Odločitev za potovanje
Naše prvo veliko družinsko potovanje, ki sem ga v celoti pripravila sama. Leta 2005 sem se odločila, da ne bomo šli na potovanje s turistično agencijo, ker bom potovanje pripravila sama, po svojih željah. Veliko podatkov za pot sem pridobila na internetu, večinoma napisane v angleščini. Glede na to, da se v šoli nisem učila angleščine, je bil to zame kar podvig. Dva začetna tečaja angleščine, dva meseca na Švedskem in to je bilo to.
Še sedaj hranim tri debele mape, v katerih so rezervacije prenočišč, opisi poti, nekaj potopisov drugih popotnikov, karte za trajekt. Brez tega ne bi mogla napisati pričujočega potopisa. Spomnim se, da sva se tik pred potovanjem moj mož Iztok in jaz srečala s sodelavko in njenim možem, ki sta ravnokar prispela iz potovanja po Irski, Škotski in Angliji. Potovali so z avtodomom. Podala sta nama precej uporabnih informacij, tudi to, naj si na pot vzamemo tudi toplejša oblačila, saj so imeli nekaj dni dež in tudi malo nižje, ne ravno poletne temperature.
Ko sem si pogledala še fotografije in filmček, ki ga je takoj po potovanju naredila hčerka, so spomini kar priplavali. Potopis je nastal po več kot 15. letih od potovanja, zato sem se morala res potruditi. Zapis je za mojo dušo in za trajen spomin naju z možem in hčerk.
Začetek poti
V soboto, 6. avgusta 2005, smo se proti poldnevu z lastnim avtomobilom odpravili na 15-dnevno potovanje. Pakiranje nam je vzelo kar nekaj časa, saj smo želeli, da je naša prtljaga optimalna. Vzeli smo nekaj lahkih oblačil za poletne temperature, za dež in tudi nekaj puloverjev, nekaj hrane in pijače, pa tudi posteljnine. Upoštevali smo dejstvo, da bomo pretežni del poti v državi, ki je med najdražjimi v Evropi. Avtomobil smo napolnili do vrha; tudi prtljažnik na njem je bil poln. S sabo smo imeli tudi večino hrane za prva dva dneva. Lasten avto se mi je zdel boljša izbira kot avtodom ali letalo, saj bi morali v tem primeru avto najeti. Načrtovala sem tudi 3-dnevni postanek v Londonu, zato se mi je zdel avto boljša izbira. Prvič v življenju sem rezervirala tudi sobe v hostlih, saj so bili hoteli precej dragi. Tam smo si tudi lahko pripravili zajtrke.
Iz domačega kraja smo se odpeljali v smeri Avstrije in se po poti ustavili še na zgodnjem kosilu, saj je bil naš voznik po nekaj kilometrih vožnje že lačen. Prispeli smo do Avstrije, se peljali mimo krajev Graz, Passau in že smo bili v Nemčiji. Po prevoženih 700 kilometrih smo se ustavili v manjšem kraju med Nürnbergom in Würzburgom, v katerem smo dve leti prej že prespali.
Drugo jutro smo se odpravili naprej. Peljali smo se mimo Kölna in prispeli v Belgijo. Po 650 kilometrih vožnje smo se ustavili in si ogledali mesto Brugge, v okolici katerega smo prespali. Mesto je znano kot eno najlepših belgijskih mest.
Sprehod po starem delu mestu je bil sproščen in mesto je tudi nas navdušilo.
Trajekt Calais – Dover
Naslednji dan nas je čakalo posebno doživetje. Po zajtrku smo se opravili na pot in čez nekaj kilometrov smo bili v Franciji. Po eni uri vožnje smo prispeli do obmorskega mesta Calais. Med Francijo in Anglijo je Rokavski preliv, ki je dolg več kot 40 kilometrov. Na razpolago smo imeli dve možnosti, kako lahko pridemo v Anglijo. Lahko bi naložili avto na železniški vlak in bi se peljali po Eurotunnelu. Ta možnost je bila dražja kot trajekt, zato smo se odločili za trajekt. Nanj smo se vkrcali ob 11.09 uri. Po uri in pol smo prispeli do angleškega kraja Dover.
