Kuala Lumpur
16. februar 2025
Prvi vtisi iz Malezije so bili presenetljivo pozitivni. Na letališču nas je pričakala pijača dobrodošlice, ki jo je ponudila prijazna domačinka in dobrodošle smo se počutili od takrat dalje ves čas.
Skrbelo me je, da bo težko prenašati vlago in visoke temperature, pa sploh ni tako. Po dolgi poti in 7 urni časovni razliki smo si najbolj želeli čimprej priti do udobne postelje. Iztok se je usedel za desni volan najetega avta in se pogumno podal iz letališča do centra Kuala Lumpurja po levi strani. Saj ni prvič, a po tako velikem mestu vožnja ni enostavna, kar smo videli v nadaljevanju. Teh 50 kilometrov smo se vozili več kot dve uri, saj smo se ustavljali zaradi nakupa polnilne kartice za avtocesto, ki je pa potem tisti dan nismo rabili. Smo pa jo v naslednjih dneh.
Končno smo prispeli do hotelskega kompleksa v centru mesta. Po rahlem zapletu s sobo, ki ga je rešil več kot prijazen Ibrahim, smo se namestili v dvosobni apartma v 52. nadstropju in občudovali dvojčka Petronas, stolpa, ki sta ikona mesta. Razgled iz bazena v 10. nadstropju in iz roof top terase v 60. nadstropju nas je res impresioniral. Bolje ne bi mogla izbrati. Kakšna soba in to tako nizko ceno; tako rekoč zastonj! Običajno mi izbira sobe ni tako pomembna, a tokat sem zadela v polno. Nikoli v življenju še nisem spala v sobi s takim razgledom. Vauuuuu! V trenutku sem pozabila vse napore poti. Vredno je bilo priti tako daleč.
Stolpa Petronas smo si kasneje ogledali tudi od blizu in res sta nekaj posebnega. Ko sta bila zgrajena, sta bila najvišja na svetu. Njuna posebnost je še, da se lahko sprehodiš po razgledni ploščadi iz enega v drugega. Po tem pa sta edinstvena.
V Kuala Lumpurju, glavnem malezijskem mestu in njeni bližnji okolici živi več kot sedem milijonov ljudi. Premiki z avtom po tako velikem mestu niso enostavni. Vsak dan bolj sem občudovala Iztoka, ko je po manevriral po cestah. In to po levi! Res je, da smo včasih za pot, ki naj bi trajala pol ure, porabili za polovico več časa, saj smo zgrešili za nekaj metrov, a na cilj smo prišli. Brez avta pa zagotovo ne bi videli vsega, kar smo. Ni mi jasno, kako smo se nekoč lahko vozili npr. v Londonu in to brez navigacije, če še z navigacijo ni ravno enostavno.
Središče Kuala Lumpurja je zelo lepo urejeno in čisto, polno visokih modernih zgradb. Če želiš videti kaj bolj pristnega, se zapelješ samo tri kilometre vstran in že lahko občuduješ največji park ptičev na svetu, botanične vrtove in templje.
Mi smo si ogledali čudovit budistični tempelj Thean Hou. Prišli smo ob pravem času, saj ni bilo več vroče in tudi vlaga je bila precej manjša kot opoldan. Skoraj vsak popoldan, po manjši plohi ali dežju, se je bilo res prijetno sprehajati.
Tempelj v večernih urah še posebej zažari v ognjeno rdeči barvi. Če se povzpneš, v daljavi vidiš stolpnice. Mešanica modernega in tradicionalnega.
Batu Caves
Obisk Batu Caves je obvezen ogled tako za domačine kot tudi za turiste, če si v Maleziji. Jame niso daleč iz centra Kuala Lumpurja, a ko prideš tja, je kot da si prišel v drugi svet, pristno Malezijo.
