Odločitev za potovanje
Po prvem potovanju v Zahodno Evropo, ki sem ga v celoti pripravila sama, sem se lotila še načrtovanja poti do Baltskih držav in Rusije. Priprave so bile tudi za to potovanje res temeljite, kar dokazujejo štiri mape, ki jih še danes hranim. Na poti sem tudi zapisovala, kaj se je dogajalo, tako da je bilo potopis še lažje zapisati, kljub temu, da je bilo potovanje pred 15. leti.
Rezervacije hotelov sem delno naredila že doma, nekatere sem opravila na sami poti, ker sem del poti spremenila. Večinoma sem uporabljala spletno stran HRS, ki mi jo je pokazal prijatelj Dimitrij, ki živi v Moskvi, nekaj let prej. Ravno k njemu sva se odpravila in to z avtomobilom. Moja prvotna ideja je bila, da bi se do Moskve odpeljala z avtom. To misel sem opustila, ker sem prebrala, da so v Rusiji zelo slabe ceste. Ceste, ki sva jih pozneje videla, so bile res v slabem stanju, tako da je bila odločitev, da pustiva avto v Estoniji, dobra.
Predvidela sem, da en teden potujeva do Estonije, se s trajektom odpeljeva do Helsinkov, nato se z avtobusom odpeljeva do Sankt Peterburga, od tam pa z vlakom do Moskve, kjer se srečava s prijateljem Dimitrijem.
Za vstop v Rusijo sva potrebovala povabilo, ki nama ga je dva meseca prej poslal Dimitrij. Povabilo sva predložila k zahtevku za turistično vizo za Rusijo. Odšla sva na rusko ambasado v Ljubljani, kjer sva podala vlogo za vstop, čez nekaj dni sva vizo v Ljubljani tudi prevzela. Viza je bila omejena na 14 dni, kar je bilo dovolj, da sva potovanje načrtovala po svojih željah.
Ko sva iskala hotele, za katere nisem imela predhodne rezervacije, nisva imela velikih problemov. Hoteli niso bili pretirano dragi. Nekaj drugega pa je bilo, ko sem iskala hotele za Rusijo, saj so bile cene le-teh izjemno visoke. Moskva je v tistih časih veljala za eno najdražjih mest na svetu. Hotelov srednjega ranga ni bilo kaj veliko na razpolago. Za pomoč sem zaprosila najinega prijatelja. Tudi on nama je povedal, da v centru Moskve ni enostavno najti cenovno ugodnega hotela. Ponudil nama je, da prespiva pri njegovi družini. Ker sva tudi njega z ženo in hčerko večkrat gostila pri nas, sva z veseljem sprejela njegovo povabilo.
Slovaška – Vlkolinec
V petek, 4. avgusta 2006, sva se popoldan podala na pot. Iz Slovenije sva se peljala mimo Dunaja in se po dobrih treh urah vožnje ustavila v Bratislavi, slovaškem glavnem mestu. Ogledala sva si baročni grad, ki leži na hribu in od koder sva imela lep razgled na mesto.
Sprehodila sva se mimo starega mestnega jedra, ki je nastalo v 15. stoletju in si ogledala parlament. Prenočila sva 80 kilometrov naprej, v kraju Piestany. Cene nočitve in hrane v Slovaški so bile zelo ugodne, nižje kot pri nas.
Naslednje jutro sva se podala naprej po Slovaški. Ustavila sva se v gorski vasici Vlkolinec, ki spada pod Ružomberok.
Vas je bila prvič omenjena v 14. stoletju. Je ena od desetih slovaških vasic, ki imajo poseben status zaradi ohranjanja vaške arhitekture in je bila zato tudi uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine.
V vasi je bilo na ogled več kot 40 dobro ohranjenih lesenih hiš.
Poljska – Krakow
Odpeljala sva se naprej in čez kakšno uro sva prispela do Poljske. Ko sva prestopila mejo, sva bila presenečena nad urejenostjo hiš in naselij. Hiše ob meji so bile ozke, več nadstropne, s podobno zunanjo arhitekturo.
Popoldan sva prispela v Krakow, nekdanjo prestolnico Poljske, ki velja za eno najlepših mest v Evropi.
Ta dan sva prevozila okrog 360 kilometrov. Ko sva prispela v mesto, sva najprej poiskala hotel. Bil je zelo lep, cenovno ugoden in z varovanim parkiriščem.
Krakow sva si ogledala popoldan in še naslednje jutro. Odločila sva se, da si ga bova ogledala s kočijo.
Vstopila sva na velikanskem trgu, ki je največji srednjeveški trg v Evropi. Vozili smo se mimo katedrale, univerze, številnih gledališča in cerkva, pa tudi mimo kraljevega gradu po imenu Wawel.
Sprehodila sva se tudi po zanimivi tržnici. Na tržnici so prodajali številne artikle domače proizvodnje.
V oči nama je padel sir, ki se imenuje oscypek. Na tem potovanju sva poskusila kar nekaj tradicionalnih jedi vsake od držav, po katerih sva potovala.
Mesto Krakow je bilo kot prvo v Evropi uvrščeno na seznam kulturne dediščine Unesca.
Na vsakem koraku sem opazila številne umetnike in umetnine.
