Načrtovanje poti
Leta 2014 sem se odločila za bolj zahteven projekt. V enajstih dneh se voziti ob obali dveh držav, se podati na 1.000 kilometrov oddaljen otok, opraviti 5 poletov z letalom, dvakrat najeti avtomobil… Potovanje sem načrtovala kar dolgo, zagotovo več kot en mesec, saj ni bil mačji kašelj planirati toliko premikov. Zato sem si kupila tablico, ki sem jo na poti prvič preizkusila tudi za navigacijo.
Takrat še nisem uporabljala spletne strani Rome2Rio, ki bi bil za takšno pot zelo dober pripomoček. Uporabljala sem spletno stran Via Michelin, ki je bila za tisti čas kar v redu. Lahko sem izračunala razdalje, približen čas, ki ga potrebuješ za premik, ni pa bilo mogoče videti, kakšne oblike javnega prevoza so na voljo, kot je to pri prej omenjeni spletni strani. Zato nisem bila prepričana, ali vsi podatki, ki so na internetu, držijo.
Eden od ciljev je bil videti otok Madeira, drugi pa potovati ob portugalski obali do španske, ki velja za eno najlepših morskih evropskih poti.
Ko sem imela vse pripravljeno, sem si vse, kar sem lahko, tudi natisnila. Načrt je bil kar obsežen. Prvič sem vse hotele rezervirala preko bookinga. Za nekatera prenočišča je bilo potrebno nakazati celo akontacijo. Od doma sem uredila rezervacijo parkirišča, rezervirala sem oba avtomobila.
Polet v London in Porto
V petek, 4. julija 2014, smo se popoldan podali na pot. V bližini letališča Treviso smo v parkirali avto in to v hotelu, ki je nudil tudi to storitev. Iz Benetk smo poleteli ob 22.25 in ob 23.30 uri pristali na letališču London Stansted. Ker ni bilo druge možnosti, smo spali na letališču, saj smo imeli naslednji polet ob 6.30 uri. Spanje na letališču ni bilo ravno udobno, a je šlo. V Portu smo pristali ob 8.55 uri.
Ogled Porta
Do centra mesta smo šli z avtobusom. Najprej smo poiskali hotel in se odpočili od naporne poti. Opoldan smo v starem delu mesta poiskali lokal, v katerem smo jedli domačo hrano, katere cena je bila za naše razmere zelo ugodna. Prvič smo tudi poskusili znano vino Portovec.
Popoldan smo si mesto ogledali z metrojem in peš. Romantično staro mesto me je očaralo, saj skupaj z mostom Dom Luiz I in samostanom Serra do Pilar spada pod kulturno dediščino Unesca. Sprehodili smo se do tega mostu in nato preko njega na drugo stran, do predela Vila Nova de Gaia, kjer v vinskih kleteh nudijo pokušine vina, po katerem je mesto poznano.
Lizbona
Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali do 300 kilometrov oddaljene Lizbone. Avtobus je vozil 3 ure in pol. Tam smo najprej poiskali naslednji hotel, ki je bil v centru mesta. Pomembno je bilo, da je hotel nudil prevoz do letališča, saj smo se naslednje jutro zelo zgodaj odpravili na naslednjo destinacijo.
Večji del popoldneva smo posvetili ogledu predela El Barrio de Belem.
Ogled Stolpa Belem in samostana Jeronimos je potekal v lepem, sončnem vremenu. Lep je bil tudi pogled na bližnji most. Odšli smo še v stari del mesta Alfama in občudovali grad Sao Jorge.
To je bil moj prvi ogled Portugalske in že sem si zaželela, da ne bo zadnji. Še bolj pa so me presenetile cene v lokalih, saj so bile nižje kot pri nas.
Polet do Madeire
V ponedeljek smo se s taksijem odpeljali do lizbonskega letališča, saj smo imeli polet ob 7.10 uri zjutraj. Čez približno 2 uri smo pristali na portugalskem otoku Madeira, na katerem smo ostali do četrtka. Z letališkim avtobusom smo se peljali pol ure, do zahodne strani Fuchala, glavnega mesta na Madeiri.
