Ideja za potovanje
Maroko je bil že dolgo na mojem seznamu potovalnih izzivov. Konec leta 2017 sem našla cenovno zelo ugodne letalske karte za Marakeš in povratek iz Rabata. Ker naj bi bilo vreme februarja v tej državi primerno za potovanje, sem se odločila, da naslednje zimske počitnice odpotujemo v Maroko. Poleg mene še Iztok in hčerka.
Pred potovanjem me je skrbelo, kako bomo potovali po državi, saj bi lahko bil del poti, ki sem si jo zamislila, v tem letnem času tudi neprevozen. Včasih so določen odseki ceste tako zasneženi, da jih zaprejo. Nisem vedela, kakšne temperature naj pričakujem. Dva tedna pred našim odhodom je bila v Maroku moja sodelavka, ki mi je priporočala, da vzamemo s seboj topla oblačila, saj nekateri riadi oz. hoteli nimajo ogrevanja in jo je v nekaterih ponoči zeblo.
Dilema, ki sem jo imela, je bila, kako čimbolj optimalno pripraviti pot, da bomo v tako kratkem času videli kar največ. Zato sem se odločila, da si bomo ogledali nekaj večjih mest, do tja pa bomo potovali čez gorovje Atlas, jug države pa bom pustila za naslednjič.
Začetek potovanja
V nedeljo, 25. 2. 2018, smo se z avtom podali na pot do Benetk. Na letališču smo srečali družino, ki se je tudi odpravljala na potep po Maroku. Izmenjali smo potovalne izkušnje, tako da nam je čas do odhoda letala minil kot bi mignil. Njihov načrt je bil, da se najprej podajo do puščave, ki sem jo jaz izpustila, saj vsega pač ne moreš videti v tako kratkem času.
Polet smo imeli ob 19.35. Na letališču Marrakesh Menara smo pristali ob 22.15 (časovna razlika 1 uro). Presenetilo me je bleščeče in urejeno letališče.
Nekaj težav smo imeli, da smo našli avto in voznika, ki nas je odpeljal do riada, v katerem smo spali prvi dve noči. Vesela sem bila, da sem se že doma dogovorila za prevoz, saj je bilo že pozno.
Ogled Marakeša
Zjutraj smo si ogledali naš riad, to je tipičen maroški hotel, ki ima na sredini svetel prostor brez strehe, okrog pa so razporejene sobe, običajno v nadstropjih.
Mesto smo si ogledali takoj po zajtrku. Temperature niso bile tako nizke, mogoče je bilo okrog 10 stopinj Celzija, a ker pa je pihal veter, je bil občutek mraza večji.
Sprehodili smo se po starem delu mesta, imenovanem medina, ki je nastal v 11. stoletju in je pod zaščito Unesca. Orientacija v mestu zaradi ozkih ulic ni bila enostavna.
Stanovali smo blizu palače Bahia, zato smo si jo želeli ogledati najprej, a smo se kar naprej vrteli v krogu. Po poti smo si ogledovali stojnice z najrazličnejšim blagom. Zanimive so bile dolge obleke, ki so jih imeli oblečene domačini, tako v puščavi kot tudi v mestih.
Navigacija na telefonu nam ni pomagala, saj smo se nekajkrat znašli pred neprehodnim zidom in to tam, kjer naj bi bila pot do palače. Končno nam jo je uspelo najti. Palača je bila zgrajena v sredini 19. stoletja in je vredna ogleda.
Odlikuje jo izjemna maroška arhitektura, pri kateri so najbolj opazne žive barve, iz katerih so zgrajeni mozaiki iz marmorja.
Obdaja jo vrt, v katerem sem opazila drevesa s sadeži in cvetoče grmovje.
Na sprehodu po mestu smo videli, da je večina zgradb v tem delu obarvanih v oranžno rdečo barvo.
Prišli smo do najbolj znanega trga Jjemaa el fna. Na velikanskem trgu je bilo nekaj stojnic in uličnih prodajalcev, ni pa bilo veliko ljudi.
