V času korone je zame vsako potovanje ali dopustovanje nekaj posebnega. Najprej zato, ker sploh lahko nekam grem. Drugič zato, ker lahko, ko sem na dopustu, vsaj malo odmislim ta nori čas in zadiham brez rigoroznih omejitev in mask. Poleti 2021 sem izbrala za prvi dopust hrvaški otok Vis. Bila sem že na številnih hrvaških otokih, na Visu pa še ne. Poiskala sem apartma v naselju Rukavac. Moja prvotna ideja je bila, da smo nekaj dni na Visu, nekaj dni pa na Hvaru. Ko sem ugotovila, da vozi trajekt na Vis samo 3x dnevno in da bi vzelo kar nekaj časa, da se bi dopust podaljšal še na Hvaru, sem se odločila, da gremo samo na Vis.
V soboto, 10. 7. 2021, smo se podale na pot Mia, Klara in jaz. Vstale smo se ob peti uri in se odpeljale do mejnega prehoda Zg. Leskovec. To me je spominjalo na leta nazaj, ko smo se na Hrvaško vozili večinoma ponoči, da smo se izognili gneči na meji in na cesti. Kolona na mejnem prehodu je bila dolga en kilometer, a smo vseeno čakale na prestop meje dve uri. Sreča je bila, da je bilo zgodaj zjutraj in še ni bilo vroče. Vsak potnik je moral pokazati dokazila o cepljenju, zato se je čas za prestop meje opazno podaljšal.
Načrtovala sem, da se bomo iz Splita vkrcale na trajekt, ki pelje ob 15. uri. Vesela sem bila, da smo se zbudile dovolj zgodaj in kljub dolgemu postanku na mejnem prehodu še pravočasno, ob 14.30 uri, prispele do trajektne luke v Splitu.
Po dveh urah in pol vožnje smo prispeli do Visa. Očarana sem bila nad tem, kar sem videla že iz ladje.
Mesto Vis in otok mi je bil všeč na prvi pogled.
Ustavile smo se na poznem kosilu ali bolje na zgodnji večerji, saj po poti ni bilo možnosti za pravi obrok.
Nato smo se odpeljale do zaliva Rukavac, kjer smo poiskale apartma. Po dolgi poti je sledilo le še večerno kopanje.
Čudovite plaže – Tepluš in Srebrna
Plaže na otoku so le eden od razlogov, zakaj se podati na tako dolgo pot do Visa. in ne na druge, nam bližje in bolj dostopne hrvaške otoke. V bližini naselja Rukavac sta kar dve lepi plaži, to sta Tepluš in Srebrna. Obe sta bili dosegljivi peš. Sama sem se večinoma peljala na plažo z avtom, saj sem si s sabo nesla ležalnik, da sem lahko na plaži resnično uživala s knjigo v roki.
Plaža Tepluš mi je bila všeč zaradi naravne sence borovih dreves in bližine parkirišča. Četudi je bil le mali del plaže v senci, je ta zadoščala, saj na plaži ni bilo prav veliko ljudi. Kot povsod na otoku, je bilo morje kristalno čisto in tudi dostop v vodo je bil enostaven.
V bližini te je še bolj znana plaža Srebrna. Seveda sem se podala tudi nanjo. Do nje je bilo potrebno malce pešačiti. Običajno je bilo na tej plaži mnogo več ljudi kot na plaži Tepluš. Na velikem parkirišču so bili parkirani tudi avtobusi. Velik del paže prekrivajo ovalni kamni in velike kamnite plošče, ki se lesketajo, ko nanje butajo valovi. Skoraj celotna plaža je v senci, ker jo obdaja borov gozd.
Malo naprej je manjša, ne tako obljudena plaža, ki se imenuje Mala srebrna.
Plaža Stiniva
Plaža Stiniva je plaža, ki je bila leta 2016 izbrana za najlepšo plažo v Evropi. Seveda me je zanimalo, zakaj je tako posebna, zato smo se zgodaj zjutraj, ko je bilo malo oblačno, podale v smeri kraja Marine Zemlje.. Avto smo pustile na majhnem parkirišču, ki je izhodiščna točka za sestop do plaže. Potrebno se je bilo spustiti kar nekaj metrov v globino, po ozki stezi, za katero pa se nisem primerno obula.
Sreča je bila, ker se je sonce skrivalo za oblaki in se nihče drug, razen nas treh, ni podal na pot. Tako sem se počasi spuščala navzdol in občudovala plažo, ki se je korak za korakom odpirala mojim očem.
