Odločitev
Ko sem bila pred silnimi leti prvič v Grčiji, me je očarala njena bogata zgodovina. Želela se videti več, saj je vsak del države poseben, drugačen. Doslej sem si ogledala celinsko Grčijo z Atenami, otoke Kos, Rodos in Santorini. Grčijo lahko spoznavaš vedno znova in znova in se je ne naveličaš.
Jeseni 2020 je padla odločitev, da greva naslednje poletje na Zakintos, na najjužnejši grški otok, obdan z Jonskim morjem. Eden od razlogov, da sem tokrat izbrala Zakintos, je bil, ker sem prebrala, da je ta otok eden najbolj zaželenih in tudi dražjih otokov. Računala sem, da v času korone tam ne bo veliko ljudi in da bodo tudi cene malo bolj prijazne najini denarnici.
Ker konec leta 2020 še nisem vedela, ali se bova tja res lahko odpravila, sem za vsak slučaj rezervirala dva termina – prvomajske in poletne počitnice. Letalska družba je polet za prvomajske počitnice odpovedala, saj se takrat ni dalo potovati v Grčijo. Tako je ostala rezervacija za poleti in to za 14 dni.
Priprave
Potovanja v času korone so malo bolj stresna kot običajna, saj moram razmišljati tudi o trenutnih vstopnih pogojih v državo, da česa pomembnega ne spregledam. Za Grčijo sem morala doma urediti vstopne listine, na katerih je bila posebna koda. S seboj sva imela tudi digitalni potrdili o cepljenju. Kot običajno, sem nama uredila dodatno zdravstveno zavarovanje, rezervirala obe nočitvi na Zakintosu in parkirišče na Dunaju.
Odločila sem se, da bova prvih sedem dni spala na jugu in drugih sedem na vzhodu otoka. Za najem avtomobila se nisem odločila iz dveh razlogov in sicer zato, ker je bil glavni namen potovanja brezskrbni dopust ob morju in tudi zato, ker je bil najem za 14 dni zelo drag. Odločila sem se, da bova najela avtomobil le za nekaj dni in to kar na otoku. Za vsak slučaj pa sem že doma rezervirala taksi od letališča do kraja, kjer sva najprej bivala, to je Limni Keriou.
Odhod
V nedeljo, 25. julija 2021, sva se zjutraj podala na pot proti Dunaju. Prvič sva imela rezervirano parkirišče nekaj kilometrov od letališča. Od tam sva se morala peljati dve postaji z vlakom. Vlak tudi ob nedeljah vozi precej pogosto, tako da parkiranje na tej lokaciji ni predstavljalo nobenega problema.
Polet iz Dunaja je bil ob 14.25. Na otoku je časovna razlika ena ura, zato smo ob 17.30 pristali na Zakintosu. Do kraja Limni Keriou sva imela torej rezerviran taksi, zato sva poiskala agencijo, ki je nudila taksi prevoze. Kljub temu, da sva imela rezervacijo za taksi in to ne ravno poceni, sva morala na prevoz čakati kar nekaj časa. Ker je bilo vroče, nama to ni bilo všeč. Končno sva dobila taksi prevoz za teh 15 kilometrov. Voznik je na koncu poti ubral bližnjico. Ta cesta je bila zelo ozka in nepregledana, zato me je skrbelo, kako se bova vozila po otoku, ko bova najela avto. Pa ni bilo bojazni, saj je bila to najslabša cesta, po kateri sva se peljala v naslednjih dneh.
Plaža Limni Keriou
Prispela sva do manjšega naselja. Šele čez nekaj časa sem ugotovila, da je kraj poimenovan po jezeru Keri, ki pa ga poleti nisva videla, saj očitno usahne.
Najin apartma je bil 100 metrov oddaljen od morja. Prvih nekaj dni sva preprosto – uživala. Plaža, na kateri sva najela ležalnik, je bila manjša in ena lepših na otoku.
Lenarila sva, se kopala, brala knjige, pa tudi spremljala naše junake na olimpijskih igrah. Zvečer, ko ni bilo tako vroče, sva se tudi malce sprehajala.
