Odločitev za potovanje
Za poletne počitnice sem iskala novo destinacijo in našla ugodne karte preko Bolgarije do Armenije. Zadeva se mi je zdela zanimiva, saj v nobeni od teh držav še nisva bila, pripomoglo pa je tudi to, da sem prebrala, da velik del Armenije prekrivajo gorata pobočja in so potemtakem tudi sredi poletja tam znosne temperature. Odločila sem se, da bova za začetek nekaj dni v Sofiji, nato 1 teden v Armeniji in za konec še nekaj dni ob morju, ponovno v Bolgariji. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva lahko tako tudi poleti obiskala dve državi, v katerih so bile poletne temperature znosne, razen v glavnem mestu Armenije.
Sofija
V soboto, 29, julija 2023, naju je Mia peljala na zagrebško letališče. Polet sva imela ob 21.35 uri, v Sofiji pa smo pristali ob 23.50 uri. Ker smo pristali tako pozno, sem izbrala nočitev, kjer je bil ponujen obenem še brezplačni letališki prevoz. Lastnik apartmaja se je po naju pripeljal celo z električnim avtomobilom in kar je še bolje – bil je prijeten sogovornik. Že večkrat je obiskal Slovenijo in še istega leta jo je nameraval ponovno obiskati z avtodomom. Njegov apartma je bil kot iz škatlice in vesela sem bila, da sem ga za povratek rezervirala še enkrat.
Naslednji dve noči sva spala v bližnjem hotelu, saj je imel bazen, za katerega sem predvidevala, da nama bo prišel prav v poletni vročini. Kopala se sicer nisva, je pa bilo prijetno ležati na ležalniku ob njem.
V Sofiji prva dva nisva imela najetega avtomobila, a ga tudi nisva potrebovala. Javni prevoz v mestu je odličen, tako kar se tiče cene kot tudi pokritosti mesta. Vse je bilo zlahka in hitro dostopno. Prvi dan sva si ogledala središče mesta in se sprehodila po glavni ulici Vitosha Boulevard. Obvezen je bil seveda ogled katedrale Aleksandra Nevskega, ki je bila dokončana leta 1912 in je ena največjih pravoslavnih cerkev v tem delu Evrope. To cerkev zagotovo fotografira vsak turist, ki pride v bolgarsko glavno mesto, saj je že od zunaj zelo atraktivna in prepoznavna.
Ko sva se sprehajala, so se pred nama so se vrstile stare izkopanine in številni lokali, v katerih je bilo veselo in sproščeno vzdušje.
Izbrala sva restavracijo tik pred glavno ulico in boljše ne bi mogla. Ko sem želela naročiti koktejl, sem dobila v roke »passport«.
Pred odhodom do hotela sva zagledala še kip sv. Sofije, ki je simbol mesta.
Naslednji dan sva se podala na goro Vitoshi, ki leži več kot 2000 metrov visoko. Do tja sva se prav tako peljala z avtobusom. Ugotovila sva, da sem ne zaide veliko turistov, saj sva na gori videla le nekaj domačinov. V skoraj edinem delujočem hotelu sva si naročila domače žganje in se pripravila na sprehod. Prvih nekaj minut je pihal veter, nato se je pokazalo sonce in ob tem tudi prijetne temperature. Sprehod, ki sva ga midva opravila, je bil kratek, a zelo slikovit.
Gora Vitoshi ima še druge sprehajalne poti, ki so zanimive ravno v tem letnem času, saj se tu zgoraj zagotovo ohladiš od poletne vročine, ki je bila konec julija na višku tudi v Bolgariji.
Ta dan sva si ogledala še Bojansko cerkev, ki je pod zaščito Unesca. To je manjša dvonadstropna cerkev, ki je bila zgrajena že v 10. stoletju.
Glede na to, da sva se vozila z javnim prevozom, sva v Sofiji videla kar veliko.
Yerevan ali Erevan
V torek, 1. avgusta 2023, sva z letalom ob11.50 uri iz Sofije poletela do armenskega glavnega mesta Yerevana, kjer smo pristali po lokalnem času ob 15.40 uri. Tam sva najprej prevzela avto in se z njim previdno podala do hotela na obrobju mesta. Proti večeru sva se za potep do središča mesta dogovorila za taksi, saj sva že takoj ugotovila, da so nekatere ceste res kar zahtevne za vožnjo. Točno tako kot so napisali popotniki v svojih potopisih. Odločitev je bila prava, saj sva videla, da se je potrebno na armenske ceste najprej navaditi. Pa tudi cena taksija je bila zelo ugodna.
