Priprave na potovanje
Zakaj v Izrael in Jordanijo pozimi? Odločilno, da sem izbrala ti dve državi, je bilo dejstvo, da je v tem času na jugu obeh držav dovolj toplo, da se lahko celo kopaš v morju. Ko sem ugotovila, da lahko v Eilatu plavam z delfini v njihovem naravnem okolju in da je možno obiskati Petro, eno od sedmih čudes sveta, je bilo argumentov več kot dovolj.
Letalske karte sem rezervirala kakšna dva meseca prej. Že doma sem ugotovila, da bo prvi del potovanja, ki ga bomo preživeli v Izraelu, kar drag, da pa bo zato bivanje v Jordaniji občutno cenejše. Prebrala sem tudi, da se splača bivati v Jordaniji vsaj dve noči, saj imaš potem ugodnosti pri nakupu karte za Petro. Odločila sem se, da bomo potovali od Tel Aviva do juga, tam prečkali mejo v Jordanijo, ostali tam pet noči in se zadnji dan vrnili do Tel Aviva.
O Izraelu sem imela kar nekaj informacij, pa tudi hčerka, ki je šla na potovanje z nama, je že bila tam. Jordanija mi je bila večja uganka. Na internetu sem našla Slovenko, ki oddaja stanovanje v Aqabi. Z njo sem že pred potovanjem navezala stik in ugotovila, da bo tudi ona za novo leto v Jordaniji. Tako sem se počutila malo bolj varno, saj mi ni bilo čisto vseeno, da se bomo sami podali v tako neznano državo. Tudi potopisov Slovencev na spletu skorajda nisem našla, saj je večina opisovala le ogled Petre.
Polet do Izraela
V nedeljo, 23. decembra 2018, smo se ob polnoči odpravili na pot. Iz Dunaja smo v Tel Aviv poleteli ob 6. uri zjutraj. To je neugodna ura, saj se skoraj ne splača najeti sobe, obenem pa sem do odhoda v letalo tako zaspana, da komaj gledam. Ko smo kdaj v preteklosti v takšnem primeru najeli sobo, sem težko zaspala.
Tokrat smo se zaradi le 3-urne vožnje odločili, da sobe ne bomo najeli. Ko sem se namestila na sedež v letalu, sem v trenutku zaspala. Po treh in pol urah poleta smo ob 10.30 pristali na letališču Ben Gurion v Tel Avivu, saj je bila časovna razlika med krajema eno uro. Na carini so nas fotografirali. Prejela sem mali listek s fotografijo, ki sem ga shranila v potni list, saj ga potrebuješ za izstop iz države. Procedura ob vstopu se mi ni zdela pretirano dolga, je pa res, da je boljše imeti nekaj časa za rezervo. Poiskali smo vlak in se z njim odpeljali do centra mesta. Tam smo se nato še z avtobusom odpeljali do našega apartmaja, kjer smo prvo noč prespali.
Sprehod po starem in novem Tel Avivu
Naš apartma je bil v bližini centra mesta, zato smo se po krajšem počitku sprehodili po centru mesta. Bil je sončen dan, temperatura je bila več kot 20 stopinj Celzija.
Prišli smo do ulice Tayelet in občudovali nekaj kilometrov dolgo peščeno plažo, ki je vodila do starega dela mesta, imenovanega Jaffa. To staro mesto je obdano z obzidjem in ima eno najstarejših pristanišč na svetu. V to pristanišče so se konec 19. stoletja začeli vračati Judje iz celega sveta, ko so se ponovno naseljevali v Izrael. Takrat je tukaj živelo veliko ljudi, zato se je del prebivalstva naselil v novem mestu, v sedanji Tel Aviv.
Očarljivo staro mesto dopolnjuje park, urni stolp, znamenita cerkev, most z nebesnimi znamenji, umetniške galerije in ulične poslikave.
Iz njega je tudi čudovit pogled na stolpnice modernega Tel Aviva, ki je nastal šele leta 1909.
Nazaj smo odšli po drugi poti. Šli smo po ozkih, zanimivih ulicah, okrašene s poslikavami.
Prispeli smo na tržnico, imenovano Carmel Market. Tam je bilo kar veliko ljudi.