Zadnjih nekaj let za poletne počitnice, v glavni turistični sezoni, nisem izbirala destinacij, na katerih je zelo vroče, nad 35 stopinj Celzija. To leto mi je bilo čisto vseeno, kam grem, samo da lahko grem, tudi v vroče kraje. Poletje 2021 je res postreglo z zelo vročimi temperaturami. Proti koncu dopusta so naju domači po telefonu spraševali, ali na otoku gori in ali bova zdržala vročinski val, za katerega so na televiziji poročali, da je vrhunec dosegel na grških otokih. Imela sva srečo, saj požarov nisva doživela, najbolj vroče pa je bilo predzadnja dva dni, ko sva tudi opazila v zraku puščavski pesek. Vročino sva še kar dobro prenašala in sva se ji prilagodila. Res pa je, da sva opoldne in še v pozno popoldne, počivala v hladnem apartmaju.
Ker prve dni nisva imela avta, je bil napor že to, da sva odšla v trgovino po vodo ali lubenico. Saj ne, da bi bila najbližja trgovina zelo daleč, samo po tej vročini je bil vsak meter s »težkim« tovorom naporen. Zajtrke sva si pripravljala sama, na kosilo in večerjo sva odšla v bližnje restavracije. Teh je bilo v bližnjem naselju dovolj, da sva lahko izbirala. Najbolj so nama bile všeč tiste, ki so imele strešne terase. Za kosilo sva običajno izbrala tisto, ki je bila 50 metrov oddaljena od apartmaja. Hrana pa je bila, kot sva je bila navajena iz Rodosa, kjer sva bila eno leto prej, zelo dobra.
Če zapišem po pravici, se hrana v vseh lokalih, v katerih sva jedla, ni mogla povsem kosati s tisto, ki je bila v vasici Stegna na Rodosu, saj so naju tam razvadili s predjedmi, ribami in posladki.
Ko sem ležala na plaži, sem opazovala turiste, ki so vsak dan od jutra do večera najemali barčice in se vozili na bližnji otok. Po nekaj dneh sem se odločila, da pristopim in vprašam, kako in kaj. Križarila sva že, se vozila s prijatelji z njihovo ladjo, nikoli pa se še nisva sama vozila po morju. Ker so imeli v agenciji zelo dobro poskrbljeno za varnost (vgrajen GPS in osebo, ki ti na bližnjem otoku po potrebi pomaga) in ker ni bilo potrebno, da imaš opravljen izpit, zato sva se odločila za najem.
Otok Marathonisi
Zjutraj sva se vkrcala na ladjico in se podala pustolovščini naproti. Iztok je, kot bi mignil, osvojil krmarjenje in naju spretno vodil do prvega cilja.
Čez pol ure sva pristala na bližnjem, zelo znanem otočku Marathonisi. Otok je imenovan želvji otok, ker je v obliki želve in ker na njem želve Caretta caretta odlagajo jajčeca. Ta vrsta želve spada med ogrožene vrste, zato so bili v tem času na otoku člani društev za zaščito živali. Verjetno so se nekatere želvice že izlegle, a tega nisva videla. Na otoku je bil del peščene plaže ograjen, tako da je bilo dobro označeno, kje so želvja gnezda.
Sprehodila sem se po otoku in uživala ob ogledovanju čudovitega kristalnega morja. Malo sva še zaplavala in se podala naprej.
Želv v morju ta dan nisem zagledala, sem pa se nanje spomnila, ko sem Iztoku naslednje jutro pripovedovala, da sem v morju videla nekaj čudnega. Ker je bilo čez dan zelo vroče, sem večinoma plavala pred zajtrkom in to vsaj eno uro. Drugih kopalcev tako zgodaj zjutraj še ni bilo. Čisto blizu sebe sem v vodi zagledala »moško glavo«. Ko se nihče ni pojavil na površju, sem se čudila, kako dolgo lahko ta oseba zadrži dih. Šele pozneje mi je padlo na pamet, da sem v resnici videla želvo velikanko Caretta caretta, ki zraste tudi do enega metra ali več. Naslednje dni sem bila v vodi bolj pozorna, a te velike želve nisem več videla.
