Glasgow in Loch Lomond
Popoldan smo se odpeljali naprej in čez nekaj časa smo prispeli na Škotsko. Tisti dan smo prevozili približno 400 kilometrov. Ustavili smo se v Glasgowu, največjem škotskem mestu. Na hitro smo si ga ogledali in se podali še nekaj kilometrov naprej. Pokrajina se je spremenila, še bolj pa promet. Ceste so postajale vedno ožje, avtomobilov je bilo vse manj.
Čez pol ure smo prispeli do vasice Arden, ki leži ob jezeru Loch Lomond. Prespali smo v gradu v bližini jezera.
Spanje v gradu je bilo nekaj, česar sem se zelo razveselila, saj v gradu nikoli še nisem prespala. Grad je bil obdan s čudovito naravo. Počutila sem se, kot da sem prišla stoletja nazaj; kot da sem sodelujoča v filmu Nazaj v prihodnost.
Otok Skye ali otok bogov
Zgodaj zjutraj smo se iz vasice Arden odpeljali naprej, v vse bolj pristno in avtohtono Škotsko. Peljali smo se po idilični cesti, na kateri skoraj ni bilo prometa. Prispeli smo do mesta Fort William, po katerem smo se sprehodili.
Mesto je znano po čudovitih sprehajalnih poteh. Veliko obiskovalcev se odloči tudi za vzpon na najvišjo goro Ben Nevis, ki je visoka 1.345 metrov.
Ponekod je bila cesta tako ozka, da so bila potrebna izogibališča, saj se dva avta le stežka srečata. Občudovali smo čudovito zeleno pokrajino, male vasice in ovce. Fantazija.
Po dveh urah in pol vožnje smo prevozili približno 200 kilometrov in prispeli do idilične ribiške vasice Mallaig. Področje je omenjeno tudi v knjigah o Harryu Potterju. Tukaj so posneli tudi nekaj prizorov iz omenjenega filma. Ob 11. uri smo se vkrcali na manjši trajekt. Čez 45 minut smo se izkrcali na otoku Skye. Otok je največji od 500 otokov, ki spadajo v skupino Notranjih Hibridov. Izkrcali smo se v vasici Armadale.
Cel popoldan smo se vozili po tem biserčku med škotskimi otoki. Občudovali smo naravo in morsko obalo, nad katero so se dvigali strmi klifi.
Peljali smo se mimo veličastnega slapu Kilt Rock, ki je dobil ime po škotskem krilu. Vozili smo se mimo zanimivih planot, nenavadnih tvorb in številnih čred.
Večina čred so bile višavsko škotsko govedo, ki ga imenujejo tudi kosmato govedo.
Tukaj je Iztok prepustil volan tudi meni in starejši hčerki, ki je komaj naredila vozniški izpit. Vožnja po levi je bila nenavadno doživetje.
Ustavili smo se tudi v kraju Broatdordu. Proti večeru smo prispeli do vasice do Kyleakin, kjer smo prenočili.
Jezero Loch Ness in Urquhart Castle
Naslednji dan smo se preko 500 metrov dolgega mostu Kyle of Lochalsd odpeljali iz otoka Skye. Čez nekaj kilometrov smo zagledali čudovit grad Eilean Donan. Gradovi na Škotskem so res nekaj posebnega.
Nato smo se odpeljali do znanega jezera Loch Ness, kjer smo zaman zrli v vodo, da bi zagledali pošast. Ustavili smo in si ogledali grad Urquhart Caste, kjer je bila razgledna točka na jezero. To je tudi lokacija, iz katere naj bi turisti opazovali pošast v Loch Nessu. Raziskovali in ogledovali smo si tudi ruševine gradu, ki je bil zgrajen v 13. stoletju. Grad je imel pomembno vlogo v škotski zgodovini, zato je zelo obiskan.
Odpeljali smo se do 20 kilometrov oddaljenega mesta Inverness, ki je bilo najsevernejše mesto na našem potovanju. Mesto je bilo naseljeno v 6. stoletju. Sprehodili smo se glavni ulici in si ogledali center mesta. Pozno popoldan smo se odpeljali do eno in pol ure oddaljenega mesta, kjer smo prenočili. Po poti smo občudovali Škota, ki je igral na dude.
Čudovit Pitlochry in destilarna Edradour
Prespali smo v mestu Pitlochry, ki upravičeno slovi kot najbolj urejen kraj na Škotskem. Spali smo na vrhu hriba. Naslednje jutro sem odšla v trgovino, da kupim hrano za zajtrk. Najprej me je fascinirala enotna arhitektura.
Ko sem se sprehodila pa mestu, nisem mogla verjeti svojim očem.
Prebujajoče mesto je bilo res vredno ogleda.
Parki, gredice, čudovito urejene hiše, kamnite ulice in nešteto rož. Čudovito.