Po približno dvajsetih minutah sem prispela na majhno plažo, ki je z dveh strani obdana s strmimi skalami. Odprtina med njima je dolga samo štiri metre.
Podala sem se v vodo in čisto sama plavala, kar je bil precej nenavaden občutek. Skoraj nisem mogla verjeti, da na tej tako znani in oblegani plaži ni nikogar drugega. Tudi z morske strani se še ni pojavila nobena ladjica, zato sem uživala te nepričakovane trenutke samote.
Po poti navzdol je čez nekaj časa prišel mladenič, kei je imel v rokah vrečke s kruhom. Povedal je, da se lokal, ki je na plaži, odpre šele čez pol ure. Odpravile smo se po poti nazaj, da nas sonce ne bi presenetilo, saj bi bil vzpon v tem primeru še težji. Na srečo se to ni zgodilo.
Videti plažo Stiniva je bilo zame res nekaj posebnega in to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem lahko to lepoto uživala brez množic, drugi razlog pa je bil, da sem plažo videla tako, da sem se spustila po strmi poti, kar je bilo slajše kot če bi si jo ogledala iz morske strani, iz ladje.
Plaža Stončica
Omeniti moram še peščeno plažo Stončica. Otok Vis ni velik, zato se lahko, če želiš, vsak dan odpelješ do druge plaže. Do te plaže prideš po nekaj minutah nezahtevne hoje od parkirišča nad njo. Tudi na tej plaži ni bilo veliko ljudi, četudi je bila sredina julija.
Ker je bilo oblačno, sva se z Mio odpravili na sprehod do starega svetilnika.
Domačini so nam povedali, da je na otoku približno polovica manj turistov kot običajno, Korona je tudi na Visu naredila svoje. Povedali pa so, da imajo kar precej rezervacij za drugo polovico julija in avgust. Meni je to, da je na otoku manj ljudi, ustrezalo.
Mesto Vis
Mesto mi je bilo, kot sem že napisala, všeč že takoj, ko sem ga zagledala.
Mesto ima nekaj kilometrov dolgo promenado, ki se razprostira čez celoten zaliv. Posebej lep je večerni sprehod, ko ulice oživijo in se napolnijo številni lokali.
Ogledale smo si tudi trdnjavo Svetega Juraja ali Fortica, ki se nahaja v bližini mesta.
Zgrajena je bila leta 1813 kot obrambni objekt. Trdnjava je danes obnovljena in je namenjena družabnim dogodkom. Ker je zahajalo sonce, smo uživale ob čudovitih pogledih na bližnje otočke.
Vožnja po otoku
Vožnja po otoku ni zahtevna, saj so ceste po večini obnovljene. Meni je bil najbolj strašljiv tisti del, ko se vzpenjaš nad mestom Vis.
Prvih nekaj voženj mi je bilo malo tesno pri srcu, dokler se nisem ceste navadila. Po tej cesti res ne moreš peljati hitro, saj je ozka in na eni strani prepadna. Še bolj pa me je bilo strah za kolesarje. Ostali del otoka se mi je zdel zelo primeren za kolesarje, saj nasploh ni bilo veliko prometa.
Večji del ceste obdajajo kraška polja in vinogradi, pa tudi manjši kraji z nenavadnimi imeni, kot je na primer Žena Glava. Do Komiže, drugega velikega mesta na otoku, pelje krožna cesta. Cesta po celini je boljša predvsem za nočno vožnjo, cesta ob morju, ki so jo ravno takrat obnavljali, pa ponuja neverjetno lepe poglede na Komižo.
Večerja, Titova špilja in razgled iz Huma
V bližini prej omenjene Žene Glave smo imele rezervacijo za večerjo v majhni avtohtoni vasici.
Večerjo si moral predhodno naročiti, saj lokal nima veliko miz in se hitro napolni. Klara, ki se je dogovarjala za večerjo, je vedela povedati le, da bo riba, pečena izpod peke. Lastnik pripravi tisto, kar so ribiči zjutraj ulovili. Gre za naročilo v smislu – pusti se presenetiti.
Večerja je bila nekaj posebnega. Zelo okusna in obilna, tako da smo komaj pojedle.
Tudi domače vino, ki ga pridelajo na otoku, se je prileglo. Če bi vedela, da bomo dobile tako veliko porcijo, dva dni prej ne bi jedla. Sladico smo odklonile. Še enkrat hvala Klari za to nenavadno izkušnjo.
