Zakaj bi nekdo šel v Kirgizistan, si misli večina tistih, ki so me vprašali, kam grem letos poleti na dopust? Kje sploh je to? Rečem, da je blizu Kazahstana, kjer sva že bila, pa Kitajske in Uzbekistana, kamor bi še šla, pa se jim še vedno ne svita, kje to je in predvsem, zakaj bi se nekdo odpravil tako daleč.
Se splača, je vredno se podati na tako dolgo pot? Najprej dve in pol uri poleta do Istanbula, pa še 4 in pol ure do Bishkeka. Rečem, da je tam lepa narava, pa da bodo temperature znosne, ko bova izven glavnega mesta kot je bilo to v Armeniji.
Ko si enkrat tako strasten popotnik kot midva z Iztokom, veš, zakaj greš. Zato, ker sem vedno znova izjemno presenečena nad tem, kar vidim, ko pridem na novo, dotlej neznano destinacijo. Tako je bilo tudi danes, v Bishkeku. Resda je bilo zelo vroče, čez dan 37 stopinj, ni pa bilo soparno. Zvečer sva se peš podala 2 km do glavnega trga Ala Too, ki je zasijal v večernem soncu. Dvakrat sva danes jedla v odličnih lokalih. Najbolj sva uživala ob jasminovem čaju. Kot v bližnjem Almatyju, pred nekaj leti.
Zvečer sva spila koktajl kar v lokalu na prostem, kjer so vlažili zrak, pa še temperatura se spustila na prijetnih 27 stopinj. Take in še nižje temperature si obetam naslednje dni.
Jutranji premik iz vročega glavnega mesta Kirgizistana se je izkazal za pravo odločitev. Po manj kot uri vožnje iz Bishkeka sva prispela v popolnoma drugi svet. Vstop v Nacionalni park Ala Archa je stal simbolična dva evra in za ta denar sva bila deležna še 15-minutnega prevoza z avtobusom. In že sva bila na 2.200 metrih višine, s prijaznimi 20. stopinjami. Po skoraj štiridesetih iz prejšnjega dne je bil to pravi mali čudež.
Po poti sva srečala veliko sprehajalcev, večinoma domačinov, pa tudi nekaj pohodnikov, ki so se povzpeli nad 3.000 metrov. Po poti so nas spremljale table z napisi živali, ki imajo tukaj svoj dom in med njimi je tudi snežni leopard. Presenetila me je tabla z napisom, koliko 100 ali celo do 5.000 let se razgrajujejo odvržena plastika ali steklo. V parku kljub številnim obiskovalcem najdeš veliko mirnih kotičkov, kjer lahko opazuješ čudovito naravo, zasnežene vrhove in deročo reko. V njej pa zlomljeno srce, ki ga je izoblikovala rečna struga.
Nebesnyy Most v Kirgizistanu nama je dal vetra. Pot do tja ni bila najbolj enostavna. Kar dolgo časa sva se vozila po makadamu, a najin najet avto ni ravno najboljši za take razmere. Ceste, na čase kar polne lukenj, so naju spominjale na ceste v Armeniji. Paziti sva morala na omejitve hitrosti, saj so radarji na vsakem koraku, prav tako policaji, ležeči in tisti ta pravi.
Spregledala sva tablo in že sva se peljala v višave, kamor so vozili samo dobri 4×4 avti.
Ko sva prispela do parkirišča, sva bila na skoraj 2.400 metrih višine. Še nekaj metrov in pred nama se je pokazal viseči most, na 700 metrov višine od spodnjih skal in dolg čez 200 metrov. Pogumno sem se podala nanj, a ko se je na sredini zaradi vetra začel kar pošteno zibati, se mi je srce skoraj ustavilo. Takega strahu že dolgo nisem občutila. Gledala sem samo naprej in si govorila, da je pred mano še samo nekaj sekund in bom na drugi strani. Iztok, ki je šel za mano, mi je pozneje povedal, da se je skoraj hotel obrniti. Premagala sva strahove in bila na koncu poplačana s čudovitim razgledom. Šla sem daleč izven svoje običajne cone udobja.
V dolini sva si odpočila v izjemno lepem resortu Arkhar. Kirgizistan me na vsakem koraku vedno bolj preseneča.
