V začetku leta 2016 sem našla ugodne letalske karte v času prvomajskih počitnic in to za jug Italije. Iz beneškega letališča Treviso sva v sredo, 27. aprila 2016, ob 18. uri poletela do tedaj meni neznanega kraja, Lamezia Terme. Kraj leži na jugu Italije, malo nad italijanskim škornjem. Ko smo pristali, sva iz letališča odšla do železniške postaje in se z vlakom odpeljala do kraja Amantea. Vožnja je trajala 15 minut.
V mestece sva prispela, ko se je že temnilo. Na železniški postaji ni bilo skoraj nikogar, nobenega taksija ali avtobusa, zato sva se do hotela napotila peš. Vedela sva smer in to, da je do tja približno 4 kilometre. Videti je bilo, da pot, po kateri sva hodila, se nama ni zdela obljudena, saj je bila že trda tema in niti nisva prav videla, kje hodiva. Poiskala sva enega od redkih, odprtih lokalov in prosila natakarja, da pokliče v hotel, ki sva ga rezervirala. Kar hitro je prišel voznik iz hotela po naju, zato sem si oddahnila. Pešačenje po popolnoma neznanem kraju v temi mi ni bilo ravno všeč.
Amantea
Hotel, ki se je nahajal na zahodni obali Kalabrije, je bil na lepi lokaciji, ob morju, a izven kraja Amantea.
Načrtovala sem, da bova naslednje dni uživala na soncu, mogoče celo ležala na plaži, a je bilo za to še malo premrzlo. Hotel je bil zelo urejen, soba, ki sva jo imela, pa izjemno prostorna. V glavni sezoni so cene tega hotela mnogo višje, saj stane soba na noč toliko kot sva midva plačala za vse dni. Imel je tudi bazen, v katerem sva se zadnji dan celo kopala, saj se je vreme vsak dan izboljševalo in zadnji dan, ko sva odhajala, je bil najtoplejši.
Nekajkrat sva šla dopoldan ali popoldan peš do mesta, saj sva ugotovila, da do tja vodi čudovita sprehajalna pot ob morju. Amantea spada pod kraje z imenom Riviero degli oleandri ali plaža oleandrov. Letoviške kraje na tem območju namreč imenujejo po značilnostih plaž.
Sprehodila sva se po starem delu mesta. Počasi sva se vzpenjala navkreber in občudovala okolico, Na drevesih so že rastle limone.
Prišla sva do ostankov gradu. Od tam je bil lep pogled na mesto.
Ko sva se spuščala nazaj, sva našla park, v katerem so se domačini sprehajali in počivali. V parku je bila zanimiva votlina.
Čudovita Tropea
Pred potovanjem sem razmišljala, da bi bivala v mestu Tropea, ko pa sem našla hotel blizu Amantee, sem se odločila zanj. Ker sem želela videti to mesto, sva se tja odpeljala kar z vlakom. Javni prevoz je v Italiji nasploh zelo dobro organiziran, sploh pa ob obali. Najprej sva se peljala do Lamezia Term, od tam je bila še ena ura vožnje in že sva bila v Tropeii. Kraj sodi med letovišča z imenom Riviera degli dei ali plaže bogov in to ne brez razloga. Kalabrija je pokrajina, ki ni tako poznana kot ostali deli Italije, a kljub temu vredna ogleda. To dokazuje očarljivo mesto Tropea.
Kraj je res nekaj posebnega, predvsem zaradi prečudovitih pogledov na skalno pečino, na kateri kraljuje katedrala. Pod skalo se razprostira čudovita peščena plaža, ki jemlje dih.
Ni čudno, da je Santa Maria dell Isola postala simbol Kalabrije.
Mesto je znano tudi po rdeči čebuli Cipolla rossa di Tropea, ki jo dodajo celo v sladoled in je lokalna specialiteta. Iztok je sladoled s čebulo poskusil. Tistih nekaj ur, kar sva jih preživela tukaj, je bilo nepozabnih.
