Priprave na potovanje
Za kratek 6-dnevni prvomajski oddih sem izbrala Irsko. To sem si želela obiskati že od takrat, ko sem nekaj let nazaj gledala svetovno znano skupino Riverdance, ki me je navdušila s svojimi step plesnimi koraki. Ko se je bližal datum odhoda, so nekaj dni prej prenehali veljati tudi coronski vstopni ukrepi, kar me je dodatno razveselilo. Za vstop v Avstrijo je sicer še veljalo, da moraš izpolnjevati pogoj PCT, česar pa niso več preverjali.
Največ opravka sem imela z rezervacijo avtomobila. Malo več kot en mesec pred potovanjem sem našla cenovno zelo ugoden avto (177 evrov), a ker smo imeli probleme z bančno kartico, ki jo je bilo zaradi zlorabe potrebno preklicati, avto s strani ponudnika uradno še ni bil potrjen. Zato sem 2 tedna pred odhodom iskala alternativen avto in ugotovila, da so se cene drastično zvišale, saj je bil najcenejši najem avta sedaj več kot 500 evrov. Ogledovanja Irske si brez avtomobila nisem predstavljala, zato sem rezervirala avto za 550 evrov, ki pa je imel možnost brezplačne odpovedi 48 ur pred potovanjem. Vmes mi je prva agencija za najem napisala, da rezervacija še vedno velja in ko sem najem plačala z novo kartico, je bila rezervacija potrjena. Nisem mogla verjeti, da smo po vseh peripetijah imeli rezerviran res poceni avtomobil.
Drugo, s čimer sem imela nekaj problemov, je bilo parkirišče na Dunaju. Ker je dunajsko letališče eno najdražjih parkirišč v naši bližini, sem že pred časom poiskala dve bolj ugodni parkirišči, ki pa imata ali prevoz s shuttlom ali pa se moraš do letališča peljati z vlakom. En teden pred odhodom sta bili obe parkirišči še prosti, ko pa sem želela plačati, pa nobeno več. Zadnji hip sem našla alternativno, še kar ugodno parkirišče pri enem hotelu.
Dublin, Unescovo mesto literature
V sredo, 27. aprila 2022, smo se podali na pot do Dunaja in uspešno poiskali to parkirišče. Polet smo imeli ob 12. uri in ob 13.45 po lokalnem času smo pristali v Dublinu. Prevzeli smo avto in se po levi strani ceste odpeljali v center mesta, kjer smo imeli rezervirano prvo nočitev. Med potjo sem obujala spomine na prvo vožnjo po levi strani ceste, ki je bila pred veliko leti.
Do starega dela mesta smo se sprehodili po ulici O’Connell. Vmes smo opazili 120 metrov visok spomenik svetlobe The Spire of Dublin. Prispeli smo do reke Liffey, čez katero je speljanih več mostov, med katerimi je najbolj znan O’Connellov most, saj je kvadratne oblike. Zgrajen je bil leta 1863. Ogledali smo si simpatični predel, imenovan The Temple bar.
Tukaj se moraš ustaviti, če ne zaradi nakupovanja, pa zaradi obiska tradicionalnega puba ali tipične irske restavracije. Nakupovanje na Irskem me ni mikalo ne zaradi ponudbe, ki je, mimogrede, zelo dobra in očem všečna, ampak zaradi visokih cen. Na vsakem koraku smo občutili, da je Irska med dražjimi evropskimi državami.
Sledil je ogled znamenitega Trinity Collega, ki je bil ustanovljen leta 1592. Sprehod med starodavnimi zgradbami je zanimiv tudi zato, ker sem si v mislih predstavljala, da so tukaj študirali znameniti možje, med katerimi so še danes znani pesniki, pisatelji in znanstveniki.
Posedeli smo na klopci in opazovali študente, ki so posedali na travi in uživali v sončnem popoldnevu.
Napis na stavbi, pred katero smo sedeli, je razkrival, da je v njej najbolj znana knjiga Book of Kells, ki je bila napisana v že 8. stoletju.
Še malo smo se sprehodili in prišli do muzeja viskija, ki je bil tik pred zaprtjem.
