Pot do Palerma
Jesenske počitnice so zaradi ugodnih temperatur in manjšega turističnega obiska odlična izbira za raziskovanje Sicilije. Po ogledu severnega dela otoka sva bila nad Sicilijo tako navdušena, da sva se odločila, da si ogledava še južni del otoka. Tudi tokrat sem ogled načrtovala tako, da začneva potovanje iz severa, tokrat iz glavnega mesta Palerma, zaključiva pa na jugu otoka, tudi tokrat v Catanii.
Na letališče v Benetke naju je peljala hčerka, saj se je najino potovanje v Italiji začelo na enem letališču, čez en teden pa se je zaključilo na sosednjem. V petek, 27. oktobra 2017, sva ob 22. uri poletela iz Benetk in ob 23.40 pristala v Palermu. Ker je bilo tako pozno, sem rezervirala prvo nočitev čisto blizu letališča. Naslednje jutro sva najela avto na letališču in se odpravila na raziskovanje.
Castellammare del Golfo in Marsala
Z avtom sva odpeljala do pol ure oddaljenega kraja Castellammare del Golfo, v katerem sva spala naslednji dve noči.
Na tem področju sem našla kar nekaj zanimivih lokacij, ki pa z javnim prevozom niso bile dostopne in sva zato potrebovala avtomobil. Ogledala sva si mesto, v katerem me je navdušila srednjeveška trdnjava in lepo pristanišče.
Odpeljala sva se do mesta Marsala, ki je znano po vinu. Po poti sva zagledala soline in se ustavila, da si jih pobližje ogledava.
Pihal je res močan veter, zato mi je bilo jasno, zakaj so na tej lokaciji postavili tudi mline na veter.
Prispela sva do Marsale, kjer sva se najprej sprehodila po ulici, na kateri ni dovoljen promet z avtomobili. Prišla sva do Piazze della Repubblica in ugotovila, da je mesto precej prazno. Poiskala sva restavracijo, saj sva želela poleg hrane poskusiti še njihovo najbolj znano vino marsala. Na tem področju, a bolj v celinskem delu pokrajine Trapani, uspeva vinska trta, iz katere pridelujejo to zelo znano vino.
Nacionalni park Zingaro in San Vito Lo Capo
Naslednji dan sva si rezervirala za ogled nacionalnega parka Zingaro. Najprej sva se odpeljala do manjšega kraja Scopello, v bližini katerega je eden od dveh možnih vhodov v nacionalni park. V parku ni nobene možnosti za nakup, zato sva si v kiosku kupila sendviča. Ko sem ga med potjo jedla, sem ugotovila, da je bil eden najboljših sendvičev, kar sem jih kdaj jedla.
Pot ob obali je dolga približno 7 kilometrov. Po nekaj minutah sem zaslišala znan glas. Je to mogoče? Zagledala sem sodelavko, za katero sem sicer vedela, da je tudi na Siciliji, niti najmanj pa nisem pričakovala, da jo bom zagledala v parku.
Res se mi je zdelo zanimivo, kako smo se nepričakovano srečali. Del poti smo prehodili skupaj in neizmerno uživali v prečudovitih pogledih na obalo.
Izmenjali smo si še potovalne načrte in se poslovili. Snidenja sem bila res vesela.
V nadaljevanju poti je bil muzej, malo naprej še zanimive skalne votline. Ves čas je bilo kaj za videti. Midva z Iztokom sva se sprehodila do konca poti, ki jo je zaključila čudovita peščena plaža. Če bi bilo malo topleje, bi se z veseljem zleknila na plažo in se potopila v kristalno čisto morje.
Ko sva se vrnila na izhodiščno točko, sva se odpeljala še do vasice San Vito Lo Capo. Vasica slovi po tem, da ima eno najlepših plaž na otoku. Odpeljala sva se še do drugega vhoda v nacionalni park, saj naju je zanimalo, kako izgleda.
Z vlakom do Agrigenta
Tretji dan potovanja sva se odpeljala nazaj do letališča pri Palermu in oddala najet avtomobil. Z letališkim avtobusom sva se odpeljala do železniške postaje Palermo Centrale, saj sva pot nadaljevala z vlakom. Čez dve uri sva prispela do najinega naslednjega cilja, Agrigenta.
