vasice in nekaj mest. Večina hiš ima podobno arhitekturo, še bolj pa barvo. Hiše so bele, s tradicionalno zelenimi ali modrimi okni ali vrati, obdane pa so s črnim vulkanskim peskom.
Nekatere hiše imajo značilne dimnike. Bela, modra, zelena in črna so barve, ki so najbolj opazne na otoku in te je uporabil tudi Cesar Manrique.
Ogledali smo si tudi Jameos del Aqua, še eno stvaritev Manriqueja, ki je umetelno združil ostanke vulkana z umetnim jezerom. Na vhodu pred jamo so velike praproti in drugo rastlinje, nato se pot nadaljuje v jamo.
Na sredini jame je črno jezero, na njegovem dnu pa mali beli slepi rakci. Slepi raki so zaščiteni in s tem, ko jih je postavil v to okolje, je umetnik prispeval k njihovemu ohranjanju.
Ker v času našega ogleda ni bilo veliko turistov, sem v miru občutila harmonijo tega kraja. Občudovala sem barve, s katerimi je ustvarjal in jih poudarjal. Ker je otok vulkanskega nastanka, je ena od štirih barv, črna barva. Modro barv je dodal zaradi oceana, ki otok obkroža in to je dodal z umetno ustvarjeno laguno, ki ima turkizno modro vodo. Bela barva, barva kamnin, zaokrožuje to lepoto.
Najlepši razgledi na otoku
Večkrat smo se ustavili tudi na razglednih točkah. Najbolj sem si zapomnila dve področji, kjer so bili prečudoviti razgledi.
Prva razgledna točka je na sredini zahodne obale otoka. Ko smo se peljali od kraja El Golfo v smeri juga, smo občudovali plaže, ki so bile večinoma črne. Lep je bil pogled na skalne pečine. Prispeli smo do solin Janubio.
Dogovorili smo se, da se ustavimo v majhni vasici, kjer smo lahko od blizu občudovali prekrasno obalo in valove.
Mir, sonce, malo ljudi, pijača s pogledom na prekrasne valove. Na trenutke me je obala spominjala na Azore.
Otok Lanzarote me je presenetil. Četudi na njem prevladuje črna vulkanska kamnina, skorajda brez rastlin, ki krasijo Azore, imata zame ta dva otoka stične točke. Neokrnjena narava, ki jo na obeh želijo ohraniti, brez velikih posegov, brez trume turistov.
Druga razgledna točka je Mirador del Rio. Gre za razgledno točko s kavarno, ki si jo je zamislil Manrique. Odločili smo se, da se bomo sprehodili nekaj sto metrov nižje. Razgled na odprto morje in sosednji manjši otok La Graciosa je bil izjemen.
San Bartolome in Haria, mesto tisočerih palm
Ta dan smo se ustavili v dveh zanimivih mestih. Prvo je San Bartolome, ki je bilo v preteklosti kmetijsko središče otoka. Mesto ni turistična atrakcija, zato tukaj nismo srečali veliko ljudi. Ravno zaradi tega mi je bil sprehod po njem še bolj zanimiv.
Ko smo se peljali do Harie, sem opazila izjemno veliko palm. Po tradiciji v tem kraju sadijo palme, ko na svet priveka novorojenček. Sprehodili smo se po glavni sprehajalni ulici Plaza León y Castillo. Naselje je arhitekturno dovršeno, saj so skoraj vse hiše zgrajene v tradicionalnem slogu.
Prišli smo do hiše, ki jo je leta 1986 začel preurejati v svoj dom slavni arhitekt, slikar in kipar Cesar Manrique.
Domačini so mu, kot sem že napisala, zelo hvaležni, da je idejo, da se lahko ohrani otok takšen kot je, brez tujih vlagateljev, ki bi ga nepremišljeno pozidali, kot so nekatere druge kanarske otoke. Znal je ohraniti in nadgraditi danosti otoka in jih povzdigniti na to raven, da so sedaj le-te glavne turistične atrakcije.
Hiša Cesarja Manriqueja
Z Iztokom sva si pogledala hišo, v kateri je živel nekaj let pred smrtjo in so jo preuredili v muzej. Hiša je mešanica sodobnega in tradicionalnega, tako kot tudi njegova dela.
Za takratni čas je bila zagotovo nekaj posebnega.
V hiši so razstavljene tudi fotografije, na katerih je skupaj z veliko slavnimi ljudmi.
Delavnica, v kateri je ustvarjal, je ostala nedotaknjena in imela sem občutek, da v njej še vedno nekdo ustvarja.
Na koncu sva si ogledala še film, ki govori o njegovih delih. Šele, ko sem videla film, sem si znala predstavljati veličino tega človeka. Cesar Manrique je živel v tujini, tudi v New Yorku. Ko je že bil slaven, se je vrnil na otok Lanzarote, kjer se je rodil. Vozil se je po otoku in dobil nenavadne ideje za ustvarjanje umetnin, ki sem jih videla v preteklih dneh. Njegovim idejam je sledil takratni prijatelj, ki je bil tudi predsednik vlade. Ekipa obrtnikov je nato ustvarila njegove zamisli. Pri tem je sodeloval tudi sam. Kar pa me je najbolj prevzelo, da za svoje delo, ki je bilo v javno dobro otoka Lanzarote ni želel prejeti plačila.
Njegova ideja je bila tudi, da nobena stavba na otoku ni višja od palme in da so električni kabli ter smeti zakopani v zemljo. Tako čistega otoka, razen Azorov, še nisem videla. Zame je otok Lanzarote unikatna umetnina genialnega Cesarja Manriqeja. Da sem spoznala dela tega umetnika je bil zame eden od vrhuncev tega potovanja.
Omeniti moram še vile, ki sem jih videla na poti od letališča do Playa Blanca. So res nekaj posebnega.
Playa Blanca in Papagaya
Nekajkrat smo bili v kraju Playa Blanca, kjer smo si dvakrat privoščili kosilo v restavraciji. Restavracije ponujajo dobro hrano.
Kanarski otoki so vabljivi tudi zaradi možnosti brezskrbnega poležavanja na čudovitih, peščenih plažah. Najbolj turistična področja in najlepše plaže so na jugu, od glavnega mesta Arrecife naprej.
V bližini Playa Blance je ena najbolj znanih plaž otoka, plaža Papagayo. Od Playa Blance smo se peljali pol ure po makadamski poti. Ker ni bilo posebnih oznak za plažo, nismo bili prepričani, če se peljemo po pravi cesti. Tja smo se odpravili pozno popoldan. Prispeli smo in ugotovili, da je to plaža, ki jo iščemo.
Ko smo stali nad zalivom Papagayo, ki spada v nacionalni park Ajaches, se je našim očem počasi odkrivala čudovita peščena plaža. Ker je plaža zaradi slabše ceste manj obiskana, zato se lahko tisti, ki ne želijo vrveža, v miru naužijejo morskih lepot.
Se nadaljuje pod Fuerteventuro – prispevek Pozimi na Lanzarote in Fuerteventura – 2. del
Fotografije so posneli vsi sodelujoči.