Naš apartma je bil v bližini plaže Praia Formosa. Izstopili smo eno postajo prej, saj še nismo jedli zajtrka in smo imeli še nekaj časa do dogovorjene ure, ko bi naj prejeli ključe od apartmaja. Iskali smo lokal, v katerem bi lahko naročili zajtrk. Vsi, ki smo jih videli, so ponujali kosila. Končno smo našli primernega, v katerem smo zajtrkovali. Lasnik lokala nas je vprašal, od kod smo. Povedali smo mu, da smo iz Slovenije in ga vprašali, ali ve, kje je Slovenija. Bil je tiho in odpeljal Iztoka v sosednjo sobo, kjer mu je pokazal sliko, na kateri so bili Zlatko Zahovič, znameniti Ronaldo in Miran Pavlin, v njegovem lokalu. Ugotovili smo, da je strasten ljubitelj nogometa. Seveda je vedel, kje je Slovenija.
Funchal
Peš smo odšli še kakšen kilometer naprej in ob kavici počakali na lastnico apartmaja. Ta je bilo zelo prostoren in urejen; z dvema spalnicama in kopalnicama je ponujal vse, kar smo potrebovali za naše tridnevno bivanje.
Sprehodili smo se ob bližnji plaži, ki je bila lepa na pogled in malo manj primerna za ležanje in kopanje v Atlantskem oceanu.
Ne samo plaža, tudi voda ni imela primerne temperature za kopanje. Krasili so jo veliki, črni kamni. V bližini je bila sprehajalna pot z votlino.
Dvakrat smo se sprehodili do Funchala. Nazaj smo se raje peljali z avtobusom, saj je bil sprehod kar dolg. Ob poti smo videli, da je glavno mesto gosto poseljeno.
Med hišami je bilo veliko rož, grmovja in drugih zelenih rastlin, kar je dalo mestu kljub stihijski gradnji veliko lepši videz. Posamezne hiše so bile lepo urejene.
Všeč mi je bil park pred centrom mesta, v katerem so bile čudovite rože, ki jih pri nas prodajajo v cvetličarnah in to v mnogo manjši velikosti.
V centru mesta smo si ogledali zanimivo katedralo Se Cathedral.
Tudi ostali del mesta je bil simpatičen. Na ulicah ni bilo veliko ljudi.
Odkrili smo tudi čudovito pokrito tržnico Mercado Dos Lavradores, kjer so bili na prodaj eksotični sadeži, pridelani na otoku.
Poskusili smo male banane, ki so bile mnogo okusnejše kot so pri nas. Še enkrat me je navdušilo cvetje.
Vsak kotiček, ki je na ravnini, izkoristijo. Tako smo na koncu mesta našli majhno plažo.
Ulična umetnost
V starem mestnem jedru Zona Velha smo slučajno našli romantično ulico, na kateri so bila poslikana skoraj vsa vrata, pa tudi fasade.
Ulica je nastala okrog leta 2010 pod imenom Umetnost odprtih vrat.
Takrat so različni umetniki poslikali vrata, začeli so odpirati umetniške galerije in trgovine z unikatnimi izdelki.
Obenem so tukaj začeli odpirati restavracije, ki privabljajo mimoidoče, da posedijo v prijetnem okolju. Ker ogled ulice ni bil načrtovan, je bil sprehod po njej zame toliko bolj poseben.
Ogled vzhodnega dela otoka
En dan smo se odločili za celodnevni izlet po vzhodnem delu. To je bila dobra odločitev, saj nam je vodič pripovedoval zanimivosti, ki jih ne bi vedli, če bi se sami vozili po otoku.
Po nekaj kilometrih smo se začeli dvigati nad Funchal. Ustavili smo se na razgledni točki nad mestom.
Najprej smo se ustavili v Camachi in si ogledali prodajalno izdelkov iz lesa in šibja.
Nato smo se odpravili v smeri enega najvišjih vrhov Madeire. Pokrajina se je čisto spremenila, saj so se namesto gozdov pojavile skale in nizko grmičevje. Prispeli smo do vrha Pico do Ariero, ki je visok 1818 metrov. Posebno lep je bil pogled v dolino, ki so jo zakrivale meglice.
Ko so se meglice umaknile, smo videli tudi del mesta Funchal.
Pot smo nadaljevali do področja Laurisilva, ki je pod zaščito Unesca, saj je to področje zelo gosto poseljeno z lovorjevim gozdom.