Izlet z avtomobilom
Naslednji dan sva se odločila, da bova najela avtomobil, saj sva si želela ogledati še vzhodni del obale in to na najbolj ozkem delu. Za to sva potrebovala avtomobil, saj bi se z avtobusi vozila preveč časa. Odšla sva do centra Amantee in iskala agencijo, kjer bi najela avtomobil. Komaj sva našla eno, ki je bila odprta. Z lastnikom sva se dogovorila za enodnevni najem, saj ga za zadnji dan nisva več potrebovala.
Peljala sva se do glavnega mesta tega področja, to je Catanzaro, ki je znano kot mesto, ki leži med dvema morjema, na eni strani Tirensko, na drugi Jonsko morje. Ogledala sva si še Catanzaro Lido, ki leži ob Jonskem morju.
Ker je tisti dan na tej strani obale pihal veter, se tukaj nisva dolgo zadrževala. Ugotovila sva, da na tem predelu Italije ni potrebno plačati cestnin. Domačini so nama pojasnili, da je to zato, ker je to zahtevala njihova mafija.
Razmišljala sva tudi o tem, ali bi se odpeljala do Neaplja, ki je bil oddaljen okrog 100 kilometrov. Nisva se odločila za to, saj bi imela zelo malo časa za ogled tako velikega mesta in sva raje to pustila za naslednjič. Še dobro, saj sva si ga ogledala naslednje leto, ko sva si za to vzela dovolj časa.
Skalna votlina v mestu Pizzo
Ker sva imela čas, sva se po poti nazaj ustavila v mestu Pizzo. Tudi ta kraj me je navdušil, saj leži na strmi skali nad obalo in ponovno ponuja čudovite poglede na obalo.
V starem delu mestu so simpatični lokali in trgovinice. Kraj je znan tudi po gradu Aragonese. Zanimivo se mi je zdelo to, da imajo tudi v tem kraju poseben sladoled tartuffo. Tega sem poskusila in mi je bil bolj všeč kot tisti s čebulo.
Domačini so nama povedali, da se lahko sprehodiva do zanimive cerkve ali kapelice Chiesa di Piedigrotta di Pizzo. Ogled cerkvice je bil lepo doživetje, saj so v skalne votline zanimivi kipi, ki so jih začeli izdelovati konec 19. stoletja in so jih izdelovali kar veliko let.
Po pripovedovanju so se v začetku 18. stoletja blizu tega kraja mornarji rešili pred neurjem, zato so v zahvalo postavili kipec v votlino, kar so pozneje nadgradili.
Ko sva se vrnila nazaj v hotel, sva videla, da imajo v spodnjem delu poročno slavje. Odšla sva v sobo in čez nekaj časa sva zaslišala streljanje. Prestrašeno sem pogledala, kaj se dogaja. Ugotovila sva, da svatje streljajo v zrak. To se je nadaljevalo še nekaj minut in predvidevala sva, da je to v teh krajih nekaj običajnega, saj se ni nihče, razen naju, ni vznemirjal. Takrat sem bila še bolj srečna, da sva se prvi večer peljala s hotelskim prevozom, saj ne vem, kaj bi bilo, če bi kaj podobnega doživela takrat.
Zaključek
Kalabrija je vredna ogleda. Predvidevam, da poleti večina ljudi prihaja sem, da uživajo na čudovitih plažah in se kopajo v sinje modrem morju. Masovnega turizma ob morju, kot ga je videti na severu Italije, verjetno tukaj ni.
Hrana je bila odlična, kot povsod v Italiji. Prevladuje sredozemska kuhinja s poudarkom na mesnih jedeh, zelenjavi in ribah. V tem delu Italije je posebnost to, da začinijo jedi s pekočo papriko.
Znana so tudi njihova vina.
Kljub dogodku v hotelu, ki sem ga opisala, sva se počutila v redu in bi priporočala ogled Kalabrije.
Kratek dopust sva končala v ponedeljek, 2. maja 2016, ko sva iz letališča Lamezia Terme poletela do Benetk, kjer smo pristali ob 17.40 uri.
Stroški za 2 osebi:
2 x povratna letalska karta – 150 EUR
5 x nočitev v hotelu s 4. zvezdicami v Amantei – 180 EUR
prevoz v hotel in nazaj – 20 EUR
najem avtomobila in bencin – 40 EUR
prevozi z vlaki in avtobusi – 30 EUR
hrana in pijača – 250 EUR