Pred potovanjem
Že nekaj časa je bila Kanada na mojem seznamu top počitniških destinacij. Ko sem proti koncu leta 2021 ugotovila, da je Kanada ponovno odprla svoja vrata za turiste, sem se odločila, da bo to najina naslednja poletna destinacija. Decembra 2021 sem našla direkten let iz Budimpešte do Toronta in ker je bila cena zelo ugodna, z nakupom kart nisem odlašala. Ker pa imajo zadnje čase letalske družbe veliko težav z izvajanjem poletov, se nisem preveč čudila, da so direktni polet zamenjali. Novi polet: Budimpešta – Frankfurt – Toronto. To se mi je zdelo še sprejemljivo, saj je od prvotnega načrta pomenilo to le nekaj ur kasnejši pristanek v Torontu. Za prvi dan sem tako ali tako načrtovala počitek in prilagajanje na 6-urno časovno razliko.
Ugotovila sem, da za najem avta v Kanadi potrebujeva mednarodno vozniško dovoljenje. Iztok si ga je z nekaj truda uredil. Namreč iz AMZS Ptuj so ga poslali na upravno enoto, od tam pa nazaj, nakar je papir v nekaj minutah dobil na AMZS v Mariboru.
Že pri iskanju avtomobila za najem sem ugotovila, da to potovanje ne bo med cenovno ugodnimi. Najcenejši avto, ki sem ga našla, je bila Kia Rio, ki je doslej najin najdražji najet avto. Zato sem se potrudila in poleg bookinga, ki ga običajno uporabljam, iskala nočitve še preko Airbnb in ugotovila, da so le-te bolj ugodne. Zato sem še nekaj dni pred odhodom nekaj že rezerviranih nočitev spremenila in na ta način še malo privarčevala.
Za potovanje sva poleg dokazila o polnem cepljenju potrebovala še kanadsko vizo eTA, ki sem jo uredila preko spleta, prav tako Arrive CAN, ki sem ga morala izpolniti 72 ur pred odhodom. Opremljena z vsemi potrebnimi dokumenti sva se v četrtek zvečer odpeljala proti Budimpešti. Ker je bil polet v jutranjih urah, sva prespala blizu letališča.
Toronto, mesto z dušo
V petek, 1. julija 2022, smo ob 6.30 uri iz Budimpešte poleteli najprej do Frankfurta, prestopili na Air Canado in ob 13. uri pristali na letališču YYZ v Torontu. Že na letališču sva se odločila, da kupiva sim kartico, da ne bi imela težav z iskanjem sobe, ki se je nahajala blizu The West Mall at Holiday Dr. Uslužbenka je menjala sim kartico tako, da je imel Iztok doma še dodatnih 40 evrov stroškov, saj mu je ob menjavi sim kartice porabila vsa razpoložljiva sredstva na slovenski kartici.
Na letališču sem imela smolo, saj sem prvič v življenju padla na bananin olupek in sama sreča je bila, da se je poškodba končala samo z buško, ki sem jo čutila še kar nekaj dni.
Vedno si že doma pogledam, kateri je najugodnejši način prevoza do prve nočitve. Peljala sva se z avtobusom, ki je bil za Kanado res poceni. Vedela sem, da bova potrebovala drobiž, a ker sva na letališču dobila samo bankovce, nama prijazni voznik vožnje ni zaračunal.
Naslednje jutro sva se po kratkem jutranjem sprehodu ponovno odpeljala do letališča, kjer sva prevzela avto. Zdaj sva bila nared, da se lotiva ogledovanja mesta. Ker je bila sobota, sva v centru naletela na prometni kaos. Premikali smo se po polžje, saj so kolone avtomobilov zaustavljali še številni pešci. Ugotovila sva, da je bil ta dan Toronto prizorišče velikemu številu športnih dogodkov in številnim koncertom. Množice so se odpravljale v Rogers center, kjer je bila bejzbol tekma domače ekipe Blue Jays. Iskala sva parkirišče, ki ga ni bilo lahko najti, pa še zelo drago je bilo, okrog 40 evrov.
