Odločitev
Po devetih mesecih sem lahko spomladi 2021 ponovno razmišljala o tem, kam iti na dopust. Odločitev je bila zaradi korone precej enostavna. Kam sploh lahko greva? Na Hrvaško. Za prvomajske počitnice sem izbrala najbližjo možno destinacijo – Hrvaško Istro. Tam sva bila pred leti že večkrat, tudi spomladi, večinoma s hčerkama in prijatelji, ko smo počitnikovali v Poreču ali Umagu. Odločila sem se, da si vasice, mimo katerih sva se doslej le peljala, tudi ogledava. Za prvi del dopusta sem rezervirala odličen hotel v Poreču, za drugi del pa družinski hotel blizu mesta Buje.
Pred odhodom
Na pot sva se podala v soboto, 24. aprila 2021. S seboj sva vzela potrdilo o cepljenju in potrdilo, da sva opravila hitri test, saj je bil le-ta potreben, da si lahko vstopil na Hrvaško. Jaz sem test opravila v petek, takoj po službi. Ko je prišel Iztok iz službe, je bila vrsta za testiranje zelo dolga. Svetovala sem mu, naj pride pozneje. Ni bil ravno dobre volje, ko je ugotovil, da je bila kolona čez dve uri še malo daljša in ta dan ni več prišel na vrsto. V soboto zjutraj, pol ure pred pričetkom testiranja, sva ponovno odšla na mesto testiranja, saj so opravljali teste ob sobotah samo dve uri. Čez eno uro je bil na vrsti in čez pol ure je že dobil rezultate. Ko sva čakala na rezultate testiranja, sem spakirala kovčke in bila sva nared za pot.
Občutek, da sva se lahko odpeljala na dopust, je bil skoraj takšen, kot da greva na čisto drugi konec sveta. Prevevalo me je veselje in občutek svobode. Ravno zato sem se tudi odločila, da najino bivanje na Hrvaški Istri opišem, da se bom tega spominjala tudi takrat, ko bo mogoče spet potovati kot smo lahko nekoč, pred korono.
Odhod v Poreč
Okrog 12. ure sva se peljala v smeri Poreča. Na meji sva pokazala registracijsko kodo, ki sem jo pridobila doma in bila sva na Hrvaškem. Nastanila sva se v hotelu, ki sem ga izbrala zato, ker je imel velik bazen in savne. Po dolgem času sva imela na voljo udobje, ki ga imaš v boljših hotelih. Zasedenih je bilo polovico sob, zato ni bilo nikjer gneče, niti na bazenu, niti v jedilnici. V notranjosti smo morali nositi maske, samo na področju bazena in savn ne. Ko sem tisti dan zaplavala v bazenu, nisem mogla verjeti, da se lahko prepustim vodnim užitkom.
Povedali so nama, da so bili hrvaški hoteli ves čas, odkar se je marca 2020 začela korona, odprti. V Sloveniji so se nekaj dni prej odprle terase lokalov, a samo do 19. ure, hoteli in ostali turistični objekti so bili še zaprti. Vsak dan sva odšla na daljši sprehod ob obali, do Poreča in v nasprotno smer, do Funtane. V Poreču sva bila že večkrat, a nikoli se nisem sprehajala po starem mestnem jedru s takim veseljem kot tokrat.
Na sprehodu do Funtane sva odkrila čudovito razgledno točko in zelo urejeno turistično naselje. Ko sva se sprehajala, sva z užitkom posedela na kakšni terasi, večinoma obsijani s soncem in malo pozabila, da smo sredi epidemije.
Tisti dan, ko je bilo deževno, sva se podala na obisk k prijateljem, ki imajo apartmaje v Crikvenici in na Krku. Z njimi sva preživela izjemno prijeten popoldan, saj se tudi s prijatelji zadnje mesece nismo veliko družili.
Buje
Ker sem bila navajena, da se v času prvomajskih počitnic običajno hoteli v Istri napolnijo, sem čez nekaj dni poiskala manjši hotel, kjer ne bo toliko ljudi. Po poti do tja sva se ustavila v Višnjanu. Sprehodila sva se po starem mestecu, ki je bil skorajda prazen, brez sprehajalcev.
Po bližnjici sva se iz Višnjana odpeljala do bližine mesta Buje in se nastanila v manjšem, butičnem hotelu z bazenom in savnami. Hotel me je navdušil. Še bolj sem bila presenečena, ko sem videla gradbišče v njegovi okolici in kaj še načrtujejo. Ko sva se pogovarjala s prijaznimi receptorji, sva izvedela, da so lastniki najprej začeli s proizvodnjo piva, nato z enim objektom in sedaj bo na tem področju sčasoma nastalo pravo naselje.
V restavraciji so nama in še drugim maloštevilnim gostom pripravili odlične zajtrke. Čez dan sva večinoma jedla drugje, v bližini lokacije, kjer sva se trenutno nahajala. Nisva jedla v nobenem lokalu, v katerem bi bila nad hrano razočarana. Nasprotno, povsod je bila izjemno dobra.
Najprej sva si ogledala mestece Buje, nato pa še okoliške vasice, mimo katerih sva se v preteklosti peljala do morja, nikoli pa se tukaj nisva ustavila. V Bujah sva se sprehodila do trga, ki ga krasi zvonik in cerkev Sv. Servola, ki je zaščitnik mesta. Po njem je poimenovan tudi hotel, v katerem sva bivala.
Občudovala sva urejene tlakovane ulice in urejene fasade.
Prišla sva do ostankov obzidja, ki obkroža mesto. V okolici Buj sva naslednje dni občudovala zelene griče, posejane z vinogradi in oljkami.
