Že od nekdaj sem si želela na sončno Florido. Videti neskončne plaže v Miamiju in nacionalni park Everglades. Pa znameniti Nasin center in še kaj. Maja 2023 sem našla ugodne letalske karte iz Ljubljane in z Iztokom sva se strinjala, da se za jesenske počitnice podava tja.
Tudi cena za najem avtomobila je bila zelo ugodna, sploh proti tisti, ki sva jo leto dni prej plačala v Kanadi. Najdražji so se mi zdeli hoteli. Za prvi dve noči sem si želela, da sva nastanjena čim bližje znameniti peščeni plaži South Beach, da se bova lahko po njej dodobra sprehodila in se morebiti okopala v Atlantskem oceanu. Ponovno sva si morala pridobiti vstopni dokument, ESTO, saj velja samo dve leti in je od najinega prvega obiska ZDA preteklo že štiri leta. Tokrat sem mislila, da je glede ESTE vse v redu, saj sem lahko že doma naredila check in. Pa skoraj ni bilo…
Potovanje
V soboto, 28. oktobra 2023, sva imela polet iz Ljubljane ob 19. uri. Tokrat nisva rabila iskati parkirišča, saj naju je na letališče pospremila Mia, Ko sva prišla do linice, kjer naj bi dobila natisnjene karte za vezani polet, se je začelo. Uslužbenka je želela videti ESTO. Vprašala sem, zakaj in ji povedala zgodbo izpred štirih let, ko zaradi tega, ker nisem ugotovila, da nimam ESTE, ker ni bilo možno narediti check in-a. Zaradi te izkušnje sem bila prepričana, da če lahko narediš check in le, če imaš odobreno ESTO. Napotila me je do kolegice, ki pa je bila res prijazna in me je pomirila. V sebi in na glas sem ponavljala: »Saj to ni res. Ne more se mi še enkrat zgoditi isto! Ne bodo naju spustili na letalo! Kako naj sedaj hitro najdem, da je ESTA odobrena in to natisnem na papir?«
Spomnila sem se, da sem dobila na e-pošto sporočilo, da je ESTA odobrena. Poiskala sem pošto in jo dala tej prijazni uslužbenki, ki je začela klikati po mojem telefonu. Našla je pravo stran in mi skušala to natisniti papir. A avtomat za tiskanje kot zakleto ni deloval.
Vmes sem šla pokazati, da imava ESTO odobreno. Razmišljala sem že, da bova šla domov, vzela avto in se z njim peljala do Zuricha. Koliko je to kilometrov? 800 kilometrov oz. 9 ur vožnje, V Zurichu sva namreč imela polet naprej šele naslednji dan. Noro, kaj sem bila pripravljena narediti, da pridem do želenega cilja.
Uslužbenka naju je končno spustila naprej, kljub temu, da je trdila, da imajo vsi ESTO natisnjeno in da jo bova morala pokazati še večkrat. Povedala sem ji, da si jo bova natisnila v hotelu, v Zurichu.
Vkrcala sva se na letalo in ob 20.15 smo že pristali v Zurichu. Tam sva stopila na tramvaj, ki naju je peljal do hotela. Plačala ga nisva, ker nisva imela švicarskih frankov, avtomata pa nisva našla. Moj načrt je bil, da se bova sprehodila do hotela, saj je bil oddaljen samo 2 kilometra. Kaj je to za naju, ko pa sva se včasih peš in tudi ponoči podala še na mnogo daljšo pot, če ni bilo druge možnosti.
Naslednji dan smo ob 12.50 poleteli proti končni destinaciji. Na letališču naju nihče več ni vprašal za ESTO.
Prihod v veličastni Miami
Ko smo ob 18.25 pristali v Miamiju, je bila procedura ob prihodu mnogo bolj enostavna kot v New Yorku. Nobenega dolgega pogovora, le kratko vprašanje, če imava ESTO. Pritrdila sva in to je bilo to. Na letališču sva želela kupiti SIM kartico, ki pa je bila zelo draga, zato sva se odločila, da je ne bova kupila. Kako bova prišla do hotela, če pa je oddaljen približno 15 kilometrov? Bova že nekako, saj sem pa imela naslov hotela natisnjen na listu.