Za ogled je najbolje, da prideš čim bolj zgodaj, saj si to znamenitist želi ogledati veliko ljudi. Pisane množice se zgrinjajo do vstopne točke za ogled številnih hindujskih templjev. Sprehod po 272 stopnicah, da si lahko ogledaš najbolj znano svetišče, ki je posvečeno božanstvu Muruganu, zna biti sredi dneva pravi napor. Posebej če greš po stipnicah po kolenih, kot sem tu in tam videla kakšno domačinko.
Vmes te oblegajo številne opice, ki kljub temu, da večina ljudi ve, da ti lahko kaj vzamejo, še vedno naletijo na trenutek manjše pazljivosti in ti vzamejo vodo ali kaj drugega. Meni tokrat niso vzele nič, so pa Iztoku vodo in bližnji turistki nekaj stvari iz torbice.
Zanimivo je bilo opazovati ljudi, saj so se zlili z barvitim okoljem templjev, ki so okrašeni v pisan šopek prelepih barv.
Cameron Highlands
Malezija ne slovi samo po stolpnicah, templjih in dirkališču Formule 1, kot bi izgledalo na prvi pogled. Krasi jo tudi čudovita narava, v kateri domujejo mnoge živalske vrste. Kar v Kuala Lumpurju smo si ogledali največji park ptičev na svetu, KL Bird Park. V tem parku živi na stotine ptic in drugih živali, ki se sprehajajo okrog obiskovalcev in letajo nad njihovimi glavami. Park se skriva v samem centru mesta. Skriva zato, ker smo imeli težave pri iskanju vhoda vanj.
Po prijetni izkušnji v parku smo se z avtom podali izven mesta. Naš cilj je bilo področje Cameron Highlands, oddaljeno tri ure vožnje. Cesta je bila zelo ovinkasta in ozka, zato je zahtevala zbranega voznika. Ko smo že skoraj prišli do cilja, smo ugotovili, da se je dolga vožnja splačala. Pogled na čajne plantaže nas je res prevzel.
Ujeli smo zadnji prevoz v dolino, kjer smo lahko od bližje občudovali številne čajne nasade. Ko smo prispeli v mesti Tanah Rata in še nato v Brinchang, kjer smo prespali, smo bili presenečeni nad naseljema.
Urejena, s številnimi apartmaji. Ker smo bili na višini 1.500 metrov, je temperatura padla na 20 stopinj. Nisem pričakovala, da bom v Maleziji potrebovala dolge rokave. Sem se prihajajo domačini in turisti ohladiti in se naužiti jagod ter drugih domačih pridelkov, po katerih področje slovi. Pa še prijazni domačini na vsakem koraku.
Hobbiton Village
Na poti po Maleziji lahko naletiš tudi na domovanje palčkov. Ko smo se prelepega in hribovitega področja Cameron Highlands odpeljali v smeri Penanga, smo imeli nenačrtovan postanek. Iskali smo, kje bi se ustavili na kavi in zagledali napis Hobbiton Village. Le kaj to pomeni? Je kaj povezano s hobiti, ki jih poznamo iz filmov? Tu, sredi narave, ovinkov in gozdov? Cesta do tja je izgledala kar strašljiva, še posebej, če sem si predstavljala avtobuse, kako vozijo strmo dol in potem spet zelo strmo v breg. Če ne bi bilo znaka, da je odprto, bi se obrnili, če bi bilo po moje.
Ko smo prispeli do cilja, smo bili nadvse pozitivno presenečeni. Luštna hiška je kar vabila, da vstopiš. Z Anjo sva odločili, da greva na kavo, Iztok pa počivat, saj nam je sedem urna časovna razlika vsake toliko kar malo zmrdala ritem. Ko sva se sprehajali po urejeni potki, ki je vodila navkreber, sva se prepustili trenutku in neizmerno uživali.
Čudovite hiške in čudovito urejeno okolje. Ko na poti naletim na nekaj tako simpatičnega in nenačrtovanega, je vedno najslajše. Kot najlepši kamenček v mozaiku sreče. Kavica na najvišji terasi je bila zelo poživljajoča in pot naprej ni bila več tako naporna.
V Ipohu, naslednjem večjem mestu, smo se samo na kratko ustavili, da smo si ogledali ostanke Kellyjevega nikoli dokončnega gradu.
