Sanjsko potovanje na Bali

Odločitev za potovanje

Leta 1999 sva se z Iztokom odločila, da se podava v Azijo, na najino prvo res daljno potovanje. Izbrala sva otok Bali v Indoneziji. Takrat nisem poznala veliko ljudi, ki so tam že bili, zato sva se odločila, da rezervirava hotel preko avstrijske agencije. Za Bali sva se odločila, ker je bil opis otoka v katalogu sanjska potovanja nadvse vabljiv.

Potovanje do Denpasarja

V četrtek, 29. julija 1999, sva ob 11. uri poletela iz Dunaja. Letela sva z letalsko družbo Singapur Airlines. Prvič sva letela v tako velikem letalu, zato sva bila presenečena nad uslugami, ki so jih nudili na letalu. Prikupne indonezijske stevardese v ličnih, do tal segajočih oblekah, so nam najprej prinesle vročo brisačo, da smo si umili roke. Iztok je večino poti, razen nekaj ur ponoči, gledal najnovejše filme, jaz sem brala knjige. Polet je trajal več kot 12 ur, saj smo vmes pristali še v Zürichu.

Naslednje jutro smo pristali v Singapurju. Do naslednjega poleta sva imela 8 ur. Razmišljala sva, kaj naj počneva ta čas. Ker noč pred odhodom  zaradi vznemirjenosti nisem dobro spala, v letalu pa tudi bolj malo, sem predlagala, da bi poiskala hotel. V tistem trenutku je bila moja največja želja, da se naspim. Letališče je bilo velikansko in res urejeno. V prvem nadstropju je bil bazen brez strehe in še marsikaj; tudi hotel. Takoj sva se dogovorila za sobo in ko sva prišla v njo, sva v trenutku zaspala. Budilka naju je zbudila eno uro pred naslednjim poletom. Ob 16.40 smo iz Singapurja poleteli do Denpasarja, kjer smo pristali čez tri ure. 

Bali, otok bogov

Naposled sva bila v Indoneziji. Bali je eden izmed 17.000 otokov v Indoneziji in je med najbolj znanimi. Ko smo odšli iz letališča, je bila trda tema. Časovna razlika med Slovenijo in Balijem je bila 7 ur. Pri nas je bil začetek popoldneva, na Baliju pa večer. Kot že v Singapurju na bazenu, sva tudi tukaj takoj začutila veliko vlago v zraku. Po nekaj dneh sva se je navadila.

Čez pol ure nas je avtobus odložil v čudovitem hotelu, ki je bil ob plaži Batu Belig. V hotelu prve dni skorajda ni bilo gostov, saj se je glavna turistična sezona šele začenjala. V tem času, ko sva bila na Baliju, je bilo suho obdobje in ves čas je sijalo sonce.

Naslednji dan sva večinoma lenarila ob bazenu. Poleg časovne razlike sva se morala navaditi tudi na to, da je sonce vzšlo ob 6. uri in zašlo čez točno 12 ur, ob 18. uri. Dnevne temperature so bile večinoma okrog 28 stopinj Celzija. Razlike med dnevnimi in nočnimi temperaturami so bile zelo majhne.

Večkrat sva odšla do čudovite peščene plaže ob morju, ki je bila tik ob našem hotelu.

Na plaži so bile table z napisom, da je kopanje prepovedano oz. da se lahko kopaš na lastno odgovornost. Držala sva se opozoril in se kopala v hotelskih bazenih.

Nakupovanje

Dopoldan sva poiskala menjalnico. Ko sva prejela indonezijske rupije, sva prejela tako velik šop bankovcev, da sva jih komaj stlačila v torbici, ki sva jih imela za denar. Denar, ki sva ga menjala, je zadoščal za vso hrano, pijačo in nakupe.

Običajno na potovanjih ne nakupujeva veliko, na tem potovanju pa se temu nisva mogla upreti. Cene so bile res zelo ugodne, pa še v barantanju sva se preizkusila. Ugotovila sva, da je barantanje tako rekoč obvezno, saj so ga trgovci pričakovali. Prvič sva se srečala tudi z nadležnimi trgovci. Če si pokazal zanimanje za tisto, kar so ponujali, te niso spustili iz rok. To je bilo najbolj opazno v mestu Kuta, drugje je bilo vsiljivih trgovcev mnogo manj. Barantanje se je dogajalo tudi na plaži. Če nisi bil pazljiv, si naenkrat kupil nekaj ur znamke Rolex.

Kupila sva toliko, da sva morala kupiti tudi dodatno torbo, da sva vse nakupljeno lahko spakirala za domov. Prvič po poročnem potovanju sva šla na potovanje brez otrok, zato sva predvsem kupila darila za hčerki.