Skoraj pol ure smo se vozili do centra mesta. Ko smo se bližali, nisem mogla verjeti, kako lepo je. Urejene ceste, čudovite zgradbe. Armenija me je v trenutku pozitivno presenetila, če sem odštela slabe ceste, ki so bile v predmestju. Taksist naju je odložil v strogem centru mesta, blizu kaskad.
Ko sva izstopila, je Iztok minuto zatem ugotovil, da je v avtu pozabil mobitel. Mobitel s pravkar kupljeno sim kartico za Armenijo. Stekla sva za avtom, a ga seveda nisva več videla. Kaj storiti? V hipu sva se domislila in odhitela do bližnje restavracije in ogovorila mlado uslužbenko. Pomagala nama je tako, da je poklicala v najin hotel, kjer sva, na srečo, najela taksi. V hotelu so nato poklicali taksi službo in čez nekaj minut sva dobila zagotovilo, da naju bo mobitel čakal na recepciji. In res je bilo tako.
V tem času, ko sva čakala, ali se bo mobitel našel, sva se odločila, da si kar v tem lokalu naročiva hrano. Odlična izbira. Hrana je bila vrhunska, saj je bil lokal eden najboljših v tem predelu mesta. Ko sva že vedela, da je vse urejeno, sva si šla ogledati bližnje kaskade, ki so ena največjih znamenitost mesta. Gradili so jih kar nekaj let in jih dokončali leta 2000. Kaskade so znamenito stopnišče, iz katerih je čudovit pogled na mesto.
Mračilo se je in izkazalo se je pozitivno, da se je na kaskade povzpela ponoči. Tisti dan, ko sva prispela, je bila neznosna poletna vročina in kot običajno je avgusta najmanj primeren čas za ogledovanje velikih mest. A na srečo je bilo tako samo v Erevanu. Temperatura je bila znosnejša. Podnevi verjetno ne bi imela volje, da bi se povzpela nanje. Tako pa je bil pogled na mesto v zahajajočem soncu čudovit. Stopnice obdajajo zelenice in spomeniki, ki so ponoči osvetljeni in zelo romantični.
Nato sva se sprehodila še do sosednjih ulic. Kako sedaj nazaj do hotela, če pa nimava sim kartice in ne moreva priklicati taksija? Odšla sva do lokala, kjer so nama že enkrat pomagali in ponovno prosila za pomoč. Imela sva naslov hotela in prosila, da so nama uredili taksi za nazaj. Bila sva zelo presenečena nad njihovo prijaznostjo. Menager hotela ni hotel slišati, da bi plačala pijačo. Zato sva drugič v življenju napisala spletno oceno za lokal, ki sva ga seveda zelo pohvalila. V hotelu naju je res čakal mobitel in najina sreča je bila popolna.
Artashavan
Naslednje jutro sva šele videla, v kako lepem hotelu sva. Hotel je bil v bližini letališča in v predmestju, zato sem ga tudi izbrala, ker sem, kot sem že napisala, želela, da prvi dan čim manj voziva sama, da se navadiva cest. Hotel je imel ogromen vrt, v katerem so stregli zajtrk. Gostov je bilo malo in smo lahko res uživali v številnih dobrotah, ki so bile na voljo.
Zjutraj je bilo na terasi še kar znosno, a sva se kljub temu želela čimprej odpeljati naprej, kjer ne bo tako neznosno vroče.
To se je tudi zgodilo. Peljala sva se proti severu, do vasice Artashavan. Nikakor nisva našla najinega cilja, ki so bile velike armenske črke. Vozila sva sem in tja po vasi in se nazadnje odpeljala naprej. Nekaj kilometrov naprej sva zagledala, kar sva iskala. Na hribu so razmetane črke, ki so res velike in zanimive.
Armenska abeceda ima kar 39 črk in obstajajo že več kot 1.600 let. Domačini so nama pomagali so nama najti I in D, začetnici najinih imen. Na pobočju hriba je bilo še nekaj zanimivih spomenikov.