V Ontario Place, ki leži ob jezeru Lake Ontario, sva zavila čisto po naključju, saj je malo odmaknjen od centra mesta. V tem predelu sta Marina Ontario Place in Trillium Park, ki se raztezata na več kot 160 hektarjih, zato sva se v miru sprehajala kar nekaj ur.
Pogled na stolpnice v daljavi je bil zaradi zahajajočega sonca res čudovit.
Ko sva odhajala, so se tudi na to področje začele valiti gruče obiskovalcev. Ugotovila sva, da je bilo tukaj več glasbenih in filmskih dogodkov, tudi turneja znane ameriške pop skupine.
Naslednje jutro je bila nedelja, zato sva se ponovno odpeljala do centra mesta in si znamenitosti ogledala skorajda sama. Očaralo me je, da se visoki bleščeči nebotičniki tako lepo dopolnjujejo s starim delom mesta. Parkirala sva čisto blizu CN Towerja, znamenitega 553 metrov visokega stolpa. Ker sva bila nekaj mesecev prej na najvišji stavbi sveta, sva si ga ogledala le od spodaj.
Sprehodila sva se do Rogers centra in Hokejskega hrama slavne lige NHL.
Kljub temu, da v Torontu in nasploh v Kanadi živi veliko Slovencev, nisva ne tukaj in ne kasneje slišala slovenske govorice. Sem pa opazila, da je mesto res multikulturno in zdaj tudi razumem, zakaj velja za enega od najbolj zaželenih mest na svetu za bivanje. Je mesto z dušo, mešanica starega in novega. Najbolj pa sem si zapomnila, da so ljudje, ki tu živijo in sem jih spoznala, izjemno prijazni.
Ogledala sva si še dva manjša parka, ki jih je v mestu res ogromno. Eden je imel pokrit rastlinjak, v katerem gojijo čudovite rastline.
Občudovala sva tudi dvorec Casa Loma, ki je bil zgrajen pred nekaj več kot 100 leti in velja za eno najlepših zgradb v mestu.
Parkwood Estate in Primitive design
Iz Toronta sva se odpeljala 270 kilometrov, za kar sva potrebovala približno 3 ure. Presenetilo naju je, da je bila avtocesta precej poškodovana. Kaj takšnega v Kanadi nisem pričakovala. Res pa je, da je bila to skoraj edina slaba cesta na celotni poti. Kar hitro sem ob cesti opazila opozorilne table in neke čudne številke. Omejitev hitrosti na avtocesti je v Kanadi 110 kilometrov na uro. Na opozorilnih tablah je namreč pisalo, da je zagrožena kazen za prekoračitev več kot 50 kilometrov na uro kar 10.000 kanadskih dolarjev. Res je, da je večina vozila malo nad dovoljeno hitrostjo, da pa bi kdo vozil opazno preveč, tega pa nisva doživela.
Po poti sva se ustavila dvakrat. Prvič sva si ogledala dvorec Parkwood Estate, ki je uvrščen kot mesto nacionalnega zgodovinskega pomena in tudi ta je bil vreden postanka.
Še bolj me je pa fasciniral naslednji postanek, ko sva si ogledala t.i. Primitive design v manjšem kraju Port Hope, ki je v bistvu obcestna trgovina z ročno izdelanimi izdelki iz celega sveta.
Tako nenavadnih izdelkov na enem mestu še nisem videla. Ko prideš do tega kraja, najprej opaziš 26 metrov visokega robota, ki so ga izdelali iz odpadnih avtomobilskih delov. To je treba videti in doživeti. Kar nekaj časa sem se sprehajala med razstavljenimi drobnimi in velikimi, uporabnimi in neuporabnimi predmeti.
Za nakup se nisem odločila, bilo pa mi je res zanimivo opazovati nenavadno razstavo.
Thousand Islands in Boldt Castle
Prispela sva v zelo lepo urejeno hišo blizu mesta Kingston, kjer sva spala v enem najbolj urejenih apartmajev v zasebni lasti, v katerih sem kdaj bila. Kraj sem izbrala zato, ker je izhodišče za ogled Thousand Islands oz. nacionalnega parka Tisoč otokov na reki Sv. Lawrenca, ki se raztezajo na razdalji osemdesetih kilometrov, na meji med ZDA in Kanado. Otoki so postali bolj zanimivi za naselitev po letu 1812, ko so dobili ustrezno infrastrukturo.
