Kako sem se odločila za Azore
Zadnjih nekaj let se v skupini od 6 – 10 oseb vsake toliko odpravimo na skupno potovanje. Moje mnenje je, da si lahko na takšen način npr. ogledaš otok, malo težje pa bi bilo, če bi šli skupaj na bolj avanturistično potovanje, saj se je na takšni poti potrebno veliko prilagajati, tako glede hrane, bivanja, kaj si ogledati, kdaj počivati, kot tudi izbire prevoza, saj zelo težko ugodiš interesom skupine.
Kako najti primerno destinacijo za skupino? Na spletni strani Po svetu sem leta 2018 zasledila destinacijo, o kateri do takrat nisem kaj dosti slišala. Azori. Zraven je bila zelo lepa fotografija jezera, ki je bilo razdeljeno na dva dela in vsak od njiju je bil malo drugačne barve. Lahko bi rekla, da sem se zaljubila v destinacijo na prvi pogled. Malo sem pobrskala po spletu in se odločila, da bo eno od mojih naslednji potovanj na Azore. Kdo bi šel z nama z Iztokom? Dve sodelavki z možema.
Ker iz naše bližine ni bilo na voljo direktnega poleta, sem poiskala najprej polet do Lizbone, od tam pa do otoka Sao Miguel. To je največji od devetih otokov, ki spadajo v arhipelag Azori in so od Portugalske oddaljeni okrog 1.300 kilometrov.
Priprave pred potovanjem
S sodelavkama smo se nekajkrat srečale in po nekaj poskusih nam je uspelo kupiti letalske karte. To je bil projekt, saj smo imele najprej probleme s kreditnimi karticami, ki niso delovale, pa tudi s tem, da se je cena kart za naslednji par vmes povečevala. Ker smo imeli dva poleta, se nam je dogajalo, da bolj kot smo tipkale, bolj so se cene spreminjale. Nekako pa nam je le uspelo dobiti približno enako ceno.
Sledilo je iskanje nočitev na bookingu. Ko potujem sama, sem odgovorna za naju z Iztokom in če se mi kaj najbolj ne posreči, pač to vzamem v zakup. Ko se na pot odpravljam s prijatelji, mi ni vseeno in se trudim, da najdemo hotel, hišo ali apartma, ki je po volji vseh, ki se skupaj odpravljamo na pot. V Lizboni ni bilo enostavno najti treh sob, ki bi bile v centru, obenem solidne in cenovno ugodne. Na Azorih pa smo imeli res srečo, saj smo se odločile za najem hiše, ki je bila res odlična izbira. Imela je tri sobe, vsaka soba svojo kopalnico, veliko kuhinjo, velik dnevni prostor, dovolj velik parkirni prostor za oba najeta avtomobila. In kar je tudi pomembno, prijazne lastnike.
Na vsako potovanje se temeljito pripravim, zato sem na spletu poiskala različne informacije in potopise o Lizboni in o Azorih, parkirišče na letališču v Budimpešti, agencijo za najem dveh avtomobilov v Ponta Delgadi in zdravstveno zavarovanje. Vedno je zanimivo, ko moramo v skupini 48 ur pred potovanjem narediti check in. Na koncu nam le uspe, četudi sprva ne izgleda tako.
Za naju z možem sem rezervirala tudi nočitev v Budimpešti. Ostali štirje, ki so se peljali skupaj, so se odločili, da se bodo ob polnoči odpeljali od doma in ne bodo spali v Budimpešti. To je bilo v nadaljevanju še kako zanimivo, tako za njih, kot tudi za naju.
Prihod na letališče
V petek, 26. 10. 2018, sva se z Iztokom popoldan odpeljala v Budimpešto, kjer sva imela rezervirano sobo. Ob pol treh zjutraj sva se zbudila in ugotovila, da se je moj mobitel nenavadno hitro izpraznil in da ne deluje. Na Iztokovem telefonu nisva imela nobene telefonske številke sopotnikov, tako da jih nisva mogla poklicati. Malo sem bila v paniki. Le kaj si mislijo, ker moja telefonska števila ni dosegljiva.