Jame Keri
Odpeljala sva se torej naprej, do jam Keri. Morje ni bilo več tako mirno kot prej, saj sva se iz zaliva odpeljala bolj na odprto morje, v smeri jam. Najina mala ladjica se je kar pošteno zazibala, ko so se pojavili večji valovi drugih ladij. Prispela sva do zelo zanimivih jam in skalnih formacij, ki so se v čudovitem sončnem dnevu prikazovale v zelo lepih barvah.
V nekatere jame sva se zapeljala tudi midva in od blizu opazovala lepote tega dela obale. Ta del obale je dostopen samo iz morske strani, ker so skale, ki obdajajo morsko obalo, precej visoke in neprehodne.
Ko sva se želela peljati še naprej, naju je varnostnik, ki je bil v bližini, ustavil rekoč, da naprej ne moreva.
Ob dogovorjeni uri sva priplula nazaj v zaliv in zadovoljna vrnila ladjico. Zelo sem bila vesela, da sva se odločila za individualni najem, saj je bilo doživetje še toliko slajše, ker sva se peljala sama.
Najem avta
V četrtek sva čisto slučajno v bližini apartmaja odkrila najboljšo lokacijo za večerjo. Proti večeru sva se odpravila na sprehod, na vzpetino. Prispela sva do zelo urejenega hotela, kjer sva uživala na terasi ob zahajajočem soncu in pogledu na celoten zaliv, skoraj do Laganasa. V hotelu so nama povedali, da lahko pri njih najameva avto. V kraju, kjer sva bivala, sva povpraševala po avtu, a na razpolago je bil samo mercedes, ki ga pa nisva želela. Na otokih in tudi večinoma drugje, kjer sva potovala sama, je bil za naju bolj priročen manjši avto. Po premisleku sva se odločila, da ga bova najela v mestu Zante ali Zakintos, saj ga lahko tam tudi vrneva, saj bova na polovici bivanja menjala lokacijo in je Zakintos bolj priročen za vrnitev najetega avta.
Razmišljala sem, kako priti do Zakintosa. Taksi je bil res izjemno drag, zato sva preverjala, ali lahko prideva do mesta z javnim prevozom. Ugotovila sem, da od ponedeljka do petka vozi avtobus 1 x na dan. Na internetu nisva našla voznega reda, a nihče, ki sva ga vprašala, ni vedel točne ure odhoda. Pred sedmo uro zjutraj sva odšla do domnevne postaje in čez nekaj minut sva sedela na avtobusu in se peljala proti Zakintosu. Na avtobusu smo bili naprej samo štirje, voznik in njegov vnuk ter midva. Pridružili so se nam le še štirje potniki. Med potjo sva občudovala zeleni otok, ki ga večinoma pokrivajo nasadi oljk, vinske trte in različna drevesa.
Peljali smo se mimo malih vasic in po eni uri prispeli do glavnega mesta. Tam sva imela najprej zajtrk, nato sva šla v dve agenciji za najem avtomobilov. V drugi sva imela več sreče in najela avto za naslednje tri dni. Te tri dni sva avto dodobra izkoristila. Najprej za ogled južnega in zahodnega dela otoka, kjer sva bila nastanjena, nato za premik na drugo lokacijo in nato še za ogled severa.
Ogled južnega in zahodnega dela otoka
Otok Zakintos je majhen, zato sva v treh dneh videla večino krajev, ki so se mi zdeli zanimivi. Podala sva se do kraja Keri, ki je znan po najlepših lokacijah za opazovanje sončnega zahoda. Znan je po številnih restavracijah s terasami, ki se zvečer zaradi razgleda in dobre hrane kar hitro napolnijo.
Ta večer se je sonce malce skrivalo za oblaki in sončnega zahoda nisva videla v polni lepoti.
Sva pa občudovala svetilnik in največjo grško zastavo na svetu, ki so jo postavili na 50 metrov visok drog.
Porto Limnionas
Naslednji popoldan sva se podala do plaže Porto Limnionas. Po poti sem občudovala naravo. Prispela sva do vasice Agios Leon. Tam sta na voljo dve poti do plaže. Tudi ta cesta je bila asfaltirana, tako da sva se brez problemov pripeljala do obale. Prispela sva do vrha strmine, v bližini katere je bilo parkiranih kar veliko avtomobilov. Pogled na plažo z vrha je bil spektakularen; takšen je bil tudi dostop do plaže.
