Odločitev za potovanje in začetek poti
Romunija je bila do letos še ena od maloštevilnih evropskih držav, v kateri še nisem bila. Ko mi je sodelavka z navdušenjem opisovala, kako so tri leta nazaj poleti z avtom potovali po Romuniji, me je to dodatno navdušilo. Jesenske počitnice so idealne za potovanje, katerega glavni cilj je spoznavanje države. Že pri načrtovanju poti sem ugotovila, da je to velikanska država in da bo teh deset dni komaj zadoščalo, da si ogledamo vse glavne znamenitosti.
Tokrat ni bilo potrebno kupiti letalskih kart, potrebna je bila samo rezervacija nočitev in kaj si ogledati. Posebej sem bila pozorna na to, da je potrebno telefonsko rezervirati ogled parlamenta v Bukarešti. Ko sem naredila načrt cele poti sem zadnji hip ugotovila, da bo znamenita cesta Transfagarasan takrat, ko bi se želeli peljati po njej, že zaprta, zato sem hitro zamenjala načrt in naredila krožno potovanje v nasprotni smeri. Ker sem ugotovila, da bomo 31. oktobra, za noč čarovnic, v Bukarešti, sem se odločila, da za ta večer pripravim presenečenje. Kakšno, bom razvidno v nadaljevanju.
Na pot smo se tokrat odpravili štirje; midva z Iztokom in dva prijatelja. Prijatelj, ki je bil zadolžen za avto, pa si je natisnil vsakodnevno relacijo in poskrbel za temeljit servis vozila ter vsa dodatna zavarovanja ter zeleno karto. Iztok je celo nabavil velik zemljevid, kot sva jih imela pred leti za potovanja po Evropi. Tako smo bili odlično pripravljeni za pustolovščine.
Dogovorili smo se, da bomo šli na pot že v petek, 28. oktobra 2022, da prevozimo prvi del kar dolge poti, ki je bila pred nami. Štartali smo okrog treh popoldan. Opremljeni smo bili s prigrizki, da po poti ne bi po nepotrebnem zgubljali časa. V Sloveniji smo kupili še madžarsko vinjeto, se peljali mimo Budimpešte in po skoraj petih urah vožnje prispeli do madžarskega mesta Szeged, ki leži nekaj kilometrov od romunske meje.
Nastanili smo se v edinem hotelu, ki sem ga rezervirala na celi poti. Imel je odlično lokacijo v centru mesta. Ko smo prispeli, smo kljub dolgi vožnji zbrali še nekaj moči in se podali na nočni ogled mesta. Pogled na čudovito Votive cerkev nas je presenetil že iz avtomobila.
Sprehod po bližnjem parku in do obrežja reke Tise je bil zaradi meglic precej romantičen.
Temišvara in grad Hunedoari
Naslednje jutro smo na manjšem mejnem prehodu Cenad hitro in brez težav prečkali madžarsko-romunsko mejo. Kupili smo rovinieto, ki pa ne velja samo za avtoceste, ampak, kot sem ugotovila, ko smo bili že doma, tudi za hitre ceste. Celo pot smo se namreč spraševali, zakaj jo potrebujemo, ko pa smo se samo res majhen del poti peljali po avtocesti.
Pot do Temišvare je bila kar dolga in ko sem pozneje pogledala zemljevid, sem videla, da smo od Szegeda za 120 kilometrov potrebovali dve uri. Cesta ni bila slaba, počasi pa je šlo zato, ker smo se ves čas vozili mimo vasi, kjer smo morali voziti počasneje. Imela sem v mislih, da se bomo peljali po avtocesti, ki je bila vzporedno tej cesti, a časovno ne bi nič prihranili, naredili pa bi še več kilometrov.
Naš prvi cilj je bila Temišvara, tretje največje romunsko mesto. Najprej smo se ustavili v pivnici in poskusili prvo romunsko pivo. Sprehod po mestu me je izjemno pozitivno presenetil. Izjemno urejeno mesto z velikanskim trgom Union na sredini.
Ljudje so posedali v lokalih na prostem, saj je bilo sončno in za konec oktobra zelo toplo vreme.
Hrana, ki smo si jo naročili, je bila okusna in poceni. Opazila sem, da so njihovi čevapčiči mnogo večji kot pri nas.
Naš naslednji cilj je bil grad v Hunedoari, ki je bil od nas oddaljen še 170 kilometrov, zato smo se popoldan odpeljali naprej. Do tja smo potrebovali nekaj več kot 2 uri. Za las smo grad ujeli malo pred sončnim zahodom. Naš namen je bil, da si ta t.i. Korvinov grad, ki je eden največjih gradov v Evropi, ogledamo vsaj od zunaj. Grad je res veličasten na pogled. Zgrajen je bil v začetku 15. stoletja in je sedaj obnovljen po požaru.
Skupaj z nami je bilo tam še nekaj turistov, ki smo občudovali grad iz vseh možnih točk. Pred njim so bile tudi stojnice, ki so me z razstavljenim opozorile, da sem v deželi grofa Drakule ali Vlada III. in da se bliža noč čarovnic. Legende o grofu krožijo skoraj v vsakem romunskem gradu.