Predel nam je bil všeč, zato smo tukaj tudi dvakrat jedli. Ponudba hrane je zelo raznolika, saj so na voljo lokalne, kot tudi mednarodne specialitete. Posebej nam je bila všeč restavracija z odličnimi pastami, pa tudi cene v njej so bile za njihove razmere sprejemljive. V bližini apartmaja smo nekaj hrane in pijače kupili tudi v trgovini. Potrdilo se nam je, da je hrana v lokalih in v trgovinah občutno dražja kot pri nas.
Belo mesto
Sprehodili smo se tudi po prestižnem predelu mesta, ki je imenovano tudi belo mesto. V tem delu me je presenetila edinstvena moderna arhitektura. Več kot 4.000 zgradb je uvrščenih v svetovno dediščino Unesca. Običajno na potovanjih občudujem stare zgradbe, v tem mestu pa me je fascinirala lepota novejših, saj so mesto zgradili po sodobnih arhitekturnih trendih iz začetka 20. stoletja. To sodobnost lepo dopolnjujejo številni parki in zelene površine.
Ob določenih urah, posebej pa zvečer, je bilo na ulicah živahno, ljudje so posedali v restavracijah in barih. Cene v njih so bile še višje kot v predelu, kjer smo imeli apartma.
Kaj sem pa že takoj opazila in me je res presenetilo? Da je na ulicah izjemno veliko uniformiranih ljudi. Čez nekaj časa sem se navadila, da so povsod vojaki, varnostniki in policisti oboroženi. Pa tudi tega, da sem morala nenehno čez varnostne kontrole in to ob vstopu v trgovino, nakupni center, na medkrajevni avtobus ali v zgodovinski kraj. Kljub temu sem se čez nekaj časa tudi zvečer počutila varno.
24. decembra v Jeruzalemu
Popoldan smo se z avtobusom odpeljali do eno uro oddaljenega Jeruzalema. Že iz avtobusa sem videla, da je to zelo veliko mesto, česar nisem pričakovala. Izstopili smo na centralni avtobusni postaji. Nekaj sto metrov naprej je bila hiša, v kateri smo imeli naslednje jutro zajtrk in kjer smo prejeli ključe od apartmaja. Naš apartma je bil še naprej, v smeri starega dela mesta. Do tja nas je pospremila prijazna gospa po rodu iz Amerike. Po poti nam je pripovedovala zanimivosti o njeni družini in o mestu.
Nekaj posebnega se mi je zdelo, da smo prišli ravno 24. decembra v Jeruzalem, to izjemno zgodovinsko mesto. Začelo se je večeriti, mi pa smo se napotili do starega dela.
Tja smo se peljali z najmodernejšim vlakom, kar sem jih do takrat videla.
Zid objokovanja
Občutila sem nepopisno vznemirjenje. Videla bom znameniti Jeruzalem, eno najstarejših in najbolj svetih mest na svetu. Mesto, ki je nastalo v 4. stoletju pred našim štetjem. Mesto, ki spada pod svetovno kulturno dediščino Unesca. Moji občutki so bili mešani; malo me je bilo strah, obenem sem bila vznesena in hkrati očarana nad tem, kje se nahajam.
Stari del ima osem vhodov. Mi smo vstopili skozi New Gate in se znašli v labirintu majhnih ulic, hodnikov, trgovinic in trgov. Skušali smo se orientirati s pomočjo zemljevida in telefona, kar pa ni bilo enostavno. Nekaj časa smo hodili po Via Dolorosa, torej po poti trpljenja. Videli smo del Bazilike Božjega groba, nato pa smo zašli. Večer se je prevesil v temno noč; nekateri prodajalci so že zapirali trgovine.
Čez nekaj časa so nas domačini usmerili na razgledno točko, iz katere smo presenečeni zrli na znameniti zid objokovanja. Torej smo v židovskem delu, to je v delu, kjer slavijo kralja Davida, ki naj bi živel v Jeruzalemu okrog leta 1000 pred našim štetjem? Najprej smo morali iti čez temeljito varnostno kontrolo. Moje vznemirjenje se je stopnjevalo in ker takšnih kontrol takrat še nisem bila navajena, me je postalo kar malo strah.