Vožnja do Londona
Ponovno smo bili na trdnih tleh, a kljub temu je bila vožnja nekaj časa adrenalinska. Voziti smo morali po levi strani ceste. V avtu je bila nekaj kilometrov popolna tišina. Napeto smo gledali, kako bo naš voznik premagal začetno tremo. Vožnja je bila nenavadna tudi zato, ker je bil na avtocesti vsake toliko odsek, na katerem so se lahko priključevala vozila iz stranskih cest. Čez čas smo se tudi tega navadili.
Iztoka sem čez nekaj časa vprašala, zakaj ne prehiti vozila pred seboj, saj se mi je zdelo, da vozi mnogo počasneje kot mi. Odgovoril mi je, da se ne počuti sigurnega, ker ima volan na levi, angleška vozila pa na nasprotni strani in je zato vidljivost pri prehitevanju precej zmanjšana.
Ker smo imeli malo bencina, smo morali zaviti na bencinsko črpalko. Nekako nam je uspelo natočiti bencin, četudi je bil postopek drugačen kot pri nas. Še bolj pa je bilo »zanimivo«, ko smo se peljali nazaj na avtocesto. Iztok je za hip pozabil, da mora voziti po levi.
Po uri in pol smo prispeli do ringa, ki obkroža mesto London. Ker takrat še nismo uporabljali navigacije na telefonu, smo imeli s seboj ogromen zemljevid Londona. Razprostrli smo ga po celem avtu in se skušali orientirati, kako naj pridemo do želene lokacije. Ker so gradili cesto, smo se naenkrat znašli na sosednji cesti in čez nekaj kilometrov nismo imeli pojma, kje smo. Iztok je peljal na slepo in znašli smo se pred znano trgovino Harrods. Ugotovili smo, da smo še vedno na pravi poti.
Prispeli smo do ulice, kjer naj bi imeli rezervacijo. Stavbe nikakor nismo mogli najti in smo se tako rekoč vrteli v krogu. Ko smo že kar obupani parkirali, je k nam pristopil voznik taksija in nas v jeziku nekdanje skupne države vprašal, kaj iščemo. Povedal nam je, da je kar težko zapeljati do tja, zato se je peljal pred nami in končno smo bili smo na cilju. Avto smo parkirali na bližnjem varovanem parkirišču za tri dni, saj smo se raje vozili z javnim prevozom.
Ogled Londona
Popoldan smo se peš podali do Hyde parka, saj smo bili od njega oddaljeni le nekaj kilometrov. Park je eden najbolj znanih londonskih parkov, ki so ga urejali že v 16. stoletju. Nazaj grede je bila že skoraj tema, zato smo pohiteli, saj me je bilo malo strah. Tri dni pred našim prihodom v London je bil namreč tukaj napad na vlak in avtobus, v katerem je umrlo veliko ljudi. Ko smo to slišali, sva z Iztokom razmišljala, da bi ogled Londona izpustili. Vseeno sva se odločila, da si ga bomo pogledali. Res pa je, da je bilo v času našega bivanja v Londonu na vsakem koraku ogromno policije in varnostnikov, tako da sem se ob pogledu na njih počutila malo bolj varno.
The British Museum in Science Museum
Naslednja dva dni smo v celoti namenili ogledu Londona. Vsak dan smo si ogledali en muzej. Prvi dan smo odšli do The British Museuma, ki je eden najbolj znanih svetovnih muzejev in je bil odprt že leta 1759. Muzej je res ogromen, zato smo si ga ogledali le manjši del. Razstavljenih predmetov naj bi bilo kar nekaj milijonov kosov.
Zanimivo je, da v muzeju nikoli niso pobirali vstopnine. Ko smo se naveličali ogledovanja, smo se pridružili domačinom in turistom, ki so uživali kar na trati pred muzejem.
Drugi dan smo se odločili za ogled Muzeja znanosti. Uro in pol pred zaprtjem muzeja smo odšli tja in občudovali razstavljene predmete. To je muzej, ki je zelo privlačen za otroke.
Naši nadebudnici sta na hitro pogledali nekaj eksperimentov in se seznanili s svetovnimi izumi. Ker smo prišli tako pozno, tudi za ta muzej nismo plačali vstopnine.