Degustacije vina
V hotelu sva vprašala, kaj nama priporočajo za ogled. Svetovali so nama, da poskusiva vino, saj je na tem območju več kot 20 vinarjev. Predlagali so nama štiri najbolj znane pridelovalce vina, pri katerih vsak dan potekajo degustacije (Kozlović, Kabola, Sinković in Prelac).
Ko sva se peljala v smeri Momjana, sva po poti videla ljudi, ki so sedeli pred eno od teh vinskih kleti in se ustavila. Poskusila sva tri vrste vina in bila nad degustacijo navdušena. Lastnik je bil zelo prijazen, saj se nama je posvetil in nama v dveh urah povedal veliko zanimivosti o posestvu in pridelavi vina.
Po tej pozitivni izkušnji sva se naslednji popoldan ponovno odločila za degustacijo. Odpeljala sva se še malo naprej kot prejšnji dan in prispela do vinske kleti, ki je bila locirana na vzpetini.
Od tam je bil prečudovit pogled na okoliške griče in celo do morja.
Lokacija kleti je res izjemna in ker je posijalo še sonce, sva resnično uživala. Na terasi so postavljene mize, ki so bile vse zasedene.
Po degustaciji z razgledom sva se odločila še za eno.
Kulinarično doživetje v Momjanu
Odpeljala sva do Momjana, kjer sva si najprej ogledala ostanke srednjeveškega gradu. Videla sva, da grad in okolico obnavljajo.
Po navigaciji in tablah sva prišla na vrh hriba in se ustavila pri hiši, ki je bila v resnici kmečki turizem. Nisem bila prepričana, če sva na pravem mestu. Vseeno sva se odločila, da bova spila kavo, saj sva mislila, da nisva prišla prav.
Prišel je lastnik, ki je bil zelo zgovoren. Prepričal naju je za degustacijo njihovih proizvodov in kosilo. Odločila sva se za domače jedi s šparglji in tartufi, po katerih so ti kraji zelo poznani.
Poleg tega sva pokusila nekaj vrst vina, poleg hrane so nama postregli domače olivno olje in na koncu domače žganje.
Hrana je bila fantastična. Pika na i je bila cena, ki je bila izjemno nizka, glede na to, kako zadovoljna sva bila. Lastnik nama je na koncu pokazal lično brošuro, v kateri je ponudba njihovih izdelkov. Odločila sva se, da se sem zagotovo vrneva, ko bova v bližini.
Motovun
Mestece sem si že od nekdaj želela ogledati, saj je najbolj znano na tem področju. Slovi tudi zaradi mednarodnega filmskega festivala, ki se tukaj odvija vsako poletje od leta 1999 dalje.
Avto sva parkirala spodaj in se podala na sprehod na naselbino, ki leži 277 metrov nad morjem. Predvidevam, da je običajno v Motovunu mnogo več ljudi kot sva jih tisti dan srečala midva. Bila sva skorajda sama, samo tu in tam sva srečala kakšnega popotnika. Na poti navzgor sem videla trgovine, ki so samevale. Prispela sva do velikega trga, ki ga obkroža obzidje, ki je bilo zgrajeno v 13. in 14. stoletju.
Na razgledni točki sva občudovala dolino reke Mirne in bližnjo ter daljno okolico.
Ker je bil pogled tako izjemen, sva si naročila kavo, nato še kosilo in resnično uživala.
Grožnjan
Odpeljala sva se v pol ure oddaljen Grožnjan. Ker so bila mesteca, ki sva jih do takrat videla, izredno simpatična in slikovita, nisem imela prevelikih pričakovanj. Avto sva parkirala blizu pokopališča in se podala na ogled. Ko sva prispela v naselje, sem bila izjemno presenečena, saj me je takoj očaralo.
Začutila sem umetniški pridih zgradb in uličic, saj je bilo pred hišami veliko razstavljenih slik in drugih umetnin.
Nekateri izdelki so nastali v slikarskih ali kiparskih kolonijah, kar je bilo razvidno iz napisov na umetninah.
V mestecu sem videla veliko umetniških galerij in ateljejev. Kljub maloštevilnim obiskovalcem je bilo veliko galerij odprtih. Sprehodila sva se po dolgem in počez in občudovala preurejene stare hiše, ki jih krasi zelenje in cvetoče rože.
Iz notranjosti nekaterih hiš se je slišalo tudi igranje klasične glasbe in jazza.
Grožnjan je kraj z umetniško dušo in najbolj romantičen od vseh, ki sem jih videla. Od tu sem odšla z mislijo, da mogoče Hrvaška Istra skriva še kakšne druge, dotlej zame neraziskane bisere.
Zaključek
Ugotovila sem, da kljub temu, da sem v Hrvaški Istri že večkrat bila, a nisem vedela, kakšne lepote skriva.
Kamnite hiške, ozke ulice, čudoviti pogled z gričev na morje, vinograde in oljčne nasade, do katerih vodijo pohodne in kolesarske poti. Kot da bi opisovala slovensko Istro, pa je vseeno čisto drugačna. Odlična hrana, dobra vina in prijazni ljudje. Visok standard istrskega podeželja in odlična ponudba hrane ter prenočišč sta me presenetila.
Domačini so povedali, da te kraje obiskovalci pogosto primerjajo s Toskano. Ob tem sem se spomnila na naše Haloze in Slovenske Gorice, kjer imamo ravno tako čudovito naravo, a ne znamo obiskovalcem pokazati naravnih lepot in ponuditi bolj celovito tega, kar pridelajo.
Istrske vasice v notranjosti, ki sem jih videla, so bile v preteklosti s strani turistov zapostavljene zaradi obmorskih mest, a to, kar sem videla, me je prepričalo, da so predvsem spomladi in jeseni odlična izbira za vsaj kratek dopust.