Byurakan
Nato sva se odpeljala do kraja Byurakan. Prispela sva do zagrajenih objektov, ki so že na zunaj izgledali, da so namenjeni opazovanju vesolja.
Poleg naju se je za ogled astrofizičnega observatorija Byurakan zanimala še ena družina. Po nekaj minutnem čakanju so nam zagotovili, da je ogled možen in da se nam bo posvetil astrofizik, ki bo samo za naju vodil ogled v angleščini.
Usedli smo se v avtomobile, saj je področje kar veliko. Prvič v življenju sem videla velikanski, delujoč teleskop, ki je namenjen opazovanju vesolja.
Astrofizik, ki nam ga je razkazal, je izjemno vnet za svoje delo. Srečna sem bila, da sem ga imela čast spoznati, saj je v svojo razlago vložil veliko energije in videlo se mu je, da mu to delo pomeni vse.
Po ogledu sva sledila smerokazu, ki naju je vodil do ene najboljših restavracij na tem področju. Objekt se je nahajal v neokrnjeni naravi. Usedla sva se na teraso, iz katere sva imela lep pogled na sotesko, nad katero je bil speljan celo zip line. Hrana je bila odlična. Poleg restavracije imajo na voljo tudi sobe ali apartmaje z bazenom in kar videla sem se, kako bi lahko tukaj nekaj ur ali dni uživala, daleč od preostalega sveta.
Gyumri
Tako pa sva se podala naprej. Popoldan sva prispela v Gyumri, drugo največje mesto v Armeniji. Nastanila sva se pri najbolj ljubeznivi gostiteljici v B&B kar sva jih kdaj imela. Ta nama je povedala, da je v bližini trg Vartanants, ki je zasijal v zahajajočem soncu.
Lokali z odlično hrano so se kar vrstili.
Izbrala sva takšnega, ki je ponujal čaje in hrano iz lokalnih zelišč.
Naslednji dan sva si ogledala prekrasno črno trdnjavo, ki kraljuje nad mestom. Od tam se zelo lepo vidi velikanski kip matere Armenije.
Sledilo je še slovo od dveh izjemno prijaznih domačink. V svojem domu so nama pričarali izjemno domače in pristno armensko gostoljubje. Gostu nudijo več kot imajo sami. Take izkušnje hoteli ne nudijo.
Dilijan
Odpeljala sva se do nacionalnega parka in se ustavila v kraju Dilijan. Tukaj so bile poletne temperature že čisto znosne, saj sva bila na višini 1.200 metrov. Avto sva parkirala pri jezeru in se sprehodila mimo spomenika, ki je posvečen junakom filma Mimino. Mestece naj bi zaradi značilne arhitekture spominjalo na Švico.
Jezero Sevan
Cesta se je še malo vzpenjala, tako da sva bila že na višini 1.900 metrov, ko sva prispela do jezera Sevan. Jezero zavzema skoraj 5% površine cele države. Kamor seže oko, sem videla neskončno, prekrasno modro zeleno turkizno barvo jezera.
Najlepši pogledi nanj so iz cerkve Sevanavank, zato sva se, četudi je to kar precej turistično in oblegano področje, povzpela do tja.
Pod nami sva zagledala pravo plažo, zaradi katere sem se počutila kot da sem na morju.
Malce sem razmišljala, ali bi se tudi jaz okopala v jezeru, pa se za to kljub zelo lepemu vremenu nisem odločila. Bilo je namreč okrog 25 stopinj, kar je bilo na takšni višini idealno. Naslednji dan mi je bilo malce žal, ker me kopanje več ni mikalo, saj se je vreme precej spremenilo.
Odpeljala sva se do večjega mesta, ki pa naju je malo razočaralo, saj sva pričakovala več. Zato sva se raje odpeljala do majhne vasice, kjer sva imela rezervirano nočitev. To je bila prava odločitev, saj sva bila nad videnim zelo navdušena. A ne takoj. Ko sva prispela do vasice, naju je navigacija peljala od asfaltirane do kolovozne poti. Pomislila sem, kaj mi je bilo, da sem tukaj rezervirala sobo. Sprejel naju je domačin, ki ni znal skoraj nobene besede angleško, tako da smo se sporazumevali bolj z rokami. Opazila sem, da sva prispela na kmetijo, po kateri so se sprehajale kokoši, v ozadju je bil velik vrt in nedokončana hiša.