Na hitro smo si ga ogledali in nadaljevali pot do trga Merrion. V bližnjem parku smo občudovali zanimiv kip Oscaja Wilda, ki je eden od simbolov, da je Dublin mesto literature.
Naslednji dan smo se z avtom odpeljali do centra mesta. Parkirali smo v garažni hiši in kar hitro sem ugotovila, da je parkiranje na Irskem zelo drago. Ponoči smo parkirali brez stroškov, od 8. ure naprej pa je potrebno ob uri iti do parkomata, da ti avta ne odpelje pajek ali da ne dobiš “lisic”.
Od zunaj smo si občudovali največjo katedralo Sv. Patricka, ki je bila zgrajena v 12. stoletju. V njeni bližini je še ena katedrala Christ Church, ki pa je bila zgrajena še prej, v 11. stoletju in je najstarejša v celi državi.
Ta me je še posebej navdušila, saj je en del katedrale povezan z drugo stavbo nad cesto.
Ustavili smo se še pred eno najbolj znamenitih zgradb v Dublinu, pred pivovarno Guinness.
Zanimivost je to, da je Artur Guinness najel te prostore za 9000 let za simbolično ceno 45 funtov. Pivo Guinness smo, kljub zelo visoki ceni, v naslednjih dneh malce poskusili.
Slap Powerscourt
Poslovili smo se od Dublina in se prvi del poti peljali po avtocesti. Nato smo zavili na manjšo cesto in začeli spoznavati, kaj pomeni, da se voziš izven glavnih poti. Ceste so postajale vedno ožje, tik ob robu cestišča pa je bilo grmovje ali robniki. Znaki za omejitev hitrosti so kazali, da lahko voziš celo 100 kilometrov na uro. Ne vem, kdo si upa po takšnih cestah voziti 100 kilometrov, ko pa je bila vožnja že pri 60. kilometrih na uro precej stresna. Ni čudno, da smo prvi dan s prednjim kolesom malo podrsali po grmovju. Na srečo se je to videlo samo na okrasnih platiščih, kar pa je Iztok zadnji dan uspešno saniral.
Ustavili smo se v parku, ki leži ob vznožju gorovja Wicklow. Občudovala sem 120 metrov visok slap Powerscourt, ki je najvišji slap na Irskem.
Prehodili smo tudi krajšo pohodno pot in nekaj časa uživali v neokrnjeni naravi.
Ko smo se ponovno usedli v avto, smo opazili na njem vdrtino. Predvidevali smo, da je avto poškodoval nekdo na parkirišču, saj je bila poškodba v takšni višini in na takšnem mestu, da se nam kaj drugega ni zdelo verjetno. Kljub temu, da je bil avto kasko zavarovan, Iztoku ni bilo vseeno in je hotel poklicati renta car agencijo. Tega vseeno ni storil, kar se je v nadaljevanju izkazalo za dobro odločitev, saj poškodbe pri oddaji avta sploh niso opazili.
Waterford
Čakala nas je približno dve urna vožnja do mesta Waterforda, kjer smo prespali. Omeniti moram hišo, v kateri smo bivali. V njej je bila nekoč umetniška galerija, ki je sedaj preurejena v gostišče s sobami. Ko smo prispeli, nas je gostiteljica pričakala s čajem in kavo v sobi, ki je bila opremljena s številnimi umetniškimi deli. Prvi vtis je bil zelo dober.
Tudi drugače mi je bilo mesto izredno všeč. Waterford je namreč najstarejše mesto na Irskem. Ko sem se sprehajala po njem, sem opazila kar nekaj dokazov, da so ga ustanovili Vikingi. Med drugim je to ponazarjal tudi velikanski vikinški meč in napisi na hišah.
Vikingi so mesto ustanovili z namenom, da so se lahko ladje tukaj skrile pred vetrom, zato so mu tudi nadeli ime vremenski fjord. Sprehod po mestu me je navdušil, saj je stari del mesta zelo urejen in vreden ogleda.
Mesto ima veliko število lokalov s tipičnimi irskimi jedmi. Poiskali smo tistega, ki nam ga je svetovala prijazna lastnica hiše, v kateri smo spali in se še enkrat prepričali, da se splača prisluhniti nasvetom domačinov.