Spomnila sva se, kaj nama je pripovedoval Igor o tem, ko so prispeli v Miami. Da se moraš iz letališča naprej odpeljati z brezplačnim vlakom. Poiskala sva ga. Avto sva namreč najela čez dva dni.
Skušala sem se spomniti številke avtobusa. Je to 150? Ja, in koliko postaj se morava peljati? Okrog 10. Za pomoč sva prosila eno osebo, nato drugo in tako dalje. In že sva se peljala z avtobusom. Plačati sva želela z bankovcem za 10 dolarjev, ki sva jih imela od doma. Ker je bila vožnja okrog 5 dolarjev za oba, naju je šofer pustil naprej, brez plačila, ker naj ne bi imel drobiža za vrniti.
Štela sva postaje in se pogovarjala, kdaj morava izstopiti. Fant poleg mene je vprašal, kam sva namenjena in naju usmeril, ko sva morala izstopiti. Potem sva začela hoditi, a nisva vedela, če je smer prava. Veter je kar pošteno pihal. Poleg sprehajalcev sva za pravo smer vprašala še v bližnji hotel. Receptorka nama je pokazala pravo smer in končno sva bila na cilju. Res sem si oddahnila, ko sva bila v sobi. Hotel sva našla brez SIM kartice in s pomočjo kar nekaj prijaznih ljudi.
Kljub časovni razliki petih ur sva hitro zaspala. Ko sva se zbudila, je bil še mrak. Po desetih urah zasluženega spanca sva se zbudila spočita. Ura je šele šest zjutraj, Kdaj bo sončni vzhod? Vstajanje, da vidim sončni vzhod, ni moja navada. A vstati se za jutranji vzhod v Miamiju na South Beach? Tega ne vidiš vsak dan. Ugotovila sva, da je najin hotel na Collins Ave in 21 st. res streljaj od morja. Kot sem si doma zamislila. Po poti sva pila kavo, ki je bila na razpolago v hotelu. Ameriško, veliko, zelo vročo, v lončku za sabo, kot jo pijejo vsi.
Plaža South Beach
Ko sva prvič zagledala plažo, je bilo čarobno. Nepozabno lep pogled na znamenito plažo, ki jo poznam iz filmov.
Sledilo je obvezno fotografiranje pri enem od reševalnih stolpov, ki je vsak malo drugačne barve. Sprehodila sva se vzdolž peščene plaže, občudovala eno najznamenitejših plaž na svetu in se čudila, koliko je jutranjih sprehajalcev.
Vetra, ki me je presenetil prejšnji večer, ni bilo in temperatura je bila prijetna tako za sprehod, kot za kolesarje, tekače in tudi kopalce. Tudi galebov je bilo polno. Število obiskovalcev plaže se je čez čas še povečalo, kar pa ni bilo čudno, saj je bila takrat temperatura že blizu 24 stopinj Celzija. Presenetilo pa me je, da so bili pred plažo napisi, ki prepovedujejo, da nanjo prineseš alkohol. Zanimivo.
Na začetku ulice Ocean Drive sva poiskala lokal, kjer sva jedla zajtrk, saj kava ni zadoščala za tako dolg sprehod kot sva ga imela v mislih. Presenetila naju je tako nizka cena kot okusen zajtrk.
Pot sva sedaj lahko nadaljevala in po dveh kilometrih prišla do konca te znamenite ulice, katere posebnost je njena arhitektura v stilu Art Deco.
Prepoznaš jo po pastelnih barvah in ravnih linijah. Hiše so bile zgrajene med leti 1929 in 1939. Okolica je služila kot kulisa za snemanje številnih filmov. Cel čas sva občudovala tudi lokale, ki so bili okrašeni za bližajočo se noč čarovnic ali Halloween.
Že tretje leto zapored, če odštejem eno koronsko leto, sva bila za noč čarovnic v deželi, ki tovrstne običaje časti že zelo dolgo. Lokali in trgovine imajo vsaj majhen dodatek, ki te opomni, da so čarovnice na pohodu. Pa ne samo čarovnice, vse maske so bile aktualne. Videla sem tudi našemljene otroke, kot pri nas za pusta, s košaricami bonbonov.