Ko pa sva se povzpela v zgornje nadstropje, sva bila šokirana. Pozitivno. Izjemno urejene sobe, z ročno izdelanim pohištvom, zelo estetsko in dovršeno do najmanjše podrobnosti. Kaj takega? Domačinov brat, ki pa je na srečo znal angleško, nama je povedal, da je lastnik vse naredil sam. Na čudoviti terasi sva jedla izjemno dobro postrv iz bližnjega jezera, ki so jo samo za naju pripravili na žaru. Tudi zajtrk je bil izjemen. Kako napačen vtis lahko dobiš! Bolje ne bi mogla izbrati. Noben hotel se ne bi sramoval tega unikatnega pohištva. Hrana pa – božanska. Cena pa – noro nizka.
Hayaravank in Noratus
Naslednje jutro je bilo megleno in tudi malce je rosilo, zato nisem več pomislila na kopanje v jezeru. Tudi temperature niso bile več tako prijetne, a še vedno ni bilo mrzlo.
Ko sva po nekaj kilometrih uzrla drugo, mnogo manj oblegano cerkev Hayaravank, je bil kljub slabšemu vremenu pogled nanjo še lepši, bolj romantičen.
Po poti sva se ustavila v kraju Noratus, v katerem je znano pokopališče. Ogledala sva si srednjeveške nagrobnike, ki se imenujejo hačkarji (kamniti križi).
V Armeniji je največ ohranjenih ravno na pokopališču Noratus. Hačkarjev je na tem območju več kot 900 in so nastali večinoma v 10., nekateri že v 5. stoletju. Ti spomeniki so eden od simbolov Armenije in so vsekakor vredni ogleda.
Prelaz Selim oz. Vardenyats
Ko sva se odmaknila od jezera, sva naletela na prečudovito pokrajino, ki je postala zelo hribovita.
Nisem mogla načuditi temu, kako razprostranjena država je Armenija, ko pa je le za polovico večja od Slovenije. Ceste so bile, zanimivo, v tem predelu kar dobre. V predmestjih ali vaseh so se mi zdele mnogo slabše.
Vozila sva se po poti, po kateri je nekoč potekala znamenita svilna pot. Prispela sva do prelaza Selim ali Vardenyats, ki leži na višini 2.400 metrov nadmorske višine. Tam je kar pihalo, kar pa me ni zmotilo, da nisem občudovala narave. Ustavila sva se tudi pri Selimovem karavanseraju, ki je bil zgrajen v 14. stoletju in je bil namenjen postanku karavan, ki so nekoč davno potovale po teh poteh. V bližini sta domačina kar iz avta ponujala nakup spominkov.
Ko sva prispela do vasi, ki je bila v neposredni bližini najinega naslednjega prenočišča, sem se spomnila, da sem prebrala, da ga je težko najti oz. da moraš paziti, da ne zapelješ po napačni cesti. In seveda sva. Zapeljala sva na ozko makadamsko cesto, ki je peljala mimo hiš, potem pa še teh ni bilo več. Naenkrat je cesta postala kolovozna pot. Glasno sem protestirala, da bi se peljala naprej. Iztok je vztrajal in znašla sva se na hribu, pod nama pa je bilo naselje hišk, ki sva jih iskala. A kako priti tja? Pot se je tako rekoč končala. Teh nekaj metrov sva opravila seveda peš in kar groza me je bila, če bi se Iztok odločil in se še naprej peljal z avtom. Pomislila sem, da sva se zagotovo peljala ravno po napačni poti, tisti, ki je bila odsvetovana. Iztok se je v spremstvu domačina odpravil nazaj, da mu bo pokazal pravo pot. Ko sta prispela varno, z nepoškodovanim avtom nazaj, sem si oddahnila.
Šele po okrepčilu, takem in drugačnem, sem prišla k sebi in začela občudovati okolico. Ta je bila res čudovita. Lesene hiške so bile na robu soteske.
Na drugi strani se dvigale visoke gore, na katerih domujejo tudi medvedi. To nama je povedal lastnik eko naselja, za dokaz pa nama je pokazal še video posnetek, ki so ga posneli pred nekaj časa. V leseni hiški sem spala več kot odlično.