Zato smo tudi poslušali priporočilo domačinke, kaj naj si ogledamo naslednje jutro.
Dunmore East
Po dobrem zajtrku smo se odpeljali v 20 minut oddaljen kraj Dunmore East. Prispeli smo v manjšo ribiško vasico. Ko smo iskali, kje bi parkirali, smo se zaradi iskanja najboljšega razgleda nepričakovano znašli na golf igrišču. Sprehodili smo se do krasne naravne plaže.
Občudovala sem pogumneže, ki so se namakali v morju, ki naj ne bi imelo več kot 10 stopinj Celzija. Vasica ima očarljivo cerkvico, poleg katere izstopajo obnovljene stare hiše s slamnatimi strehami.
Limerick
Odpeljali smo se proti zahodni strani države. Po poti sem opazovala pokrajino, saj se nismo peljali po avtocestah, ampak po hitrih cestah. Občasno nas je google usmerjal tudi na ozke ceste, zato je vsak premik kar trajal. Brez navigacije bi se težko znašli, saj cestne označbe niso bile dovolj.
Naš cilj je bil tretje največje irsko mesto, Limerick.
Tudi to mesto je nastalo v časih vikingov. Sprehodili smo se ob bregovih reke Shannon, do gradu kralja Johna.
Posebej slikovit se je zdel pogled na kamniti Thomondski most. V spominu so mi ostale tudi poslikave, ki krasijo prenekatero irsko stavbo, kar daje mestom še dodaten čar.
Imeli smo srečo, da je bilo prve dni precej sončno vreme. Vremenska napoved za naslednja dva dni ni bila več tako ugodna, zato smo pohiteli naprej, saj smo se odločili, da si še isti dan pogledamo klife, ki so eno od največjih znamenitosti Irske.
Clifs of Mocher
Prispeli smo do obale in prvič na lastni koži občutili vetroven vpliv Atlantika. Blizu kraja Lisdoonvarna smo imeli rezervirano nočitev. Nekaj kilometrov vstran so znameniti Moherski klifi. Tja smo prispeli razmeroma pozno, zato nismo več rabili plačati parkirnine, ki znaša 6 evrov po osebi. Pohiteli smo v center za obiskovalce, ki je bil odprt samo še nekaj minut. Konec aprila je bilo svetlo do 21. ure, zato smo imeli za ogled na razpolago še dve uri.
Ves ta čas smo se sprehajali in prehodili dobršen del od celotne osem kilometrov dolge sprehajalne poti.
Ko je posijalo še večerno sonce, je bil sprehod nad več kot 200 metrov visokimi klifi, res čudovit.
Bili smo v bližini O’Brienovega stolpa, ki je bil zgrajen leta 1835 in je najvišja razgledna točka nad klifi. Vesela sem bila, da smo si klife ogledali ta večer, saj je naslednji dan cel dopoldan deževalo.
Dunguaire Castle
Zjutraj smo prvič jedli tradicionalni irski zajtrk, ki smo ga jedli še naslednje tri dni. Ponovno smo prespali pri domačinih, ki so nam v sklopu nočitve nudili tudi zajtrk. Tega sem si res zapomnila, saj je bil izjemno skrbno pripravljen. Iztok je poskusil celo irske krvavice in klobasice, ki jih običajno ne mara. Skupaj s slanino, fižolom, toastom, jajci in zelenjavo je bila hrana res zelo okusna.
Odpeljali smo se do manjšega kraja Kinvarra, kjer smo imeli srečo, da nekaj časa ni deževalo, zato smo si ogledali enega od številnih irskih gradov. Le-ta slovi po tem, da je eden najbolj fotografiranih na Irskem.
Grad Dunguaire je bil zgrajen v 17. stoletju in o njem kroži nekaj legend. Irska zgodovina je namreč precej bogata z miti in pripovedkami. Tudi okolica gradu je precej zanimiva.
Galway, Unescovo mesto filma
Naš naslednji cilj je bilo največje mesto v zahodni regiji, Galway. Sprehodili smo se po slikovitih mestnih ulicah, ki jim daje poseben pečat tudi grmovje, ki ima zelo intenzivne barve.