Naslednje jutro sva se sprehodila po mestu Kingston, od koder se tudi lahko pelješ na izlet do otokov, a še bolje je, da izbereš 20 kilometrov oddaljen kraj Gananoque, saj je bližje najlepšim otočkom. To sva storila tudi midva. Ker nisva imela vize za ZDA, sva izbrala vožnjo, ki ni vključevala postanka na ozemlju ZDA.
Bil je čudovit sončen dan, z zelo primernimi temperaturami za poletje, saj je bilo okrog 25 stopinj Celzija. Tri-urna vožnja z ladjico je bila nepozabno doživetje. Majhni otočki so se vrstili mimo mene in nisem vedela, katerega naj gledam, ali naj ga fotografiram ali posnamem.
Najbolj sem si zapomnila dva otoka. Prvi je bil tako majhen, da je bil na njem samo svetilnik, na katerem so počivale številne ptice.
Otoki so izjemno urejeni in nekateri so med sabo povezani z mostovi. Večina otočanov ima ladje, s katerimi se vozijo med njimi in do kopnega. Zanimivo je tudi, da je otokov v resnici 1864, saj se kot otok šteje takrat, ko ima vsaj eno drevo in je več kot eno leto nad vodno gladino.
Drugi otok, ki sem si ga zapomnila, pa je otok Heart Islands, ki je na ameriški strani. Znan je po resnični zgodbi Georga Boldta, ki je želel zgraditi na otoku grad v znak svoji ljubezni do žene Louise. Graditi ga je začel leta 1900, a ker je žena hitro umrla, ga ni dokončal. Otok je pred gradnjo oblikoval v obliki srca, zato se tako tudi imenuje. Grad so obnovili čez več kot 70 let in sedaj je res osupljivo lep.
Musee POP v Trois Rieveres
V mestu Trois Rieveres sva se ustavila, ker sva si želela ogledati muzej, katerega del je tudi zapor. Zjutraj sva si mislila ogledati en drug zapor, za katerega bi morala plačati res visoko vstopnino, zato sva se odločila, da bova poiskala kakšnega manjšega in cenejšega. Vstopnine in ogledi v Kanadi, ko jih sešteješ, namreč niso zanemarljiv strošek.
Izkazalo se je, da je bila izbira tega muzeja dobra odločitev, saj sva tukaj prebila kar nekaj časa. Dogovorila sva se za uro vodenega ogleda zapora, pred tem pa sva si ogledala ostale razstave. V pritličju je bila zanimiva zbirka, ki je obsegala na tisoče kovinskih priponk (27.000), na katerih so bili motivi iz Quebeca iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja.
V zgornjem delu me je čakalo presenečenje, ki me je spomnilo na otroška leta in na cirkus Cirque de Soleil, ki je svoje cirkuške vragolije uprizarjal tudi v naših krajih. Barviti kostumi in rekviziti so mi pred očmi pričarali utrinke iz njihovih nastopov.
Zanimiv je bil tudi ogled nekdanjega zapora, ki je bil zgrajen v začetku 19. stoletja. Zaporniki so bili v njem od leta 1822 do 1986. Vodič je na zanimiv način predstavil njegovo delovanje.
Montreal
Vsega skupaj sva ta dan prevozila 280 kilometrov in ponovno proti večeru prispela do najinega naslednjega cilja, drugega največjega kanadskega mesta. Vmes sva že prestopila navidezno mejo iz pokrajine Ontario v drugo, to je Quebec. V Quebecu me je najbolj presenetilo to, da ni bilo nikjer več napisov v angleščini. Vedela sem, da tukaj govorijo francosko, a da bo ta sprememba tako drastična, si nisem predstavljala. V nekaterih mestih in vaseh domačini niso znali angleško, opazila pa sem tudi, da nekateri niso hoteli govoriti angleško. Nekdo nama je tudi povedal, da so nekaj dni prej sprejeli zakon, da se v šolah odslej govori samo francosko.