Težko bi to imenovala plaža, saj si moraš poiskati svoj prostor tako rekoč v skali.
Tudi pot do morja ni bila enostavna, sploh brez primernega obuvala, saj je bila hoja po skalah kar težavna. Zato pa je bilo, ko sem prišla do vode, kopanje toliko slajše.
Na vrhu skale je taverna, zato sva se odločila, da bova tudi tokrat večerjala na terasi s prekrasnim pogledom na okolico. Občudovala sva pogumneže, ki so skakali v vodo iz strmih skal. Ko sva se vračala, sva si ogledala tudi bližnji zaliv Porto Roxa.
Pridelava olivnega olja
Naslednji dan sva zamenjala lokacijo, zato sva se odpeljala v smeri Zakintosa. Ker sva imela avto, sva se lahko po poti ustavljala in si še ogledala kakšno znamenitost. Ustavila sva se v manjšem muzeju Aristeon, v katerem so nama predstavili družinsko podjetje, ki se ukvarja z ekološko pridelavo olivnega olja od leta 1850 dalje.
Obiskovalci lahko poskusijo različne okuse olivnega olja, ki ima dodan česen, pomarančo ali limono.
Samostan
Zanimiv se mi je zdel samostan Eleftherotria Holy Convent, zato sva nastavila navigacijo do tja. Samostan že od daleč izgleda čudovito, prav tako je lepa njegova notranjost.
Ko sva prispela, so ravno pred nekaj minutami vrata samostana uradno zaprli. Odprta pa so bila vrata na drugi strani, na vrt, ki obdaja samostan, zato sem na skrivaj malo pokukala in si ga ogledala. To, kar sem videla, me je navdušilo.
Alykes
Na poti do apartmaja sva se ustavila še v največji trgovini, ki sem jo videla na otoku in nakupila hrano ter pijačo za naslednji teden. Ogledala sva si Argassi, kjer naju je navdušil beneški most v morju.
Nato sva se odpeljala do kraja Alykes, kjer sva bivala naslednjih sedem dni. V neposredni bližini apartmaja sem opazila soline, ki oskrbujejo cel otok s soljo. Hiša, v kateri je bil najin apartma, je imela še boljšo lokacijo kot prejšnja, saj je bila tik ob morju.
Najbolj sem uživala, ko sem iz balkona gledala romantične sončne vzhode in zahode.
Plaža Navagio ali Shipwreck beach
Popoldan sva se ponovno odpeljala na kratek izlet, tokrat na severozahod. Otok je tako majhen, da ga lahko brez problema v nekaj urah prevoziš po dolgem in počez. Tokrat je bil najin cilj ena najbolj znanih plaž v Grčiji. Kar hitro sva prispela v vas Volimes, ki je ena najstarejši vasic, kjer lahko še občuduješ tradicionalne hiše. Kar pred hišami so bile na ogled razstavljene preproge, ki jih tkejo v teh krajih.
Čez 10 minut sva prispela na razgledno točko. Kar osupnila sem, ko sem iz približno 200 metrov višine uzrla znamenito plažo. Čudovito, neopisljivo.
Pred mojimi očmi se je prikazala izjemno lepa peščena plaža, ki jo je dopolnjevalo modro morje in visoki apnenčasti klifi. Plaža je znana zaradi njene lepote in tudi zaradi ladje, ki je 40 let nazaj nasedla in je še danes tam. Po enih podatkih naj bi bila to tihotapska ladja, kar pa menda ni dokazano. Kakor koli, postala je ena najbolj znanih ladij na svetu.
V daljavi sva zagledala majhne pike, ljudi, ki so si še iz druge točke ogledovali to naravno čudo.
Podala sva se na sprehod po grebenu in prispela do lokacije, iz katere se je ponujal še drugi spektakularni pogled na plažo. Previdnost na tem območju pa ni odveč, kar žal dokazuje spominska plošča.
Ne moreš se pa spustiti po pečinah, da bi si ogledal plažo od blizu, zato sva se odločila, da si jo v enem od naslednjih dni ogledava z ladjo.
