Ta potopis je bil objavljen tudi na spletni strani Po svetu
Zakaj Baku?
Novo leto je čas, ko so cene letalskih kart najvišje, se pa včasih zgodi, da nekaj tednov prej najdeš kaj ugodnega, neznanega, zanimivega. Tako je bilo tudi z Bakujem. Odločitev je padla šele mesec dni pred odhodom. Potovanje se je začelo v četrtek, 26. 12. 2019, ob 23.45 uri, s štiriurnim poletom iz Budimpešte. Domov sva poletela v petek, 3. 1. 2020, ob 7. uri iz Bakuja in pristala ob 8.15 v Budimpešti (časovna razlika je 3 ure).
Mesto oz. državo sem si zapomnila zaradi izbora pesmi za Evrovizijo, ki je bila leta 2012 v Bakuju. Zadnjih nekaj let imajo v Azerbajdžanu tudi dirke Formule 1. Prebrala sem, da je to dežela ognja in biser Kavkaza, s starodavno kulturo in tradiicijo, da imajo zelo dobro hrano, ljudje pa so gostoljubni in prijazni. Zato odločitev ni bila več težka, pomembno pa mi je bilo tudi to, da je vreme v tem delu države celo malo toplejše kot je pri nas, saj leži Baku ob Kaspijskem morju. Načrtovala sem temeljit ogled prestolnice in nekaj enodnevnih izletov v okolico. Sporazumevala naj bi v angleščini, obenem pa tudi preizušala, ali znava kakšno rusko besedo, saj veliko ljudi govori rusko.
Pot iz letališča
Na razkošno letališče Heydar Aliyev smo prispeli v jutranjih urah. Iz letališča sva se peljala z Express busom za približno en evro. Prevoz lahko plačate samo z gotovino, zato je v redu, da kar na letališču menjate nekaj denarja. Vozovnico kupite na avtomatu. Njihovo plačilno sredstvo je azerbajdžanski manat ali AZN, tečaj je 1AZN = cca 0,5 EUR. Pot do centra Bakuja je trajala približno pol ure. Izstopila sva na glavni metro postaji z imenom 28 May. Pri nakupu kartice na avtomatu sva imela težave, a so nama pri tem prijazno pomagali domačini. Domačini so nama večkrat pomagali, tudi tako, da so nama podarili vožnjo na avtobusu. To se je zgodilo, ko sva prepozno ugotovila, da na kartici, na katero naložiš denar, nimava več denarja. Ena vožnja z avtobusom ali metrojem je zelo poceni, saj stane 0,20 ali 0,30 AZN.
Po poti nisva mogla verjeti svojim očem. Moderne stolpnice, lepe zgradbe, vse okrašeno v novoletnem vzdušju. Ko sva prispela v center, sva najprej kupila sim kartico. Ker naj bi bilo od tam še nekaj kilometrov do najinega hotela, sva poiskala taksi in mu pokazala naslov. Peljal naju je iz centra, nato tudi iz mesta. Razmišljala sem, le kje sem rezervirala hotel?! Saj ne more biti tako daleč, ko pa je v opisu hotela pisalo, da se lahko do centra sprehodiš peš. Voznik je po poti spraševal mimoidoče, če poznajo hotel. Nato mu je receptorka hotela po telefonu povedala ime sosednjega hotela in končno smo prispeli na cilj. Najmanj pol ure smo se vozili v napačno smer. Hotel je v višjih nadstopjih čisto na novo zgrajene stavbe, zato ga ni nihče poznal in ga je bilo tako težko najti.
Po promenadi ob morju do The Flame Towers
V resnici hotel stoji ob koncu nekaj kilometre dolge promenadne poti, ene najlepših, kar sem jih videla. Je ob morju in vodi do centra Bakuja. Prvi dan sva šla kar peš. Tako lepega sprehoda res nisem pričakovala. Sprehajala sva se mimo muzejev, nenavadnih zgradb, tudi mimo Kristalne dvorane, to je stavba, v kateri se je pred leti odvijal izbor za pesem Evrovizije. Noro lepo. Prvi vtisi mesta so se lepo dopolnili s tistimi, ko sva se vozila iz letališča. Kje sva? Sva mogoče v Dubaju ali Astani? Nenavadne, futuristične zgradbe…malo so me spominjale na Kazahstan.
Po poti sem iskala njihovo zastavo, ki naj bi bila do nedavnega največja na svetu. Ni mi bilo jasno, kako bi jo lahko spregledala, če pa je tako velika in je sedaj druga največja zastava na svetu. Pozneje so nama domačini pojasnili, da tisto področje prenavljajo in so jo začasno odstranili.
Očarana od promenadne poti ob morju sva prišla do centra mesta. Začelo se je temniti. Pogledala sva na hrib nad mestom. Tam ne moreš spregledati treh velikanskih stolpnic, treh plamenic – The Flame Towers. Stolpnice vidiš skoraj iz vsakega dela mesta. Zvečer se svetijo v najrazličnejših barvah, tako v barvah njihove zastave ali ognja, ki se spremija od najrazličnejših odtenkov oranžne, rdeče, modre in še kakšne barve. Do stolpnic se lahko pelješ z gondolo ali se sprehodiš. Prideš do razgledne ploščadi, kamor zvečer radi zahajajo domačini. Svetleče stolpe vidiš kot na dlani. Vsako noč na stolpnicah sveti na deset tisoče majhnih LED ekranov. Res neopisljivo, veličastno.