Mesto je bilo ustanovljeno kot grška kolonija okrog leta 600 pred našim štetjem. Razprostira se na vrhu hriba. Od tam je izjemno lep pogled na celotno dolino.
Na obronkih doline se nahajajo številni templji, ki pričajo o bogati zgodovini tega področja. Bivala sva blizu starega dela mesta, ki sva si ga lahko ogledala kar peš. Sprehodila sva se do ulice Via Atenea, v kateri so številne restavracije, slaščičarne in bari. Po poti sva občudovala številne cerkve in ostale zanimivosti.
Naslednji dan sva si ogledala okolico mesta. Najdbe v dolini templjev, ki se imenuje Valle dei Templi pričajo o mogočnosti nekdanjega grškega mesta. Arheološka izkopavanja še dandanes niso zaključena.
Sprehod po dolini je bil zaradi čudovitega sončnega dne nekaj posebnega. Občudovala sem izkopanine in templje, ki so jih obdajali nasadi oljk in kaktusi.
Ohranjenih je sedem templjev, ki veljajo za najbolje ohranjene tovrstne templje na svetu.
Ko sva se z avtobusom peljala iz mesta, sva po poti občudovala zanimivo vulkansko pokrajino in templje, ki so del svetovne dediščine Unesca.
Ragusa
Iz Agrigenta sva čez dve uri prispela do mesta Gele. Od tam sva pot ponovno nadaljevala z vlakom. Čez dobro uro sva prispela v mesto Ragusa, kjer sva prespala. Prispela sva v še eno očarljivo mesto, staro 3 tisočletja, ki skupaj s sedmimi sosednjimi mesti, ki se skupaj imenujejo Val di Noto in tvorijo Unescovo kulturno dediščino. Mestom je skupen edinstven sicilijanski baročni slog in to, da so bila skoraj vsa leta 1693 precej poškodovana v potresu, a so jih obnovili.
Mesto leži na dveh hribih. Hriba sta bila poimenovana Ragusa Inferiore (ali Ibra) in Ragusa Superiore (ali Ibla), torej spodnje oz. zgornje mesto, ki ju povezujejo štirje mostovi. Ko sva šla iz zgornjega mesta v spodnje, se je odprl posebej lep pogled na drugo stran mesta.
Lepa je tudi katedrala San Giovanni Battista, prav tako so zanimive ostale palače in cerkve.
Sprehodila sva se tudi v parku in mesto sem si zapomnila kot sproščeno, romantično destinacijo.
Modica in Noto
Samo 20 minut vožnje z vlakom je bilo do naslednjega, prav tako zanimivega mesta, Modice. Staro srednjeveško mestno jedro se razprostira po dolini, po kateri je nekoč tekla reka in je obdana s hribi. Zgornji del mesta je imenovan Modica Alta, spodnji pa Modica Bassa. Sprehodila sva se po glavni ulici v mestu, imenovani Corso Umberto I. Pot sva nadaljevala do trga Piazza Municipio, kjer je zanimiv urni stolp iz 18. stoletja. Odšla sva do najvišje točke mesta in ugotovila, da so pogledi od zgoraj še posebej lepi.
Z vlakom sva pot nadaljevala do naslednjega baročnega biserčka, mesteca Noto, v katerem sva prespala. Kjerkoli sva se ustavila, je bilo lepo. V mestu ne moreš zgrešiti glavne ulice Corso Vittorio Emanuele, na kateri se nahaja velikanska katedrala, do katere vodijo številne stopnice.
Posebej lepo si je bilo mesto ogledati v zahajajočem soncu, saj je njegova posebnost ta, da so vse glavne ulice obrnjene tako, da jih osvetljuje sonce. Hiše v mestu so okrašene z zanimivimi balkoni. Mesto sem si zapomnila tudi po odličnih lokalih.