Sprehodili smo se do majhne kmetije, kjer smo občudovali vodne tolmune. Vasica se imenuje Ribeiro Frio (hladna reka) in je znana po tem, da so v njeni bližini številne lepe sprehajalne poti.
Vasica Santana
V nadaljevanju poti smo na strmih pobočjih opazovali sadno drevje in cvetje. Vodič nam je povedal, da zaradi milih zim in ugodnih poletnih temperatur na otoku gojijo različne kmetijske pridelke in to ročno, saj so hribi precej strmi, zato kmetijska mehanizacija ne pride v poštev. V pomoč so jim le krave. Zato so pridelki in sadje tudi dražji, a precej boljšega okusa.
Zapomnila sem si, da npr. krompir lahko pobirajo tudi 4 x letno. Čudila sem se, kje vse so domačini naredili polja, saj so izkoristili še tako majhen košček zemlje. Ob majcenih poljih so bili nasadi jablan, hrušk in češenj.
Prispeli smo do vasice Santana, ki ima nekaj tipičnih hišk v obliki črke A. Imenujejo se palheiros. Hiške so ene najbolj fotografiranih in znamenitih na otoku. Vasica je zaradi teh hišk res posebna.
Pot nas je vodila navzdol. Občudovali smo področje pred vasico Porto da Cruz.
Peljali smo se še do Ponte de Sao Lorenco, ki je najbolj vzhodna točka otoka.
Otok po večini obdajajo visoki klifi, tako da so redke plaže obdane z njimi.
Na koncu smo se ustavili še na eni čudoviti peščeni plaži.
Nazaj smo se peljali mimo letališča in šele takrat sem videla, da je letališka pista zgrajena na visokih stebrih, saj na otoku ni dovolj ravnine.
Kaj takšnega še nisem videla. Tudi ceste so speljane skozi gore, s številnimi tuneli.
Nazaj do Lizbone
Čez tri dni smo se poslovili od čudovitega otoka. Polet iz Funchala smo imeli ob 9.30 uri, tako da smo se lahko vstali ob bolj normalni uri. Ker je bil to že četrti polet, se mi je zdelo kot da grem na avtobus in ne na letalo.
V Lizbono smo prispeli ob 11.10 uri. Na letališču smo najeli avtomobil za en dan, saj je moj načrt vključeval ogled najbolj jugo zahodnega rta Evrope, ki pa ni bil dosegljiv drugače kot z lastnim avtomobilom. Najem je bil kar drag, saj je najem za en dan dražji, pa še vrnili smo ga na drugi lokaciji. Na Portugalskem so tri leta nazaj prešli na cestninski sistem »EasyToll«. Čez en mesec, ko smo bili že doma, sem dobila račun za cestnino.
Rt Cabo di Sao Vicente
Iz letališča smo se peljali čez reko Tajo po mostu Vasco da Gamma, ki je dolg 17 kilometrov in je drugi najdaljši most v Evropi.
Tri ure smo se vozili po čudoviti pokrajini Algarve, do mesta Sagres, kjer smo se ustavili. Še nekaj kilometrov naprej je Cabo di Sao Vicente, ki je najbolj jugo zahodni rt Evrope.
Previdno smo se sprehodili po področju, saj je veter kar pošteno pihal. Svetilnik, ki se dviga iznad mogočnih pečin, je viden kar 60 milj po morju. Pogled na ocean s pečinami je bil prekrasen.
Ko smo se vračali proti Sagresu, smo naleteli na čudovito peščeno plažo Praia de Beliche, ki se je razprostirala pod pečinami.
Tam ni bilo vetrovno, zato so se pogumni kopalci namočili v morju.
Postanek v mestu Faro
Po osvežitvi smo se še eno uro peljali in tik pred nočjo prispeli v mesto Faro. Poiskali smo apartma, ki smo ga rezervirali. Apartma je imel dve spalnici in kopalnici, kar pa mi je bilo najbolj všeč, so bile umetniške poslikave.
Naslednje jutro smo si v mestu omislili zajtrk in si na kratko ogledali center. Na letališču smo vrnili najet avtomobil. Iz Portugalske se namreč ne moreš peljati v Španijo z najetim avtomobilom. Do Seville nismo imeli druge možnosti kot avtobus.