Za Škotsko velja, da si moraš obvezno ogledati vsaj eno destilarno, kjer pridelujejo viski. Na tem področju jih je veliko. Midva z Iztokom sva se odločila za ogled destilarne Edradour, ki je bila nekaj kilometrov oddaljena od tam, kjer smo spali. Bolje se ne bi mogla odločiti.
Destilarna je znana kot najmanjša destilarna na Škotskem, v kateri pridelujejo viski na tradicionalen način, od leta 1825 dalje. NA vodenem ogledu so nam povedali, kako pridelujejo viski iz sladu in to ročno. Nato ga hranijo vrsto let, da dobi poln okus. Dlje časa ga hranijo, boljši okus ima. Poskusila sva 10 in 25 let star viski.
Ta viski uporabljajo tudi na angleškem dvoru kot reprezentančni viski. Kupila sva ga tudi za domov.
Edinburgh
Opoldan smo se odpeljali do 120 kilometrov oddaljenega mesta Edinburgh, ki je glavno mesto Škotske vsaj od 15. stoletja dalje. Sprehodili smo se po glavni ulici The Royal Mile, ki je dolga eno miljo.
Šli smo od mestne palače Holyroodhouse Palace, ki je sedež monarha, do gradu, ki se je veličastno dvigal nad mestom.
Stari in novi del mesta, ki je bil zgrajen v 18. stoletju, skupaj spadata pod svetovno dediščino Unesca.
Mesto nas je dobesedno očaralo, saj se na ulicah odvijal The Edinburgh Festival Fringe, ki je največji festival umetnosti in kulture na svetu. Na festivalu nastopajo znani in neznani umetniki iz najrazličnejših področij kot je gledališče, ples, cirkus, opera, muzikal, razstave in drugo.
Povsod smo lahko videli najrazličnejše skupine umetnikov, ki so bodisi nastopali ali pa privabljali na večerni nastop in to na zelo nenavaden način.
Del tega dogajanja smo ujeli v fotografski objektiv.
To neopisljivo vzdušje me je res fasciniralo. Ta dan je bil zame eden od vrhuncev potovanja po Škotski.
Res s težavo smo se poslovili od nenavadnega dogajanja v mestu in se tik pred nočjo odpeljali do morja, v manj kot uro vožnje oddaljen kraj Coldingham, kjer smo prespali.
Coldingham Sands
Zjutraj smo se odpravili na plažo, ki je bila nekaj minut hoje oddaljena od kraja, kjer smo prespali. Plaža je bila popolna. Peščena, v čudovitem zalivu.
Sami smo uživali na toplem soncu in nikamor se nam ni mudilo. Plaža je bila večkrat nagrajena, tako z Modro zastavo kot z nagradami za najbolj urejeno manjšo, ne tako obiskano plažo.
Hadrijanov zid
S težavo smo se poslovili od idilične plaže in se podali na skoraj 500 kilometrov dolgo pot. Čez uro in pol smo želeli narediti postanek, saj naj bi bil v bližini mesta Newcastle upon Tyne del znamenitega, 117 kilometrov dolgega Hadrijanovega zidu. Tudi ta zid je umeščen pod svetovno kulturno dediščino Unesca. Zgrajen je bil leta 122 našega štetja in poimenovan po cesarju Hadrijanu, ki je ozemlje z obrambnim zidom želel zavarovati pred vdori sovražnikov.
Imeli smo težave pri iskanju ostankov zidu, ko pa več nismo pričakovali, smo ga zagledali. Ko je bil zgrajen, je bil zid visok pet metrov. Tisti del, ki smo ga videli, je bil nižji, zato smo nanj tudi povzpeli.
Še zadnjič smo se od blizu srečali s številnimi čredami ovac in se podali naprej.
Še uro in pol vožnje in prispeli smo do mesta York. Ker je bilo že pozno, smo se zapeljali skozi mesto in se sprehodili po strogem centru. Čez dve uri smo prispeli do kraja Peterborough, kjer smo prenočili.
Vožnja po reki v Cambridgu
Iz Peterborougha smo se odpeljali v 70 kilometrov oddaljen Cambridge, ki je med najbolj znanimi univerzitetnimi središči na svetu. Iz teh univerz ukaj prihaja več Nobelovih nagrajencev kot iz katerega koli drugega univerzitetnega mesta na svetu.
Mesto ni veliko, je pa izredno lepo. Odločili smo se, da si ga ogledamo iz ladjice. Ladje so podobne gondolam v Benetkah in jih poganjajo gondoljerji z veslom.
Dan je bil izjemno lep, sončen, temperature malo čez 25 stopinj. Ob pogledu na številne kolidže, ki jih je vseh skupaj v mestu 31, na kapelo in knjižnico, smo neskončno uživali.
Posebej so me navdušili čudoviti vrtovi in most vzdihljajev.
Plovba po reki Cam je bila ena od posebnih doživetij na potovanju po Angliji.