Ob ogledovanju sem zaznala živahen utrip mesta, posebej na trgu Eyre in v latinski četrti, v kateri je veliko trgovin in lokalov. Ni čudno, da poteka v mestu veliko število festivalov, tako glasbenih kot tudi festivalov hrane in kulture.
Ker smo imeli čas in nam je to priporočala domačinka, smo se zapeljali še nekaj kilometrov naprej, ob obali, saj naj bi bila le-ta v poletnih mesecih zelo zanimiva in vredna ogleda. Zaradi dežja in vetra se nam vožnja ni zdela tako zanimiva, zato smo se odpeljali v notranjost, do našega naslednjega prenočišča. Po poti smo spoznavali še drugačno pokrajino, saj se je le-ta spreminjala, od obmorske do gričevnate. Prispeli smo do kraja Ballyhaunis, kjer nas je pričakala velika hiša, z zelo lepo urejeno okolico in velikansko sobo.
Kiparske umetnine
Na Irskem je poleg značilne zelene pokrajine na vsakem koraku opaziti tudi številne umetnine iz lesa. Za ta predel nisem imela vnaprej načrtovanih ciljev, zato sem na telefonu poiskala znamenitosti, kaj bi si jih lahko ogledali. V bližini sem našla park Loughnaneane, v katerem so tudi ostanki gradu Roscommon. Ko smo prispeli tja, smo ugotovili, da gre za sprehajalne poti z lesenimi skulpturami.
Po poti do tja smo naleteli na podobne lesene umetnine, ki se me še bolj navdušile. Z navdušenjem sem jih fotografirala.
Samostan Clonmacnoise
Naslednja točka, ki sem si jo začrtala, je bil ogled samostana Clonmacnoise, ki je bil zgrajen že v 6. stoletju. Ko je bil zgrajen, je bil zelo znamenit, saj so se tukaj šolali ljudje iz drugih delov Evrope. Sedaj so na ogled ostanki katedrale, samostani in nagrobniki.
V okolici samostana so sprehajalne poti, ki vodijo do reke. Tam smo srečali turiste in ribiče, ki so poskušali svojo srečo. Sprehod v malce oblačnem vremenu je bil zanimiv in sproščujoč.
Hrib Uisneach
Ta dan je bil 1. maj 2022, zato sem se vmes spomnila na to, da pri nas na predvečer prvega maja zakurimo kresove. Ne ta ne prejšnji večer nisem opazila, da bi imeli Irci podoben običaj. Naenkrat sem zagledala napis Uisneach Fire Festival.
Pomislila sem, da gre za nekaj podobnega kot kurjenje kresov pri nas. Pogledala sem na telefon in ugotovila, da gre za nekaj čisto drugega. Hrib Uisneach je za Irce svet, saj naj bi bilo na tem mestu starodavno kraljestvo. Vstop na hrib ni bil mogoč, saj je bilo področje zaprto in zavarovano, tako da si tega tako posebnega kraja žal nismo mogli ogledati.
Lough Boora Discovery park
Predzadnji dan smo si na poti do nočitve ogledali še en velikanski park, v katerem imaš ob lepem vremenu kaj delati. To sem napisala zato, ker je ta dan rosilo. Po parku se lahko sprehajaš, si izposodiš kolesa, loviš ribe ali se sproščaš v naravi. Področje je ogromno in primerno tudi za opazovanje ptic in drugih živali v naravnem okolju. Ko je nehalo deževati, sem se sprehodila do nekaterih točk, ki jih park ponuja.
Navdušilo me je, da so v parku tudi umetniške stvaritve, Eden od umetnikov je uporabil star vlak (Sky Train), ki leži na hribčku in je sedaj eno od glavnih zanimivosti parka. Zanimiva je razlaga avtorja, da je to vlak, ki se dviga v nebo in je spomin na delavce, ki so nekoč delali na barjih.
Navdušila me je tudi zbirka starih hrastovih dreves Bog Track ali barjanska steza, ki predstavljajo sprehod po barju.
Tullamore
Dan smo zaključili v kraju Tullamore, v bližini katerega je znana destilarna viskija, ki ima prav takšno ime. Najprej smo v enem od najboljših pubov v kraju pojedli odlično pozno kosilo. Tokrat smo poskusili tudi Fish&chips, ki je bil res okusen. Na pogrinjku je pisalo, da gre za ulov tistega dne.
