Krožna vožnja od Roque Nublo do Agaete
En dan smo namenili raziskovanju najbolj goratega predela otoka. Z avtom smo se odpravili na krožno vožnjo, najprej do sredine otoka, nato pa ob obali nazaj do severa. Ta del otoka mi je bil najbolj zanimiv, saj smo se peljali po področju, kjer ni veliko vasi in je narava še posebej slikovita. Pokrajina na Gran Canarii se zelo spreminja. Nekaj časa smo se vozili mimo zelenih dolin z bujno vegetacijo; od palmovih nasadov, do kaktusov, ponekod smo videli tudi borove gozdove. Nato smo prišli do področja, kjer so bili kanjoni, skalne pečine ali jezera.
Najprej smo se od Galdarja po ovinkasti cesti peljali do drugega najvišjega vrha na Gran Canarii, ki se imenuje Roque Nublo ali skala v oblakih. Takšno ime ima zato, ker je večino časa vrh zavit v meglo in ga zaradi tega marsikateri popotnik nima priložnosti videti. Parkirali smo avto in se sprehodili do točke, od koder smo videli znamenito skalo, saj je bil dan sončen in vidljivost je bila odlična.
Nato smo se po manj prometni cesti peljali do zahodne obale otoka. Na cesti smo bili skoraj sami; občasno nam je delal družbo samo motorist. Na cesti je bilo ponovno nekaj vej, ki so ostale od neurja. Ustavili smo se na razglednih točkah in občudovali pristno naravo.
Čez eno uro smo prišli do plaže Aldea. Vasica ima poleg črne vulkanske plaže nekaj restavracij, v katerih pripravljajo sveže ribe, ki jih ulovijo domači ribiči. Ker ni bilo veliko turistov, so bile nekatere od njih zaprte. V eni smo se le uspeli dogovoriti, da nam jih pripravijo. Bile so odlične.
Pot smo nadaljevali ob obali, mimo področja nacionalnega parka Tamadaba. Čez eno uro smo prišli do mesta Puerto de las Nieves. Po poti smo občudovali tako bujno subtropsko vegetacijo kot tudi skalnate pečine, ki se dvigajo nad morjem.
Druga hiša v Los Hoyosu
Po dveh nočitvah smo se preselili v manjši kraj Los Hoyos. Hiša je imela res veliko spalnic, saj bi lahko v njej prespalo še več oseb kot nas je bilo. Bila je na vrhu hriba, z razgledom nad vasico in okolico. Oprema v kuhinji je bila res dobra, saj smo imeli čisto vse, kar smo potrebovali (zunanji žar, pomivalni stroj in jacuzzi). Največ časa smo se zadrževali na veliki terasi, kjer smo se družili in skupaj jedli. Na žaru smo si pekli tako ribje kot mesne specialitete. Po dveh dneh smo se opogumili in si zagreli vodo v jacuziju, tako da smo se v večernih urah tudi sprostili v vodi.
Zvečer smo gledali španska poročila in začeli slutiti, da se po svetu nekaj dogaja (korona). Nismo si znali predstavljati, za kaj točno gre. Ko smo se po telefonu pogovarjali z domačimi, so naši svojci izražali zaskrbljenost, saj so pri poročilih na slovenski televiziji povedali, da na Kanarskih otokih zapirajo hotele.
V času, ko smo bivali na otoku, nismo opazili, da bi se dogajalo kaj posebnega. Bili smo v mehurčku, večinoma še kar brezskrbni, le na čase nas je malce stisnilo pri srcu. Na televiziji so že govorili o maskah, zato smo v lekarni vprašali, ali jih imajo. Povedali so nam, da jih nikjer na otoku ni več, saj so razprodane. Skoraj nihče na otoku ni nosil mask, razen na Fuerteventuri, ko je pihal močan puščavski veter in so imeli ljudje maske zaradi peska.
Peščene sipine Maspalomas Dunes
En dan smo izkoristili tudi za ogled plaž na jugu otoka. Do tja smo se peljali po avtocesti. To področje je zelo poseljeno, prav tako jug otoka. Ogledali smo si tudi vzhodno obalo, kjer pa zaradi vetra ni veliko letovišč. Na jugu so mnogo lepše peščene plaže in tudi vreme je lepše; je bolj toplo in sončno.
Najprej smo si želeli ogledati peščene sipine, ki so zaščitene kot naravni rezervat. Odpeljali smo se do področja Costa Melonaras, kjer smo zašli, saj smo se odpeljali do hotelskega naselja na hribu. Šele ko smo z vrha hriba zagledali sipine, smo vedeli, da smo na napačnem področju. Peljali smo se nazaj do plaže Playa del Ingles in nato do El Oasis, kjer smo prišli do znanih sipin.
Bilo je vroče, a smo kljub temu kar nekaj časa brezskrbno uživali na sipinah, ki se razprostirajo po več kilometrov dolgi obali.