Če bi vedela, kar mi je povedal Iztok šele čez nekaj dni, ne vem, če bi tako dobro. Namreč, ko sva se pozno popoldan sprehajala v bližnji okolici, je videl kačo. Imel je kar prav, da mi tega ni povedal.
Domačini so imeli tudi mlade kužke, ki so bili zelo prikupni. Prav tako lepa je bila okolica, saj so jo krasile vse mogoče rože.
Takoj sva se odločila, da bova tukaj jedla vse tri obroke, ki so bili pripravljeni iz domačih pridelkov in zelo slastni. Jedla sva tudi njihovo jed dolmo, ki je malo spominjala na našo sarmo.
Bila sem vesela, da sem izbrala to, četudi odročno in težje dostopno ekološko naselje. Z nastanitvami sva imela celo pot res srečo.
Armenske ceste
Naslednje jutro sva nadaljevala pot proti jugu, v provinci Syunik. Po poti sem lahko še vedno občudovala gorato pokrajino, ki so jo krasile rastline in reke.
Cesta je bila začuda v odličnem stanju. Ko sva se končno navadila na dobro cesto, je sledil šok. Vsakih nekaj kilometrov sva zagledala velikansko luknjo. Če bi se vozila tukaj ponoči, bi zagotovo vanjo tudi zapeljala, kar se ne bi dobro končalo. Šele sedaj je Iztok razumel, zakaj ga je pri najemu avta uslužbenec natančno opozoril na to, kje so pripomočki za menjavo avtomobilske gume. Kljub temu, da sva doplačala za polno kasko zavarovanje, nisem želela, da bi se nama zaradi lukenj to res zgodilo. Kdo ve kako dolgo bi čakala na pomoč, saj sva se kar nekaj časa peljala po cesti, brez naselij in tudi posameznih hiš, kaj šele da bi bila na voljo avtomehanična delavnica. Na določenih predelih so bile redke tudi bencinske črpalke. Pa tiste, ki so bile, so bile tudi takšne, da nisi bil prepričan, ali sploh prodajajo bencin. Imeli so ga namreč natočenega kar v steklenicah.
Čez nekaj kilometrov sva zagledala tovornjak, ki je zasipaval te velikanske luknje. Še vedno pa mi ni bilo jasno, kako so sploh nastale. Ko sva se čez nekaj dni peljala nazaj, so bile večinoma že zasipane. Kar pa ne pomeni, da nisva vsake toliko srečala kakšnega avtomobila, ki je obstal in so mu menjavali gumo. Šele na koncu poti sva ugotovila, da sva imela neznansko srečo, da nisva bila tudi sama deležna »gumi defekta«. Pa sva doživela kaj drugega…
Vmes sva se ustavila na postajališču in se odločila, da nekaj prigrizneva. Da se vsaj ne bi. Ali da bi mi začeli delovati »klikerji«, kaj naj naročim.
Najin cilj je bil pripeljati se do samostana Tatev, ki je eden najlepših samostanov v Armeniji. Do tja lahko prideš na dva načina. Z avtom ali žičnico. Ker sva spala le 500 metrov vstran, sva se do konca poti peljala z najetim avtom. Najprej sva se spustila v dolino reke Vorotan, nato pa sva se morala še enkrat precej povzpeti. Sama cesta je sicer speljana v redu, samo v kakšnem stanju je bila! Šele tu sva dokončno ugotovila, da so armenske ceste so poglavje zase. Zapomnila sem si, da se ponoči v Armeniji NE pelješ, če ni RES nujno.
Druga možnost je, da se pelješ z najdaljšo reverzibilno žičnico (Wings of Tatev) na svetu, ki je dolga več kot 5 kilometrov in je dvignjena od tal več kot 300 metrov. Kar grozljivo jo je bilo videti že iz avtomobila! Doma sem imela idejo, da se bova z njo peljala. Ko pa sem žičnico videla v živo, sva se oba z Iztokom strinjala, da je avto pač boljša izbira. Pa četudi cesto skoraj na vseh delih obnavljajo. Četudi so na cesti luknje velike več kot en meter. Pa kaj zato, da je cesta velik del makdamska in se dviga prah. Ponekod so jo ravnokar tudi popravljali in sva morala zaokrožiti med delovnimi stroji. Iztok je večkrat komentiral, da bodo ceste v Armeniji čez 20 let super… Jaz pa sem se čudila njegovi spretnosti, ko je krmaril med luknjami. Končno sva uspela priti na cilj.