Ko se nama ni dalo več hoditi, sva se peljala s starim tramvajem, ki se imenuje Trolley in je brezplačen. Prispela sva do pristanišča in od tam občudovala Miami, ki je na drugi strani morja.
Sprehod sva nadaljevala popoldan v Lummus parku in področja, kjer je golf igrišče. Le-teh je nešteto, sva ugotavljala v nadaljevanju. S sabo sva vzela kopalke, saj sva tudi zaplavala v Atlantiku. Morje je imelo primerno temperaturo za plavanje.
Tako sva cel dan namenila spoznavanju znamenitega predela Miamija, South Beach. Bivala sva res le streljaj od vsega, kar sem si želela ogledati.
Kljub temu še vedno nisem točno razumela, kakšna je razlika med Miamijem in Miami Beachem, jasno mi je le bilo, da sva na južnem delu te znamenite plaže. Malo bolj jasno mi je bilo, ko sem prebrala, da spada pod Miami kar nekaj mest, ki so poimenovana po plažah. Zagotovo pa mi je bilo jasno, da sva na prestižnem predelu, v katerem živijo tudi najbogatejši prebivalci na svetu.
Naslednje jutro sva kar peš odšla do agencije za najem avta, saj je bila tudi ta v najini neposredni bližini. Kupila sva si tudi SIM, ki je bil mnogo cenejši kot na letališču. Z avtom sva imela možnost, da si ogledava še kakšen drugi predel okrožja Miami Dade, v katerega spada Miami Beach.
Ponovno sva se peljala preko mostu, kot prvi večer z avtobusom, le da sva lahko tokrat pri belem dnevu občudovala vso razsežnost mesta ali bolje več mest, ki se zlivajo eno v drugo. Ločuje jih voda, saj nekateri predeli ležijo na otokih.
Za ogled sva si izbrala enega od otokov, na katerem so vile bogatih. Star Island. Pred dvižno rampo je vratar, ki si zapiše podatke avtomobila in nato se lahko po njem pelješ. Žal je bil pogled na luksuzne vile omejen, saj so vile za visokimi ograjami in skrite z drevesi.
Veliko stavb so ravno takrat tudi renovirali. Nobenega zvezdnika nisva videla, ne tu in ne na plaži, je pa bilo zanimivo pokukati v ta, nam popolnoma neznani svet. Zaradi videnega pa sem razumela, zakaj je bil Miami v preteklosti razglašen kot najčistejše mesto v Ameriki.
Wynwood Walls
Že doma sem si zapisala, da bi rada videla predel mesta, ki se imenuje Wynwood Walls. Odpeljala sva se tja in že kilometer pred ciljem občudovala velikanske grafite.
Kaj takega še nisem videla. Nekoč tovarne in skladišča, so sedaj več kilometrov dolga umetniška galerija na prostem. Parkirala sva v garažni hiši, saj na ulici nisva vedela, kako naj plačava parkirnino. S plačevanjem parkirnine sva imela v nadaljevanju poti še velike težave.
Ko sva prišla iz parkirišča, nikakor nisva našla vhoda v muzej. Ker sva predvidevala, da si bova muzej kar dolgo časa ogledovala, sva si najprej zaželela kavo in prigrizek. Lokal je bil poseben in tudi zelo oblegan, tako da sva komaj sva dobila mizo. Potem pa sva čakala. In čakala. Gledala sem okrog in vsi so že dobili, pa so prišli za nama. Končno sva vprašala, kaj je z najinim naročilom in ugotovila, da so na naju pozabili. Zato sva dobila zastonj limonino pito in še eno sladico. Glede na cene v lokalu sva bila s tem kar zadovoljna.
Nato sva pohitela do muzeja. Imenoval se je muzej grafitov in pisalo je, da je edini tovrstni muzej na svetu. Vstopnina je bila kar draga, a zato sva prišla sem, ne? Bil je zanimiv, a res ne velik, zato sva si ga hitro ogledala. Še najbolj zanimiv mi je bil z grafiti poslikan WC.
Spraševala sem se: To je to? Potem so pa poslikave na okoliških stavbah skoraj bolj zanimive.