Odhitela sva do letališča. Ko sem prišla do pulta, kjer lahko oddaš prtljago, sem vprašala uslužbenko, ali se spomni štirih potnikov iz Slovenije. Povedala sem prvi priimek najinih prijateljev, nato je malo pomislila in povedala drugi priimek. Krepko sem si oddahnila. Tukaj so! Pregledala sva celoten spodnji in zgornji del letališča, a jih nisva našla. Nato sva odšla mimo varnostne kontrole in jih zagledala, kako čakajo pred vhodom na letalo. Vsi smo si res oddahnili. Povedali so nama, da so naju klicali in ker na telefon nisva bila dosegljiva, so bili prepričani, da sva zaspala. Pogovarjali so se že tudi o tem, kako bi se organizirali, če se na letališču ne bova pojavila. Začetek potovanja je bil torej kar vznemirljiv.
Začetek potovanja
V celotni načrtovani zasedbi smo ob 5.45 poleteli iz Budimpešte in ob 8.25 pristali v Lizboni. Z avtobusom smo se odpeljali do mesta. V hotelu smo pustili prtljago, nato pa smo se podali na sprehod po mestu. Ker smo potovali ponoči, smo bili kar utrujeni.
Odpeljali smo se do najstarejšega predela Lizbone, imenovanega Alfama. Sprehodili smo se trgu Terreiro do Paco, ki vodi do obale. Tam je tudi Praço do Comercio, največji trg v Lizboni. V tem delu smo slučajno naleteli na muzej piva – Museu da Cerveja, ki je posebej navdušil naše moške. Mene so navdušile ozke ulice, prodajalne, majhni trgi in stare hiše z balkoni.
V času kosila smo se sprehajali ob obali Doca de Santo Amaro, kjer je zelo veliko restavracij z ribjimi in drugimi lokalnimi specialitetami. Našli smo lokal z dobro in ugodno ceno hrane. Račun nas je kljub temu presenetil, saj smo za pivo plačali 5 EUR. Ribe so bile tudi naslednje dni večkrat na naših krožnikih, saj so Portugalci znani po tem, da so v Evropi največjih potrošniki in ljubitelji rib. Vsekakor jih je vredno poskusiti.
Ogled Lizbone
Naslednji dan smo se zjutraj odpeljali do, po mojem mnenju, najlepšega dela Lizbone. V predelu Belem izstopata dve izjemni arhitekturni umetnini, ki sta uvrščeni na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Tik ob reki Tajo (Tagus) je svetilni in obrambni stolp Torre de Belem, ki zaradi svoje beline in izjemne strukture takoj pade v oči. Zgrajen je bil v 16. stoletju in je služil kot izhodiščna točka za pomorščake, ki so tukaj začeli svoja popotovanja, da bi odkrivali do takrat neznane morske poti in dežele.
Vreden ogleda je velikanski samostanski kompleks Jerónimos, katerega razkošna podoba simbolizira moč Portugalske v tistih časih. Znan je tudi zato, ker so v njem pokopani Vasco da Gama in drugi veliki možje tedanjega časa.
Na tem lepem kraju se nam je pridružila hčerka, s katero smo se družili ta in naslednji dan. Skupaj smo občudovali spomenik odkritij ali Padrão dos Descobrimentos, ki so ga zgradili leta 1940 kot spomin na pomorska odkritja. Na tem mestu je tudi lep pogled na dva kilometra dolg viseči Most 25. april.
Odšli smo do katedrale, nato pa smo se s tramvajem odpeljali do gradu São Jorge, ki stoji na enem od sedmih gričev, na katerih se razprostira Lizbona. Tja smo nameravali z znamenitim tramvajem številka 28, a nikakor nismo našli vstopne postaje zanj, zato smo se zadovoljili in šli z običajnim tramvajem.
