Nočitev v Skouri
Do manjšega kraja Skoura je bilo še 30 kilometrov. Tam smo imeli rezervirano prenočišče. Ko se je začelo temniti, vožnja ni bila enostavna. Ob cesti ni bilo nobenih luči, na cestišču pa ne talnih označb. Slučajno sem bila za volanom jaz. V večjih mestih mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi vozila avto, saj se je vsak trenutek pred avtom pojavil pešec, kakšna žival, motorist…
Tukaj prometa ni bilo veliko, so pa bile druge ovire. Tudi dolge luči na avtu so bile zelo slabe, saj se ni videlo skoraj nič. Imeli smo navigacijo, ki nas je malo pred Skouro usmerjala, naj zapeljemo tako rekoč na njivo. Nič nam ni bilo jasno. Videli smo domačine in jih vprašali, ali je to prava pot. Ker niso znali angleško, niso razumeli, kaj jih sprašujemo. Za volan je sedel Iztok, ki se je odločil, da nas bo peljal po poti, po kateri nas je vodila navigacija.
Bila je že trda tema in sploh nismo vedeli, kje se vozimo. Vsake toliko časa smo prišli do hiše, kjer so bili domačini, a jih nismo niti več spraševali, saj nas tako ali tako nihče ni razumel. Vozili smo se po kolovozu in šele naslednji dan smo ugotovili, da smo se vozili po rečni strugi. Navigacija nam je cel čas kazala, da smo od cilja oddaljeni kilometer ali dva, nato smo se začeli oddaljevati in smo vedeli, da se ponovno peljemo v napačno smer. Začela sem razmišljati, kako sem sploh našla ta kraj.
Še zdaj ne vem, kako smo prispeli do cilja in ne vem več, koliko časa smo se vozili. Vmes me je postalo tudi malo strah, kaj bomo naredili, če ne bomo našli rezervirane hiše. Pogovarjati smo se začeli tudi o možnosti, da poiščemo drugo možnost za spanje.
Ko smo avto ustavili pred velikim obzidjem, na katerem je bilo zapisano ime hotela, sem si neznansko oddahnila. Sprejel nas je lastnik, ki mi je povedal, da mi je na e-pošto poslal natančna navodila, kako priti do njih, saj nismo bili prvi (in ne zadnji), ki smo se izgubili. Takrat sem se spomnila, da sem res prejela e-pošto, ki pa si je očitno nisem natančno prebrala.
Lasnik nam je ponudil večerjo. To je bila najboljša večerja na potovanju. Takrat se pozabila vse tegobe, ki smo jih imeli na poti.
Naslednje jutro smo šele videli, kje smo prenočili. To, kar smo videli, nas je navdušilo.
Ob robu velikega posestva so bile hiške s sobami, na sredini bazen z ležalniki, ki ga je dopolnjeval čudovit vrt, s kopico dodatnih možnosti za uživanje in športne užitke. Zajtrk je bil postrežen v nadstropju, od koder smo imeli prelep razgled na vrt, v ozadju pa na zelo oddaljene zasnežene vrhove gorovja Atlasa.
Pridružila se nam je družina iz Slovenije in res smo bili presenečeni, kako so tudi oni našli ta kraj, ki se nam je prejšnji večer zdel kot da je bogu za hrbtom.
Do soteske Dades
Po zajtrku se nam ni dalo nikamor, uživali smo na soncu in v lepi naravi. Pred poldnevom smo se le podali na pot, saj nas je čakalo 300 kilometrov vožnje in to ne avtocesti. To naj bi bilo po navigaciji pet ur vožnje.
Iz prenočišča smo se peljali po poti, po kateri bi se morali peljati prejšnji večer. Cesta je bila malce boljša in vsaj videli smo, kje se peljemo. Ta del vasi je bil zanimiv, saj je bila to oaza s palmami. Med tipičnimi maroškimi vaškimi hišami smo zagledali veliko kasbo Amridil, ki je ena najbolj znanih maroških kasb. Le-te so zgrajene iz blata in sena in so bile namenjene shranjevanju žita in drugih pridelkov. Ogledali smo si jo le od zunaj. Čez nekaj minut smo prispeli do asfaltirane ceste.
Pokrajina se je ponovno spreminjala in potovanje je s tem dobilo drugo dimenzijo in ni šlo le za to, da se premaknemo od ene do druge točke.
Če dve uri smo prišli do zanimive soteske Dades, ki jo je oblikovala istoimenska reka Dades. Pot nas je vodila navkreber.
Po razgibani in ovinkasti cesti smo prišli do vrha, od koder je bil res spektakularen razgled.
Ker je pihal veter, smo se po kratkem občudovanju pokrajine odpeljali naprej.
V tem predelu so tudi številni nasadi vrtnic, ki jih zaradi letnega časa nismo videli. V vasici Kelaa M’Gouna so bile postavljene obcestne table, ki so ponujale nakup kozmetičnih izdelkov iz vrtnic.