A imela sva srečo in zagledala sosednjo stavbo, kjer je bilo mnogo več ljudi kot v tem muzeju, v katerem sva bila skoraj sama. Kaj pa je to? Sva se mogoče zmotila in nisva bila v pravi stavbi?
Odšla sva noter in ugotovila, da je to izhod iz muzeja Wynwood Walls, v katerega sva bila pravzaprav namenjena. Vstopnine nisva plačala, sva si ga pa temeljito ogledala.
Muzej je posvečen umetnosti stenskih poslikav. Odprt je od leta 2009 in ga še vedno širijo s tem, ko nastajajo vedno nove umetniške stvaritve. Umetniki iz celega sveta prihajajo sem in dodajajo svoj košček pisanega mozaika.
S poslikavami so ta del mesta obudili in ga spremenili v enega najbolj zanimivih predelov mesta, kar sem jih kdaj koli v življenju videla. Ker je bilo že precej vroče, sva po dobrih dveh urah končala z ogledom.
Tudi po poti do avta nisem nehala občudovati okolice, ki je bila res nekaj posebnega. Tukaj si lahko nekaj ur ali cel dan.
Fotoaparata ves čas nisem dala vstran, saj je bilo umetnin toliko, da jih moje oko vseh ni moglo registrirati.
Kennedy Space Center
Za ogled znamenitega Kenedy Space Centra sva se iz Miamija peljala skoraj 4 ure, v bližino Orlanda. Tam sva dve noči spala v privatni hiši, pri prijazni lastnici. Naslednje jutro naju je čakala dogodivščina, obisk Nasinega vesoljskega centra, ki je bil zgrajen leta 1967.
Skoraj osem ur sva neizmerno uživala in se čudila temu, kar sva videla. Ko sva vstopila v center, sem se čudila ogromnim maketam in razsežnosti celega prostora.
Z avtobusom sva se najprej odpeljala na drugo destinacijo, ki se je izkazala za največjo atrakcijo v Nasa centru. Peljali smo se mimo enega največjih hangarjev na svetu, v katerem Nasini strokovnjaki gradijo vesoljske rakete.
Ko smo izstopili iz avtobusa, so nam postopno prikazovali vesoljska plovila in nekdanje polete, na zanimiv, virtualni način.
Sprehodili smo se tudi mimo komandnega stolpa, kjer smo interaktivno podoživeli, kako je potekal polet na Luno leta 1969. Nisem slutila, da vrhunec šele sledi. Ko so se odprla naslednja vrata, smo zagledali gromozansko velik Apollo/Saturn V, ki je največja raketa, ki je kdaj koli letela. Veličastno! Fotografija tega ne more prikazati.
Nisem si mogla zamisliti, da je raketa tako velika. Tam sva ostala zagotovo dve uri, tako navdušena sva bila. Okolica objekta je zagrajena in je obdana z močvirjem. V daljavi so bili obrisi izstrelitvene ploščadi, od koder poletijo rakete v nebo.
V nadaljevanju dneva sva občudovala razstavljene eksponate in osupljive filmske projekcije, ki so obudile še druge polete na Luno in razkrile, kakšne so želje za razkrivanje galaksij v prihodnosti. Noro, da sem od blizu videla, kako izgledajo raziskovalne sonde, ki so bile poslane na Mars in zadnji vesoljski taksi Atlantis v naravni velikosti!
Zanimiv je bil tudi pogovor z družino iz Slovenije, ki so se že dva tedna potepali v teh krajih in so bili nad videnim prav tako zelo navdušeni, kot midva. Slovence sva potem srečala še v parku Everglades. Pa seveda prijatelje zadnji dan.
Ko sva že odhajala, sva zagledala še čisto pravega astronavta in dan je bil tako rekoč popoln.
Tudi če nisi ne vem kakšen ljubitelj vesolja, po takšnem dnevu zagotovo postaneš. Jaz sem. Kaj bi šele bilo, če bi imela srečo in bi si lahko ogledala izstrelitev rakete v vesolje!