Zgoraj smo uživali, saj je bil lep razgled na mesto, na ozke ulice in okolico. Posebej so nas navdušili plesalci fada, ki so plesali na razgledni ploščadi, ki jo je obsijalo zahajajoče sonce, saj se je začela spuščati noč. Čaroben trenutek.
Izlet v veličastno Sintro in njeno okolico
Če greš za nekaj dni v Lizbono, ne smeš izpustiti Sintre. Naslednji dan smo se po spletu okoliščin dogovorili za celodneven voden izlet za našo skupino in še enega drugega turista. Izlet je bil cenovno ugoden, a vsebinsko bogat. Peljali smo se z skoraj razpadajočim kombijem, vozil nas je odštekan voznik, mi pa smo se neznansko zabavali.
Naš cilj je bil, da vidimo Sintro, videli pa smo še vse kaj drugega. Voznik, ki je bil hkrati naš vodič, nam je želel v vsem ugoditi. Predlagal nam je, kam naj gremo na hiter obrok, kje naj si kupimo sladico ali pijačo in nam tudi pomagal pri nakupu cenejše vstopnine.
Najprej smo se odpeljali v pol ure oddaljeno mesto Sintra, katere stavbe in parki so uvrščeni na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Ogledali smo si romantični in skrivnostno palačo Quinto de Regaleiro.
Pravljična palača nas je navdušila, prav tako pa tudi njena okolica, ki jo sestavljajo parki, različne vrste dreves, utrdbe in podzemne jame.
Najbolj sta me je navdušili podzemni jami in vodnjak, ki simbolizira devet krogov Dantejevega pekla, v katerega smo se sprehodili.
Nato smo si ogledali tudi mesto, ki je najbolj znano, da so ga portugalski kralj izbrali za svojo poletno rezidenco in na tem področju tam gradili te veličastne gradove in parke.
Posebej zanimiva je zgradba Palácio Nacional de Sintra, katere posebnost sta dva poševna dimnika, zgrajena pa je bila v 14. stoletju. Vodič nam je predlagal, da ob kavi poskusimo še posebne sladice, značilne za to področje.
Nato nas je pot vodila po gozdu, ki leži na področju nacionalnega parka Sintra-Cascais Natural Park. Občudovali smo naravne lepote in rastje tega parka. Izgledalo je, da se po tej poti ne vozi veliko turistov, saj na cesti nismo srečevali drugih vozil. Prišli smo do razgledne točke in ker je bil sončen dan, je bil razgled na obalo res veličasten.
Malo naprej smo se peljali čez predel, v katerem je bil še pred kratkim požar in so se videla požgana drevesa. Ustavili smo se pri svetišču Sanctuary of Peninha, ki leži 500 metrov nad morjem. Pot v ta predel ni bila posebej urejena, je bil pa zato tudi ta razgled, ki smo ga bili deležni, res nekaj posebnega.
Spustili smo se do morske obale in prispeli do rta Cabo da Roca, to je najzahodnejša točka Evrope. Pokrajina se je spet spremenila, saj je bil hrib skorajda brez rastlin. Nad skalnatim pobočjem se je dvigal svetilnik in križ, pod njim pa napis, da smo na skrajnem zahodnem koncu Evrope.
Verjetno na tem področju velikokrat piha veter in tako je bilo tudi takrat, ko smo bili tam. Odšli smo do bližnje trgovine, za simbolično ceno kupili pijačo in na obali proslavili, da smo na skrajni zahodni točki Evrope.
Do Lizbone smo se peljali mimo področja Cascais, ki je popolno nasprotje vsega, kar smo ta dan videli. To je letoviško področje, s prestižnimi hoteli, vilami in restavracijami. Tako smo zaključili dan, ki smo ga skoraj v celoti preživeli v prečudoviti naravi, nisem pa vedela, da je bil to začetek do še bolj čudovitega nadaljevanja.
Nadaljevanje sledi v prispevku Portugalska in Azori, neodkriti biser – 2. del