Odpeljali smo se do bližnje destilarne, ki je bila zgrajena šele pred nekaj leti, leta 2014.
Zanimivo je, da v destilarni poteka proizvodnja viskija in da sami pridelajo vse sestavine za viski. Ogledali smo si prostore za predelavo in občudovali njihovo urejenost.
Posebej lepo urejena je degustacijska soba. Degustacija viskija stane več kot 30 evrov po osebi, zato se nisem sekirala, da smo bili zanjo že prepozni.
Spali smo na urejeni farmi v kraju Baileborough. Te vasice ne bi našla, če ne bi imela nočitev tako dobre ocene na bookingu. Odločitev za spanje je bila res dobra izbira, saj je bila lastnica nadvse prijazna, pa tudi soba in lokacija sta bili izjemno dobri. Gospa nam je postregla s kavo in čajem ter domačim pecivom v čudoviti sobi s še lepšim razgledom.
Hiša leži na hribu, zato je zahajajoče sonce naredilo te trenutke še toliko bolj enkratne.
Odhod domov
Naslednji dan smo imeli malo več kot uro vožnje do letališča. Celotna pot je prehitro minila in že je bilo potrebno vrniti avto. Predaja je potekala gladko, k čemer je pripomoglo tudi to, da je Iztok, kot sem že napisala, zdrgnil praske na avtu, da jih ob prevzemu niso opazili. Iz Dublina smo poleteli ob 14.10; na Dunaju pa smo pristali ob 17.55 uri.
Povzetek
Irska je odlična destinacija za krajše ali malo daljše počitnice. Ta raznolika država ponuja zelo veliko, najbolj pa bo po mojem mnenju navdušila ljubitelje naravnih lepot. Zeleno barvo sem pričakovala, saj je res veliko dežja, nisem pa pričakovala, da jo cel čas krasijo čudoviti rumeni grmički.
Za potovanje po deželi je skoraj obvezen avtomobil, ki ga je najbolje rezervirati čim hitreje. Pripraviti pa se moraš na vožnjo po levi, ki sama po sebi še ni največji problem, saj so bolj problematične ozke in vijugaste ceste. Pri načrtovanju poti je potrebno upoštevati, da kljub majhnim razdaljam potrebuješ za premik več časa kot izgleda na prvi pogled. Vožnjo med pašniki in travniki lahko dodatno otežijo živali, ki nenadoma prečkajo cesto.
V spominu so mi ostali tudi številni gradovi, tako tisti lepo ohranjeni in tisti skriti, za katere se moraš potruditi, da jih najdeš. Najbolj sem bila presenečena nad urejenostjo vasic in odročnih krajev, kamor smo čisto slučajno zašli. Hiše ob najbolj stranskih cestah so tako urejene, tako da imaš občutek, da se voziš po najbolj prestižni četrti kakšnega mesta.
Cene so resda visoke, a nekaj se da prihraniti, če si dovolj iznajdljiv. Hrana v pubih je za irske razmere cenovno ugodna in zelo dobra. Ljudje v pubih so razigrani, saj jih k temu spodbuja glasna glasba in seveda pivo, večinoma Guinness. Kot zanimivost naj omenim še to, da nisem mogla prepoznati, kaj je v krompirčku. To sem izvedela šele, ko sem prebrala, da je to kis.
Irska je država, vredna ponovnega obiska. Na sever se nismo peljali, ker za to ni bilo časa in tudi ker so pogoji za vstop z najetim avtom drugačni. Poleg severa je za naslednjič ostal še ogled Newgrangea, ki je pod zaščito Unesca in še kaj bi se našlo.
Stroški za 3 osebe:
– 5 nočitev, od tega 4 x z zajtrkom – 510 evrov
– 3 x letalske karte Dunaj – Dublin – 300 evrov
– 6-dnevni najem avtomobila – 177 evrov
– bencin, cestnine in drugi stroški za avto – 100 evrov
– zdravstveno zavarovanje – 30 evrov
– parkirišče na Dunaju – 60 evrov
– ostala hrana – ocenjeno 300 evrov