Izlet z ladjo
Ker sva na prejšnji lokaciji lahko najela ladjo, sem razmišljala, da bi se peljala do plaže Navagio. Razdalja je bila sicer mnogo večja, a to ni bil največji problem, kot sem kasneje ugotovila. Mnogo večji problem je bil, da je na tem področju morje dostikrat razburkano, zato sva se odločila za izlet s turistično agencijo.
Nisva pa izbrala najbolj posrečenega dne, saj je bilo morje ta dan še malo bolj nemirno kot prejšnje dni. Kar nekaj potnikom je bilo na ladji slabo, a nama na srečo ni bilo. Peljali smo se mimo znamenitih modrih jam Cape Skinari.
Na tem delu obale je bilo molje še bolj razburkano. Po eni uri vožnje smo prispeli do zaželene plaže Navagio, ki sva jo nekaj dni nazaj občudovala iz višine. Zaradi močnih valov smo zapeljali v zaliv in si na nekaj metrov razdalje ogledali razbitine ladje in čudovito plažo.
Nismo se ustavili za kopanje kot je bilo načrtovano, zato sem bila kar malo razočarana. Ko sem videla, da se tudi druge ladje ne ustavljajo, sem se sprijaznila, saj je varnost vseeno na prvem mestu.
Zato pa smo se po poti nazaj trikrat ustavili za kopanje, saj je bilo morje na vzhodni obali mnogo bolj mirno.
Plavanje v kristalno čistem morju je bilo v vročem poletnem dnevu res osvežilno, posebej zanimivo pa je bilo, da so me obkrožale slikovite jame.
Zaplavala sem v eno izmed njih in občudovala igro svetlobe in sence. Na nekaterih področjih je imela voda močan vonj, saj so jame blizu izviri žvepla. Ogledali smo si tudi plažo Xigio. Zaradi plavanje v izjemno čistem morju mi ni bilo žal, da sva se udeležila izleta. Nasprotno, strinjala sem se s tem, da si moraš Zakontos ogledati tudi z ladjo, saj so nekatere lepote vidne le z morske strani.
Zaključek
Najino bivanje na Zakintosu se je zaključilo v nedeljo, 8. avgusta 2021. Ker je bila nedelja in ni bilo na voljo javnega prevoza, sva morala ponovno najeti dragi taksi do letališča. Zanj sva se dogovorila kar v restavraciji, ki je bila blizu najinega apartmaja in kjer sva se tudi dogovorila za izlet z ladjo. Iz Zakintosa smo ob 17.35 poleteli na Dunaj, kjer smo pristali ob 18.45.
Otok Zakintos je že Homer opisal kot »raj, ki se utaplja v smaragdnih gozdovih«. Tudi jaz sem ga doživela kot otok, ki ni preveč pozidan s hotelskimi kompleksi, saj se domačini trudijo ohranjati njegov naravni videz.
Všeč mi je bilo, da razen glavnega mesta na otoku ni velikih mest, le manjše vasice in turistična naselja, ki pa niso pretirano velika. Pa tudi Zante je zaradi potresa leta 1953, v katerem je bila večina stavb porušenih, obnovljen v starem stilu.
Na otoku so me navdušile številne peščene plaže, med katerimi res izstopa Navagio. Odličnega dopusta ni brez dobre hrane. Hrana na grških otokih je zelo dobra in tudi tukaj sva našla nekaj odličnih restavracij, v katerih sva uživala. Zakintos bi zagotovo priporočala tistim, ki uživajo v naravnih lepotah in v grškem gostoljubju ter domačnosti.
Želim si spoznati še kakšnega od 227 naseljenih grških otokov. Res so posebni in vredni ogleda.
Stroški
2 povratni letalski karti Dunaj – Zakintos – 271 eur
14-dnevno parkiranje na Dunaju – 90 eur
zdravstveno zavarovanje – 35 eur
7-dnevni najem apartmaja v Limni Keriou – 466 eurž
7-dnevni najem apartmaja v Alykesu – 513 eur
najem ležalnikov – 40 eur
2 x taksi – 63 eur
3-dnevni najem avta na Zakintosu – 180 eur
bencin za najet avto – 20 eur
izlet z ladjo – 50 eur (2 x 25 eur)
3-urni najem ladjice Sirroco – 55 eur
hrana – ocenjeno med 400 in 500 eur