Vedno bolj sem bila vesela, da bom na noč čarovnic v državi, v kateri se na vsakem koraku vidi, da živijo s to tradicijo že od nekdaj. Ko sem grad videla, mi je bilo bolj jasno, zakaj v njem že večkrat snemali filme o duhovih ali za noč čarovnic. Z Vlasto sva se malo šalile na ta račun, ni pa slutila, da bo to čez dva dni še kako zanimiva tema.
Mesto Sibiu in Castelul de Lut Valea Zanelor
Ponoči smo prispeli v mesto Sibiu, ki je eno od večjih mest v pokrajini Transilvanija. Mesto je znano po kulturnem delovanju in je bilo 15 let nazaj evropska prestolnica kulture. V mestu in njegovi okolici živijo ljudje, ki so nemške, madžarske in drugih narodnosti.
Nastanili smo se v zelo urejenem apartmaju, v mirni soteski malo izven centra mesta. Sprejela nas je izredno prijazna lastnica, ki nam je nudila nasvete za prehrano in ogled naslednji dan.
Odpeljali smo se v center mesta in po nasvetu poiskali lokal s tradicionalno romunsko hrano, kjer pa na žalost ni bilo proste mize. Odšli smo na največji trg, ki se imenuje kot v Temišvari, Union trg. Po poti sem opazila, da so lokali zelo urejeni. V nekaterih so bili natakarji že našemljeni.
Odločili smo se za lokal, kjer so tudi ponujali tradicionalno hrano in v katerem sem jedla eno najboljših jedi na celi poti. Izbiro jedi sem prepustila natakarju, ki sicer ni bil med najprijaznejšimi, a kar mi je prinesel, je bilo odlično. Tudi lokalno vino.
Ker mi je bila jed tako všeč, sem si ime zapisala na prtiček. Imenovala se je ceafala gratar. Kaj je to točno, ne vem, je pa bilo res okusno. Gre za mešanico zelenjave in mesa v testu.
Naslednje jutro smo najprej po telefonu rezervirali ogled parlamenta, saj je edino tako, da pokličeš 24 ur prej in se dogovoriš za ogled.
Nato smo se po predlogu domačinke odpeljali 40 kilometrov v smeri Transfagarasan. Ustavili smo se pri nenavadnem gradu Castelul de Lut Valea Zanelor, ki je narejen iz gline, slame, vode in peska, samo strop je narejen iz kamna.
Vstopnina je bila simbolična in ta kraj videti, je bilo res vredno postanka.
Ker smo bili zgodnji, še ni bilo veliko ljudi, ko pa smo čez kakšno uro odhajali, se je začelo zbirati veliko ljudi, ki so želeli nedeljo preživeti v lepem ambientu. Na voljo je tudi veliko jedi, ki jih kuhajo kar v velikih kotlih.
Znamenita cesta Transfagarasan
Še 20 kilometrov in že smo bili v kraju Cartisoara, kjer je začetek ene najlepših cest na svetu. Cesta je bila odprta le še dva dni, saj jo vsako leto zaprejo za promet 31. oktobra. Ta dan se nam je nasmehnila sreča, saj smo cesto doživeli v najlepši možni luči, ker je bil sončen dan, prelep za ta letni čas. Doživeti in se peljati po tej cesti je bilo zato še toliko lepše. To trdim zato, ker sem spremljala vremenske razmere že nekaj časa pred odhodom in večkrat je preko web kamer kazalo meglo, dež in celo sneg. Tudi če se na pot podaš poleti, ni nujno, da je vreme tako lepo kot smo ga imeli mi.
Kar hitro smo se iz 400 metrov nadmorske višine povzpeli na približno 1500 metrov, ko se je začela adrenalinska vožnja. Med potjo sem opazovala, kako se je pokrajina spreminjala in je listnati gozd prehajal v iglastega, nato pa ga ni bilo več. Ovinki so se vrstili in ko smo se začeli strmo vzpenjati, nisem vedela, ali naj gledam ali snemam. Malo pred vrhom smo se ustavili in občudovali pokrajino.
Že od tu je bil pogled v dolino zelo lep. Opazila sem tudi gondolo, ki vozi do najvišje točke ceste, ki je na višini 2042 metrov.
Še zadnjih nekaj metrov in prispeli smo do najvišje točke ceste. Šele ko sem jo videla iz vrha, sem se zavedala, da verjetno drži trditev ekipe iz oddaje Top Gear, da je ena najlepših cest na svetu.
Malo me je spomnila na cesto v Maroku, ko smo se peljali na gorovje Atlas, saj je bila tudi tista zelo vijugasta in slikovita, kot ta v Romuniji.
Najprej smo se sprehodili do čudovitega jezera Lacul Balea.