Iz vročega glavnega mesta Bishkek sva se z najetim avtom podala na pot okrog jezera Issyk Kul, ki je drugo največje slano jezero na svetu. Temperature so se precej znižale, saj leži jezero na višini 1.500 metrov. Jezero je res veliko, saj je njegova površina za tretjino Slovenije.
Najprej sva prespala v kraju Kosh Kol, v resortu Raduga West. Presenetilo naju je velikansko počitniško naselje, kamor prihajajo letovati pretežno domačini. Obala izgleda kot da si na morju. Peščena plaža, senčniki in ležalniki, bazeni… Midva sva se osvežila le v vročih vrelcih, ki so različno vroči, nekateri tudi krepko nad 40 stopinj. Iztok je šel v najbolj vročega, a le za nekaj minut.
Pot sva nadaljevala do Chopon Ate, največjega mesta na severni obali jezera. V njegovi bližini je ogromno nahajališče petroglifov. Več tisoč let stare poslikave živali sva si ogledala, ko se je sonce skrilo za oblake, pri prijetnih 24 stopinjah.
Podala sva se v smeri mesta Karakol, ki je oddaljen 180 kilometrov. Nikakor nama ni bilo jasno, zakaj nama na zemljevidu kaže, da bova za to potrebovala 4 ure, če pa sva se vozila po dvopasovnici, z omejitvijo 90 km na uro. Ni trajalo dolgo in že sva ugotovila, zakaj. Dvopasovnica je le do Chopon Ate. Od tam dalje gradijo novo cesto, saj je bila stara v zelo slabem stanju. 1 km novega asfalta in nekaj km gradnje. To se je ponavljalo v nedogled. Seveda sva imela srečo, da so nama pot prečkale še krave. Ni pa bilo več policijskih kontrol. Toliko policistov na cesti še nikoli v življenju nisem videla, kot sem jih videla prvih nekaj km vožnje. Policisti so stali dobesedno na vsakih nekaj metrov. Vsaj to. Nekako sva prispela na cilj, v Karakol. Prijazen sprejem v čudovitem novem hotelu. Za simbolično ceno, z zajtrkom.
Na potovanju po Kirgizistanu sva se dva dni ustavila v Karakolu, največjem mestu na vzhodni obali jezera Issyk Kul. Mesto je izhodišče za izlete na gorovje Tien Shan. Mestu slovi kot odlična kulinarična destinacija, o čemer sva se tudi midva prepričala. Jedla sva res odlično. Vedno pa sva zraven pila odlične čaje. Prvi večer nama je lastnik hotela priporočil lokal, ki je slonel na obali, tik ob deroči reki. Ni mi bilo ravno prijetno, a ob okusni hrani sem to odmislila.
Našla sva tudi nekaj zanimivih točk, ki sva si jih pogledala. Kot je na primer lesena cerkev in mošeja, grajena brez enega samega žeblja.
Odpeljala sva se tudi do muzeja Prževalskega, ki je bil znani popotnik po srednji Aziji, ki je zelo občudoval tukajšnje jezero.
Najbolj nenavadna izkušnja je bila, ko sva se odpeljala 30 minut izven mesta, ponovno do vročih vrelcev Ak Suu, le da tokrat niso bili kot urejen spa center, ampak na prostem, v naravi. Bila sva sama med desetinami domačinov. Le-ti so množično prihajali tudi, ko se je že stemnilo. Cele družine, tudi z zelo majhnimi otroki. Kljub temu pa se nisem počutila neprijetno.
Bazeni so bili še bolj vroči kot prejšnji, tako da sem bila v vodi le nekaj minut. Pot nazaj, v popolni temi, je bila kar malo strašljiva, saj sva vedela, da se morava izogibati neštetim luknjam.
Zanimiv je bil tudi pogovor z domačinko v prodajalni spominkov, saj je vedela, kje je Slovenija in je živela v bližini.
Na poti od Karakola do Bokonbayeva sva se dvakrat ustavila, da sva lahko opazovala del prečudovite narave, zaradi katere se popotniki in hribolazci večinoma podajo v Kirgizistan. Okrog jezera se ves čas voziš na višini 1.800 metrov, ob pogledu na več tisoč metrov visoke gore, katerih vrhove prekriva sneg.