Čudoviti samostan Tatev
Tokrat sva bivala v zgornjem nadstropju kamnite hiše. Celo nadstropje sva imela zase. Velikanska soba in dnevna soba, spodaj pa ogromna jedilnica. Po izjemno prijaznem sprejemu sva se peš odpravila do samostana, ki je bil zgrajen v 9. stoletju. Ogledala sva si ga od znotraj in od zunaj, saj mi je bil izredno všeč.
Kljub temu, da Iztok ni bil najbolj navdušen, sem želela samostan videti še iz bližnjega hriba, saj so najlepši pogledi z vrha. Podala sva se po cesti navzgor. Sama, edina pešca. Ko sva prišla do razgledne točke, sva bila navdušena. Očarana. Pogled na samostan je bil prečudovit in ni mi bilo žal vzpona. Niti Iztoku ne.
Večerjala sva v domačinskem lokalu, ki je bil cel čas zelo poln, tako s strani domačinov kot turistov, četudi je bilo potrebno na hrano kar nekaj časa čakati. Pripravljali so jo sproti in je bila res okusna. A žal, ne zaradi te hrane, sem imela v nadaljevanju večera težave.
Ko sva prišla domov, je bilo še vse v redu. Takoj ko sem želela zaspati, mi je postalo slabo. Opisovala tega ne bom, samo omenila, da mi je bilo res hudo. Spomnila sem se postajališča ob poti. Napaka. Ponovitev tega, kar se nam je pripetilo pred skoraj 20. leti v Turčiji. Tudi takrat je bila kriva hrana ob poti….
Naslednje tri dni sem pila čaje in se »zdravila«. Domačini, kjer sva prespala to in naslednjo noč, so bili izjemni in so mi vsi pomagali. Dobila sem tudi vroč čaj za pot in še nekaj zelišč za kuhanje čaja. Ko sva prispela do naslednje prenočitve v mestu Eghegnadzor, so mi tam ponudili tablete in nekaj proti dehidraciji. Ker mi tablete niso pomagale, je Iztok odšel naslednje jutro v lekarno. Dobil je škatlico, v kateri je bilo samo nekaj tablet. Po prvi tableti mi je bilo mnogo bolje. Ostalih tablet nisem več vzela.
Zorats Karer
Po poti sva si zaradi tega le na hitro ogledala dvoje. Prvi postanek je bil Zorats Karer, ki ga imenujejo armenski Stonehenge. Pravega sem pred leti videla, tega pa le od daleč. Iztok se je sprehodil do velikih kamnov, ki so bili raztreseni po hribih in težki tudi nekaj ton. Po dolgem času preučevanj so kamne razglasili za najstarejši observatorij na svetu. V davnih časih so služili za opazovanje zvezd.
Noravank
V zadnjem delu poti do Erevana sva se vozila po čudovitem kanjonu Gnishik, ki je obdan s čudovitimi rdečimi klifi. Bolj kot sva se bližala glavnemu mestu, bolj je postajalo vroče. Zaradi tega, ker še nisem bila čisto pri močeh in ker je bilo vroče, sva si samostan Noravank, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, ogledala bolj na hitro.
Ponovno v Erevanu
Čez kakšno uro sva prispela v hotel v Erevanu. Tudi tokrat sva bila blizu letališča. Šele zvečer, ko se je temperatura ponovno znižala na bolj sprejemljivo, sva se odpeljala do centra Erevana, da si ga še enkrat ponoči ogledava. Po nekajdnevni vožnji si je Iztok že pridobil toliko izkušenj z vožnjo, da sva se odpeljala z najetim avtomobilom. Ponovno sem občudovala urejenost centra mesta, ki je videti sodoben in moderen, kar je presenetljivo, če ob tem upoštevam dejstvo, da je mesto staro že več kot 2.800 let.