Bilo je prevroče za oglede, pa tudi dve urna pot do Georgtowna nas je še čakala.
Top Penang
Vedno potujem najmanj trikrat in to na isto destinacijo. Tisti, ki s(m)o popotniki po duši, vedo, kaj mislim. Prvič, ko načrtujem, drugič, ko sem tam in tretjič, ko obujam spomine. Na tokratnem potovanju po Maleziji nisem utegnila sproti opisovati in dojemati vsega, kar smo videli, saj je bilo potovanje sicer kratko, a zelo sladko. V resnici ni bilo kratko, saj je pot do tja in nazaj terjala več napora kot običajno tedensko potovanje. Dva poleta tja in dva nazaj, skupaj več kot 11 ur letenja.
Iz glavnega malezijskega mesta Kuala Lumpurja smo se z najetim avtom odpeljali v Georgetown, tri milijonsko mesto v zvezni državi Penang. Leži na otoku, do katerega vodita dva mostova, dolga 8 in 13 kilometrov. Mi smo se peljali po obeh. Ponovno smo spali v visoko, tokrat 27. nadstropju.
V mestu, ki je pod zaščito Unesca, so me najprej navdušile ulične poslikave v Art street. Posebej veliko je bilo naslikanih muc, pod katerimi so našle kotiček za spanje tudi žive mucke.
Naslednji dan smo našli tudi vhod v Top Penang, ki smo ga iskali že prejšnji dan. Ko smo prišli do vhoda, smo ugotovili, da je na voljo cel kup aktivnosti. Kupili smo karto za tri. In kaj smo doživeli? Sprehod po okrogli ploščadi s steklenim dnom, v 68. nadstropju stavbe.
To je edina okrogla razgledna ploščad na svetu, na taki višini. Malo nas je spominjala na ploščad v Bangkoku, a je bilo še bolj razburljivo. Iztok se je pogumno podal na stekleno dno, midve z Anjo sva se morale opogumiti. Bila sem že na najvišji stavbi na svetu, a ne zunaj, kot tukaj, z direktnim pogledom, brez stekla. Doživetje smo družno označili kot vrhunec potovanja, do takrat. Res the top. Upravičeno ima tako ime.
Melaca
Predzadnji dan potovanja po Maleziji smo se iz Penanga odpeljali do Putrajaye, ki je upravno središče države in je pol ure vožnje oddaljena od Kuala Lumpurja.
Naslednji dan smo se namreč odpeljali do Melake, ki leži še 120 kilometrov južneje. Melaka je simpatično starodavno mesto pod zaščito Unesca. Središče mesta lahko prehodiš peš, lahko se odločiš za prevoz s posebnim vozilom na tri kolesa, ki ga poganja voznik s pedali in navija glasno muziko, obvezno pa si ga moraš ogledati še iz ladje. Šele tako lahko vidiš, kako lepo mesto in občuduješ barvita pročelja hiš, grafite in zanimive mostove.
Skoraj vsak dan se je popoldan vlil dež in tako je bilo tudi tokrat. Ravno smo se izkrcali iz ladjice, ko je začelo deževati. Odločili smo se, da prečkamo reko in se prepričamo, ali je hrana v tem mestu res tako zelo okusna, kot sem prebrala. Izbrali smo res odličen lokal, ki nas je navdušil tako z videzom kot s hrano.
Ko se je stemnilo, smo presenečeni ugotovili, da se nahajamo tik ob znameniti Jonker Street, v kateri se je odvijal Night Market, na katerega smo čakali cel dan. To smo ugotovili po množici ljudi in barvitostjo same ulice. Market nas ni razočaral. Obiskovalci smo občudovali razstavljeno in poskušali nenavadno ulično hrano. Žal nam je bilo, da nismo mogli ostati dlje, saj nam je bila Melaca najbolj všeč od vseh krajev, ki smo jih videli. Mesto z dušo. Mogoče pa je bilo zato, ker je bilo kratko, tudi najbolj sladko.