Najprej sva zavila proti kraju Jeti Oguz in nekaj kilometrov dalje sva občudovala rdečkaste kamnine, imenovane Seven Bulls Rock ali sedem bikov. Ko jih vidiš iz razgledne točke, so res nekaj posebnega, saj je okrog zelena pokrajina, vmes pa te nenavadne kamnite gmote.
Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva prispela do doline Barskoon, ki je znana po čudovitih slapovih. Tukaj je narava res pravljična in neokrnjena. Če bi še enkrat načrtovala pot po Kirgizistanu, bi se v tej dolini ustavila za dalj časa. Samo prekrasna narava, čist zrak in nekaj jurt. Naj tako ostane!!!
Ni čudno, da se je tukaj nekoč rehabilitiral tudi Jurij Gagarin, prvi človek, ki je bil v vesolju. Ponosni domačini so mu postavili lep spomenik. Sedaj še bolj razumem, zakaj se poleti podati v to deželo. Če si pa planinec po duši, pa itak.
Na potovanju okrog velikanskega jezera Issyk-Kul v Kirgizistanu sva se za dva dni ustavila v Bokonbayevu, majhnem mestecu na južni obali. Prespala sva pri domačinih, natančneje pri gospe, ki je med drugim tudi učiteljica likovne umetnosti, kar se je v njenem domovanju videlo po velikih slikah, ki so visele po zidovih. Tudi sicer je bila na vsakem koraku vidna skrb za urejenost sob in dvorišča, ki je bilo polno cvetočih, pisanih rož.
Ta del potovanja je bil namenjen morskim užitkom. Kako morskim, če pa sva v državi, ki ima najdlje do morja na svetu? Namreč, ko sva prišla do obale jezera, sva imela občutek, kot da sva na morju. Tako je bilo že prvi dan, ko sva bila na severni obali, še bolj pa sedaj, ko sva si dejansko privoščila ležanje na plaži. Senčnik, ležalnik in peščena plaža. Kaj je to drugega, kot morje? Mogoče ne tako toplo, kot smo ga vajeni julija in avgusta, a kopala sem se kljub temu. 22 stopinj, predvidevam.
Že ko sva se vozila do sem, sva videla veliko manjših plaž in veliko ljudi, ki so se kopali. Našla sva tudi čisto nov resort, ki je bil odprt pred 10. dnevi. Na voljo je skoraj vse, kot ponujajo podobni resorti kjerkoli drugje po svetu. Tam sva uživala v sončnem zahodu, s prijetno glasbo v ozadju.
Preden se posvetim novemu poglavju oz. potepanju po svetu, je prav, da zaključim prejšnje. 10-dnevno potovanje po Kirgizistanu je bilo pisana mavrica vsega. Ko sva se vračala nazaj v glavno mesto Bishkek, sva prespala v mestu Tokmok. Znano je po stolpu Burana, ki je eden od vidnejših ostankov znamenite svilne ceste in je pod zaščito Unesca. Stolp, ki so ga zgradili v 11. stoletju, sva si zadnji dan tudi ogledala. Na polju so na ogled tudi številni balbali, starodavni nagrobniki.
Tam, kjer sva spala, sva srečala nadvse simpatičen par iz Singapurja, s katerim smo se na hitro spoznali in se za čas zajtrka pogovarjali, tako da nam je čas zelo hitro minil. Zanimivo, kako hitro na potovanjih spoznaš sorodne duše, pa četudi so mnogo mlajši od tebe in kljub generacijskemu prepadu takoj najdeš skupne interese in deliš potovalno strast.
Kirgizistan ima res čudovito naravo in je vreden ogleda. Tukaj sem pila najboljši čaj in za spomin ter uporabo sva si kupila čajnik in nekaj vrst čaja. Ljudje pa so res prijazni in so nama pomagali iz zagat, ki jih na potovanjih ne manjka. Najin avto je zdržal napore makadamskih cest in cest v gradnji. Če se boste odpravili v Kirgizistan, počakajte še kakšno leto in ceste okrog jezera bodo super. Adijo Kirgizistan, Kanada že čaka, da zasije v svojem sijaju. Poletje je zakon.