Par iz Slovenije

Popoldan sem zaslišala pogovor v slovenščini. Nisem mogla verjeti, da je med temi maloštevilnimi gosti tudi nekdo iz Slovenije. Spoznala sva par iz Ljubljane, s katerima sva se družila dva dni, potem sta odšla domov. Povedala sta nama nekaj koristnih informacij glede tega, kaj si ogledati in kje se prehranjevati.

V hotelu sva imela samo zajtrk, zato sva se morala za ostale obroke znajti. Prigrizke sva večkrat jedla kar v  hotelu, izbira lokalov za večerjo pa je bila neizmerna. Zajtrk v hotelu je bil zelo dober in raznolik. Nenavadno se mi je zdelo, da je bil za zajtrk tudi riž v vseh mogočih oblikah. Še bolj pa me je navdušilo tropsko sadje, ki je bilo res odlično, mnogo boljše kot pri nas. Občasno so ob bazenu kuharji prikazali svoje sposobnosti in na umetniški način postregli različno sadje, največkrat lubenice. 

Romantična večerja ob morju

Pika in Jani sta nama predlagala, da se jima naslednji večer pridruživa pri večerji. S taksijem smo se odpeljali nekaj kilometrov naprej, do obale. Tam so bile ob obali postavljene mize in stoli. Bili smo skoraj edini gostje. Izbrali smo lahko sveže ribje specialitete po lastni izbiri. To so bili predvsem velikanski škampi in nenavadne ribe.

Nato so zakurili ogenj iz lupin kokosovih orehov in nam pripravili izbrane specialitete.

Mizo smo imeli čisto pri morju. Na mizah so bile sveče. Slišalo se je samo nežno udarjanje morskih valov ob obalo. Postregli so nam prej izbrane ribe z neštetimi majhnimi krožniki, v katerih so bile različne začimbe in solate. Ta večerja je bila najboljša na celem potovanju. Večer je bil eden tistih, ki si jih zapomniš za vedno.

Kar me je na Baliju tudi navdušilo, pa so bili  zelo lepi sončni zahodi. Fotografirati si moral res hitro, ker je sonce zašlo v trenutku.  

Izlet v Ubud

Nisva samo uživala na ležalniku, ampak sva skoraj vsak drugi dan odšla na izlet, včasih za cel dan, včasih za nekaj ur. Nekajkrat sva bila skupaj z dvema paroma iz Avstrije. Večina vodičev je znala nemško, zato smo imeli  vodenje v nemškem jeziku. Posebej zanimiv se nama je zdel par iz Dunaja.  

Prvič izlet je bil v mesto Ubud in njegovo okolico. Peljali smo se z udobnim kombijem za 6 oseb. Kljub temu, da je otok Bali majhen, smo za premike potrebovali kar nekaj časa, saj so bile povezave med mesti bolj slabe. Ustavili smo v delavnici, kjer so ročno izdelovali izdelke iz lesa, zlata, srebra in kamna.

V Ubudu sem prvič videla večje templje. Večina prebivalcev na otoku so hinduisti, zato templjev ne moreš spregledati. Skoraj vsaka hiša je imela majhen tempelj ali pa vsaj pred hišo nastavljeno darilno košarico. V košaricah so bile običajno cvetlice ali kakšni manjši predmeti, namenjeni darovanju. Sprva sem se temu čudila, ko pa sem jih videvala na vsakem koraku, sem se jih navadila.

V bližini je bil gozd, v katerem živijo opice. V naslednjih dneh smo opice srečali še večkrat, saj jih kar veliko živi na otoku. Nekatere od njih naj bi bile napadalne, zato se jim jaz nisem preveč približevala.

Navdušila so me riževa polja v okolici mesta. Imeli smo srečo, da smo na poljih videli kmeta, ki je oral polje še s plugom in živino.

Polja in riževe terase sem na potovanju videla kar nekajkrat. Ni čudno, da jih je bilo toliko, saj je riž njihova glavna hrana. Voznik, ki nas je vozil, je običajno sredi dneva odšel v bližnjo hišo in se vrnil s posodico riža, ki jo je imel za kosilo ali vmesni obrok.

Besakih tempelj

Na naslednjem celodnevnem ogledu smo se peljali po sredini otoka. Prispeli smo do Besakih templja, ki je kompleks več templjev in je najpomembnejši od devetih najbolj znanih balijskih templjev.

Njegov izvor sega v obdobje pred našim štetjem, ne vedo pa točno, kdaj naj bi bil zgrajen. Za domačine je to »materinski« tempelj in je znano versko središče. Leži ob vznožju gore Agung. Da smo si lahko tempelj ogledali, smo si morali okrog pasu zavezati blago, imenovano sarong.

Vodič nam je razložil, da sarong uporabljajo, ko opravljajo obrede v templjih in da sarong v telesu  uravnoteži dobro in zlo.