Soteska Todgha (Gorge)
Na zemljevidu smo videli, da obstaja bližnjica, a se zanjo nismo odločili, saj je bila pot od tu naprej še slabša. Zato smo se raje del poti peljali nazaj.
Po približno dveh urah smo prispeli do mesta Tinghir. V smeri soteske Todgha smo ob cesti zagledali trgovino, ki je imela preko ceste nekaj miz in stolov. Ustavili smo se, popili kavo in čaj ter občudovali lep razgled nad mestom.
Od tam smo se peljali nekaj kilometrov po slikoviti cesti in prišli do znamenite soteske.
Po enem delu smo se sprehodili kar peš. Del soteske je zelo ozek, saj meri okrog 10 metrov. Na koncu soteske smo videli nekaj plezalcev, ki so si utirali pot navkreber. Tudi sama sem se povzpela na bližnji hrib in na njem sem opazila preprosto bivališče berberov in majhne otroke, ki so šli do njega. Ni se mi zdela ravno primerno za družino, sploh ko je bolj mrzlo.
Nadaljevanje vožnje je prineslo še več razgledov. Ko smo se odpeljali iz soteske, smo zagledali na stotine palm.
Vmes so bile tudi reke ali jezerca. Tu in tam sem videla samotnega domačina, ki je nabiral rastlinje ali kurjavo. Čez nekaj časa sem občudovala hribe, ki so bili čisto goli in brez vsakega rastja. Prizori so se menjavali kot bi tekmovali, kateri bo lepši.
Postanek v Errachidii
Proti večeru, malo pred temo, smo prispeli v Errachidio. Dostop do mesta je bil zanimiv, saj nas je pričakal velik, urejen drevored. Kar pa vseeno ni pomenilo, da je bila vožnja enostavna, saj je moral biti voznik, ki je bil tokrat Iztok, pozoren na pešce, ki so se iznenada pojavili pred avtom. Pa ne samo na njih, kot sem že opisala.
Prispeli smo do hotela, ki je bil tik ob glavni cesti. Hotel je bil urejen in je imel celo bazen.
Ker ni bilo veliko gostov in zvečer kuhinja ni obratovala, so nam priporočali, da gremo na večerjo v sosednjo restavracijo. Ta nas je presenetila, saj so v njej ponujali celo alkoholne pijače in je bila namenjena prestižnim gostom.
Po zajtrku smo se odpeljali naprej. Ta dan nas je čakalo 340 kilometrov. Ob izstopu iz mesta smo videli policijsko kontrolo, ki smo jo videli večkrat; običajno ob vstopu ali izstopu iz večjih mest. Ko so nas ustavili, smo pokazali dokumente in že smo lahko šli naprej.
Vozili smo se po dolini in na desni strani se je pojavilo veliko jezero. Iztok je začel prehitevati in je za trenutek zapeljal čez polno črto. Upsss. Čez nekaj trenutkov nas je ustavila policija. Ker niso znali angleško, smo se sporazumevali bolj z rokami. Po nekaj minutah so nas brez kazni izpustili.
Puščavski vihar, mesto Midelt in prelaz Col du Zad
Pokrajina se je spremenila v puščavo. Pred nami je bila dolga, skoraj ravna cesta. Opazili smo, da je začel pihati veter.
A to ne običajen, ampak kar močan. Tovornjake in druga polno naložena vozila je kar precej zanašalo, nas pa tudi. Vidljivost se je močno zmanjšala, saj je veter s seboj prinašal pesek. Spraševali smo se, ali je to puščavski vihar. Kar nekaj časa smo se peljali v takšnih razmerah. Potrebna je bila previdnost in zmanjšana hitrost.
Po skoraj treh urah smo prispeli do mesta Midelt, kjer smo se ustavili na kosilu. Tudi v mestu je pošteno pihalo. Prebili smo se do bližnje restavracije, se malce sprehodili in nadaljevali pot. Čez nekaj časa se je veter umiril, saj se je spremenila tudi pokrajina.
Začeli smo se vzpenjati do gorovja Atlas in čez eno uro smo prečkali drugi prelaz Col du Zad, ki je bil na višini 2.178 metrov. Obdajali so nas zeleni pašniki in gozdovi. Tu in tam smo videli kakšno skromno bivališče. Čez nekaj časa se nam je pred očmi pojavil nenavaden prizor. Ob cesti je na vsakih nekaj metrov stal pastirski pes. Tudi vreme ni bilo več tako lepo, začelo je rahlo deževati, tako da je izgledalo vse skupaj kar žalostno.
Ko smo prišli še nižje, so se pojavila obdelana polja. Pokrajina je postajala vse bolj zelena. Peljali smo se tudi mimo gozdov, v katerih smo opazili igrive opice.
Ustavili smo se mestu Ifrane. Mesto je bilo popolnoma drugačno kot ostala mesta, bilo je urejeno do potankosti. Sprehodili smo se po parku, nato smo se odpeljali naprej. Tudi ta del poti je imel zanimive poglede, s katerim smo si krajšali čas na tej eno urni vožnji do Fesa.