Siracuze ali Arhimedovo mesto
Naslednji dan sva z vlakom že čez četrt ure prispela do prekrasnega, tokrat malo večjega mesta Siracuse. Vsa ta mesta, kot sem zapisala, spadajo pod kulturno dediščino Unesca. Spala sva blizu polotoka Ortigio, tako da sva imela lepote starega dela mesta na dosegu roke.
Staro mestno jedro sva si ogledala zvečer in še naslednji dan. Po mostu sva prišla na polotok in se sprehodila po zanimivih ulicah. Lokali, kavarne in trgovine že od zunaj privabljajo z ličnimi dekoracijami. Izgledamo je, kot da lastniki tekmujejo, kateri bo imel bolj izvirno postavitev.
Za okrasitev lokala ali ulice pogosto uporabijo stare predmete, ki so jih obnovili in jim s tem dodali uporabno vrednost.
Ob obali je speljana sprehajalna ulica Foro, ki vodi do starega pristanišča in marine, v bližini katere je tudi grad Maniace.
V nadaljevanju sva si ogledala Arhimedov trg, kjer naj bi se nahajala rojstna hiša znamenitega matematika in fizika Arhimeda.
Zanimiva je tudi fontana Aretusa, ki je bila poimenovana po nimfi. Ta je znamenita zato, ker so jo opevali številni starodobni pesniki.
Na glavnem trgu ali Piazzi Duomo je ena največjih znamenitosti mesta, katedrala Duomo di Siracusa, ki je res veličastna. Zgradili so jo v čast boginji Minervi. Ogledala sva si tudi tempelj, ki je posvečen bogu Apolonu in je bil zgrajen v 6. stoletju.
V drugem delu mesta sva opazila svetišče Madonna delle Lacrime, ki izstopa zaradi svoje posebne arhitekture.
To mesto mi je ostalo v spominu kot mesto z dušo, saj sem povsod opazila trud domačinov, da mesto olepšajo z drobnimi malenkostmi.
Etna, gora vseh gor
Od Siracuze sva potrebovala eno uro, da sva prispela do Catanie. V tem mestu sva naslednji dve noči ponovno prespala. Mesto sva obiskala že pri prvem obisku Sicilije. Takrat sva si Catanio delno že ogledala. Najin tokratni cilj je bil, da se povzpneva na Etno, ki je prvič nisva imela možnosti videti. Že takrat sem ugotovila, da ogled z javnim prevozom v tem letnem času ni možen, zato sva za dva dni ponovno najela avtomobil.
Načrtovala sem, da bova najela čim manjši avto, da bi bil primeren za vožnjo po ozkih mestnih ulicah, dobila pa sva velikanski avto, ki bi ga sama kar težko parkirala. Po mestu se zato nisva veliko vozila, predvsem sva ga potrebovala za vožnjo izven Catanie.
Najin cilj je torej bil, da se povzpneva čim višje na vrh Etne, ki je visoka približno 3340 metrov. Zakaj približno? Ker se višina ognjenika spreminja zaradi njegovega delovanja.
Od Catanie sva se eno uro peljala po kar vijugasti cesti. Predvsem v zadnjem delu. Po poti sva opazovala polja, ki jih je naredila lava. Videla sva tudi nekaj hiš, ki jih je do strehe zalila lava.
Šele takrat sem se zavedala, po kakšni pokrajini se peljeva. To, da je Etna največji evropski ognjenik, ki je bil dejaven že pred 2000 leti in je dejaven še danes, je bilo zame kar malo zastrašujoče. Vulkan je res ogromen, saj je njegov obseg 135 kilometrov. Področje Parco dell Etna spada pod zaščito Unesca.
Pripeljala sva se do kraja Rifugio Sapienza, ki leži na višini 1910 metrov. Tukaj sva parkirala, saj naprej z avtomobilom ne moreš. Dan je bil sončen, zato sva kar nekaj časa izkoristila za sprehod. Ogledala sva si več manjših, ugaslih kraterjev.
Nato sva se odpravila od spodnje postaje kabinske žičnice po hribu navzgor. Pot ni bila težka, saj sva se vzpenjala postopoma in vzpon ni bil prezahteven. Hodila sva po črni magmatski kamnini, pesku in skalah, skorajda brez rastja. Le tu in tam je kamenje malo drselo.