Zelo zanimivo je bilo srečanje z lastnico prenočišča, saj je bila iz Bolgarije in je večji del govorila bolgarsko. Šele ko nobeden od naju ni več vedel, o čem govori, je prešla na angleščino. Bila je zelo zgovorna in nama je povedala svojo življenjsko zgodbo, ki je bila izjemno zanimiva. Tako nenavadna kot je bila ona, tako poseben je bil tudi apartma, v katerem sva spala. Apartma je bil namreč tako rekoč v kleti, z majhnimi okenci, opremljen pa tako kot da je oprema pripeljana iz muzeja. Povedala je, da je končala dve fakulteti in ker v svoji domovini ni dobila zaposlitve, se je takrat preselila v Kanado, ker se ukvarja z vsem mogočim, med drugim tudi z restavriranjem pohištva.
Šele pozneje sem se ugotovila, da je Montreal najbolj znan po svojem več kot 30 kilometrov dolgem podzemlju, v katerem so številne trgovine in tako rekoč celo mesto, zato se mi tudi ta apartma več zdel nekaj tako zelo neobičajnega, ker je bil v kleti.
Olimpijski stadion
Naslednje jutro naju je prijazna gostiteljica povabila na kavo. Po enournem klepetu je bil čas, da se posloviva.
Najbolj naju je zanimal olimpijski stadion, ki je bil zgrajen za olimpijske igre leta 1976.
Na igrah je kraljevala Nadia Comaneci, ki ima še danes posebno spominsko obeležje pred dvorano.
Iztok si je kot košarkarski navdušenec ogledal tudi napise, ki so dokazovali drugo mesto jugoslovanske reprezentance v košarki.
Posebnost stadiona je poševen stolp, ki je pod kotom 45 stopinj in je z več kot 160 metri najvišji tovrstni stolp na svetu. Žal se ni bilo možno povzpeti nanj, sva pa si ogledala notranjost.
Naletela sva na notranji olimpijski bazen, v katerem so trenirali skakalci v vodo. Videti trening v živo, je bilo tudi zame posebno doživetje.
Po kar dolgem ogledu stadiona sva si ogledala še center mesta.
Najprej sva se odpeljala do starega montrealskega pristanišča, kjer je zabavišče in se lahko ukvarjaš z različnimi dejavnostmi. Nato sva se odpeljala do Chinatowna in se sprehodila do trga Jacquesa Cartierja. Ogledala sva si nekaj cerkva, med katerimi je izstopala bazilika Notre-Dame.
Hotela sva se povzpeti na 200 metrov visok hrib Mount Royal, po katerem je mesto dobilo ime. Nekako nama uspelo najti najvišje razgledne točke. Nazadnje sva se zadovoljila s tem, da sva ob vznožju hriba občudovala na eno največjih cerkva Saint Joseph, ki pa so jo tudi obnavljali in urejali njeno okolico.
Mesto samo pa naju ni tako pritegnilo kot ostala kanadska mesta. Mogoče je, da nisva bila v pravem predelu. Če bi mu lahko namenila več časa, bi morebiti na naju pustil drugačen vtis.
Kmetija na poti
Zvečer sva po dveh urah in pol vožnje prispela do kmetije, kjer sva prespala. V zgornjem nadstropju so bile tri sobe, namenjene gostom, kot sva bila midva.
Bivanje tukaj je bila zelo zanimiva izkušnja, saj sva zjutraj ugotovila, da sva v hiši sama, z dvema mačkama, ki sta naju, mimogrede, spomnile na najini Mono in Lizo. Lastnica nama je prejšnji večer povedala, da si lahko v kuhinji pripraviva zajtrk. Ena od mačk je bila zaprta v spalnici in ker je mijavkala, sem jo izpustila ven. Iztok mi je naslednji hip povedal, da eno mačko lahko spustiva, druge pa ne. V šoku sem tekla za njo in jo, kljub temu, da je pihala name, odnesla nazaj v hišo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo s kokoškami in drugimi živalmi, ki so se prosto gibale, če je ne bi nesla v hišo. Ko sva bila že uro vožnje oddaljena od kmetije, sem na telefonu zagledala navodilo, kako naj hišo zakleneva, ko bova odšla. Samo upala sem, da bo vse v redu, saj sva sporočilo prejela prepozno.