Sprehod po Brooklynskem mostu
V New Yorku se moraš sprehoditi po enem od mostov. Izbrali smo najbolj znamenitega, Brooklynski most. Z metrojem smo se odpeljali v predel Brooklyn, to je eden od petih področij mesta New York in se sprehodili po poti, dolgi dva kilometra.
Tisti dan ni bilo dosti turistov, tako da smo si vzeli čas in se počasi sprehodili po mostu. Most je viseči, zgrajen je bil konec 19. stoletja in je eden najstarejših mostov te vrste na svetu. Pot za pešce, tekače in kolesarje se nahaja na vrhu mostu, pod njimi pa se peljejo avtomobili.
Vsak trenutek poti se mi je zdelo, da bi morala fotografirati, saj je bilo vse, kar sem zagledala, zanimivo in vredno, da to ovekovečim.
Pogledi na sosednji most, na stolpnice Mannhatna in na drugi strani na Brooklyn, so res filmski.
Kip svobode
Videti kip svobode je bila še ena od zadnjih kljukic, ki sem si jo zadala, da jih naredim v New Yorku. Kot večina turistov smo izbrali možnost, da se vkrcamo na brezplačen trajekt Staten Island Ferry, ki pelje iz Whitehall Terminal, ki se nahaja v bližini Battery parka.
Upoštevali smo nasvete, da je najboljše izbrati ure, ko je večina Newyorčanov že v službi, zato smo se na pot podali okrog 10. ure.
Glavni namen pol urne vožnje do otoka Staten Islanda tja in še toliko nazaj je, da si med potjo ogledaš znamenitost, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine. To je 46 metrov visok kip svobode ali Statue of Liberty, ki je postavljen na otoku Liberty Island.
Kip simbolizira rimsko boginjo svobode in je bil mišljen kot darilo Francije ob stoti obletnici razglasitve neodvisnosti ZDA, a so ga postavili po desetletni zamudi, leta 1886. Ko so ljudje pred desetletji z ladjami pripluli, je kip svobode ponazarjal dobrodošlico za vstop v obljubljeno deželo Ameriko. Kip sem videla, ga fotografirala in s tem potešila svojo radovednost. Ko smo izpluli in pozneje, ko smo se približevali Manhattnu, sem bila očarana od pogleda na mesto z najveličastnejšimi nebotičniki.
Palača OZN
Od Grand Central Terminal smo se sprehodili do predela, v katerem so številna konzularna predstavništva. Naš cilj je bil, da si ogledamo stavbo, v kateri je sedež Organizacije združenih narodov. Preko ceste je urad, v katerem smo se morali prijaviti za ogled, pokazati osebni dokument in se fotografirati za kasnejšo identifikacijo. Odločili smo se za samostojen ogled sedeža te mednarodne organizacije, katere ustanoviteljica je bila tudi Jugoslavija in je sedaj članica tudi Slovenija. Voden ogled stane 21 dolarjev, a tudi brez plačila smo videli veliko.
Ob vstopu smo morali mimo varnostne kontrole. Pred palačo so zapisana načela, po katerih deluje organizacija – mir, zdravje, varnost in strpnost; razstavljena pa so tudi nenavadna umetniška dela.
V notranjosti stavbe je kip Nelsona Mendele, ki so ga postavili njemu v čast leta 2018 zaradi njegove vloge pri mirnem reševanju konfliktov na svetu.
Razobešene so zastave vseh držav članic, med njimi je tudi slovenska. Povsod so razstavljena darila držav in navdušena sem bila, ko sem zagledala vaško situlo, darilo Slovenije.
Imeli smo možnost, da od zgoraj pogledamo v eno od dvoran, v kateri so ravno zasedali predstavniki držav članic.
Predlagala sem, da si privoščimo kosilo kar tam. Odšli smo do restavracije v spodnjem delu in si naročili tri jedi. Ker je bila to moja ideja, sem morala večino pojesti sama, ker, milo rečeno, hrana ni bila ravno po našem okusu. Ni bila poceni, a bila je nekako »plastična«, brez začimb. To je bila edina slaba stran, ki sem si jo zapomnila. Vse ostalo me je navdušilo in vesela sem bila, da sem se po priporočilu sodelavke odločila, da si ogledamo sedež OZN, kar je bilo zame nekaj posebnega, saj še nikoli nisem bila v podobni ustanovi.