Park ljubezni
Baku sem doživela kot eno najbolj razsvetljenih, svetlečih prestolnic, kar sem jih kdaj videla. Posebej mi je ostal v spominu tudi park ljubezni. Po celem parku so različne skulpture in kipi v obliki src. Ko sva se z avtobusom peljala do Heydar Alijevega centra, sem ga zagledala, zato sva izstopila in se sprehodila po parku. Res je kaj za videti. Tam bi lahko ostala ure… in fotkala vsako malenkost. Ljudi pa skorajda ni bilo, četudi je bil lep sončen dan. Če bi bil ta park v kateri evropski prestolnici, bi se v njem trlo ljudi. Pozneje, ko sva šla v nakupne centre, sva videla, da je veliko ljudi tam…tako kot pri nas.
Zgodovina in najdbe
Naslednje dni sva posvetila ogledu zgodovinskih znamenitosti, saj je Azerbajdžan država z neizmerno zgodovinsko in kulturno dediščino, kar pričajo številne najdbe in izkopanine. Na vsakem koraku vidiš ogenj ali njegove simbole, tako v mestu in tudi,ko zaviješ v bližnje vasi. Imela sva srečo, da sva našla turistično agencijo, saj v času pred novim letom ni bilo veliko zanimanja za izlete, pa tudi tujih turistov ni bilo veliko. V Bakuju sva videla predsem domače turiste. Na izletu nas je bilo le osem, od tega 6 turistov, vodič in voznik. Izlet je bil, za to, kar so nudili, izredno zanimiv in poceni.
Ko smo se peljali na prvi izlet do največjih znamenitosti v okolici Bakuja, smo med potjo videli velikansko gradbišče ob morju in to je zaćetek del za svetovno razstavo Expo leta 2025. V Milanu sem videla razstavo Expo 2015 in bila je nekaj posebnega. Načrtovala sem ogled letošnje v Dubaju, a je bila prestavljena. Odkar sem bila v Bakuju, si želim, da bi videla Expo 2025.
Po poti smo videli tudi številne naftne in plinske vrtine, zato mi je postalo jasno, od kod denar za te veličastne, že zgrajene stavbe in tiste, ki jih gradijo. Menda se je vse začelo leta 1872, ko sta brata Nobel ravno v Bakuju zgradila prvo naftno podjetje na svetu.
Yanardagh in Ateshgah
Pa se vrnimo k temu, kaj me je od cele poti, poleg že opisanega, najbolj navdušilo. Najprej je bil to večni ogenj Yanardagh, kar pomeni goreča gora. V preteklosti so bili na tem področju pogosti naravni požari zaradi bogatih najdbišč nafte in plina. Vodič nam je povedal, da naravni goreči plin gori v vseh letnih časih, tudi ko dežuje ali sneži. Takšnih področij je bilo pred leti več, sedaj jih ni več toliko. To območje so leta 2007 razglasili za zgodovinski, kulturni in naravni rezervat.
Po poti smo videli tudi blatne vulkane, ki jih je tu zelo veliko in jih uporabljajo tudi kot blatne kopeli, a mi se v njih nismo kopali. Naš cilj je bil še znameniti ognjeni tempelj Ateshgah, ki se nahaja 30 km južno od Bakuja. Na dvorišču je oltarni tempelj, ki je služil kot romarsko mesto oboževalcev ognja. V njem je danes zanimiv muzej. Tempelj je pod zaščito Unesca in je vreden ogleda.
Risbe v Gobustanu
Ker sva želela videti še nekaj tisoč let stare jamske risbe, sva ob koncu prvega izleta preverila, ali ponujajo tudi to. Imela sva srečo in se naslednji dan peljala s samo še dvema turistoma do rezervata Gobustan, ki je od Bakuja oddaljen 60 km. Odločitev, da ne najameva avta, je bila pametna, saj vožnja po mestu zaradi gneče ni izgledala najbolj enostavna, obenem pa je bil izlet tako poceni, da se najem avta res ne bi splačal. Pa tudi vodička je bila simpatična in je povedala nekaj zanimivosti o svojem življenju.
V Gobustanu smo šli najprej v muzej. To je bila dobra odločitev, saj sem si lažje razlagala, kar sem pozneje videla na svoje oči. Najdbišče obsega več kot 6000 starodavnih petroglifov in spada pod zaščito Unesca. Takšnih najdbišč je na svetu le nekaj. Najstarejše risbe naj bi bile stare približno 40.000 let. Naslikani prizori prikazujejo ljudi, živali, obrede plesa in lova in s tem vpogled v življenje v predzgodovinskih časih. Ko poslikave vidiš v živo in se jih skoraj dotikaš, se počutiš posebno. Zamisliš si, da so ravno tu, pred mnogimi leti, živeli ljudje, ki so naslikali te preproste risbe. Ko sem si to ogledovala, sem zaprla oči in začutila dih starega, preteklega, večnega, ki bo tu obstajalo, ko me več ne bo. Občutila sem nepopisno srečo, da sem lahko videla te poslikave in se dotaknila duha tistega časa.
Vodička nam je pokazala, kako se igra na glasbeni kamen ‘gaval dash’, ki oddaja zvoke, če nanj tolčeš s kamni. Razstavljen je tudi napis na kamnu, ki ga je rimska legija pustila tu v 1. stoletju našega štetja.