Odprli smo šampanjec, ki sem ga v ta namen prinesla in nazdravili smo čudovitemu dnevu in trenutku, da smo lahko skupaj občudovali te lepote. Prvi in obenem verjetno največji vrhunec potovanja.
Na drugi strani smo se sprehodili do najvišje razgledne točke. Pogled v dolino je bil res slikovit. Ugibala sem, le kje pozimi zgradijo ledeni hotel. V njem pa bi bilo res zanimivo pojesti večerjo in morebiti celo prespati. V restavraciji smo se pogreli, saj je bilo v tistem delu, ki ga sonce ni doseglo, že kar mrzlo. Tako da ne vem, kako bi lahko prespala v ledenem hotelu, če sem si pa morala obleči vse, kar sem imela s sabo. Na stojnicah je bilo veliko domačih izdelkov in premamil me je sir, da sva ga z Vlasto kupile, ne zavedajoč se, da ga bo potrebno prinesti še domov.
Čez tunel, ki je dolg manj kot 900 metrov in je najdaljši v celi državi, smo se peljali na drugo stran in se začeli spuščati. Cesta sama ni bila več tako zanimiva, saj se serpentin ni videlo. Zanimivo je pa bilo nekaj drugega. Ali bomo videli medvede? Napeto sem, skupaj s sopotniki, gledala, če bi se kje prikazali. Vsaj eden, majcen. Pa ga ni bilo. Preden sem šla na pot, sem namreč prebrala, da jih lahko v tem delu, če imaš seveda srečo, vidiš kar ob poti. Poleti sem se v Kanadi bala, da jih bom srečala, sedaj pa sem si želela, da bi jih?!
Po skoraj uri in pol vožnje smo se ustavili pri velikanskem jezu Vidraru, ki je zgrajen na reki Arges. Ko smo se peljali ob istoimenskem jezeru Vidraru, je bila zadnji del res zelo ovinkasta cesta. Ko sem že mislila, da smo pri jezu, ga še vedno ni bilo in izgledalo je, da ga ne bomo več videli pri dnevni svetlobi, saj se je že mračilo. Končno smo prispeli. Jez smo še ravno ujeli tik pred temo.
Do Pitesti je bilo še kar nekaj utrujajoče vožnje po temi, zato smo se nekaj kilometrov naprej ustavili v gostišču za večerjo. Tako je bilo mnogo lažje nadaljevati pot do naše naslednje nočitve.
Parlament ali Palatul Parlamentului v Bukarešti
Dvosobni apartma, v katerem smo spali, je bil izredno dobro opremljen in kaj takšnega za tako malo denarja res nisem pričakovala. Brezstična prijava, parkirišče pod zgradbo in zajtrk, ki nas je že čakal v hladilniku.
Naslednje jutro, 31. oktobra, nas je čakalo manj vožnje, saj smo imeli do glavnega romunskega mesta uro in 15 minut vožnje, ob predpostavki, da ni zastojev na cesti. Ogled smo imeli ob 11. uri. Pol ure prej smo prispeli na veliko parkirišče pred parlamentom. Seveda pa tam ni bilo možno parkirati, zato smo mrzlično poiskali drugo. Imeli smo srečo, da smo našli parkirno mesto nekaj minut od vhoda. Parlament sicer ima štiri vhode, a je samo eden za turiste, kot smo bili mi. Če bi parkirali na drugi strani zgradbe, bi lahko hodili okrog tako dolgo, da bi zamudili uro in nisem prepričana, da bi nas spustili noter.
Palača je res veličastna že od zunaj, kaj šele od znotraj. Je druga največja upravna zgradba na svetu, za Pentagonom, prav tako ena najtežjih in najdražjih upravnih stavb na svetu.
Ko smo prispeli, smo morali čez kontrolo in pokazati osebne dokumente. Vodič nam je o palači povedal kar nekaj zanimivosti, še bolj pa me je osupnilo, kar sem videla. Palačo je dal zgraditi zloglasni voditelj Nicolae Ceausescu leta 1984 in čez pet let, ko je njegov režim padel, še ni bila zgrajena. V stavbi je čez 1000 sob in nekaj od teh, kar smo jih v dobri uri ogleda videli, so bile ena lepša od druge.
Sobe krasijo slike, lestenci, ogledala, zanimive talne obloge iz marmorja, krasne zavese in preproge.
Na koncu smo odšli na znamenit balkon, od koder je nenavadno lep pogled na ogromen bulvar in Slavolok zmage.
Zanimiv se mi je zdel podatek, da so na tleh narisani zanimivi hieroglifi, ki so pravzaprav načrt stavbe.
Res sem bila vesela, da sem si lahko ogledala to tako posebno stavbo, saj je bila po nekaj mesecih šele dva dni ponovno odprta za obiskovalce.
Po notranjem ogledu smo se malo sprehodili, da smo si parlament ogledali še iz pročelja.
V bližnjem parku smo se ustavili in se po hitrem kosilu dogovorili, da bomo odšli do naših sob in se malce odpočili. Za večer nas je čakalo presenečenje, za katerega sva vedela le midva z Iztokom.