Odločili smo se, da se bomo povzpeli v prvo nadstropje znanega lokala Taj in Darma, od koder je bil lep razgled nad trgom. Preizkusili smo lokalne specialitete. Prvič sem jedla tagine, jed, ki je postrežena v glineni posodi. Vsebuje kar nekaj časa kuhano zelenjavo z dodatkom mesa.
Tudi ostala hrana je bila postrežena v ličnih posodicah. Ker je bilo zunaj mrzlo, sem si naročila čaj. Natakar ga je postregel na poseben način in sicer tako, da ga je z višine nalil v skodelico in ga nato zlil nazaj v čajnik. Postopek je nekajkrat ponovil. Pozneje sem ugotovila, da je takšen način strežbe značilen za Maroko. Tako ga nalivajo zato, da pridobi s tem bolj polno aromo in je okusnejši. Res zanimivo.
V nadaljevanju smo se sprehodili do mošeje Koutoubie, nato pa po lepem, novejšem predelu mesta, mimo parkov in mimo čudovitih hotelov.
Vrt La Mamounia
Pritegnil nas je eden od prestižnih hotelov in vprašali smo, ali si ga lahko ogledamo. Ob vhodu je bilo nekaj varnostnikov in po opravljeni kontroli smo lahko vstopili.
Pogledali smo si notranjost hotela, predvsem pa njegovo okolico. Občudovala sem drevesa, predvsem oljke, ki naj bi bile stare tudi 700 let. Med njimi so bili številni paviljončki in bazen.
Na vrtu je posajenih več sto dreves pomaranč in limon, številne palme, kaktusi in na tisoče vrtnic.
Presenetil me je zelenjavni vrt, katerega pridelke uporabljajo za pripravo kulinaričnih dobrot. Na vrtu so posajene številne začimbne rastline, tudi limonina trava in meta, ki sta nepogrešljiva pri pripravi maroškega čaja.
Vrtovi Hotela La Mamounia so me izjemno navdušili. V tem hotelu so snemali film Alfreda Hitchcocka Človek, ki je vedel preveč. Po ogledu nismo več iskali vrta Majorelle, saj nismo več čutili potrebe po tem.
Sprehodili smo se naprej in občudovali urejenost mesta.
Ustavili smo se še v lokalu, v katerem so bili pretežno domačini. Skupaj z njimi smo popili kavo in si privoščili odlične slaščice.
Ko smo na trg Jjemaa el fna prišli še zvečer, je bilo bolj živahno in tudi več ljudi. Nekateri so se prehranjevali kar na ulici. Poskusili smo sok in pogledali, kaj ponujajo na stojnicah.
Ker naj bi bili med pouličnimi prodajalci in umetniki tudi takšni, ki imajo s sabo kače in druge živali, sem pogledovala, če bom katerega od teh videla. Na srečo nisem. Ker je bilo zvečer kar mrzlo, smo se hitro odpravili do riada.
Z avtom čez prelaz Tizi ‘n ‘Tichka
Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili na letališče, kjer smo prevzeli avto, ki smo ga najeli za naslednjih pet dni. Najem avta ni bil tako drag, glede na to, da smo ga vrnili na drugi lokaciji; pač pa je bila draga varščina, ki smo jo morali zastaviti. Tudi pri drugih agencijah je bila zahtevana visoka varščina. Pri oddaji avta smo skoraj ostali brez tega denarja, a o tem proti koncu opisa.
Iz mesta smo se odpeljali previdno, saj je bil promet kljub dobrim cestam kar kaotičen. Ne predstavljam pa si, kako bi potovali po državi brez najetega avta, sploh čez Atlas, saj javni prevoz na tem delu države ni dobro organiziran. Za ta dan smo imeli v načrtu, da v približno štirih urah prevozimo 220 kilometrov.
Ko smo prišli iz mesta, se je pred nami odprl čisto drugi svet. Celo pot do Rabata, ki je bila naša zadnja postojanka, smo občudovali pokrajino, ki se je spreminjala iz ure v uro.
Resnično odlična izbira, da se nismo peljali po avtocesti, saj do zadnjega dne niti nisem vedela, da obstaja. Opisati samo z besedami se poti ne da.