Precej časa sva bila na Trgu republike (Hraparak), ki je ponoči čudovit. Podnevi je rožnate barve zaradi vulkanskega kamna, tufa, zato ga imenujejo rožnato mesto. Od daleč sva videla, da je večina ljudi zbranih na enem mestu. Odšla sva bližje in ugotovila, da gre za vodno fontano, izza katere se je ravno takrat začela oglašati glasba. Čudovite melodije ob prekrasni kulisi. Nepozabno.
Zvečer sem si že opomogla, a ko sva prišla nazaj v hotel, je postalo slabo še Iztoku. Naslednje jutro je počival in nisem vedela, kako se bova odpeljala do letališča. Zunaj je bilo zelo vroče, zato nama je klimatizirana soba prišla zelo prav. Po zajtrku, ki je bil moj prvi obtok poleg banan, so me prosili, da prestavim najin avtomobil, saj sva zaparkirala tistega od lastnika hotela. Okrog tretje ure je Iztok dejal, da se počuti bolje in da bo avto sam odpeljal do letališča. Naložila sva prtljago in se hotela odpeljati. Avto ni vžgal. Nekaj je še zaropotal, nato se je popolnoma ustavil. Kaj pa sedaj?
Ponovno sva odšla v hotel in prosila, če lahko imava sobo še naprej, kljub temu, da sva jo imela že nekaj ur več kot je običajno. Sobo sva smela uporabljati še naprej, četudi so jo vmes že očistili. Zunaj je bilo blizu 40 stopinj, zato sva jim bila neznansko hvaležna. Poklicala sva na agencijo za najem avta. V tem času, ko sva čakala nanje, nama je lastnik hotela želel pomagati, pripeljal svoj avto in ga priključil na najinega, a avto še vedno ni vžgal.
Ko je prišel avtomehanik, je imel s seboj delujoče kable za akumulator in uspelo mu je, da avto vžgal. Do poleta letala sva imela še kar nekaj časa. Pomislila sem, da sva imela srečo, da se nama ni to zgodilo na drugem koncu države.
Avto bi morala vrniti ob 17. uri, a sva ga zaradi težav z vžigom vrnila ob 20. uri. Kar nama je v resnici prišlo prav, saj sva bila raje v sobi kot da bi se potikala na letališču.
Nazaj do Bolgarije
Iz Yerevana smo poleteli ob 22.25 uri in pristali v Sofiji malo čez polnoč. Pozdravila sva Plamena, najinega takrat že znanca in ponovno spala v istem apartmaju kot prvi večer potovanja. Bila sva zelo presenečena, ko naju je vprašal, kako je z najino hišo, saj je slišal za grozne poplave, ki so bile ravno takrat v Sloveniji. Midva o tem nisva vedela veliko, saj v Armeniji nisva gledala poročil.
Naslednje jutro sva se kljub kratki noči nekako uspela zbuditi okrog osme ure. Ob 9. uri sva namreč morala prevzeti avto v agenciji, ki je bila nekaj kilometrov od naju. S taksijem sva se odpeljala do tja in nazaj z najinim »novim« avtom. Oba sva bila tako utrujena, da sva v sobi, namesto da bi spakirala, kar zaspala. Pisala sem Plamenu, če lahko ostaneva v sobi malo dlje in nama je to dovolil. Še eden v vrsti zelo prijaznih ljudi, ki so nama tokrat pomagali tako rekoč na vsakem koraku.
Burgas
Ob enih sva se zbudila. Še vedno nisem bila prepričana, kako bo Iztok opravil tri in pol ure dolgo pot do bolgarskega morja. Tam sem rezervirala apartma za tri dni in ga tudi že plačala, drugače ne vem, če bi se na pot sploh podala. Na srečo ni bilo tako vroče kot v Erevanu. Po nekaj kilometrih vožnje je Iztok dejal, da ni problema in da se je »spravil k sebi«. Vmes sva imela postanek v restavraciji. Hrana je bila odlična, jaz pa vedno boljša.
Pozno popoldan sva prispela v letoviško mesto Burgas, ki je bilo zadnje na seznamu potovanja po Bolgariji in Armeniji. Pričakal naju je čudovit apartma, ki je bil izjemno dobro opremljen. Naspala sva se, kot že nekaj dni ne. Zvečer sva se sprehodila do centra mesta, ki je bil v najini neposredni bližini, prav tako tudi plaža ali bolje, kilometri dolgih peščenih plaž.