Popoldan smo nadaljevali pot in po dveh urah vožnje prispeli do kraja Dover, kjer smo se ob 18. uri vkrcali na trajekt. Pristali smo v francoskem Calaisu. Navaditi smo se morali na vožnjo po desni strani, kar ni bilo enostavno. Še mesec dni po tem, ko sem bila že doma, sem včasih pomislila, ali se peljem prav.
Čez eno uro smo prispeli do belgijskega Brugga in prespali na isti lokaciji kot prvič.
Strasbourg in domov
Naslednji dan smo se poslovili od Brugga. Čez 530 kilometrov smo prispeli do Strasbourga. Nazaj smo se peljali po drugi poti, saj sem načrtovala, da si bomo ogledali še Europa Park, ki leži nekaj kilometrov južno od Strasbourga. Parka si nismo ogledali, saj naši nadebudnici, ki jima je bil park v največji meri namenjen, po 14. dneh nista več imeli moči, da bi park ogledali. Res pa je, da ogled v poletni vročini, ko so bile temperature krepko čez 30 stopinj Celzija, nikogar ni preveč mikal. Skupaj smo se odločili, da si ogledamo Strasbourg in se naslednji dan vrnemo domov.
Popoldan smo se sprehodili po mestu in si ogledali etapni cilj Tour de France. Mesto ima pomembno vlogo v Evropski uniji, saj je tu sedež Sveta Evrope in eden od dveh sedežev Evropskega parlamenta, ki smo si ga od zunaj tudi ogledali.
V bližini smo našli odličen hotel z bazenom, v katerem smo se tudi namočili. Tako smo se v poletni vročini vsaj malo osvežili.
V soboto, 20. avgusta 2005, smo se zbudili v bližini Strasbourga. Do doma smo se vozili cel dan in prevozili 850 kilometrov. Zvečer smo polni vtisov z veseljem popadali v domače postelje.
Zaključek
To je bilo potovanje, na katerem smo v 15. dneh prevozili več kot 7.300 kilometrov, se vozili štiri ure s trajekti in potovali preko Avstrije, Nemčije, Belgije, Francije, Anglije in Škotske in nazaj še čez Luksemburg. Glavni cilj je bil videti Anglijo in Škotsko.
Na poti sem ugotovila, da ponujata državi res veliko, saj smo vsak dan poleg načrtovanega našli še ogromno drugih zanimivosti, ki si jih nismo mogli ogledati. Zagotovo bi lahko potovanje ponovili in si naslednjič ogledali še kaj drugega, enako zanimivega.
Posebej me je navdušila narava v Škotski. Presenetilo me je, da obstajajo v Evropi kraji, v katerih sredi poletja skorajda ne srečaš avtomobilov. Škotska je zame pojem za čudovito naravo, v kateri smo srečali prijazne, vesele ljudi.
Razen začetka in konca, potovanje ni bilo preveč naporno, saj smo se vmes vozili dve ali tri ure na dan. Večinoma smo zjutraj poležali, si pripravili zajtrk, se malo vozili, nato smo se ustavili za nekaj ur. Proti večeru smo se peljali še kakšno uro in v mraku ali celo v temi prispeli do cilja.
Včasih smo si pripravili večerjo tam, kjer smo spali. Nekajkrat smo jedli v lokalih, poskusili smo tudi angleške fish and chips variante, dvakrat pa smo jedli odlično hrano v španskih restavracijah.
Videli smo veliko in to res zanimive stvari. Zagotovo bi potovanje priporočala tudi za družine z otroki. Vsi štirje smo uživali.
Stroški za 4 osebe:
nočitev v Weingartsgreuthu – 80 EUR
cestnine, tuneli, parkirnine in bencin – cca 350 EUR
2 x nočitev v Brugge – 70 EUR
povratna karta za avto in 4 osebe za trajekt Dover – Calais – 220 EUR
3 x nočitev v Londonu – 322 EUR (210 GBP)
avtobus v Londonu – 30 EUR
nočitev v Bathu – 75 EUR
družinska karta za ogled gradu Warwick – 80 EUR (55 GBP)
nočitev v Liverpoolu – 100 EUR
družinska karta za ogled The Beatles Story – (35 GBP)
nočitev v Loch Lomondu – 85 EUR
trajekt Mallaig to Armadale – 50 EUR
plačilo za most Kyle of Lochalsd – 12 GBP
nočitev v Kyleakinu – 75 EUR
družinska karta za Urquhart Caste – 28 GBP
nočitev v Pitlochryu – 70 EUR
vstopnina in pokušina za 2 odrasla v destilarni viskija Edroadur – 50 GBP
nočitev v Coldingham Sandsu – 60 EUR
nočitev v Peterboroughu – 50 EUR
vožnja z ladjo v Cambridgu – 32 GBP
nočitev v Strasbourghu – 70 EUR
hrana – ocenjena na 500 EUR