Naenkrat se je pojavila megla in nisva videla niti metra pred seboj. Kar malo prestrašena sva odtavala do predela, kjer ni bilo megle. Naprej nisva več upala. Odšla sva do kraja, kjer je restavracija. Za vzpon z gondolo, s katero se lahko pelješ kar visoko, se nisva odločila.
Tudi to, kar sva doživela na pobočju vulkana Etna, je bilo zame nekaj posebnega in dovolj. Čez nekaj mesecev sva iz poročil izvedela, da je vulkan ponovno izbruhnil.
Ko sva se peljala nazaj, sem razmišljala o tem, kako gosto poseljeno je območje pod Etno. Verjetno zaradi tega, ker je na spodnjih pobočjih vulkana nastala rodovitna prst, na kateri uspeva vinska trta in različno sadje.
Zadnji dan v Catanii
Ker sva si mesto Catania že ogledala, sva se tokrat odločila, da se bova s turističnim avtobusom odpeljala izven mesta. Odšla sva do Piazza Duomo, od koder je avtobus začel svojo pot. Ogledali smo si obalo in znamenitosti izven mesta.
V nedeljo zjutraj, 5. 11. 2017, sva se s taksijem odpeljala do letališča, od koder smo poleteli ob 6.50 in ob 8.50 smo pristali v Trstu.
Zaključek
Sicilija je največja italijanska dežela in je po mojem mnenju res vredna ogleda. Tja se lahko odpraviš kadarkoli, saj so tudi zime na otoku mile. Mogoče je poletje še najmanj primeren čas, razen če imaš namen izključno ležati na plaži. Kar je pa škoda, saj ponuja otok še veliko drugega. Tja se lahko odpraviš večkrat in vsakič najdeš kaj novega, zanimivega.
V opisu se nisem posebej dotaknila njihove hrane, ki pa je tako ali tako v celi Italiji vrhunska. Sicilijanska kuhinja ima le še dodaten pridih grške in španske, pa še kakšne druge kulinarike. Posebej sem si zapomnila le canolle, ki sem jih tukaj jedla prvič in so zame ena boljših sladic. To je pecivo, polnjeno s kremo iz ricotte in ovito v testo. Ne morem pa mimo vina, ki ga pridelujejo na pobočju Etne in so zelo dobra, prav tako njihovo sadje.
Pokrajina je večinoma gričevnata, vulkanska, kamnita in tudi zelo rodovitna. Zgodovina otoka je izjemno bogata, kar dokazujejo arheološka najdbe, stare tudi več tisoč let in tudi to, koliko mest je pod zaščito Unesca.
Kljub posebnim običajem in tradiciji, ki jo običajno povezujemo z mafijo, sta oba ogleda minila brez posebnosti. Potuješ lahko z javnim prevozom, če pa najameš avto, pa moraš upoštevati, da je v večjih mestih potrebna malo večja previdnost zaradi gneče. Sicilijo bi z veseljem še kdaj obiskala. Vzpon na Etno pa je bil pika na i celega potovanja.
Stroški za 2 osebi:
2 x enosmerni letalski karti Benetke – Palermo – 76 EUR
2 x enosmerni letalski karti Catania – Trst – 100 EUR
prevozi z avtobusi in vlaki – 50 EUR
nočitev z zajtrkom v Palermu – 45 EUR
2 x vstopnina v nacionalni park Zingaro – 10 EUR
2 x nočitev v Castellammare del Golfo – 64 EUR
nočitev v Ragusi – 32 EUR
nočitev v Agrigentu – 35 EUR
nočitev v Noto – 35 EUR
nočitev v Siracusi – 38 EUR
2 x nočitev v Catanii – 80 EUR
2-dnevni najem avta v Catanii – 109 EUR
2 x karta za ogled Catanie s turističnim vlakom – 10 EUR
2-dnevni najem avta v Palermu – 74 EUR
bencin za najeta avtomobila – 40 EUR
hrana in pijača – 300 EUR