Pinecraft, predel mesta Sarasota
Naslednji dan sva se poslovila iz Orlanda in po dobrih dve urah vožnje sva se odločila za prvi postanek. Tega sem načrtovala, saj sem si želela ogledati skupnost Amišev, ki tukaj živi. Ustavila sva se v slaščičarni in skoraj takoj, ko sva si naročila kavo in pecivo, sva jih videla. Prepoznavni so po posebnih, preprostih oblekah in po vozilih. Njihov način življenja zapoveduje skromnost.
Peljala sva se po naselju, kjer živijo in ugotovila, da se njihove hiše na zunaj ne razlikujejo precej od ostalih. Le tu in tam sva opazila nekaj prikolic, v katerih tudi živijo. Kar nekaj amišev sva videla, tako moške kot ženske. Moški so imeli na glavi črne klobuke in oblečeni so bili v črne hlače z naramnicami ter bele srajce.
Ženske so imele na glavi belo avbo in enobarvno obleko. Večina so se vsi peljali na kolesu. Na koncu sva opazila tudi fanta in dekle, ki sta bila očitno na zmenku. Kljub temu, da sem želela pokukati v njihov svet, mi je bilo obenem neprijetno.
Fort Meyers
Najin naslednji postanek je bil v Fort Meyersu. Obalni predel mesta je zelo urejen. Sprehodila sva se ob obali in občudovala park ter mostove.
Mostove sva srečevala cel čas poti in vesela sem bila, da si lahko končno enega ogledala pobliže.
Kosilo sva jedla v nenavadni restavraciji, ki je častila skrivnostnega Al Caponeja.
Moški wc je bil narejen kot zapor in na sredini restavracije je bila ječa; a hrana je bila res okusna.
Žal naju je preganjal čas, saj je bil najin cilj, da prideva v Naples ob sončnem zahodu. To nama je tudi za las uspelo.
Naples
Naples, najbolj prestižno obmorsko mesto na Floridi, se ponaša s prečudovitimi vilami in urejeno okolico. Nisem pa bila očarana zaradi tega. Iz Orlanda sva hitela do Naples Piera, od koder naj bi bil pogled na sončni zahod nekaj posebnega. Ravno pravi čas sva prišla in hitro parkirala avto. Ko sem prišla na pomol, sem zagledala plažo z najbolj belim peskom, kar ga je moč videti.
Pesek je krasilo na stotine školjk. Veliko nas je čakalo na zadnje sončne žarke tega dne in nismo bili razočarani. Dočakali smo božanski pogled na zahajajoče sonce.
Sledila je še vožnja do najine naslednje nočitve, ki pa je bila tako rekoč sredi močvirja in gozda. Pričakala naju je zgovorna Poljakinja, s katero smo našli kar nekaj stičnih točk. Ko pa je omenila, naj ponoči ne odpirava vrat zaradi morebitnih kač, me je kar malce prestrašila. Iztok je moral sam po vso prtljago v avto in jaz sem stražila pri vratih. Ko je končal, sem takoj zaprla vrata in pogledala, če je še kje kakšna odprtina. Nekaj časa sem še razmišljala o tem, potem sem poskusila odmisliti, saj sem potrebovala spanec po celodnevni vožnji. Utonila sem v trden sen in se zjutraj, pri dnevni svetlobi, zbudila. Dan je lepši od noči in na srečo nisva imela nobenih neželenih srečanj z živalmi. Nasploh pa je bila sobica in okolica čudovita in kar žal mi je bilo, da sva se že odpeljala naprej.
Everglades
Čakala naju je vožnja skozi čudovito naravo nacionalnega parka Everglades, ki je pod zaščito Unesca. Razprostira se na velikanskem področju med Atlantikom in Mehiškim zalivom in je res nekaj posebnega. Najprej sem mislila, da je vse okrog nas močvirje, prekrito z visoko travo in potopljenimi drevesi, v resnici pa gre za velikansko reko, ki je dolga 160 kilometrov in kar 100 kilometrov široka.
Ker so razmere za življenje ugodne, lahko tukaj vidiš zelo veliko različnih živali. Že doma sem se odločala, ali bi vnaprej rezervirala ogled na kakšni od farm krokodilov, a ga nisem, zato sva se zanj odločila na licu mesta. Kar ustavila sva se pri eni, ki je bila dobro ocenjena in je bilo pred njo parkiranih že nekaj avtomobilov. V nekaj minutah sva se dogovorila za vožnjo s posebnimi čolni in ogled farme.
