prispevek v pripravi!!!
Za dežjem vedno posije sonce. Ko sva se povzpela na Planai nad Schladmingom, je začelo deževati. Čez eno uro so se oblaki razprli in sončni žarki so se počasi začeli prebijali. Med meglicami so se prikazali čudoviti pogledi. Ko sva prispela v dolino, se je mesto kopalo v soncu. Ujemi trenutek.
Za ledenik Dachstein, ki je na višini več kot 2.700 metrov, sem si oblekla vse, kar sem imela s seboj in bilo je ravno prav. V dolini 25, na ledeniku pa 5 stopinj. Viseči most in sky walk sta bila v megli, stopnice v neskončnost tudi. A doživetje je bilo nepozabno. Bila sva kot mala otroka, ki odvijata darilo. Pol ure v ledeni jami pri ničli naju je primoralo, da sva šla v restavracijo na juho.
Kam pa danes? Zaželela sem si nekaj, kar še nisem izkusila. Z gondolo do Hochwurzna, na 1.800 metrov, nato pa 7 kilometrov v dolino z gokartom. Na srečo sva zgoraj odkrila tudi romantično gozdno pot, od klopce do klopce. Sledil je spust v dolino. Prvih nekaj metrov negotovo, nato sem noro uživala. Spodaj sem si zaželela, da bi to še kdaj ponovila. Nikoli ne reci nikoli.
Ta del Avstrije sem izbrala, da bom videla znamenit Hallstatt. Ko sva prispela tja, ni bilo na voljo niti enega parkirnega mesta. Zato sva se odločila, da si ogledava Sissi park v Bad Ischlu. Tam sem doživela šok. Kaj se dogaja? Pred mojimi očmi se je odvijala promenada prekrasnih oblačil in prava paša za oči. Kar nisem mogla od tam. Ko sva se čez nekaj ur polna vtisov vrnila do Hallstatta, je bilo tam neurje. Pa drugič. Moj moto je – če plan A ni izvedljiv, poišči plan B in tako dalje. Oba sva se strinjala, da sva imela čudovit dan.
Nacionalni park Gesause upravičeno slovi kot eden najlepših v Avstriji. Neokrnjena narava, kristalno čista reka in samotni ljubitelji narave, brez trum obiskovalcev. Vsak dan nudijo brezplačne vodene oglede parka, za manjše skupine. Nato sva odšla do kraja Radmer, na ogled rudnika bakra, Kupferschaubergwerk. Drugih obiskovalcev ni bilo, a izjemno prijazen gospod nama je skoraj dve uri pripovedoval o rudniku, ki je deloval od 16. stol. dalje. Ne najdem besed, ki bi opisale, kako odličen pripovedovalec je!
Največja samostanska knjižnica na svetu ima zbirko 70.000 knjig. Ko sem bila majhna, sem vsak dan zelo veliko brala, zato sem želela postati knjižničarka. Kar osupnila sem, ko sem vstopila v to knjižnico. Fascinantno. Tudi tla so nekaj posebnega. Še dobro, da sva ujela vodenje. Vodička nam je razkrila skrivnost, kako so prišli do knjig v zgornjem nadstropju. Skozi skrivni vhod, očem neviden. Poleg knjižnice je na ogled še več zanimivih razstav.
Grad, ki je urejen kot eleganten hotel. Grad, v katerem uživaš in se razvajaš v njegovem starinskem ambientu. Grad, v katerem prirejajo romantične koncerte avstrijskih glasbenih velikanov. Grad, na katerem te navdušijo prečudoviti razgledi. Razpadajoči grad, v katerem pomisliš, ali bo izza vogala pokukala grajska gospodična. Vse to in še več doživiš na avstrijskih gradovih na Štajerskem.