London, mesto presežkov
London ponuja na ogled res veliko. Ima štiri znamenitosti, ki sodijo pod svetovno dediščino Unesca in mi smo si ogledali od teh znamenitosti tri. Odpeljali smo se do najznamenitejšega londonskega dvižnega mostu Tower Bridge, ki se dviga nad reko Temzo.
V bližini je trdnjava Tower of London, ki je bila zgrajena v 11. stoletju in je bila najprej zgrajena kot kraljeva palača, nato pa je stoletja služila kot zapor.
Druga znamenitost, ki smo si jo ogledali, je bila čudovita Westminstrska opatija, zgrajena v 11. stoletju. V tej cerkev so bili v njej kronani skoraj vsi angleški vladarji, prav tako so skoraj vsi tukaj tudi pokopani.
V tem delu Londona se nisem mogla načuditi, koliko je čudovitih zgradb na kupu. Posebej lepa je tudi Westminsterska palača oziroma britanski parlament. Zanimiv je tudi 318 metrov visok urni stolp, imenovan Big Ben.
Sprehodili smo se mimo Buchingamske palače, kjer smo si mislili ogledati menjavo straže, a je ta dan ni bilo.
Videli smo tudi White Hall in Royal Albert Hall. Nekatere zgradbe v Londonu so zaradi pomanjkanja prostora res ozke.
Dan je bil sončen in zelo topel, mnogo lepši kot sem pričakovala, da bo v Londonu. Vse tri dni, kar smo bili v Londonu, smo imeli sončno vreme in temperature nad 25 stopinj Celzija. Ob reki je bil posebej lep pogled na London Eye, ki je 136 metrov visoko ogromno kolo.
Tretja znamenitost pod zaščito Unesca je področju Greenwich. Do tja smo se peljali z nadstropnim avtobusom, saj je bil na drugem koncu Londona.
Sprehodili smo se po Greenwich parku in si ogledali observatorij, ki je bil ustanovljen leta 1675 in je sedaj preurejen v muzej. Postavili smo se na točko, kjer poteka ničelni poldnevnik oziroma meridijan. Leta 1833 so tukaj namestili časovno kroglo, ki označuje točen čas, zato se po Greenwichu meri srednjeevropski čas.
Na koncu dneva smo se z avtobusom odpeljali do znanega križišča Piccadilly Circus, kjer smo videli krilatega Erosa, ki je eden od znamenitosti Londona.
Sprehodili smo se tudi po znamenitem trgu Trafalgar Square.
Skulpture iz peska v Brightonu
Po treh nočitvah v Londonu smo odšli do parkirišča, kjer smo naš avtomobil ponovno napolnili s kovčki in ostalimi potrebščinami ter se podali na pot iz ogromnega velemesta. Zapeljali smo se čez znani Londonski most in potrebovali skoraj eno uro, da smo prišli do južne londonske obvoznice, saj je bil promet zaradi gradbišč zelo gost. Tam smo se usmerili na jug in čez eno uro smo prispeli do mesta Brighton.
Eno leto prej je bila v Brightonu na tri tedenskem tečaju angleščine starejša hčerka. Ko se je vračala, je imela toliko prtljage, da so ji gostitelji podarili potovalko. Hoteli smo se jim zahvaliti za prijaznost, a jih žal ni bilo doma. Ogledali smo si mesto. Na čudoviti peščeni obali smo zagledali nekaj res osupljivega. Velikanske skulpture iz peska.
Izvedeli smo, da poteka vsako leto mednarodni kiparski festival, na katerem številni kiparji iz celega sveta izdelajo čudovite stvaritve iz peska.
Res sem bila zelo vesela, da smo naleteli na to razstavo, saj je bil ogled peščenih umetnin res nekaj posebnega.
Stonehenge in Bath
Po ogledu čudovitih peščenih skulptur smo se peljali dve uri. Naš cilj je bil znameniti Stonehenge, kjer ležijo velikanski kamni, ki so jih najverjetneje nekoč uporabljali v obredne namene. Kraj svetovne dediščine Unesca so prazgodovinski spomeniki iz časa neolitika in bronaste dobe. Prvi spomeniki naj bi bil postavljen na to lokacijo pred 5.000 leti, malo pozneje pa naj bi bil postavljen še unikatni kamniti krog iz kamnov.