Na čolnu nas je bilo samo pet. Peljali smo se kar daleč in občudovali naravo ter številne ptice. Imeli smo srečo, da smo v živo, v naravnem okolju videli, aligatorja. Žal jih imajo nekaj tudi v ujetništvu, da jih lahko turisti občudujemo.
Peljala sva se naprej. Videti potopljeni gozd je bila že dolgo moja želja. Doslej sem ga videla le v Kanadi. Tukaj je bilo tega v izobilju. Večkrat sva se za kratek čas ustavila, da sem lahko občudovala ptice in divjo naravo v vsej svoji lepoti. Ustavila sva se tudi na kosilu in to v tipični ameriški restavraciji, kot sem jo videla le na filmih. Domačini so imeli na glavi kavbojske klobuke.
Naročila sem si ocvrt aligatorjev rep, ki je tamkajšnja specialiteta. Bil je okusen.
Košarkarska tekma lige NBA
Pozno popoldan sva prispela do najinega naslednjega prenočišča, ki je bil 30 kilometrov južneje od centra Miamija. Zvečer sva odšla na ogled NBA tekme v Kaseya center, saj je Iztok strasten ljubitelj košarke. Prišla sva več kot eno uro prej, a sva skoraj zamudila začetek tekme. Problem sva imela namreč s parkiranjem avta. Vse garažne hiše, a katerih sva bila, so parkirnino zaračunavale samo preko aplikacije. Brez plačane parkirnine avta nisva upala pustiti. Iztok se je pol ure pogovarjal preko telefona s prijazno osebo, ki mu naj bi pomagala plačati avto, a se ni izšlo. Končno sva našla parkirno hišo, v kateri je bilo možno plačilo s kartico. Ko sva bila le nekaj 100 metrov pred dvorano, sva opazila veliko praznih mest, ki so bila namenjena parkiranju za dogodke v tej dvorani.
Pomerili so se domačini Miami Heats in Washington Wizards. Tekma se je zdela za obiskovalce postranskega pomena, bolj je šlo za druženje in uživanje hrane ter pijače. Kljub temu sva se imela lepo, pa še dve pizzi sva dobila zastonj, poleg ene, ki sva jo plačala. Vseh treh pizz seveda nisva mogla pojesti.
Key West
Key West je najbolj južno mesto Floride in ZDA. Od Kube je oddaljeno le 90 milj.
Pod do tja vodi mimo neštetih otočkov, obmorskih vasic, številnih parkov in dreves, na katerih kraljujejo številne ptice. Narava res dela čudeže. Otokov je tisoč in se imenujejo Florida Keys.
Otoki so med seboj povezani z 42. mostovi, med katerimi izstopa najdaljši 7 Mile Bridge. 120 milj dolga pot je sama po sebi vredna ogleda. Ko sva se vozila, sem se cel čas spraševala, kako so zgradili te mostove, ki stojijo na stebričkih v morju. Po poti sva se nekajkrat ustavila.
Enkrat v zanimivem lokalu, ki je imel povsod polepljene dolarske bankovce.
Ko sva po dveh urah in pol vožnje prispela do Key Westa, me je to izjemno živahno mesto, polno zanimivih hiš in lokalov, prav očaralo.
Umetniki in glasbeniki so duša ulice Duval. Ni čudno, da je tu blizu ustvarjal tudi pisatelj Ernest Hemingway, ki je v Key Westu med drugim napisal tudi znamenito knjigo Starec in morje.
Povsod je odmevala glasba, ljudje so bili veseli in razpoloženi.
Poskusila sva znamenito limonino pito Key Lime Pie in kupila slaščice s tem okusom za domov.
Žal mi je bilo, da sva pozno popoldan morala oditi, saj mi je bil Key West izjemno všeč in bi tukaj z veseljem ostala vsaj še kakšen dan.
Šele po poti nazaj sem opazila, da je veliko hiš zgrajenih na stebrih, kar pa ni čudno, saj so otoki nizki in jih zlahka poplavi morje.
Zato tudi ni čudno, da je bilo veliko dreves pod vodo. A potopljenega gozda v morju še nisem nikoli videla. Iztok je moral kar nekajkrat ustaviti, da sem ga občudovala.