Ustavili smo se pri pridelovalcih različnih začimb, kot so kava, cimet in vanilja. Ogledali in pokušali smo tudi majhne, sladke banane ter ananas.

Prvič sem v živo videla tudi do takrat neznane tropske sadeže kot sta durian in jack fruit.

Večina sadja, ki sem ga poskusila na Baliju, je bilo res zelo dobrega okusa. Izjemno lepe so bile tudi rože, ki so bile mnogo večje kot tiste, ki jih lahko kupimo pri nas.

Na drevesih smo videli smo tudi velikanske netopirje, ki podnevi spijo in se ne premikajo. Ponoči jih ne bi ravno želela videti. Nenavadno je bilo, da je dal naš vodič netopirju coca colo.

Ta dan smo si ogledali še nekaj čudovitih templjev.

Izlet do Singaraje

Na tem izletu smo se ustavili na lokalni tržnici, na kateri smo se spoznali še z drugimi začimbami, kot so cimetove palčke, kakav, vanilja, ingver, kari, limonina trava, koriander, kurkuma. Kar nekaj od teh začimb sem videla prvič v okolju, kjer začimbe tudi pridelujejo.

Ta dan smo si ogledali tradicionalno balijsko gledališko predstavo v gledališču na prostem. Posedli smo se in pred nami se je odvijal Barong ples, to je igra v sedmih dejanjih. Igralci so bili oblečeni v nenavadne kostume, ki so prikazovali živali z nadnaravno močjo. Ples je predstavljal boj med dobrim in zlim. V predstavi so sodelovali tudi glasbeniki, ki so igrali na posebna glasbila.

Predstava je bila zaradi kostumov in celotnega dogajanja res zanimiva. 

Ponovno smo se vozili po lepi, gričevnati pokrajini in občudovali terasasta riževa polja. Polja so bila bujno zelene barve, saj je podnebje zelo ugodno za njihovo rast. Prav gotovo na ugodno rast vliva tudi vlaga, ki je običajno kar 85%.

Po poti domov smo se ustavili v šoli, kjer smo malce pokukali v šolsko dogajanje. Imela sem srečo, da sem videla učence, ki niso imeli do nas, obiskovalcev, nobenih zadržkov. Učenci so bili oblečeni v uniforme živih barv in prav lepo jih je bilo pogledati, kako veseli in razigrani so bili.

Z ogledom vaške šole smo še bolj začutili utrip življenja domačinov.

Čudovit park ptičev

Enega najlepših dni na Baliju sem preživela v tropskem botaničnem vrtu, v katerem je bilo na ogled ogromno različnih ptic.

V parku sva občudovala pelikane, flaminge in velike ter male papige. Res lepo doživetje, saj je velika večina ptic prosto letala naokrog, le maloštevilne so bile v kletkah. Prijazni vodič nama je razložil veliko zanimivosti o pticah.

To je bil eden najlepših parkov ptic, ki sem jih kdaj videla.

Vulkan Kintamani ali gora Batur

Na severovzhodnem delu otoka sva se odpeljala na izlet sama. Voznik nama je pokazal, kje je še vedno delujoči vulkan Kintamani, ki leži na višini več kot 1.700 metrov. Ko smo bili na razgledni točki, iz katere se običajno lepo vidi krater vulkana, je bilo megleno, tako da ga nismo natančno videti. Videli smo jezero in meglice.

Spustili smo se do čudovitega templja na vodi, imenovanega Ulun danu Batur. To je eden najpomembnejših templjev na Baliju, ki naj bi vzdrževal harmonijo na otoku. Posvečen je tudi boginji jezera Batur, ki je največje jezero na Baliju.  

Še enkrat smo se ustavili v vaški šoli, tokrat na mojo željo.

Pogovarjala sem se z učiteljico, seveda s pomočjo vodiča.

To je bilo zame res lepo doživetje, saj so bili vsi, s katerimi smo se srečali, zelo prijazni.  

Tanah Lot

Tempelj Tanah Lot je bil samo pol ure oddaljen od našega hotela. Prevod imena templja pomeni kopno v morju, saj leži na skali, ki jo je oblikovalo morje.

Zgrajen naj bi bil v 16. stoletju in je posvečen bogu morja. Tempelj je eden od sedmih morskih templjev na Baliju. Tempelj naj bi bil zaščiten pred zli duhovi z orjaško kačo. V bližini templja je bila votlina, v kateri so imeli kače. Ogledal si jih je Iztok, jaz si tega nisem želela ogledati.

Predstava Ramayana dance

Odločila sva se tudi za ogled baleta Ramayana. Balet je med najbolj znanimi balijskimi predstavami. Predstava je bila popolnoma drugačna kot tista, ki sva si jo že ogledala. Spremljala jo je nenavadna glasba v obliki  cingljanja, ki se je ponavljalo. Plesalke so bile lepo naličene. Zaradi govorica njihove obrazne mimike in nenavadnih gibov rok ter nog je bil ples precej nenavaden in na trenutke kar malo strašljiv.