Naslednji dan so naju ležalniki kar vabili, da si odpočijeva od poti, ki je bila polna dogodivščin, takšnih in drugačnih. Trije dnevi so minili kot bi mignil.
Plovdiv
V soboto, 12. avgusta 2023, sva se dopoldan podala nazaj proti Sofiji. Spočita. Dobre volje, vse slabo je bilo pozabljeno, kar dokazuje to, da sva si bila ponovno pripravljena kaj ogledati. Videla sva, da se bova peljala mimo mesta Plovdiv in da imava dovolj časa za postanek, saj sva morala avto vrniti šele ob 22. uri zvečer.
Staro mestno jedro bolgarskega mesta Plovdiv, ki je eno najstarejših v Evropi, me je navdušilo s svojim šarmom.
Nekaj let nazaj je bilo mesto tudi evropska prestolnica kulture, kot Ptuj. Staro antično gledališče kraljuje nad njim, sredi mesta pa so tudi ostanki stadiona.
Zadovoljna sva bila, da sva se odločila za postanek in to v tako lepem mestu.
Avto sva vrnila ob dogovorjenem času. Na letališče naju je peljal uslužbenec iz agencije in Iztok je tokrat v njem pozabil očala. Voznik mu jih je čez nekaj minut pripeljal nazaj. Se peripetije še ne bodo končale? Ob pol enih ponoči smo poleteli iz Sofije in ob enih ponoči po našem času pristali v Zagrebu. Tam naju je čakala Mia in naju odpeljala domov.
Povzetek
Od vsega se mi je najbolj vtisnilo v spomin to, da so bili domačini povsod neskončno prijazni, ko so nama pomagali iz zagat, npr. ko sva v taksiju pozabila mobitel in očala. Ponudili so nama čaje, tabletke in druge napitke, ko sva to potrebovala, naju razveselili s prijazno besedo ali s klicem v agencijo za najem avta, ko nama le-ta ni vžgal. Dovolili so, da sva lahko ostala nekaj ur dlje v sobi. Lastnik apartmaja naju je 2x počakal na letališču ob enih ponoči in naju nasmejan odpeljal do apartmaja.
Kar se tiče izbire potovanja in to, da sva bila najprej v Bolgariji in vmes v Armeniji in na koncu letovala ob morju, je bila dobra odločitev. Hrana je v obeh državah odlična, le midva sva imela smolo in bi morala biti bolj previdna. Najboljšo in svežo hrano ti pripravijo tam, kjer bivaš. Škoda, da nisem imela možnosti poskusiti armenskega vina. Iztok je poskusil vsaj konjak, ki je menda prvovrsten, zato ni čudno, da je svetovno znan.
Obe državi imata veliko za pokazati, tako naravo kot kulturno-zgodovinsko dediščino. Res je, da sem v Bolgariji videla le tri mesta, a so bila ta vsa tri zelo zanimiva in vredna ogleda.
Armenija ima čudovito naravo, od katere izstopa področje okrog jezera Sevan. Po njej lahko potuješ tudi poleti, a je bolje, da izpustiš Erevan ali si ga ogledaš na hitro, kot midva. Ko se odločiš upoštevajoč dejstvo, da se najprej prilagodiš na razmere in ne voziš ponoči, kot sem že zapisala. Drugačnega načina ogledovanja si ne predstavljam, zato je zame avto prava izbira. Mogoče bi bil boljši terenec, a tudi z običajnim avtom je šlo.
Poleg tega, da je potovanje cenovno ugodno, bi ga priporočala še zaradi obilice zanimivih cerkva, starih naselij in posebnosti, ki to deželo delajo tako posebno. To pa naj odkrije vsak sam.
Stroški za 2 osebi:
2 x letalske karte Zagreb – Sofia – 150 evrov
2 x letalske karte Sofia – Erevan – 250 evrov
4 x nočitev v Sofiji – 190 evrov
7 x nočitev z zajtrkom v Armeniji – 340 evra
3 x nočitev v Burgasu – 183 evra
najem avta v Armeniji – 300 evrov
najem avta v Bolgariji – 170 evrov
bencin – cca 100 evrov
hrana in pijača – cca 400 evrov