Deli poti so naseljeni, so pa tudi področja, kjer kilometre nismo videli bivališč. Ta dan je bil sončen, zato so bili pogledi na pokrajino, ki se je odpirala pred nami, še toliko bolj slikoviti. Začeli smo se vzpenjati in v daljavi smo zagledali obronke zasneženega gorovja Atlas
Čez nekaj časa smo prišli do točke, kjer cesto zaprejo, ko zapade sneg. Cesta je takrat neprehodna in nobeno prevozno sredstvo ne more iti naprej. To se običajno dogaja od novembra do marca. Od domačinov smo izvedeli, da je bila še nekaj dni nazaj ta cesta res zaprta in imeli smo srečo, da smo lahko pot nadaljevali.
Po približno dveh urah smo po ovinkasti, a zelo slikoviti cesti prispeli na najvišjo točko tega dela Atlasa. Obcestna tabla je dokazovala, da smo prišli na višino 2.260 metrov, do prelaza Tizi ‘n ‘Tichka. To je najvišji prelaz v Severni Afriki. Ob cesti je bila tudi restavracija, kjer smo se ustavili na prigrizku in pijači.
Tukaj je bilo opazno topleje kot prejšnji dan v Marakešu, saj smo lahko sedeli v kratkih rokavih. Domačini so ob cesti ponujali spominke, tudi pisano kamenje. Meni je kamenje izgledalo kot da si ga lahko ob cesti sama naberem.
Ikoničen Ait-Ben-Haddou
V nadaljevanju sem še naprej čudila, kako se je pokrajina okrog nas spreminjala. Čez dobro eno uro smo prispeli do najbolj znamenite maroške arhitekturne mojstrovine, ki je uvrščena v kulturno dediščino Unesca, ksar Ait-Ben-Haddou. Ksar pomeni posebno vrsto gradnje, v katero je združenih več hiš. To, ki se je prikazala pred mojimi očmi, so začeli graditi že v 8. stoletju.
Avto smo parkirali v mestecu in se preko mosta sprehodili do skupine povezanih bivališč, ki so bila zgrajena iz glinene opeke. Bivališča so obdana z obrambnimi zidovi in stolpi. Res posebno mesto.
Sprehodili smo se po poti navzgor in občudovali stanovanjske prostore ter shrambe, vmes pa stojnice, ki so ponujale predvsem nakit, oblačila in ročno izdelane posode.
Prišli smo do prodajalne, v kateri nam je domačin pokazal, kako s posebno tehniko izdeluje slike. Izdela jih tako, da pomoči čopič v posebno tekočino, nato nariše sliko, ki je vidna šele, ko papir segreje.
Povedal nam je tudi nekaj podatkov o tem, katere filme so tukaj snemali in nam pokazal fotografije le-teh. Med najbolj znanimi filmi, ki so jih posneli, so Gladiator, Marco Polo, Mumija…, pa tudi del serije Igra prestolov.
Na vrhu je prečudovit razgled nad celotno dolino, ki je delno zelena zaradi palm, delno pa prekrita s peskom. Na vrhu sem dojela, zakaj so bili tukaj posneti vsi ti filmi, saj je bil pogled res spektakularen.
Odšli smo nazaj, v drugi, novejši del mesta, kjer smo se ustavili v lokalu in pojedli preprosto kosilo, ki pa je bilo res okusno.
Ustavili smo se še v bližnjem mestu Ouarzazate, saj smo si želeli ogledati še filmski studio. Na velikanskem trgu ni bilo veliko ljudi; turistov pa še manj.
Za ogled studia smo bili prepozni. Imajo namreč zanimiv odpiralni čas, saj je bil studio odprt do sončnega zahoda. Mi smo prišli pred tem, ker pa ni bila turistična sezona in ni bilo obiskovalcev, so ga že zaprli. Zato smo se sprehodili po mestu in si ogledali sejem, ki je bil kar na tleh..
Najbolj zanimive so bile keramične posode za tagine.
Ker se je začelo večeriti, smo se odpravili naprej, saj Ouarzazate ni bil končni cilj tistega dne.