Nevarno kopanje v morju

Ko sva se vozila po otoku, sem ugotovila, da je na nekaterih delih otoka kopanje dovoljeno. Ker je bil pri našem hotelu tako lep dostop do morja, mi ni šlo v glavo, zakaj se ne bi smela kopati. Občasno so bili v morju  kopalci, a večina je imela s sabo velike obroče.

Mislila sem si, da nisem tako slaba plavalka, zato sem se nekaj dni pred odhodom domov  opogumila in šla v vodo. Najprej do kolen. Voda je bila zelo topla, ravno primerna zame, ki res ne maram mrzle vode. Odšla sem še kakšen korak ali dva naprej, da mi je voda segala do pasu. Nato je prišel velikanski val in zatem še eden. Voda me je zalila in ko sem prišla na površje, je spet prišel naslednji val. Naenkrat nisem vedela, kje je dno in kje je gladina morja. Nekako mi je uspelo priti na površje in se vrniti na obalo. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj so potrebne opozorilne table in zakaj imajo tisti redki kopalci velike obroče.

Šele čez čas, ko sva bila že bila doma, sem dogodek zaupala Iztoku. Takrat mi je tudi on povedal, da je imel podobno izkušnjo. Oba sva ugotovila, da se s plavanjem v morju ni šaliti, če te na to opozarjajo še table.

Predzadnji dan sva srečala oba avstrijska para, s katerima sva se spoznala. Za spomin smo se tudi fotografirali. Z Iztokom sva nato šla igrat namizni tenis. Naenkrat sva zaslišala, da nekdo v nemščini vpije na pomoč. Reševalca sta, kot sem to videla v filmu, odhitela do morja in čez nekaj časa sta rešila tega turista. Ugotovila sva, da je to mož od dunajčanke, s katerim smo se malo prej družili. Izvedela sva, da je poškodovan, saj se je udaril v skalo. Naslednji dan je na srečo lahko z nami potoval nazaj v Evropo. Ta dogodek mi je še utrdil prepričanje, da se z morjem na Baliju ni za šaliti. Morje na jugu Balija ima polno pasti.

Hrana

Kot sem omenila, sva imela v hotelu le zajtrke, zato sva jedla večerje izven hotela. Do restavracij sva šla večinoma peš, nekajkrat sva se peljala s taksijem do Kute. Kjerkoli sva jedla, je bila hrana dobra. Največkrat sva jedla drobno narezane koščke zelenjave z različnimi vrstami mesa in rib. Riž in riževi rezanci sta bila skorajda obvezna pri vsakem obroku.

Iztok je bil navdušen nad njihovim pivom. V hotelu sva se tudi malo “razkuževala”, a zaradi hrane nisva imela nobenih težav.

Jedla sva večinoma azijsko hrano, nekajkrat pa sva bila tudi v evropskih restavracijah. Posebej zanimivo je bilo, ko sva šla v nemško restavracijo in nama je drobna domačinka, kot v Nemčiji, prinesla liter piva. 

Pot domov

V sredo, 11. avgusta 1999, smo ob 13.05 poleteli iz Denpasarja do Singapurja. Tam sva imela ponovno 8 ur postanka do naslednjega poleta. Tokrat sva bila spočita, zato sva se odločila za ogled mesta.

Singapur je mestna država, ki je vredna ogleda. Na letališču sva videla, da ponujajo turistom, ki imajo nekaj urni postanek, kot midva, brezplačen voden ogled. Odločila sva se zanj. Na ogledu smo bili podvrženi  strogi kontroli, saj so nas na vsakem koraku prešteli in to elektronsko. Najprej smo se peljali z avtobusom, nato še z ladjo.

Tako sva dobila prvi vtis o tej majhni, a nadvse urejeni državi. Najbolj sem si zapomnila dvoje – visoke stolpnice in izjemno čistočo.

Singapur je bil takrat na tretjem mestu najbolj dragih mest na svetu. Iz Singapurja smo ob 23.45 poleteli do Dunaja.

Zaključek

Otok Bali sem si najbolj zapomnila po budističnih templjih, riževih poljih in tropskem gozdu, pa tudi po peščenih sanjskih plažah in krasnih sončni zahodih. Hrana je bila raznovrstna in zelo dobra, ljudje pa prijazni. Za vso hrano in nakupe, ki sem jih opisala, sva porabila le nekaj takratnih nemških mark, ki sva jih imela s seboj.

Zagotovo bi vrnila na Bali in na kakšen sosednji otok, saj je Indonezija res privlačna. Potovanje mi je ostalo v spominu kot sanjsko in neponovljivo.