Odpeljala sva se naprej. Vozila sva se po poljskih cestah, ki so bile na čase v zelo slabem stanju. Tudi glavne ceste med večjimi kraji so bile po večini ozke, prehitevanje na njih je bilo otežkočeno, saj so vozniki vozili v »škarje«. Veliko cest je bilo v gradnji, promet na njih pa gost. Pred manjšim mestom sva na zemljevidu opazila cesto naslednjega ranga, s katero bi kar precej prihranila glede na kilometre. Zapeljala sva nanjo. Sprva je še šlo, čez nekaj časa pa se je spremenila v tlakovano cesto. Takšna je bila kar nekaj kilometrov. V tem predelu sva lahko peljala 20 kilometrov na uro. V času nisva pridobila, sva pa videla čudovite poljske vasi, ki jih drugače zagotovo ne bi videla.
Ko sva ponovno zapeljala na glavno cesto, sva našla zelo lepo počivališče, kjer sva jedla odlično hrano. Bila sva presenečena nad visokim nivojem postrežbe. Prvič sem jedla zapekanko.
Varšava
Proti večeru, po 300 kilometrih vožnje, sva prispela do Varšave. Pričakalo naju je veliko mesto, z impozantnimi zgradbami, med katerimi je izstopala visoka, daleč vidna zgradba kulture in znanosti.
Nekaterim zgradbam v mestu se je na zunaj še opazil vpliv socialistične gradnje. Tudi nekateri spomeniki so posvečeni temu obdobju.
Zelo dolgo sva iskala hotel, ki sem ga rezervirala že doma. Ko sva ga našla, sva bila nad njim navdušena in sva ga kar rezervirala še za čez dober teden, za nočitev proti domu.
Zvečer sva si kar z avtom ogledala stari in novi del mesta. Zjutraj sva najprej koristila vse udobje hotela; božanski zajtrk, nato storitve spaja in savne. Sledil je ogled mesta, najprej peš, nato z vlakcem.
Ogledala sva si stari trg, ki so ga obnovili po 2. svetovni vojni, stavbe številnih muzejev, kraljevo palačo in grad.
Najbolj sem bila vesela, ko sva si ogledala rojstno hišo znanstvenice in Nobelove nagrajenke Marie Curie.
Varšava naju je res navdušila. Po kosilu sva se odpeljala naprej.
Litva – Kaunas
Po 300 kilometrih vožnje sva prispela do Litve. Po poti sva naletela na nenavadno okrašene križe.
Nepričakovano sva naletela na lepo počivališče, kjer sva se ustavila.
Od tam sva imela še približno 100 kilometrov do Kaunasa. Stežka sva našla center mesta, kjer sva imela rezervirani hotel. Deževalo je in mesto ni izgledalo nič kaj lepo.
Tudi hotel ni bil ravno presežek, sploh po tistem iz Varšave. Spala sva kljub temu dobro, saj so bile postelje udobne.
Ker sva bila v strogem centru mesta, sva vedela, da lahko brezplačno parkirava do 8. ure zjutraj, potem pa morava plačati parkirnino. Zvečer nisva več mogla menjati denarja, zato sem malo pred 8. uro odšla na parkirišče. Bila sem prepozna, saj so bile na avtu lisice. Kaj sedaj? Odšla sem po Iztoka in ko sva prišla nazaj, se nama je približal moški, ki nama je povedal, da morava plačati kazen v višini 160 dolarjev. Malo sva se pogajala in čez nekaj časa je pristal na to, da morava namesto kazni kupiti parkirne listke v vrednosti 30 dolarjev ali 60 litvanskih lexov. To je bilo vseeno boljše, saj sva del listkov uporabila, polovico pa sva prodala naprej. Ogledala sva si še del mesta. Iztok je bil navdušen, ko je videl košarkarsko dvorano Žalgirisa.
Odpeljala sva se iz mesta. Tokrat sem vozila jaz. Najprej sva se peljala po avtocesti, nato po hitri cest, na kateri je bila dovoljena hitrost 90 kilometrov. Kar naenkrat se je pred mano pojavil loparček z znakom stop in policist. Nisem opazila, da se peljem po naselju, saj ni bilo nikjer videti hiš. Policist mi je povedal, da sem vozila 101 kilometer na uro in da je omejitev na tem delu 50 kilometrov na uro.
Po glavi mi je rojilo: Le kaj se bo zgodilo? Bila sem v paniki. Policist je povedal, da je kazen za prekoračitev 300 dolarjev. Malo smo se še pogovarjali in prvotno kazen so mi znižali na 75 litasov. Res sem bila hvaležna za to, saj res nisem opazila, da vozim po naselju. To je bila moja prva kazen za prekoračitev hitrosti na cestah v življenju.
Hrib križev v Šiauliaiu
Naprej je peljal Iztok. Ustavila sva se v manjšem kraju Kelme, kjer sva našla edino restavracijo, v kateri sva jedla zelo dobro hrano. Po 150. kilometrih vožnje sva prispela v mesto Šiauliai. Deset kilometrov naprej sva prispela do področja, ki je znano kot romarski kraj. Zagledala sva velikansko goro križev in kipcev, ki so jih prinesli ljudje, domnevno od leta 1831 dalje.
Takrat so se litovci uprli ruski oblasti. Pozneje so križe prinašali v spomin na preminule svojce v prvi svetovni vojni. Ruske oblasti so križe večkrat odstranili, a so jih ljudje vedno znova prinašali. Na tem področju naj bi bilo več kot 100.000 križev. Hrib križev je tudi naju impresioniral.