Peljali smo se še naprej, mimo številnih hotelskih kompleksov.
Področje je zelo pozidano, zato je otok s tem izgubil na izgledu. Res škoda, saj je sever ohranil svojo prvobitno naravo, a jug je čisto nekaj drugega. Ko sem videla ta del, mi je je postalo jasno, zakaj so se turisti iz Gran Canarie preusmerili na druge Kanarske otoke, na katerih ni tako pozidano in ni masovnega turizma.
Prispeli smo do Playa de Mogan, ki nam je bila bolj všeč, zato smo se ustavili, da se malo sprehodimo. Tukaj je bilo manj ljudi. Nekateri smo se sončili, drugi uživali na sprehodu. Ugotovili smo, da je na Gran Canarii veliko plaž, zato lahko najdeš tudi takšne, na katerih je v zimskih mesecih res prijetno. Tudi ta otok večne pomladi ima svoje čare in manj obljudene kotičke.
Ogled parka krokodilov
Ogledali smo si tudi park krokodilov v Aguimesu. To ni klasičen živalski vrt, ampak je zavetišče za živali. V njem so večinoma eksotične živali, ki so jih njihovi lastniki zavrgli ali pa so ugotovili, da zanje ne morejo skrbeti. Park vzdržujejo tudi s pomočjo obiskovalcev, ki z nakupom vstopnice omogočijo nakup hrane in oskrbe za živali.
V parku je veliko ptic, želv, opic, tudi tigrov, največ pa krokodilov, po katerih ima park ime. Ko smo vstopili, so nas opozorili na ure, ko živali hranijo. Kljub temu, da je park majhen, sem v njem res uživala. Še enkrat se je izkazalo, da je lahko manjše včasih slajše.
Glavno mesto Las Palmas
Ogled otoka ni minil brez ogleda glavnega mesta Las Palmas, ki je nastalo v 15. stoletju. Mesto ima povprečno letno temperaturo okrog 21 stopinj Celzija, zato je celo leto ugodno za bivanje. Pristanišče Puerto de la Luz smo si malce ogledali, ko smo na njem pristali s trajektom, zato smo ta popoldan namenili ogledu centra mesta.
Sprehodili smo se po stari mestni četrti Vengueta, v kateri so stavbe v secesijskem slogu.
Najlepša stavba je katedrala Svete Ane.
Blizu centra smo poiskali lokal za večerjo in si naročili tipične kanarske jedi. Sprehodili smo se tudi mimo parka San Telmo in mimo Kolumbove hiše – Case de Colon.
Pot domov
V soboto, 29. februarja 2020, smo se ločili, saj smo imeli različne polete domov. Midva in še en par smo imeli polet ob 9.40 uri. Vmes smo pristali v Barceloni in ob 17. uri smo bili na Dunaju. Poleta sta minila brez posebnosti, prav tako ni bilo na letališčih zaznati nobenega drugačnega vzdušja kot običajno. Ker smo gledali poročila, smo se držali bolj za sebe.
Mislim, da sem si od takrat naprej začela bolj pogosto umivati roke. Na letališčih skoraj nihče ni imel maske, saj je niti nismo mogli kupiti, kot sem že zapisala.
Ko smo pristali na dunajskem letališču, nas ni nihče posebej pregledal, niti nas niso nič spraševali, ali imamo vročino ali kakšne bolezenske znake, kar smo pričakovali, glede na to, da smo prihajali iz Španije. Spomnim se, da smo se v shuttle prevozu pogovarjali o tem, da se moramo varovati, če kdo kašlja.
Ko smo bili že blizu doma, smo preverili, ali so tudi ostali štirje, ki so imeli polet popoldan, že prispeli na Dunaj. Vsi smo prišli domov, kot je bilo načrtovano.
Celotno potovanje je bilo nekaj posebnega, tako pristanek na drugem otoku, kot tudi moje zadnje, še kar brezskrbno uživanje v tujini. Kdo ve, kdaj bo ponovno napočil čas, ko se bomo lahko tako družili. Poletni sestanek za naslednje potovanje smo že imeli, četudi ne v celotni zasedbi. Mogoče bomo imeli sestanek letos, potovanje pa drugo leto… Kdo ve? Enkrat že; po koroni.
Stroški za 8 oseb:
7-dnevni najem parkirišča na Dunaju – 142 EUR (2 x 72 EUR)
bencin in vinjeti do Dunaja – 160 EUR (2 x 80 EUR)
8 x povratne letalske karte Dunaj – Gran Canaria – cca 2.000 EUR
7 x vstopnina za Cocodrilo Park – 70 EUR
2 x 7-dnevni najem dveh avtov na Gran Canarii – 300 EUR
gorivo za najeta avtomobila – 80 EUR (2 x 40 EUR)
7-dnevni najem hiše za 8 oseb – 1.448 EUR (690 + 758 EUR)
hrana in pijača – 800 EUR (4 x 200 EUR)