Arheologi so ugotovili, da so kamne na to področje prevažali. Vrsto let so preučevali to področje in odkrili veliko zanimivosti iz življenja ljudi, ki so takrat tukaj živeli. Spomenike si je možno ogledati pobližje, a kar smo bili malo prepozni, vstop ni bil več možen. Ogledali smo si jih od daleč in tudi nad tem smo bili navdušeni.
Zadnji postanek za tisti dan smo naredili čez eno uro. Prispeli smo do mesta Bath, kjer smo prespali. Ta dan smo naredili vsega skupaj približno 300 kilometrov. Mesto Bath je nastalo pred našim štetjem kot rimsko kopališče zaradi izvirov termalne vode. Posebnost mesta so rimske kopeli, ki so locirane v samostanu Minerve Sulis. Že vrsto let nazaj je bilo mesto uvrščeno pod svetovno kulturno dediščino Unesca.
Stratford upon Avon in grad Warwick
Naslednji dan smo se čez uro in pol ustavili v mestu Stratford upon Avon. Ogledali smo si rojstno hišo angleškega dramatika in pesnika Williama Shakespearja.
Odpeljali smo se naprej in se čez 15 kilometrov ponovno ustavili. Pred nami je bil prečudovit grad Warwick, v katerem smo preživeli kar nekaj ur. Grad je nastal v 10. stoletju in je eden največjih srednjeveških gradov v Angliji. Okolica gradu je zelo urejena.
Odločitev, da obiščemo grad, je bila več kot dobra. Navdušeni smo bili nad nastopajočimi, ki so bili oblečeni v srednjeveška oblačila.
Igrali so na inštrumente, prirejali viteške dvoboje, otroci pa so se lahko preizkusili v lokostrelstvu.
Zanimiv je bil tudi ogled notranjosti gradu. Razstavljene predmete so dopolnjevale lutke v naravni velikosti, ki so prikazovale ljudi, ki naj bi živeli v gradu nekoč. To je bil eden od najbolj urejenih gradov kar sem jih do takrat videla. Doplačali smo vstopnico za ogled dela gradu, ki so ga preuredili v hišo strahov.
Ta ogled nas je še bolj navdušil. Po nekaj urah ogledovanja in počitka smo se odpravili naprej. Čez dve uri smo prispeli v Liverpool. Ta dan smo se peljali približno 310 kilometrov.
Liverpool, mesto Beatlov
Le nekaj dni pred potovanjem sem rezervirala hotel, ki je bil v centru mesta. Večerilo se je in bali smo se, da bomo imeli velike težave pri iskanju hotela, saj sem natisnila le majhen zemljevid, iz katerega se ni bilo lahko znajti. Imeli smo srečo, saj smo se ustavili tako rekoč pred hotelom.
Po zajtrku smo si ogledali muzej najslavnejše rock and roll skupine vseh časov, imenovan The Beatles Story.
Z velikim zanimanjem smo si ogledali originalne inštrumente članov skupine (kitare, bobne), njihova oblačila, plakate in druge razstavljene predmete, ki so jih uporabljali legendarni člani skupine The Beatles. Posebej me je navdušila soba, v kateri je bil postavljen beli klavir Jonha Lennona, v ozadju pa se je slišala tiha glasba. Imagine. Čaroben trenutek.
Nato smo si ogledali Albert Dock, ki je bil v preteklosti ogromen pristaniški kompleks z velikimi skladišči. Leta 1846 so ga odprli za uporabo. Gradnja kompleksa je bila posebna zato, ker so bile stavbe zgrajene iz litega železa, opeke in kamna, brez uporabe lesa. Za tisti čas je bila to revolucionarna gradnja. Natovarjanje in iztovarjanje iz ladij v skladišča je bilo precej enostavnejše kot do takrat. Kompleks je uvrščen pod zaščito Unesca. Danes je v tem predelu veliko trgovin, hotelov in kavarn, mimo katerih smo se sprehodili.