Iz stopnic sem opazovala to, kar sem do takrat videla le na televiziji. Znameniti zahodni zid. Videla sem, da je prostor ob zidu razdeljen na dva dela. Moški z značilnimi črnimi čepicami so bili na levi strani. Manjša, desna stran je bila namenjena ženskam. Sprva sem dogajanje gledala le od daleč, nato sem se opogumila in odšla do zidu.
Ženske, ki sem jih videla od blizu, so bile zamaknjene, druge so brale. Pogledala sem na drugo stran, kjer so bili moški in videla, kako so nekateri z glavo udarjali ob zid. Ta zid je zanje nekaj najsvetejšega in občutila sem spoštovanje do tega kraja, ker ima tako velik zgodovinski pomen. Nato smo se sprehodili tudi po tunelu, ki ima prav tako poseben pomen.
Doživetje pred katedralo
Nato smo šli čez muslimanski in verjetno tudi čez armenski del. Prepričana nisem zato, ker so postajale ulice vedno bolj prazne in manj obljudene. Hoteli smo priti nazaj do krščanskega dela, pa ga nikakor več nismo našli. Našli smo ga, ko smo srečali skupine otrok, ki so delili sladkarije in kartice z napisom Merry Christmas and Happy New Year.
Ustavili smo se pred cerkvico St. James Cathedral. Vzdušje pred njo je bilo praznično. Mimoidočim so ponujali topel obrok, božične piškote in napitke. Večer je bil kar mrzel, zato se je tudi nam prileglo kuhano vino in čaj. Ljudje so posedali v lepo okrašenem vrtu, vmes pa so odhajali v cerkev, kjer so vzneseno peli božične pesmi. Tudi mi smo občutili praznično vzdušje in posedeli.
Del poti do apartmaja smo pešačili, zato smo našli zanimiv podhod, v katerem so bili večinoma turisti, ki so večerjali in se veselili ob poslušanju božično-novoletnih pesmi. Tudi mi smo si naročili hrano, spili smo pivo ter tako v prijetnem vzdušju zaključili ta nenavaden in nepozaben večer.
Ogled čez dan
Naslednji jutro smo se ponovno sprehodili po starem delu mesta. Sprehod ni bil več tako misteriozen, saj je sijalo sonce in Jeruzalem je bil videti čisto drugačen, svetel in bel.
Šli smo okrog mogočnega obzidja in vstopili skozi Zion Gate. Mnogo lažje se je bilo orientirati in kmalu smo se ponovno znašli nad zidom objokovanja. Od tam je bil res čudovit pogled na kupolo na skali ali Dome of The Rock in na mošejo Al-Aqsa. Kupola na skali je zgrajena na Tempeljskem zidu, kot ga imenujejo Judje, za muslimane je to Veličastno svetišče.
Na tej razgledni ploščadi smo ostali kar nekaj časa, saj je bil pogled na ta del Jeruzalema res izjemen. Pa tudi zato, ker se je okrog nas nekaj dogajalo. Mladeniča in dekle so pogrnili rdečo preprogo, obesili balone in vse skupaj okrasili s cvetjem. Čez nekaj trenutkov smo videli mladega Juda in dekle. Bilo je očitno, da jo želi zasnubiti. Ker nismo več želeli motili njune romantične zgodbe, smo odšli naprej.
Naš cilj je bil, da si pogledamo, kaj ponujajo na bazarju, obenem pa da doživimo dnevni utrip tega nenavadnega mesta, ki je izjemna mešanica različnih kultur in verstev.
Našli smo tudi zelo zastražen vhod, skozi katerega so lahko le nekateri odšli na ogled kupole na skali. Žal nismo vedeli, da je vstop za turiste možen le ob točno določenih urah. Všeč mi je bil še trg Machan Yehuda, v katerem so zanimive kavarne in lokali.
Ljudje v mestu so se mi zdeli zadržani, razen nekaj izjem. Presenetilo me je tudi, da so nekateri od njih, ki so bili oblečeni v črno obleko, s klobukom na glavi, po mestu tako hiteli kot da jim gori za petami. To naj bi bili svečeniki, ki svoje življenje posvetijo samo študiju in veri.