Little Havana
V nedeljo, 5. novembra 2023, se je zaključevalo najino jesensko potepanje po Floridi. V soboto ponoči sem si dopisovala s prijatelji, če so že pristali v Miamiju. Že doma smo ugotovili, da se bomo isti čas nahajali na Floridi, zato smo se dogovorili, da se dobimo na kavi. Ker sva imela avto, sva se jim prilagodila in se odpeljala do ulice Calle Ocho, ki je v predelu Little Havane. Ta del Miamija je prav tako zanimiv, saj tukaj živi veliko Kubancev, ki dajejo temu delu mesta svoj pečat. Snidenje je bilo čustveno, saj se tako daleč od doma še nikoli nisem srečala s prijatelji iz Ptuja. Ogledali smo si prodajalne cigar, se sprehodili po glavni ulici in v tipičnem kubanskem lokalu nazdravili na snidenje.
Ob 15. uri sva vrnila avto, saj sva imela polet iz Miamija ob 16.40 uri. V Zurichu smo po devetih urah pristali naslednji dan ob 7.50 uri zjutraj. Ob 12.55 smo poleteli ponovno. Iztok je na letalu ogovoril Zorana Dragiča, saj je sedel tik pred njim. Vsi smo bili kar utrujeni in veseli, ko smo ob 14.05 pristali v Ljubljani.
Zaključek
Florida me ni razočarala, nasprotno, zelo pozitivno me je presenetila in navdušila. Je izjemno čista in urejena država, česar nisem pričakovala. Vreme sva imela ves čas prijetno toplo, mogoče je bilo kakšen hip celo prevroče, kar je bilo za november kljub vsemu presenetljivo. Zdaj tudi razumem, zakaj se tako veliko ljudi preseli na Florido ali se tja preseli vsaj za čas naše zime. Ni čudno, da je Florida tretja najbolj naseljena država v ZDA.
Državo krasi bujno tropsko rastje, predvsem palme. Plaže, ki sem jih videla, so posute z večinoma belim peskom, zato izgledajo fenomenalno. Morje pa je zelo čisto, da je bil pravi užitek zaplavati v njem. V zastavi Floride so simboli, ki državo zelo dobro ponazarjajo: sonce, palme, parnik, zemlja, voda in indijanska ženska, ki trosi rože.
Omenila bi samo še hrano. Ta je mnogo boljša kot je bila v edinem mestu ZDA, kjer sem bila doslej. Tam se mi je zdela hrana »plastična« in ni bila dobra. Na Floridi pa je bila zgodba čisto drugačna. Cene so bile večinoma še kar znosne in jedla sva dobro. Še najslabša je bila pizza na tekmi in hitra hrana v Nasa centru.
Ponovno sem ugotovila, da je na svetu veliko prijaznih ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati iz zagate in ti povedati svojo življenjsko zgodbo. Tako neznanci kot tisti, ki ti ponudijo svoj dom za bivanje in so mnogo bolj gostoljubni kot se to pričakuje.
Še zadnje misli – Florido bi zagotovo še kdaj obiskala, saj ponuja še več kot to, kar sva v enem tednu uspela videti. Mogoče bi se peljala na sever in od tam še kam naprej. Ali pa bi šla na križarjenje do bližnjih otokov…
Stroški za 2 osebi:
2x letalske karte Ljubljana – Miami – 1.185 evrov
1 x nočitev v Zurichu – 105 evra
4 x nočitev v Miamiju – 400 evrov
SIM kartica – 25 evrov
najem avta – 206 evrov
bencin za najet avto – cca 100 evrov
2 x ESTA – 40 evrov
parkirnine – 40 evrov
2 x vstopnina za muzej grafitov – 28 evrov
2 x nočitev v Orlandu – 128 evrov
1 x nočitev v Naplesu – 88 evrov
2 karti za tekmo NBA – 120 evrov
2 x vstopnina za Nasa center – 140 evrov
1 x parking za Nasa center – 10 evrov
2 x vstopnina in vožnjo po Everglades – 107 evrov
hrana in pijača – cca 400 evrov
1 x mednarodno vozniško dovoljenje – 24 evrov