Po večerji smo se odpravile na bližnjo razgledno točko na vrh Hum, ki je z malo čez 500 metri nadmorske višine najvišji vrh na Visu.
Imele smo še toliko časa, da smo se po poti ustavile nekaj metrov vstran od Titove špilje. Moje misli so se vrnile v preteklost.
Napisi na špilji so pričarali v moje misli dogodke v 2. svetovni vojni, ko se sem leta 1944 sem zatekel Josip Broz Tito in vrhovni štab jugoslovanske vojske.
Na otoku je še nekaj ostankov iz tistih časov, na primer tudi letališče, kar nam je v pogovoru omenil domačin. Zaradi strateške lege in vojnega oporišča na otoku je bilo Vis do leta 1990 nemogoče obiskati kot turist.
Nato smo se z avtom peljale še naprej, do razgledne točke, kjer je že bilo nekaj ljudi, ki so prav tako želeli videti sočni zahod. Bilo je oblačno, ko pa je dobra vidljivost, se od tukaj vidi res velik del otoka.
Komiža
Do Komiže smo šle dvakrat, prvič na večerni sprehod in drugič, ko smo se peljale na ogled Modre špilje.
Komiža mi je bila še bolj všeč kot mesto Vis. Staro, romantično mestece, s kamnitimi hišami in ulicami.
Komiža je izhodišče za izlet z ladjo do ene največjih znamenitosti na tem področju. Na otoku Biševu je namreč znamenita Modra špilja. Dogovorila sem se za izlet z agencijo, ki je ponujala ogled Modre špilje in kopanje na plaži Porat.
Modra špilja
Do Biševa smo se peljali z manjšo ladjo. Na tem delu Jadrana je morje najbolj razburkano. Ko sem pogledala našega kapitana, ki ni bil niti malo zaskrbljen, sem se pomirila, ključe od avta pa sem vseeno vzela iz torbice v roko, za vsak slučaj.
V daljavi sem zagledala otok in pomislila, ali bi to lahko bil otok Jabuka, ki sem ga en dan prej videla na filmu Comic Sans, ki je bil nekaj let nazaj posnet na Visu. Glavnega igralca filma Janka Popovića Volarića smo dvakrat v živo videle na Visu in to se mi je zdelo res zanimivo. Je pa otok zadnja leta zaslovel tudi po zaslugi filma Mamma Mia, saj so del filma posneli na njem.
Po petih miljah plovbe smo prispeli do otoka. Morje je bilo na tem delu zelo mirno, okolica pa prekrasna.
Vkrcali smo se na še manjše ladjice in se odpeljali do nekaj minut oddaljene Modre špilje.
V jamo prodira sončna svetloba in zato ima določen del dneva nenavadno lepo modro barvo.
Občudovala sem igro svetlobe in se prepustila trenutku. Res romantično.
Plaža Porat
Zaključek izleta je bil na peščeni plaži Porat, ki se nahaja v zalivu, zato je tukaj morje zelo mirno in primerno za poletne užitke.
Plaža ima kar veliko sence, tako da smo bili zavarovani čez opoldansko vročino. Ker sta na plaži celo dva lokala, smo lahko uživali tudi v kulinaričnih dobrotah otoka.
Zaključek
V nedeljo, 18. julija 2021, smo se odpeljale nazaj v Split in domov. Vis je všeč ljudem, ki imajo radi neokrnjeno naravo, čisto morje, prekrasne plaže in tradicionalno otoško gradnjo. Na otoku ni velikih hotelskih kompleksov, ki kazijo prenekatere letoviške kraje, saj je največ nastanitvenih enot v obliki apartmajev.
Ko smo bile tam, ni bilo prevroče. Zanimivo je, da je povprečna julijska temperatura le okrog 25 stopinj Celzija. Otok je poznan kot otok sreče, saj je filozofija domačinov, da je potrebno živeti počasi. Vis je po njihovem mnenju otok, na katerem se je čas ustavil. Zame je to otok, kamor se vračaš, ko ga enkrat obiščeš. Meni osebno je najlepši hrvaški otok, na katerem sem bila. In teh ni bilo malo.
Stroški za 3 osebe:
– trajekt 2 x 500 kun
– 8-dnevni najem apartmaja – 615 evrov
– posebna večerja – 120 evrov
– hrana – ocenjeno na 400 evrov
– izlet v Modro špiljo –